Glavni meni

Človeške rase izhajajo iz elohimske rase. Toda planet Zemlja se močno razlikuje od elohimskega, saj so zakonitosti notranjega delovanja našega planeta neskladne z notranjim delovanjem elohimskega planeta. Ljudje zato poskušamo na površini Zemlje s fizičnimi kreacijami občutiti radost in srečo elohimskega planeta. Žal je to nemogoče. Ker so ljudje neusklajeni z zemeljsko naravo, trpijo. Stvari in dogodke lahko dojemajo zgolj s čutili, ki pa jih zavajajo. Čutila namreč omogočajo le površinsko zaznavanje in dojemanje, ki ljudem skoraj nič ne omogoča resničnega vpogleda v realnost. Slavko Mahne - Shyama poudarja, da je z njegovim prihodom na Zemljo s pomočjo potencialov njegovega makrobitja in delovanja dobilo možnost realnost občutiti resnično - takšno kot je. To pa je predpogoj uspešnega duhovnega razvoja posameznikov in človeštva kot celote.

Bela rasa je prispela v času padca človeštva (ki ga je povzročila prav ona) pred dobrimi 12.000 leti. Rumena rasa je prišla na naš planet pred 18.000 leti, črna pa pred 26.000 leti. Vse rase izhajajo iz iste veličine sedmih osončij. Črna in rumena rasa sta se gensko prilagodili naravnim zakonom v tem delu univerzuma in tako "pozabili" na svoj izvor. Najmlajša, bela rasa, pa se gensko še ni prilagodila Zemlji in teži k širini vseh sedmih osončij - bori se za večjo veličino. Črna in rumena rasa sta se zadovoljili z veličino enega osončja. Tako sta ti dve rasi mnogo bolj srečni, mirni in samozadovoljni. Bela rasa je razdvojena, saj je s padcem pred 12.000 leti izgubila znanje, da bi ostala razširjena čez sedem univerzumov. Po zemeljski logiki črna in rumena rasa uporabljata celo večji del možganov kot bela, res pa je, da je bela rasa bistveno kreativnejša. Različno starost ras najbolje dokazuje trenutno stanje oziroma odnosi med rasami. Rumena rasa stežka tekmuje z veličino bele rase, prav ta razmeroma uspešna tekmovalna komunikacija pa ji omogoča, da ohranja del svoje stare veličine. Zaradi tekmovanja z belci črnci v ZDA funkcionirajo bistveno višje kot njihovi rasni bratje v Afriki. Slednji (seveda le tisti, ki zavračajo pridobitve zahodne, bele civilizacije) pa izmed vseh človeških skupin delujejo kar najbolj usklajeno z naravo. Ker smo vsi ljudje enaki in izviramo iz istega božanskega središča, bi se lahko ob primernem delovanju pozitivnih sil duhovno ponovno dvignili tudi pripadniki rumene in črne rase. Res pa je, da bi proces pri njih trajal dlje. Kakorkoli že. Šteje le končni rezultat. Zunajzemeljski nastanek človeških ras dokazujejo prav človeški možgani. Ti namreč izvirajo iz sistema petnajstih osončij našega univerzuma in ne z Zemlje. Če bi možgani izvirali iz Zemlje, bi jih ljudje lahko uporabljali ne le v celoti, marveč bi jih tudi iz stoletja v stoletje širili oziroma razvijali. Tako pa lahko ljudje le ozavestijo nekoč že nekje drugje razvite možgane, ki so jih trenutno zmožni uporabljati le nekaj odstotkov. Po besedah Slavka Mahneta - Shyame to dejstvo najučinkoviteje zanika nesmiselno teorijo evolucije Charlesa Darwina. Živalski možgani so namreč v celoti usklajeni z Zemljo, ki je v osnovi živalski planet in razumnim bitjem ni bila namenjena. Obstoj razumnih bitij na Zemlji predstavlja izživljanje živalskih lastnosti in spoznavanje resnice temelja materialnih zakonitosti.

Krščanska religija v osnovi deluje na četrti evolucijski stopnji. Človek v religiji ne more prizemljiti svojih ciljev, ker religija iz preteklosti vleče kar devetdeset odstotkov privzgojenih oziroma naučenih norm – torej je v nasprotju s tokom časa oziroma v nasprotju z naravno silo življenja.

Smisel religije je v združevanju ljudi, saj lahko ljudje le združeni premagajo hudiča v okolju (13. karta tarota). Toda hudiča v samem sebi mora premagati vsak sam – brez religije. Kristus hudiča v sebi ni premagal, torej je bil na polovici in ne na koncu duhovnega razvoja. Kristusovo stanje tako pogojuje celotni krščanski religiji, da ta ostane pod Satanom (na 14. tarot karti).

Resnico je mogoče najti tudi izven religije oziroma izven sistematičnih procesov duhovnega razvoja. To je bolje, saj si ljudje, ki resnico iščejo tako, na tovrstni poti ne postavijo nekakšnega iluzornega religioznega kompleksa, ki bi jih ujel v razumske vzorce in jim tako onemogočil stik z naravo življenja. Nezdrave razumske kreacije namreč ločijo človeka od resnice življenja. V religiji se je človeštvo namreč ujelo v strah – strah pred grehom, bolečino, boleznijo in smrtjo. Resda je strah v zgodnjih stopnjah razvoja koristen, saj relativno nevednim in nerazvitim ljudem preprečuje, da bi delali napake.

Ko pa človek dozori in je pripravljen, da bo v sebi premagal Satana, strah postane hudičevo orožje oziroma ovira prebujenega človeka, ki se je mora brezpogojno osvoboditi. Takšen človek, ki je to dosegel, ne bo nikoli več grešil oziroma kršil morale življenja, saj zanj Satan ne obstaja več.Tak človek živi v skladu z resnico življenja, saj ve, da je to edina smiselna pot, po kateri bodo slej ko prej morali stopiti vsi.

Vsi ljudje, ki priznavajo religijo (predvsem nune in duhovniki), imajo v sebi kar devetdeset odstotkov hudiča – prav toliko, kolikor je v religiji laži. Bog je v povezavi z religijo le deset, Satan pa kar devetdeset odstotkov. Krščanstvo je bilo od nekdaj obsedeno s Satanom zato, ker ga Kristus v sebi ni nikoli premagal. Kristusovo delovanje je bilo smiselno pred dvema tisočletjema, kasneje pa je postalo rakava rana človeštva, saj je Stari Rim Kristusa zlorabil za svoje nizkotne – pravzaprav vojaške – cilje. S Kristusom si je namreč Rim podrejal tudi tiste, ki se niso bali vojaške sile. Papeži delujejo kot rimski cesarji in so podaljšek zastarelih programov rimske civilizacije, ki kljub temu, da je mrtva, še vedno vlada svetu skozi krščanstvo. Če ne bi bilo rimske »prevare«, bi celotno človeštvo zdaj že delovalo na devetnajsti tarot karti – tarot karti Sonca.

Ker je krščanstvo prevladujoča duhovna oziroma religiozna sila v svetu, so se prav vse iznajdbe in inovacije v zadnjih 2000 letih obrnile proti človeštvu, čeprav so vsi inovatorji in izumitelji delovali nad Satanom, saj sicer do iznajdb sploh ne bi moglo priti. Tako je bilo denimo z dinamitom, atomsko energijo ali računalnikom (deluje kot močno hipnotično sredstvo in razkraja živčno tkivo). Ljudje morajo ohranjati polno vero in zaupanje v boga, saj bog simbolizira vsesplošno silo življenja. Vsak človek je celica boga. Če človek boga zanika, se z majhnim razumskim delčkom od njega oddvoji in si povzroči strašno trpljenje. Če človek verjame v boga, se bo zlil z bogom. Bog je sila, na osnovi katere gori ogenj, piha veter, teče voda in se trese zemlja. Bog je sila, s pomočjo katere obstajajo in se vrtijo planeti ter celoten univerzum. Če odstopimo od vere v boga, odstopimo od zavedanja, da smo del boga in tako se oddvojimo od sebe samega. Človek je del naravne sile življenja. Če se tega zaveda in absolutno verjame v boga, ki je absolutna sila življenja, je varen in zaščiten.

V sodobni civilizaciji ljudje pomen seksualnosti zelo slabo (oziroma sploh ne) razumejo. Sigmund Freud je pojem seksualnosti sicer zelo dobro orisal, a ga sodobniki in kasnejši rodovi nikakor niso razumeli: z besedami interpretacije so njegovo delo popačili. Človek naj bi v osnovi deloval na četrti evolucijski stopnji. Vse spodnje evolucijske stopnje so živalske.

Seksualnost v osnovi deluje na drugi evolucijski stopnji, torej je v celoti živalska. Zato so ljudje dolžni seksualno energijo prebuditi, jo oplemenititi in jo dvigniti na četrto evolucijsko dimenzijo. Če tega ljudje ne storijo, seksualna energija deluje kot zverinska energija. Ljudje, ki imajo nepravilne seksualne odnose, tako postajajo malodušni, malomarni, utrujeni, začne se jim podirati materialni obstoj, posel, zbolijo in so na splošno nesrečni.

Partnerja, ki nista sposobna razviti zdrave seksualnosti, vzpostavita razmerje podrejenosti in nadrejenosti. Takšno stanje se v vsej svoji nezdravi luči pokaže šele čez čas. Šibkejši partner teži k seksu in je obseden s svojim partnerjem – do njega poskuša krčevito razviti posesivnost. Močnejši partner se seksu izogiba, poskuša od partnerja pobegniti, ali pa ga tako in drugače ponižuje. Danes je žal večina partnerskih razmerij in zakonov nezdrava. Ljudje seveda množično menjajo partnerje, saj v takšni situaciji dolgo ne morejo vzdržati.

Da pa bi bili ljudje srečni, morajo delovati na četrti evolucijski stopnji (čakri). Če človek deluje na prvi čakri, deluje v stanju okamenelosti. Je popolnoma neveden. Doživlja življenjske poraze, ki se mu zdijo krivični, saj jih ne razume in si jih nikakor na zna razložiti. Tisti, ki delujejo na drugi čakri, so sužnji strasti, seksualnosti in poživil. Druga evolucijska stopnja je namreč astralna stopnja hiearhije: podrejenosti in nadrejenosti. Tu trpijo prav vsi in ne le tisti, ki so podrejeni. Ljudje naj bi bili v osnovi namreč bitja, ki težijo k enosti vseh. Če je podrejen le eden, trpijo vsi.Tisti, ki ponižujejo pa si ustvarjajo karmična bremena, ki jih bodo nekoč morali odplačati sami s podobnim trpljenjem, kot so ga povzročali.

Tretja evolucijska stopnja, poslednja živalska dimenzija, je dimenzija misli. Tisti, ki delujejo na tej stopnji, so sužnji svojih misli; misli obvladujejo njih. Človek, ki deluje na tej stopnji ne more nadzirati svojih dejanj in le težko uresničuje svoje ideje. Seksualnost je močno povezana s kožo oziroma s čutilom otipa. Tako je osnovni namen seksualnosti v bistvu intenzivno prebujanje čutila otipa. Vsak delček kože je namreč povezan z določenim delom telesa. Če je dotik dovolj visoko oplemeniten, človek občuti reakcijo v prsnem delu, četudi je seksualna stimulacija na drugi čakri. Čutilo otipa je izjemno pomembno, saj se ljudje v devetdesetih odstotkih zavedamo samih sebe skozi kožo. Če ljudi nevednost življenja z neustreznim otipom povleče v nižje živalske nivoje, jim padejo tudi vsi drugi potenciali. Tako ljudem pada intelekt, pamet in vse druge pomembne življenjske vrline. Tisti, na drugi strani, ki so dosegli pravilno seksualnost in jih ne obvladujejo nizkotne seksualne strasti, v življenju nimajo težav, saj kar osemdeset odstotkov vseh naših življenjskih dejanj in obveznosti izvira iz seksualne energije. Tako večino dela opravljamo s seksualno energijo. Ta pogojuje naše počutje ob delu in naš rezultat dela.

Neustrezno čutilo otipa postopno deformira tudi druga čutila. Deformirano čutilo okusa denimo povzroči neustrezno prehranjevanje in s tem samouničevanje organizma. Tako neustrezna čutila povzročajo zmoten odnos človeka do narave. To pa sproži konflikt, ki bo na koncu človeka uničil. S tem je povezan tudi strah pred boleznijo, bolečino, poškodbo ali smrtjo, saj se človek, ki deluje nepravilno, a si ne zna pomagati, v svoji podzavesti zaveda, da je ogrožen. Ljudje ne moremo učiti svojega telesa, saj nismo dovolj pametni, da bi to počeli. Učimo se lahko le sami, če smo se sposobni poglobiti v svoje telo in se mu razumsko prepustiti. Telo ni seksualni objekt, pač pa je le čuteče živa tvorba skozi katero se pretaka življenjska energija.

Pravilno seksualnost partnerja začneta z nekajminutno komunikacijo z očmi, ki preide na komunikacijo s solarnim pleksusom. Potem se partnerja objameta. Začneta z blagim, komaj zaznavnim božanjem po celem telesu, ne da bi se dotikala spolnih organov. Če se pojavi strast, jo morata partnerja prezreti in nadaljevati z ljubkovanjem. prvi boža moški in šele nato ženska. Vsak od partnerjev si mora med blagim dotikanjem vzeti čas (vsak partner tudi več kot eno uro). Ko sta oba partnerja prepričana, da sta obvladala vsak svojo strast, začneta s seksualno stimulacijo, ki zajame tudi spolne organe. Tu lahko popustita vse zavore in se prepustita spolni sli. Med orgazmom se ženska moškemu popolnoma prepusti, on pa orgazem doživlja prizemljeno in stabilno. Najbolje je, da zadrži ejakulacijo.

V grobem bi lahko človeka razdelili na dva dela.

Prvi del je v materialnem svetu skrit: gre za večji podzavestni del, ki je bistvenega pomena za človeka kot evolucijsko razumno bitje. Vse, kar storimo v svoji evoluciji, se kot pečat zapiše v naše notranje bistvo.

Drugi del človeka pa je površinski del človeka.

V evolucijskem smislu je ta del relativno nepomemben. Je le sredstvo človekovega fizičnega bivanja – sredstvo služenja zaslug za večji, bistveni, podzavestni del človeka. Ta skupek človekovih materialnih čutil je njegovo ego stanje. To je nujno potrebno za normalno človekovo delovanje. Učenja mnogih duhovnih filozofij, ki trdijo, da je ego stanje le nepotrebni privesek človekovi osebnosti so docela zmotna – edini ljudje, ki nimajo ego stanja so namreč duševni bolniki, ki pa so popolnoma neuravnoteženi in se ne morejo solidno vključiti v življenje.

Z ego stanjem se zavedamo telesnega življenja. Ego stanje se kreira z odnosom do dela. Z neobremenjenim in pozitivnim odnosom do dela si dvigujemo lastno evolucijsko stopnjo. Z vloženim delom se namreč vse vedno povrne nazaj. Velja le vestnost, temeljitost in natančnost pri delu. Navidezen neuspeh med delom je le preizkus: človek mora namreč docela občutiti bolečino delovnega neuspeha in jo preživeti pogumno. Vsako preklinjanje sodelavcev in okolice se dolgoročno hudo maščuje.

Tarot karte najbolje predstavljajo oblikovanje človeškega ega. To so karte, ki so jih po izročilu civilizacije davne Atlantide narisali egipčanski svečeniki, za sodobnike pa jih je najbolje upodobil Alistair Crowley. Gre za izpopolnjen prikaz sistema človekovega duhovnega razvoja, ki v enaindvajsetih oziroma dvaindvajsetih slikah, velikih arkanah, prikazuje evolucijsko pot človekovega ega.

Prva in hkrati dvaindvajseta karta je norček. Norček sprva ne ve, da je norček, in zato trpi, saj je v življenju slep. Ko pa opravi krog duhovnega razvoja, se spremeni v norčka, ki v celoti obvladuje in se zaveda vseh naravnih zakonitosti. Prelevi se v mojstra življenja, ki se, kljub temu da ga vsi občudujejo, zaveda, da je le norček, a živi v skladu z resnico narave in harmonijo življenja. Ne zanima ga, kaj si mislijo drugi. V vseh obdobjih in okoliščinah bo deloval resnično in ne bo več grešil.

Petnajsta karta tarota je ključna karta.Predstavlja Satana. Vsak proces oblikovanja človeškega ega, torej vsak proces razvoja neke vrline, se slej ko prej ustavi v tej karti. Dokler človek ne prestopi te tarot karte, se njegovo celotno ego stanje veže na Satana, saj je ta nad njim. Šele po prehodu usodne karte se človek lahko poveže z bogom. Ob srečanju s Satanom prav vsakega človeka zgrabijo panika, strah, obup, malodušje in dvom. Občuti strahotno bolečino, ki prepogosto povzroči umik in s tem poraz. Če namreč človek v ključnem trenutku popusti, se v bistvu vda Satanu. To pa pogojuje njegov padec na prvo karto tarota in neizbežno ponoven vzpon. Da bi se izognili satanskemu začaranemu krogu, moramo ljudje odprto sprejemati vse, kar nam življenje prinese. Torej to, kar je v skladu z našo osebno zrelostjo. Sprejeti moramo bremena in se soočiti z odgovornostjo. Pogumno je treba prenašati trpljenje in poniževanje. Le tako lahko rastemo in se s pozitivno borbo (ki je v bistvu borba proti našemu negativnemu, neobvladanemu delu) postopno dograjujemo in dopolnjujemo kot osebnost oziroma večno razumno evolucijsko bitje. Pred krizo ni nikoli dobro pobegniti, saj je ta le znak napredka in novih priložnosti.

Toda ne obstaja le eno samcato ego stanje. V našem svetu obstaja več različnih, kolektivnih in individualnih ego stanj. Tako denimo kreiramo samostojno ego stanje v družini, šoli na delovnem mestu in celo v odnosu dveh partnerjev, ki ga je treba vse do rojstva tretjega otroka venomer dograjevati. Ko sprožimo proces življenja na določenem področju vstopamo v sistem evolucije ego stanja prav na začetku. In vedno je potrebno prestopiti Satana… Ko ljudje vstopijo v Satana običajno podivjajo. Ogroženi so, ker jih Satan obvlada. Tedaj je treba uporabiti vrline ljubezni, razumevanja, sožitja in prenašanja lastne bolečine, saj Satan prav z bolečino ljudi skuša, da bi popustili v borbi proti njemu. Tisti, ki ostanejo močni, prestopijo usodno tarot karto in za njih Satan ne obstaja več. To pa je mogoče le, če se ljudje zavedajo, da morajo v življenju sami nositi vse svoje breme, se z njim sprijazniti in ne iskati vzroka težav v drugih.

Stvari je treba vzeti take kot so. Vsi naši ljudje so nam le učitelji. Sovražnikov ni. Sovražnik so le naši miselni vzorci. Tudi Satan ima pozitivno funkcijo: sili nas v boj s samim seboj. Le v tem boju lahko namreč povečamo svojo veličino. Ni je institucije v svetu, ki bi prestopila Satana. Tudi religije ga niso prestopile. Krščanstvo, denimo je obtičalo prav tam, kjer je obtičal Jezus Kristus: na štirinajsti karti (Umetnost), torej karto pod Satanom. Zato je krščanstvo obsedeno z iskanjem in bojem proti Satanu. Zato v krščanstvu venomer prevlada zlo. Vsi kristjani molijo Satanu, saj ne vidijo čez Satana, ki je nad njimi. V letih prehoda 2010 do 2012 bo človeštvo preživljalo štirinajsto karto tarot postavitve. To je zelo prijetna karta Umetnosti, zato bo tedaj življenje prijetno, a bo kljub vsemu zaznamovano s prikritimi satanskimi karakteristikami, ki bodo v vsej svoji sili izbruhnile leta 2012. Da bi človeštvo sploh lahko preživelo, bodo do leta 2022 uničene vse institucije in posamezniki, ki se ne bodo sposobni dvigniti nad Satana in zaživeti v sreči in svobodi novih plemenitih zakonitosti življenja.

Pred 15.000 leti je sklop sedmih osončij, znotraj katerih je vključen tudi planet Zemlja, zaprla energetska pregrada, ki bi jo lahko imenovali kozmično brezno. Po tem razumna bitja niso več mogla prehajati izven teh sklopov in prosto potovati v sosednji sklop osmih osončij, ki ga naseljujejo božanska bitja. Tudi božanska bitja iz sosednjega sklopa niso mogla več prehajati v naš sklop. Bitjem sklopa sedmih osončij, ki so po svoji energetski zgradbi podobna človeškim, bo prehod omogočen po letu 2012, ko bo kozmično brezno izpolnila naravna energija planetov. Tedaj bodo v naš sklop osončij prehajala tudi božanska bitja iz sosednjih sklopov; omogočena bo prosta komunikacija vseh bitij vse tja do 68. osončja. V vseh 15.000 letih ni bilo bitja, ki bi prestopilo kozmično brezno. Tisti, ki so to poskušali, so se vanj ujeli, kot se ujame miš v mišnico. Zaradi odsotnosti naravne energije v breznu se je namreč vanj naselilo visoko duhovno bitje – bog Seth, ki pa se je v brezno tudi sam ujel. To bitje trpi zaradi velikanske količine grobe, neobdelane in neoplemenitene človeške energije, iz katere je brezno pravzaprav sestavljeno. To bitje nekateri imenujejo Horonzon, drugi hudič, nekateri pa ga poznajo pod imenom Satan. Eden izmed ljudi, ki se je ujel v kozmično brezno je bil tudi znameniti modrec in okultist Alistair Crowley. Z intenzivnim duhovnim razvojem je segel prav do meja svojih zmožnosti – do roba kozmičnega brezna. Nekoč se je z magičnim ritualom soočil z Horonzonom.Ta ga je v trenutku obvladal in poskušal skozi Crowleyovo telo vstopiti v človeštvo. Nepojmljivo katastrofo je preprečil Crowleyev učenec, ki je z magijskim mečem preprečeval Horonzonu izstop iz kroga, ki je bil začrtan z golobjo krvjo. Satansko bitje je učenca skušalo, saj je privzelo sliko idealnega ženskega bitja, kot si ga je zamislil sam Crowlejev učenec. Ta je kljub vsemu ohranil trezno glavo, ni vstopil v krog in vztrajal v borbi s Horazonom. Ko pa je ta začel s peskom uničevati magični krog , je učenec v strahu zbežal. Na veliko srečo človeštva je magijski čar tedaj popustil in Horazon se je moral vrniti v kozmično brezno, svojo izvirno dimenzijo. Alistair Crowley je srečanje sicer preživel, a se mu je tedaj omračil um in do smrti je deloval kot nekontrolirana osebnost.

Slavko Mahne – Shyama je bil na Zemljo, ki je v astrološkem smislu dosegla najnižjo razvojno točko, poslan iz 68. osončja, ki je v astrološkem smislu doseglo najvišjo razvojno točko, in ima kot višje božansko bitje odprte vse energetske kanale, kot bodo ti odprti po letu 2012. Zato je namreč mogoče skozi njega – z njegovo pomočjo – brez nevarnosti prestopiti kozmično brezno: to se redno dogaja na delavnicah duhovnega razvoja pod njegovim vodstvom. Slavko Mahne – Shyama je torej most med tostranstvom in onostranstvom preko kozmičnega brezna. Slavko Mahne – Shyama je bil v naš svet poslan, da bi človeštvo v času usodnega astrološkega prehoda ohranil v materialni obliki. Negative, ki jih bo sprožilo odkritje treh duhovnih planetov, ki so (bili) zakriti v temo dolgih 15.000 let. Prvi duhovni planet, Napolin, je bil odkrit 1.1.1999. Drugi duhovni planet bo odkrit 1.1.2000 in tretji duhovni planet bo odkrit v letu »sodnega dne« 2012. Ko bodo planeti odkriti, bo njihova združena naravna energija izpolnila kozmično brezno in v trenutku »sodnega dne« bodo vzpostavljene popolnoma nove zakonitosti življenja. Vir vsega življenja v sklopu naših sedmih osončij je namreč tretji duhovni planet, ki je dramatično močnejši od prvih dveh. Tretji duhovni planet je resničen vir življenja. Je vir vsega obstoječega; vsega kar živi in obstaja. Vse življenje, ki nas obdaja deluje po zakonitostih tega planeta. Toda te zakonitosti so stare 15.000 let, saj se je prav pred toliko časa tretji duhovni planet zavil v temo. V trenutku odkritja bodo tako nove zakonitosti življenja uničile vse živo, kar ne bo sposobno sprejeti novih zakonitosti. Ljudje seveda nismo nikakršna izjema…

Tretji duhovni planet bo zaobsegel celotno osončje v popolnosti, saj je bistveno močnejši od Sonca. Zato bo sprožil izredno močan astrološki preobrat v celotnem območju in seveda tudi na Zemlji. Od Sonca oddaljeni planeti se bodo Soncu dramatično približali: Pluton za 15 dolžin svoje krožnice okrog Sonca, Neptun za 11 dolžin, Uran za sedem dolžin, Saturn za dve dolžini in Jupiter za eno dolžino lastne krožnice. Sprva bo vpliv vseh približanih planetov deloval rušilno, toda to je edina pot do popolnosti. Seveda bo Zemlja doživela silovite spremembe: pot krožnice se bo spremenila za tri odstotke. Prišlo bo do premika polov v pičlih šestih urah (kot so napovedali že Maji). Prelivali se bodo oceani. Zemljo bodo stresali potresi. Le en odstotek sedanjih naravnih oblik bo ostalo takih kot so sedaj. Duhovna veličina Slavka Mahneta – Shyame je 38-krat večja od veličine Sonca. Prav toliko – 38-krat – je tretji duhovni planet večji od Sonca. Slavko Mahne – Shyama torej v našem svetu predstavlja tretji duhovni planet: če ne bi bilo Slavka Mahneta – Shyame bi zaradi sprememb, ki bi jih povzročilo odkritje prvega duhovnega planeta preživelo le 30 odstotkov ljudi. Drugi duhovni planet bi lahko preživel le še en odstotek ljudi. Tretjega duhovnega planeta človeško življenje ne bi preživelo. Pogoji na planetu Zemlja bi postali podobni tistim na Luni. Zato bi se človeška rasa iz materije, prve čakre, odzemljila na šesto čakro, kar bi bilo zelo slabo, saj bi se ljudje materialno začeli rojevati lahko šele čez 8000 let – seveda kot popolnoma drugačna, novim zakonitostim prilagojena bitja, Slavko Mahne – Shyama s svojimi koncentracijami pozitivne energije razkraja katastrofalne energije in tako z lastnimi napori ščiti človeštvo pred popolnim (samo)uničenjem. Tako se materialno izživi le 10 odstotkov vseh katastrof. Toda po letu 2012 Slavko Mahne – Shyama ne bo več ščitil življenjskih oblik, ki bodo delovale na osnovi starih zakonitosti. Le tisti, ki bodo sposobni sprejeti nove zakonitosti, bodo preživeli. Sprejeli bodo zavest do vrha šeste, božanske dimenzije (sedaj človeška kolektivna zavest deluje do vrha četrte dimenzije). Takih ljudi naj bi bilo le 12 ali morda 22 odstotkov. Vsi drugi bodo umrli. Toda umrli bodo v četrto ali peto, čisto človeško dimenzijo, tako da se bodo v prihodnje rojevali po novih, plemenitejših zakonitostih. Brez pomoči Slavka Mahneta – Shyame bi umirali v sedmo dimenzijo pod stopnjo nič. Osnovno delovanje Satana pa je v šesti dimenziji pod stopnjo nič. Proces bi se tako spet dogajal od začetka. Po 8000 letih bi moralo človeštvo spet premagovati novo kozmično brezno.

V tem, sodnem obdobju se torej vsa naša preteklost približuje sedanjosti. Gre za svojevrstno očiščevanje preteklosti. Najbolj problematičnih je zadnjih 12.000 let, saj je človeštvo v njih počelo največje napake. Prvih 3000 let (od skupno 15.000 let) ni bilo tako strašnih, zato bo med leti 2010 in 2012, ko bo zadnjih 12.000 let očiščenih in bo potekalo očiščevanje prvih 3000 let v petnajst tisočletnem ciklusu človeštva, v človeštvo tekla neizmerna sreča. Toda to bo le zatišje pred viharjem. To obdobje je za človeštvo najnevarnejše, saj je človek po svoji naravi takšen, da se najbolj bori, oziroma je najbolj aktiven v času kriz, trpljenja in težav. Obdobje miru in brezskrbnosti ga uspava in v njem sproža občutje malodušja. To pa je nevarno, saj bo leto 2012 v vsakem primeru katastrofalno: nove zakonitosti bodo sprejeli le tisti, ki bodo v celoti pripravljeni in prečiščeni. Vsi drugi bodo uničeni. Tisti, ki bodo preživeli, pa bodo nagrajeni z izjemno srečo, svetlobo in radostjo novega življenja.

Materialna čutila na človeško osebnost delujejo rušilno. Ljudje bi jih morali zanikati; zanikati bi morali tisto vsebino, za katero menijo, da je kreirala njihovo osebnost. Večji del naše, človeške osebnosti je namreč zlagan. Fizična čutila so le podaljšek duhovnih čutil in bi zatorej morala stopiti v ozadje. Največja napaka ljudi je v tem, da kreirajo lastno sliko o kamninah, rastlinah, živalih in ljudeh, ki jih obkrožajo. Ta slika je popačenje realnosti. Če denimo opazujemo drevo, bi morali vanj stopiti kot neopazni, nevtralni opazovalci in občutiti zgolj življenje drevesa. Vsaka naučena stvar o drevesu, vsak podatek je zgolj iluzija. Če izražamo to iluzijo v drevo in si ob tem domišljamo, da je naša iluzija resnica, to drevo uničujemo – hkrati s tem uničujemo oziroma ponižujemo tudi sebe. Podobno kot za rastline velja tudi za živali in ljudi ter tudi za kamnine, kajti tudi kamen je sestavljen iz atoma. Najbolj uničujoča je tovrstna iluzija ob projekciji v sorodno človeško bitje. Ko se ljudje nepravilno projecirajo v sočloveka s svojimi fizičnimi čutili, hočejo v njem izničiti individualnost – ubiti življenje.

Človek je le del človeštva; to pa je enotna, svojstvena celota. Posamezniki smo le del vsesplošnega in vseobsegajočega življenja, ki je izraženo v celi kvaliteti človeštva. Ko se z notranjimi občutki projeciramo v okolje, moramo vanj vstopiti z vsemi čutili hkrati – s harmonično celoto čutil. Le tako lahko dosežemo tako želeni duševni mir in v sebi onesposobimo nemir okolja. Narava ima namreč v sebi popoln mir in harmonijo. Zgolj naša notranja čutila pa nam omogočajo užiti popoln mir in lepoto. Ko druge ljudi občutimo z notranjim čutenjem, se avtomatsko povežemo z notranjim čutenjem teh ljudi. Šele takrat lahko ugotovimo, kako zelo prijetni, dobri in lepi so ljudje, pa čeprav se sami svojega notranjega čutenja sploh ne zavedajo ter zato trpijo in so nasploh nemirni ni nesrečni.

V zahodni Evropi je delo del življenja. Ljudje delo ljubijo. V Sloveniji pa ljudje menijo, da je delo trpljenje in breme. Toda s tovrstnim negativnim odnosom ljudje res vzpostavijo medsebojen odnos trpljenja in ponižanja. Med delom imajo težave in rezultati se jim redno izjalovijo. Ko ponižujejo delo, ljudje ponižujejo sebe. Če pa ljudje do dela izražajo pozitiven odnos ljubezni, veselja in radosti, z delom ne bodo imeli težav: rezultati dela bodo prijetni in koristni. V delu morajo ljudje izničiti ihto, slabo voljo in nestrpnost. Pri delu morajo biti skrbni in natančni. Če človek dela površno, si bo tudi ustvaril temu ustrezno življenje. V delu je potrebno uživati. Delo nam je naš prijatelj, saj nas uči in plemeniti. V primeru nervoze in nemira ob delu se moramo mirno poglobiti v sebe in poiskati vzrok tovrstnega nemira. Če bomo to storili umirjeno, nevtralno in poglobljeno bomo izničili napake v sebi, saj se nam ne bodo več ponavljale. Če pa bi se razjezili in vznemirili, bi se nam napake v prihodnje prav gotovo ponovile še bolj neprijetno, kot so se prvič.

Navedene stvari veljajo celo za dihanje ali prehranjevanje, saj sta tudi to le obliki dela. Dihanja se moramo ozaveščeno zavedati. Nemirni in odzemljeni ljudje podihavajo. To pa deluje rušilno, saj uničuje notranji mir in zdravje. Največ dela in osebnostnih lastnosti je povezano prav z dihanjem. Osnovni center človekove kontrole je hara na področju druge, svadistana čakre. Človek, ki nima v hari prisotne zavesti se izjemno hitro prestraši. Prestraši se, ker se globoko v svoji podzavesti zaveda, da nad telesom nima nikakršnega nadzora. Takšnega človeka si drugi ljudje zlahka podredijo ali mu celo vsilijo svoja lastna bremena, bolezni in podobno ter ga tako trajno poškodujejo – skratka s takšnim človekom storijo, kar se jim zahoče. Človek, ki bo prebudil samokontrolo v hari, bo z lahkoto odvrnil agresijo drugih ljudi in si tako krepil in izgradil močno zavest, ki se mu bo obrestovala prav na vseh področjih življenja. Haro pa je mogoče uzavestiti in prebuditi prav s pravilnim dihanjem.

Človeška duša se v svet rodi iz pete angelske dimenzije. Ko človeška duša, ki je resnično notranje bistvo človeka, konča čiščenje, jo razsodniki – angelske sile potisnejo v spodnje dimenzije. Duša se vedno rodi v skladu z lastno željo, ki jo določa kvaliteta seksualnih nagonov duše. Duša namreč sledi kvaliteti svoje lastne seksualne strasti, ki se je oblikovala v preteklih življenjih – inkarnacijah duše. Če si je ta duša pridelala petdeset odstotkov ali več neustreznega seksualnega stanja – zasvojenosti, se na nivoju seksualnosti rodi v prvo – fizično dimenzijo. Če ima takšnega stanja do petdeset odstotkov se seksualno rodi v drugo, astralno dimenzijo. Če je takšne zasvojenosti manj kot trideset odstotkov, duša užije seksualnost tretje, mentalne dimenzije. Če pa je zasvojenosti manj kot deset odstotkov pa se rojstvo duše v smislu seksualnosti materializira v kavzalni dimenziji.

Da bi duša obstala v angelskih dimenzijah, mora biti popolnoma očiščena seksualne strasti. Tako se ji ni treba več rojevati v dimenzije oblik. Tudi duše, ki v bistvu ne sodijo v prvo, materialno dimenzijo, se v tej lahko rojevajo, da bi si pridobile potrebne izkušnje. Res pa je, da bodo tovrstne duše neprestano živele v takšnem okolju, ki jih ne bo bremenilo. Tako bodo neprestano srečne. Duša torej pred inkarnacijo išče kar najkvalitetnejšo seksualno energijo. Vedno najde sebi najustreznejšo seksualno energijo, ki jo duša občuti in se istočasno ujame v maternico.

Duša, ki se bo rodila kot ženska, občuti seksualno strast moškega. Duša, ki se bo rodila kot moški občuti seksualno strast ženske. Duše, ki imajo izredno veliko stopnjo seksualne zasvojenosti, se pač rodijo evolucijsko nižje, saj jih je lastna iluzija zaslepila, da ne vidijo resnice – mislijo, da se rodijo v najboljše seksualno okolje, v bistvu pa se rodijo v najslabše in tako potem trpijo. Občutek seksualne strasti, ki jo duša občuti ob trenutku inkarnacije, bo duši ostal celo življenje. Človek bo tako deloval v okviru temu ustrezne seksualne težnje, ki ga bo zasužnjevala. Ni ga otroka, ki bi bil proizvod svojih staršev.

Splav je v bistvu osvoboditev duše iz maternice. Če je splav naraven in se zgodi do dveh ali dveh in pol mesecev nosečnosti, se duša osvobodi in si nemudoma poišče novo rojstvo. V primeru, da se starša odločita za načrtovani splav, morata do bitja v maternici izraziti pozitiven odnos. Del ženske matere je že vložen v bitje, zato mora mati do tega božanskega bitja vzpostaviti pozitivno komunikacijo. Če ženska do bitja izraža prezir in ga zavrača kot »ne-bodi-ga-treba«, bo takšna mati sebi in bitju povzročila madež, ki ga bo duša ponesla tudi v prihodnje rojstvo. To bo poleg duše vsekakor bremenilo tudi žensko povzročiteljico. Ženska se mora tako od nesojenega otroka ljubeče posloviti in se duši opravičiti, ker ji ni mogla pomagati na svet. Dušo mora tako pripraviti na prihodnje rojstvo. Dušo mora spoštovati in se ji opravičiti, ker je bila ta pripravljena vstopiti v njeno telo. Zaželeti ji mora srečo in svobodo. Če se ženska ustrezno poslovi od duše, vzpostavi pozitivno karmično povezavo. V višji nosečnosti (denimo v četrtem mesecu) se lahko duša ujame med svetove: ne more se roditi ali dvigniti v peto dimenzijo, kjer bi se očistila in se pripravila na novo rojstvo.

Ujete duše se lahko osvobode le ob burnih procesih v nesojeni ženski materi ali pa ob silovitih spremembah v tistem svetu, kjer je duša ujeta - tovrstne duše so vedno ujete med fizičnim in astralnim svetom ter vedno trpijo. Če moški in ženska med seksom uporabljata kontracepcijska sredstva, duše seveda ne morejo vstopiti v maternico. To duše jezi: kontracepcija je torej provokacija duhovnih dimenzij. Popolnoma so izvzete le kontracepcijske tablete, katerih uporaba je pogoj, da seksualni odnos duš sploh ne privlači. Dušo pritegne le strast, vezana na maternico (vaginalni spolni odnos); privlači jih le moški orgazem.

S svojimi čutili lahko človek zazna kvečjemu deset odstotkov življenjske resnice (živali je denimo zaznavajo kar do osemdeset odstotkov). Toda človek na žalost z razumom na podlagi teh desetih odstotkov oblikuje iluzijo dokončne resnice življenja. Zanj poslej ne obstaja nič drugega. Tako človek v sebe in v svoje življenje vtisne kar devetdeset odstotkov laži. Ta laž je v nasprotju z univerzalno resnico. Ljudje so jo poimenovali z besedo hudič. Gre za prazno iluzijo, ki je zasnova za vse prepire, rušilne fantazije, utvare, bolezni in nesreče ter ostala negativna stanja, ki tako ali drugače rušijo srečo in mir človeškega življenja. Bolj ko človek v svoje bitje vtiska laž in iluzijo, bolj je neveden, nesrečen in bolan. Če še tako močno poveličujemo deset odstotkov resnice – deset odstotkov resnice ne bo nikoli več kot deset odstotkov resnice. Še najbolj destruktivna je klasična izobrazba zahodne družbe, saj z domnevno vsemogočno nezmotljivostjo znanosti le še povečuje iluzijo in zablodo prek vseh razumnih mej. Trava je pametnejša od človeka, saj človek zatira svoje telo, trava pa raste v skladu z resnico.

Sekta je omejenost v ožji krog življenja. Sekta je tako že družina ali vrstniška skupina. Sekta človeka oddaljuje od harmoničnega sožitja z vsesplošnim življenjskim okoljem. Ljudje se ogradijo v sekto, ker jih je strah, da se ne bodo mogli vživeti v poljubno okolje, v katero jih bo zaneslo življenje. Človek pa se mora v vsakem okolju počutiti kot doma: vzpostaviti mora družabno in zabavno komunikacijo; odlikovati ga morata moč, samozavest, prožnost, intelekt in modrost.

Pogosto imajo ljudje docela neprimeren odnos do svojega materialnega telesa. Prav ta egoistični odnos je vzrok strahov in negotovosti, ki so vezane na materialno telo.

Slavko Mahne - Shyama poudarja, da je moč tovrstne težave odpraviti, če človek razvije program morale, ki mu omogoča vedenje, zakaj v bistvu je koristno živeti oziroma moralno delovati. Človek, ki bo razvil tovrstno delovanje, bo živel brezskrbno.

Če nam v življenju neka zadeva zelo dobro uspe ne smemo zaradi tega v sebi ustvarjati lažnega občutka moči. Zahvaliti se moramo svetemu duhu oziroma vsesplošni energiji življenja ali naši podzavesti. Če ne razvijamo hvaležnosti, bomo v prihodnje doživeli poraz. Vsak prijeten občutek moramo doživljati kot del makrookolja. Plemenite sile makrookolja nas namreč vodijo, da doživljamo prijetne stvari. Te sile nas ščitijo.

Če smo sami v sebe pravilno poglobljeni in se v mislih zahvalimo sami sebi, bo naše življenje teklo brezskrbno. Za to pa sta potrebni moč in pozitivna samodisciplina.

Človekov rojstni dan in celo sam trenutek rojstva sta duhovno izjemno pomembna. V trenutku vsake obletnice rojstva se nam odprejo podzavestni kanali v vsa energetska telesa. Zato je primerno, da ljudje takšne obletnice doživljamo budno, zbrano, umirjeno in da s pozitivnimi sugestijami pomagamo vzpostaviti pozitivno stanje, s katerim omogočimo duhovno očiščenje oziroma preporod.

V trenutku človekovega rojstva, namreč začne delovati program njegove usode, ki je deloma že sicer predhodno programirana, a jo dodatno dopolni vpliv okolja, v katero se človek rodi, občutki matere ob rojstvu in celo psihična stanja zdravnikov in babic, ki so ob porodu prisotni. Ključnega pomena je, da mati do otroka izrazi ljubezen (ki jo mora seveda izražati tudi med nosečnostjo) kljub bolečinam, ki jih ima ob porodu. Vsak negativen odnos lahko v otroku zapusti frustracijo, ki jo bo v sebi nosil celo življenje in ki bi utegnila med njim in materjo povzročati dolgoleten konflikt.

Človek v sebi duhovno nosi kar do petnajst generacij svojih prednikov po materini in očetovi strani. Ko se duhovno razvija, se osvobaja vseh bremen, bolezni, vtisov... Tisti narodi, ki častijo prednike pa v sebi nosijo kar dvajset generacij.

Pogosto imajo ljudje docela neprimeren odnos do svojega materialnega telesa. Prav ta egoistični odnos je vzrok strahov in negotovosti, ki so vezane na materialno telo. Slavko Mahne - Shyama poudarja, da je moč tovrstne težave odpraviti, če človek razvije program morale, ki mu omogoča vedenje, zakaj v bistvu je koristno živeti oziroma moralno delovati. Človek, ki bo razvil tovrstno delovanje, bo živel brezskrbno. Če nam v življenju neka zadeva zelo dobro uspe ne smemo zaradi tega v sebi ustvarjati lažnega občutka moči. Zahvaliti se moramo svetemu duhu oziroma vsesplošni energiji življenja ali naši podzavesti. Če ne razvijamo hvaležnosti, bomo v prihodnje doživeli poraz. Vsak prijeten občutek moramo doživljati kot del makrookolja. Plemenite sile makrookolja nas namreč vodijo, da doživljamo prijetne stvari. Te sile nas ščitijo. Če smo sami v sebe pravilno poglobljeni in se v mislih zahvalimo sami sebi, bo naše življenje teklo brezskrbno. Za to pa sta potrebni moč in pozitivna samodisciplina.

Človekov rojstni dan in celo sam trenutek rojstva sta duhovno izjemno pomembna. V trenutku vsake obletnice rojstva se nam odprejo podzavestni kanali v vsa energetska telesa. Zato je primerno, da ljudje takšne obletnice doživljamo budno, zbrano, umirjeno in da s pozitivnimi sugestijami pomagamo vzpostaviti pozitivno stanje, s katerim omogočimo duhovno očiščenje oziroma preporod. V trenutku človekovega rojstva, namreč začne delovati program njegove usode, ki je deloma že sicer predhodno programirana, a jo dodatno dopolni vpliv okolja, v katero se človek rodi, občutki matere ob rojstvu in celo psihična stanja zdravnikov in babic, ki so ob porodu prisotni. Ključnega pomena je, da mati do otroka izrazi ljubezen (ki jo mora seveda izražati tudi med nosečnostjo) kljub bolečinam, ki jih ima ob porodu. Vsak negativen odnos lahko v otroku zapusti frustracijo, ki jo bo v sebi nosil celo življenje in ki bi utegnila med njim in materjo povzročati dolgoleten konflikt. Človek v sebi duhovno nosi kar do petnajst generacij svojih prednikov po materini in očetovi strani. Ko se duhovno razvija, se osvobaja vseh bremen, bolezni, vtisov... Tisti narodi, ki častijo prednike pa v sebi nosijo kar dvajset generacij.

Sveti duh simbolizira celotno vsebino naravnih sil. Je simbol vsega živega. Je sila, ki upravlja življenje. Je tista energija, ki so jo severnoameriški Indijanci poimenovali Veliki duh. Stanje svetega duha pomeni svobodo, ljubezen, srečo, veselje in ples. Pravo stanje svetega duha nima nobene zveze s tistim, ki ga zagovarja religija. Sveti duh je sila, ki so jo aktivirale visoke civilizacije. Je energija, ki je na voljo tistim bitjem, ki so ga sposobna uporabljati. Uporabljajo pa ga lahko le tisti, ki budno živijo v mentalnem stanju: to so tisti, ki živijo v sožitju z naravo življenja. Sveti duh upravlja celotno materijo, od njega so odvisni realizacija želja, pravilno usmerjanje nagonov po spolnosti, prehranjevanju… Sveti duh usmerja vse miselne kreacije želja, mnenj, strahov. Negativne miselne kreacije, ki nas obsedejo in preganjajo, so tudi del svetega duha; prislužili smo si jih z neprimernim odnosom do življenja, torej z neprimernim odnosom do svetega duha.

Dandanes v sožitju z naravo živi le peščica ljudi, ki so ločeni od sodobne civilizacije. Gre za plemena ljudi, ki živijo v sožitju z naravo prav tako kot so živeli pred tisočletji. Zahodna civilizacija (ki si imena »civilizacija« v bistvu sploh ne zasluži) jih je poimenovala kot »primitivce« oziroma »divjake«. Ti »divjaki« v evolucijskem smislu delujejo višje od zahodne civilizacije, saj jim povezava z naravo omogoča obstoj na tretji - mentalni evolucijski stopnji, medtem ko ljudje zahodne civilizacije ( in vseh njenih takšnih in drugačnih posnemovalcev) delujejo na drugi - astralni evolucijski stopnji, saj so se ujeli v past samosvojih razumskih vzorcev, ki tako kot vsaka druga izključno človeška kreacija deluje na astralnem nivoju. Ljudje namreč nismo ustvarili narave.

Z naravo lahko živimo le v sožitju kot del narave ali pa smo z njo v konfliktu in jo poškodujemo. S tem pa poškodujemo sami sebe, saj poškodujemo svetega duha, katerega del smo. Zablode »civiliziranih« so brezmejne. Razumsko deformirani ljudje zaničujejo višje razvite domorodce narave, ki imajo zaradi višje usklajenosti z naravo podporo in pomoč svetega duha. Ta jih ščiti in skrbi za njih prav tako kot ščiti in skrbi za živali. Ti ljudje lahko zaznavajo prav tisto, kar zaznavajo živali in še več, saj so višje razvita bitja. Na drugi strani pa ljudje, ki so preokupirani z lastnim razumom ne čutijo sožitja z naravo in prezirajo tiste, ki živijo v sožitju z naravo. Tako so denimo znani primeri, ko so v prejšnjem stoletju ameriški Indijanci posvojili otroke belih naseljencev, ki so padli v boju Indijancev proti zatiranju belcev. Ti otroci so v življenju z rdečimi brati spoznali višjo resnico življenja, kot bi jo bili sposobni zaznati, če bi odraščali kjerkoli v okrilju bele rase. Ko so odrasli in so jih beli vojaki »osvobodili iz rok divjakov«, so ti otroci začutili bolečino in nesrečo nenaravnosti bele rase in so venomer težili, da bi se povrnili k blagodejni naravnosti rdeče rase. Bela rasa se namreč ni zavedala (in se še vedno ne zaveda), da se mora prepustiti naravi življenja – naravi svetega duha. Na srečo pa v zahodni civilizaciji živijo posamezniki, ki iščejo resnico in so zavestno prebudili še višje stopnje (četrto ali peto), ki ljudem po naravi niso dane (človeštvu je dan vrh tretje, mentalne stopnje). Ti posamezniki so tako pridobili visoke zasluge življenja.

Izhodiščno domovanje svetega duha je tretja stopnja (čakra) kavzala, evolucijske četrte stopnje, medtem ko je izhodiščno domovanje ljudi četrta stopnja (čakra) kavzala. Ljudje so svetemu duhu tako v bistvu hiearhično nadrejeni. Toda upravljajo ga lahko kvečjemu z iskreno prošnjo in ne z ukazom. Z ukazom je namreč mogoče delovati le do vrha druge, astralne evolucijske stopnje. Kdorkoli poskuša kadarkoli nad drugo evolucijsko stopnjo delovati z egoističnim ukazom, ki ne temelji na predanosti, veri, zaupanju in iskreni prošnji višjim silam deluje proti svetemu duhu in proti vrhovnemu bogu, saj je sveti duh del vrhovnega boga. V tisti meri, v kateri človek živi kot del resnice je del vrhovnega boga. V vseh drugih delih je človek del hudiča – del zla. Ljudje bi morali svoje materialno telo v celoti predajati svetem duhu. Tako bo sveti duh upravljal naše telo. Človeško telo je kot rastlina. Rastlina pa se mirno preda naravnim silam – svetemu duhu. Bolezen nastopi v telesu, ker je človek v njem – v hramu svojega duha – onemogočil delovanje svetega duha. Zdravje je torej sveti duh. Vsa človeška telesa delujejo po istem zakonu, zato so vsa človeška telesa kot eno. Človek ne vzgaja človeškega telesa, saj so vsa telesa enaka. Če ne bi bilo tako, bi imeli denimo kristjani drugačno telo kot muslimani. Doktorji znanosti bi imeli drugačno telo kot fizični delavci. Skratka, vsak bi imel svoje lastno, drugim različno telo. Toda stvari pač niso takšne. Naše telo pač ni naša lastnina. Smo le najemniki energije svetega duha. Hvaležni moramo biti, da nam je telo sploh dano. človek, ki ima do svojega telesa egoističen in poniževalen odnos, onemogoča samega sebe. In tako zboli, se poškoduje, pohabi ali pa je materialno telo celo prisiljen zapustiti.

»Potrudimo se odstraniti egoistično lastnino iz našega telesa in predajmo svoje telo tisti naravni sili, ki skrbi za naše telo. Ta naravna sila je sveti duh, naravna sila življenja. Odprite se tej naravni sili in ji pustite prosto pot, da v vaše telo steče naravna sila življenja. Če naravna sila poskrbi zato, da zraste smreka, gori ogenj, teče voda in piha veter, bo ta naravna sila poskrbela tudi za človeka. Človeško, živalsko in rastlinsko telo je kreirala narava iz svoje pameti. Narava je pametna, ker je naredila atom, iz katerega je sestavljeno vse. Izrazimo iskreno prošnjo, da se v našo notranjost, kjer se kreira naša usoda, zlije ta naravna sila. Tako bo naša usoda potekala neboleče in brezskrbno.«

Mentalni svet je svet brez težav. V religijah mentalne dimenzije simbolizirajo nebesni svet. V tem svetu je življenje brezskrbno in brez težav. Vsak človek je celovito bitje, mikrokopija univerzuma, zato živi življenje tudi v mentalnih dimenzijah. Res pa je, da se ljudje življenja v mentalu običajno ne zavedajo. To je slabo, ker smo ljudje v materialnem telesu žal pogosto slepi za vse pomembne stvari: vidimo le užitke. Človek, ki seže preko meja fizično-eterične in astralne v mentalno dimenzijo je močan. Njegovo razumevanje duhovne resnice je veliko. Takšnega človeka je v življenju izredno težko premagati ali uničiti. Človeško bitje je v osnovi ustvarjeno iz dveh delov oziroma bitij. Zunanje bitje je minljivo. To je tisti del, ki ga vidno zaznava – gre za fizično bitje, ki se ga zavedamo. Notranje bitje pa je bolj resnično. Ko človek zapusti telo, ga zazna v vsej njegovi polnosti. Evolucijsko gledano je pravo oziroma resnično tisto življenje, ki ga živimo, ko zapustimo naše fizično telo. Fizično telo je hram našega duha, saj v njem služimo in tako povečujemo veličino svojega duha – veličino našega notranjega telesa. Vsaka aktivnost, vsako dejanje, vsak gib, ki ga opravljamo je služenje. To je tudi prehranjevanje, pitje, odvajanje, dihanje… Ko opravljamo ta dejanja, služimo.

Toliko kolikor v življenju zaslužimo, toliko časa se nam ni treba ponovno reinkarnirati in lahko uživamo sadove dela v duhovnih dimenzijah. Pot služenja nam mentalne dimenzije lahko bistveno olajšajo. Tu je namreč zbrana energija Svetega duha. To je programirana energija, s pomočjo katere se lahko izognemo preživljanju karmičnih dolgov skozi lastno krizo. Mental pogojuje, da smo ljudje sposobni živeti skupaj. Nižje dimenzije (fizično-eterične in astralne) so individualne: tu gre zgolj za osebne egoistične interese. Posamezniki, ki imajo prebujen mental pa lahko obvladujejo nizkotna ego-stanja, saj imajo razvito čustveno razumevanje. Agresivni, vzburljivi in vzkipljivi ljudje, ki jih prežema čustvena jeza, imajo pogosto težave v želodcu in jetrih. Takšno stanje je izraz njihove šibkosti; najmočnejši so tisti, ki življenje obvladujejo mirno in z razumevanjem. Mentalne dimenzije namreč človeku omogočijo poleg razumevanja tudi sočutje, sožitje ter harmonijo skupnega napora in prizadevanja za iste cilje z drugimi človeškimi bitji. Vsak človek je velikansko bitje, ki ima svoj pomen in vrednost. Če nam ni všeč, je to le površinske narave. Vsakemu človeku je treba priznati njegov pomen, saj mu s tem omogočimo, da izpolni svojo nalogo in vpliva na celotno osončje in vse planete. Vsako človeško bitje v svoji podzavesti nosi strašansko plemenito odgovornost.

Dandanes teče čas vse hitreje. Zato so tudi ljudje prisiljeni živeti čedalje hitreje. Zelo slabo je, če čas človeka prehiti. Tedaj je duh časa bistveno težje ujeti – da bi to storil, mora človek, ki zamuja, vložiti mnogo več energije, kot bi mu jo bilo treba vložiti, če ne bi zaostajal. »Zamudnikove« težave najlepše oriše primer odprave na goro. Posameznik, ki zaostane, bo moral vložiti bistveno več energije kot ostali, če bo želel ujeti skupino. Vsekakor se mu skupino splača ujeti, saj bo v njej varnejši in močnejši. Lažje se bo uprl morebitnim nevarnostim (vreme, divje živali) in se izognil katastrofam (če si bo denimo zlomil nogo, mu bodo drugi pomagali; če pa bo ob nesreči sam, bo verjetno umrl zaradi nepokretnosti).

Ljudje, ki v sebi vnaprej duhovno preživijo katastrofe in nesreče, ki se bodo zgodile v prihodnosti v katastrofah ne bodo udeleženi, ali pa se jim ne bo zgodilo nič hudega. Vsakemu človeku čas nosi skušnjave, ki jih mora premagati. Če jih ne premaga, ga bodo te skušnjave in ovire, ki jih mora premagati, sčasoma uničile – povozil ga bo čas. Če pa jih bo človek premagal, bo močnejši, trdnejši in zadovoljnejši. Slovenija je v času socializma zaostala za zahodno Evropo, ker ni živela v ritmu časa. Ljudje v socializmu niso prevzeli odgovornosti in se sami borili z življenjskimi ovirami, kot so to denimo počeli zahodni Evropejci. V komunizmu je bila namreč aktivna le peščica ljudi, ki je vodila druge, ki so ji sledili poslušno kot sledijo ovce pastirju. Toda napredek vsakega posameznika okrepi napredek celotne skupnosti. Maloštevilna socialistična elita pač ni zmogla mobilizirati pasivne večine na podzavestnem, duhovnem nivoju, prav tako kot celica glave ne zmore mobilizirati celice noge. Možgani lahko celico noge morda le vzpodbudijo, ne morejo pa je aktivirati v gibanje, če ta sama ni operativna. Odgovornost vsakega posameznika je zato velikanska. Največja katastrofa je, če je fizično živi človek duhovno mrtev. Človeštvo je povezana celota vse svojih članov, ki na nivoju duše delujejo kot eden.

V našem svetu sta najpomembnejši energiji čustveno stanje in seksualno stanje. Čustva so vezana na odnos do telesa, otrok, partnerjev… Stanja čustvene neurejenosti so jeza, ljubosumnost, posesivnost in osamljenost. Ljudje, ki nimajo urejenih čustev, so nagnjeni k obolenju želodca, podobno, kot so tisti, ki imajo nered na seksualnem področju nagnjeni k obolenjem ali bolečinam na področju križa. Narava je namreč zdrava. Bolezni delujejo le tam, kjer je takšen ali drugačen kaos. Ljudje, ki uredijo čustvenost in seksualnost spojijo svoje telo v eno bitje ter tako premagajo trpljenje in bolezni. Da bi to dosegli morajo prebuditi svobodo – čutenje svobode do čustev in seksualnosti.

Negativni čustvena in seksualna energija sta glavni energiji suženjstva. Gre v bistvu za diktaturo nad otroci, partnerji in posledično povratno za diktaturo nad svojim telesnimi celicami – torej nad samim seboj. Svojim bližnjim moramo dati čustveno in seksualno svobodo ter jim pustiti, da sami odločajo o njihovem čustvenem in seksualnem stanju. To je tako, ker čustvena in seksualna energija ne pripadata nikomur. Vsak človek je te energije deležen toliko kolikor je te energije pripravljen dati drugim. Energije čustvenosti in seksualnosti so ljudem dane od božanskih sil. Dane so tudi živalim in rastlinam. Res pa je, da za razliko od drugih zemeljskih bitij ljudje sami odločajo koliko energije bodo lahko uživali. Tisti, ki energiji čustvenosti in seksualnosti omadežuje ju podi od samega sebe. Ljudje smo uporabniki in ne stvarniki življenja..

Čustva so vezana na odnos do telesa, otrok, partnerjev… Stanja čustvene neurejenosti so jeza, ljubosumnost, posesivnost in osamljenost. Ljudje, ki nimajo urejenih čustev, so nagnjeni k obolenju želodca, podobno, kot so tisti, ki imajo nered na seksualnem področju nagnjeni k obolenjem ali bolečinam na področju križa. Narava je namreč zdrava. Bolezni delujejo le tam, kjer je takšen ali drugačen kaos. Ljudje, ki uredijo čustvenost in seksualnost spojijo svoje telo v eno bitje ter tako premagajo trpljenje in bolezni. Da bi to dosegli morajo prebuditi svobodo – čutenje svobode do čustev in seksualnosti.

Negativni čustvena in seksualna energija sta glavni energiji suženjstva. Gre v bistvu za diktaturo nad otroci, partnerji in posledično povratno za diktaturo nad svojim telesnimi celicami – torej nad samim seboj. Svojim bližnjim moramo dati čustveno in seksualno svobodo ter jim pustiti, da sami odločajo o njihovem čustvenem in seksualnem stanju. To je tako, ker čustvena in seksualna energija ne pripadata nikomur. Vsak človek je te energije deležen toliko kolikor je te energije pripravljen dati drugim. Energije čustvenosti in seksualnosti so ljudem dane od božanskih sil. Dane so tudi živalim in rastlinam. Res pa je, da za razliko od drugih zemeljskih bitij ljudje sami odločajo koliko energije bodo lahko uživali. Tisti, ki energiji čustvenosti in seksualnosti omadežuje ju podi od samega sebe. Ljudje smo uporabniki in ne stvarniki življenja.

Če bi ljudje obvladovali seksualni orgazem, bi z njim lahko usmerjali seksualno energijo v življenjske cilje. Če pa so med orgazmom neobvladani, deluje ta rušilno, saj se povečuje seksualni kaos. Med ustreznim spolnim odnosom mora biti moški prizemljen, da bi usmerjal žensko strast. Ženska, ki simbolizira element vode, se preda moškemu, ki predstavlja trdnost in stabilnost materije. Zato naj bi ženska doživljala orgazem brez zadržkov, moški pa naj bi medtem vizualiziral nek poljuben materialni cilj in vanj usmerjal žensko ter tudi svojo, moško energijo. Za to mora popolnoma obvladovati tudi svoj orgazem. Nemara pa je celo bolje, da svojega orgazma sploh ne doživi. Užitek namreč lahko poišče v vznesenem doživljanju ženske. Treba pa je poudariti, da to velja le v primeru, če ženska ni zasvojena s seksualnostjo. Tako mora imeti ženska center seksualne energije prizemljen v drugi čakri v elementu vode, moški pa v prvi čakri v elementu zemlje.

Tantrična filozofija uči, da naj bi se pred spolnim odnosom moški in ženska kakšno uro ljubkovala. Tako naj bi v svojih telesih harmonizirala energijo ljubezni oziroma čustev. Sam spolni odnos naj bi bil dolg – moški naj bi se zadrževal celo dve uri. Z zadrževanjem orgazma moški ohrani komunikacijo seksualne energije v sožitju z žensko. Ženska naj bi se predala moškemu kot elementu moške kolektivne energije in kolektivni ženski seksualnosti, moški pa naj bi skozi žensko poiskal stik s pozitivnim stanjem ženskega arhetipa. Seksualna energija deluje na podlagi enakih zakonitosti kot vsaka druga energija. Deluje skozi štiri elemente – zrak, ogenj, vodo in zemljo. Če imamo trden nadzor nad elementi, so nam elementi prijazni. Če elemente zajame kaos, sprožijo katastrofe. To velja tako v naravi kot tudi znotraj človeškega telesa. Elemente je moč kontrolirati z umskimi potenciali. V našem svetu nadzor nad elementi ohranjajo človeška bitja (20 odstotkov), angelska bitja (50 odstotkov) in polbožanska bitja (30 odstotkov). Če ni stoodstotnega nadzora, zavlada kaos. Vzrok za to je lahko tudi seksualna energija, ki simbolizira dimenzijo astrala oziroma drugo čakro. Energija materije, ki je hiearhično nižja energija, simbolizira dimenzijo etra oziroma prvo čakro, višja energija ljubezni pa simbolizira dimenzijo mentala oziroma tretjo čakro. Kaos je popolnoma nemogoč šele v kavzalni dimenziji četrte čakre, ki jo simbolizira energija duše.

Ženska je moškemu hiearhično podrejena le na nivoju astrala v spolnosti. V drugih dimenzijah pa sta moški in ženska popolnoma enakovredni bitji. Kakorkoli že, tudi na nivoju astrala velja plemenita hiearhija: moški ženske ne sme poniževati ali kako drugače negativno izkoriščati. Kako pomembni so elementi, je zelo dobro vidno že v fizično-eteričnem materialnem svetu prve čakre, ki nas obkroža. Če kaos zavlada v elementu vetra, se sprožijo rušilni orkani in neurja. Če pa je veter pod nadzorom zavestnega uma, nam je prijazen: z njim jadramo, poganjamo mline, itd. Kaos ognja povzroča opustošenje s požari in sušami. Če pa divjanje ognja umsko obvladamo, se lahko s pomočjo ognja grejemo, kuhamo ali vozimo z avtomobili. Besnenje vode povzroči poplave in hudournike, umski nadzor vode pa omogoča pogon turbin, namakanje polj ali plavanje. In končno, kaos zemlje sproža rušilno moč potresov ali plazov.

Umsko obvladovanje elementa zemlje pa dopušča raznovrstne materialne kreacije, gradnjo hiš, zavetij ali kmetovanje. Tovrstne zakonitosti, ki določajo stanje materije, seveda veljajo tudi višje, v seksualnosti in ljubezni. Tako je denimo bolje, da se seksualnosti odpovemo, če je nismo sposobni obvladovati. Seksualna energija evolucijsko sodi višje kot energija materije, zato lahko neobvladovanje oziroma kaos seksualne energije sproži tudi neobvladovanje oziroma kaos materije. Kaosu se seveda lahko izognemo le z umskim nadzorom, ki je pravica in dolžnost razumskih bitij. Če to dosežemo, omejitve seksualnosti niso potrebne.

Človeško neznanje in nerazumevanje naravnih zakonitosti je pogosto vzrok mnogih deformacij. Tudi seksualnost ni nikakršna izjema. Seksualna zveza dveh moških ruši naravni zakon. Moški namreč simbolizira trdnost materije. Če se poskušata v eno združiti dve materialni kreaciji. Pride do trka, konflikta ali sesutja. Trdno stanje ne zmore ustvarjati novih oblik. Moškim homoseksualcem tako energetsko primanjkuje ženske mehkobe. Narava pa je poskrbela za ravnovesje stvari, ki se mora vzpostaviti, ne glede na sebične, egoistične interese ljudi. In rodil se je virus aidsa – virus moške homoseksualnosti. Na drugi strani pa lezbični stik dveh žensk ni v nasprotju z naravnimi zakonitostmi, saj žensko bitje simbolizira energijo vode. Če se voda poveže z vodo, ne preide v nasprotje, ampak postane močnejša. Če se povezuje moška materija, postaja vse šibkejša. Še večja napaka kot predajanje kaosu seksualne (ali katerekoli druge) energije pa je beg. Ljudje se kot razumska bitja namreč morajo soočiti s tistimi deli svoje osebnosti, ki jih nimajo pod nadzorom oziroma tistimi, ki jih nimajo oplemenitenih. Tudi seksualno energijo je treba priznati in usmerjati.

Beg pred seksualnostjo je temeljna napaka mnogih religij. Religije so v osnovi pozitivni duhovni sistemi. Težava je le v tem, da so tisti, ki so religije razlagali mnogokrat napačno razumeli idejo očetov religije. Ali pa so tisti, ki jim je bila religija razložena, kvalitetno razlago neustrezno razumeli. Tako si mnogi popolnoma neustrezno razlagajo celibat, ki ga priporočajo mnoge religije. Odrekati se seksualnosti je smiselno šele tedaj, ko človek seksualnost že v popolnosti obvladuje. To pa je v naši civilizaciji izredno težko, ker je vsesplošno prisoten seksualni kaos. Idealno stanje seksualnosti se zgodi tedaj, ko se v materiji četrte - srčne čakre združita energiji čustev (ljubezni) in seksualnosti ter se razlijeta po celem telesu. Človek, ki to doseže, bo takšno zavedanje obdržal večno; prav vse njegove telesne celice bodo neprestano trepetale v močnem občutenju seksualnega orgazma ali vznesenega doživljanja ljubezni. Odveč je poudarjati, da v takšnem stanju (na našem planetu so ga dosegli le redki posamezniki, ki živijo daleč od civilizacije) fizični spolni odnosi niso več potrebni, čeprav pa se jim nikakor ni treba odpovedati, če se prebujeni posameznik tako odloči. Vsekakor pa ni primerno religiozno vsiljevanje celibata, saj beg pred seksualnostjo slej ko prej povzroči še več škode kot neustrezna seksualnost.

Prav vsak človek v sebi nosi moški in ženski arhetip. Tako obstaja v ženski moški del in v moškem ženski del. Ženski del v moškem lahko deluje le trideset odstotkov. Prav tako lahko moški del v ženski deluje s prav enakim odstotkom. Preostalih sedemdeset odstotkov lahko obstaja v globinah človeške podzavesti ali pa kjerkoli izven človeškega bitja. Ta del arhetipa se ob povezavi človeka z življenjskim partnerjem preseli v partnerja. Če ima posameznik neustrezen , slabo razvit, oziroma obremenjen arhetip nasprotnega spola, ga začne zveza s partnerjem kaj kmalu močno bremeniti.

Seveda je mogoče arhetip pozitivno oblikovati že pred povezavo z življenjskim partnerjem – pa naj si gre za ženski ali za moški arhetip. To je mogoče storiti predvsem s preživljanjem konfliktov in sporov s starši. Toda žal je v naši, zahodni civilizaciji arhetip nasprotnega spola izredno težko kvalitetno izživeti, saj ima eden od staršev (tisti, ki je otroku nasprotnega spola) otrokov arhetip trdno v oblasti. Tako se je osvoboditi mogoče predvsem s povezavo z življenjskim partnerjem. Človek namreč šele tedaj postane neodvisen in njegova dejanja neposredno zadevajo njemu enakovrednega partnerja.

Obremenjeni človekov arhetip v partnerju nasprotnega spola obremenjuje predvsem človeka samega. Skozi konflikte s partnerjem se namreč bori z lastnim negativnim arhetipom. Seveda se podobno dogaja tudi partnerju. Iz povedanega je razumljivo, zakaj prihaja do tako hudih in nevzdržnih konfliktov med partnerji, zakaj ljudje menjavajo številne partnerje in zakaj je toliko razdrtih zakonov. Ljudem manjka znanja, kako se pravilno postaviti po robu motečim vplivom, ki jih nudijo partnerji. Predpogoj uspešne zakonske ali kakršnekoli drugačne zveze med partnerji je razumevanje. Tisti, ki razume, da so moteči dejavniki v partnerju le odsev njegovega lastnega arhetipa, bo seveda bistveno bolj prizanesljiv do »partnerjevih napak«. Smisel partnerske komunikacije je namreč prav odpravljanje teh napak.

Z razumevanjem partnerja močno razbremenimo. Predpogoj razumevanja so vrline – modrost, razum, inteligenca in ljubezen. Te vrline so nasprotje neustreznih oziroma zlih stanj sovraštva, jeze, strahu in bolezni. Le z ustreznim stanjem prebujenih vrlin bomo lahko razumeli svojega partnerja. To pa je nujno potrebno, saj se ljudje po zakonu reinkarnacije rodijo prav v situacije, ki jih v dotedanjem inkarniranju niso uspeli kvalitetno preživeti. Z drugimi besedami: moški, ki je poniževal žensko partnerico in si tako še poslabšal svoj lastni ženski arhetip, se bo v enem od prihodnjih življenj rodil kot ženska, ki bo zaradi svojih duhovno negativnih oziroma neustreznih lastnosti v življenju močno trpela. Res pa je, da je včasih s šibko, primitivno in neprebujeno osebo v podobi partnerja težko zdržati. Morda je kljub vsemu primerno zamenjati partnerja in se tako vsaj nekoliko razbremeniti.

Vsak posameznik ima namreč svobodno voljo in pravico izbire, ki jo sme vedno in kadarkoli izkoristiti. Slavko Mahne – Shyama poudarja, da se na njegovih duhovnih programih ljudje pozitivno prebudijo in aktivirajo ter tako s silovitim nabojem pozitivnih koncentracij, osrečujejo tudi druge ljudi ter si tako kopičijo pozitivne karmične zasluge. S tem, ko ljudje predelujejo bremena soljudi, se namreč duhovno povečujejo in so sposobni uspešno predelovati tudi večjo količino lastnih madežev. Ljudi, ki nas bremenijo, ne smemo obsojati, saj nam s svojimi dejanji v bistvu pomagajo. Na svetu ni sovražnikov – so le učitelji. Kdorkoli nam namreč stori kaj hudega, nas pravzaprav opozori na lastno napako, pomanjkljivost oziroma madež, ki se nam zaradi trpljenja, ki nam ga povzroči, dvigne v zavest in se nam izživi. Če tega madeža ne bi nosili v sebi, ne bi nikoli prišli v neprijetno situacijo.

V trenutkih tovrstnih kriz in konfliktov je neizmerno pomembno kontrolirati ne le dejanja, marveč tudi misli. Negativne misli in dejanja nam povzročajo nesreče in trpljenje ter nas duhovno zasužnjujejo. Pozitivne misli in dejanja nam omogočajo srečo ter nas duhovno osvobajajo. Če torej na obremenitve, ki nam jih povzročijo naši soljudje ali druga okolica reagiramo negativno, se nam bo po zakonih karme težava v prihodnje ponovila le še v hujši obliki. Če pa reagiramo pozitivno, se nam težava ne bo več ponovila; postali bomo srečnejši, bolj razbremenjeni in karmično čisti. V primeru, ko do človeka občutimo jezo in sovraštvo je najbolje, da si predstavljamo njegovo podobo in si v mislih ponavljamo »Rad te imam, ker si človek.«

Prav vsak človek v sebi nosi moški in ženski arhetip. Tako obstaja v ženski moški del in v moškem ženski del. Ženski del v moškem lahko razživi le trideset odstotkov. Prav tako lahko moški del v ženski utriplje s prav enakim odstotkom. Preostalih sedemdeset odstotkov se lahko skriva v globinah človeške podzavesti ali pa kjerkoli izven človeškega bitja. Ta del arhetipa se ob spoju človeka z življenjskim partnerjem preseli v partnerja. Če ima posameznik neustrezen, slabo razvit, oziroma obremenjen arhetip nasprotnega spola, ga začne zveza s partnerjem kaj kmalu močno bremeniti. Seveda je mogoče arhetip pozitivno razcveteti že pred povezavo z življenjskim partnerjem – pa naj si gre za ženski ali za moški arhetip. To je mogoče storiti predvsem s premagovanjem konfliktov in sporov s starši. Toda žal je v naši, zahodni civilizaciji arhetip nasprotnega spola izredno težko kvalitetno izživeti, saj ima eden od staršev (tisti, ki je otroku nasprotnega spola) otrokov arhetip trdno v oblasti. Tako se je osvoboditi mogoče predvsem s spolnim združenjem z življenjskim partnerjem.

Človek namreč šele tedaj postane neodvisen in svoboden - njegova dejanja neposredno zadevajo njemu enakovrednega partnerja. Obremenjeni človekov arhetip v partnerju nasprotnega spola duši predvsem človeka samega. Skozi konflikte s partnerjem namreč naskakuje lastni negativni arhetip. Seveda se podobno dogaja tudi v partnerju. Iz povedanega je razumljivo, zakaj prihaja do tako žgočih in nevzdržnih konfliktov med partnerji, zakaj ljudje skačejo iz postelje v posteljo in zakaj je toliko razrušenih zakonov. Ljudem manjka seksualnega znanja, kako se pravilno postaviti po robu moreče dušečim vplivom, ki jih nudijo partnerji. Predpogoj uspešne zakonske ali kakršnekoli drugačne seksualne radosti med partnerji je razumevanje. Tisti, ki razume, da so moteči dejavniki v partnerju le odsev njegovega lastnega arhetipa, bo seveda bistveno bolj dojemljiv za »partnerjeve napake«. Smisel partnerskega občevanja je namreč prav odpravljanje teh napak. Z razumevanjem partnerja močno razbremenimo, olajšamo in potešimo. Predpogoj razumevanja so vrline – modrost, razum, inteligenca in ljubezen. Te vrline so nasprotje neustreznih oziroma zlih stanj sovraštva, jeze, strahu in bolezni. Le z ustreznim stanjem prebujenih vrlin bomo lahko dihali s svojim partnerjem. To pa je nujno potrebno, saj se ljudje po zakonu reinkarnacije rodijo prav v situacije, ki jih v dotedanjem inkarniranju niso uspeli kvalitetno izživeti. Z drugimi besedami: moški, ki je poniževal in zapostavljal žensko partnerico ter si tako še poslabšal svoj lastni ženski arhetip, se bo v enem od prihodnjih življenj rodil kot ženska, ki bo zaradi svojih duhovno negativnih oziroma neustreznih lastnosti v življenju nezadovoljena močno trpela.

Res pa je, da je včasih s šibko, primitivno in neprebujeno osebo v podobi partnerja težko zdržati. Morda je kljub vsemu primerno poskusiti srečo kje drugje in se tako vsaj nekoliko olajšati. Vsak posameznik oziroma posameznica ima namreč svobodno voljo in pravico seksualne izbire, ki jo sme vedno in kadarkoli izkoristiti.

Seks je najpomembnejši sestavni del vsakega partnerskega razmerja. Tudi ta se v obeh ljubimcih vedno dogaja v moškem in ženskem arhetipu. Seksualna energija je v svoji grobi, osnovni zasnovi tako kot vsaka druga v stanju energetskega kaosa. Zato jo moramo pritegniti v središče, kjer jo oplemenitimo, da bi jo potem navzven razširili v fini prosvetljeni energetski obliki in se osrečevali. To lahko storimo s pomočjo bioenergetskih centrov – čaker. Čakre – ime »chakra« izvira iz starodavnega indijskega jezika sanskrta in v dobesednem prevodu pomeni »kolo« – v prebujenem stanju žarijo kot prevodniki energije tako, da spajajo fizično telo z ostalimi energetskimi telesi. Ker je človek mikrokopija celotnega univerzuma, vsaka čakra v človeškem telesu razpira vrata v samosvoj nivo mišljenja, čutenja in delovanja. Ko se ljudje v duhovnem razvoju dvigamo po čakrah, dosegamo višje stopnje kreativnosti vedenja in znanja.

Da bi seksualno energijo dvigovali po čakrah jo moramo najprej pritegniti v središče. Pri moškem je to v prvi čakri v mednožju, pri ženskah pa v drugi čakri pod popkom na nivoju križa. Zaradi tovrstne naravne zakonitosti je ženska seksualna energija – pa naj si gre za enega posameznika ali za razmerje dveh partnerjev – vedno podrejena moški. Toda tu ne gre za grobo hiearhično prevlado moči in trpinčenje, marveč za usklajeno in vzneseno harmonijo dveh plemenitih nasprotij. Ženska naj bi bila moškemu hiearhično podrejena le v seksu. V drugih dimenzijah pa sta moški in ženska popolnoma enakovredni bitji. Socialistična družbena ureditev je seks rušila z okuženim kolektivnim stanjem, ki je duhovno deformirala tako moške kot tudi ženske. Ženske so tako seksualnost prizemljevale na prvi in moški na tretji čakri. Tako so se ženskam med seksom predajali moški in ne obratno. Ženske so zato moške zasovražile, saj so kljub vsemu hlepele po močnih moških, ki bi se jim lahko skrajno predajale, da bi jih ti na moralen in plemenit način obvladovali in vsestransko izpolnjevali in osrečevali.

Šele ko je seksualna energija nakopičena v pravem središču, tako usklajena energija iz središča brizgne navzven in plemeniti druge človeške potenciale. Moški, denimo, ne sme biti perverzen – torej zasvojen in odvisen od seksualnosti. Ne sme biti suženj. Toda kljub temu mora svoj seksualni nagon priznavati, se ga zavedati in potešiti. Ko v središče, prvo čakro, s takšnim pravilnim stanjem privleče kaos seksualne energije, lahko začne svoje pozitivne seksualne potenciale v plemeniti obliki širiti navzven. Bolj ko se energija dviga v višje čakre, večje zadovoljstvo in izpolnjenost čuti moški. Tako ga denimo v tretji čakri (nad popkom) prežame ljubezen, v četrti čakri (v prsih) začuti srečo življenja in ljubezen, v peti čakri (v vratu) ga izpolni moč samozavesti, sposobnost nadzora in učenja, v šesti čakri (v čelu) ga prežemata intuitivnost in znanje ter v sedmi čakri (na temenu) začuti širino in utriplje s celotnim univerzumom.

Ko se prebujajo vedno nove in nove čakre, se oplemenitijo in povečajo tudi spodnje. Podobno kot za moškega velja tudi za žensko, le da je njeno seksualno središče v drugi in ne v prvi čakri. Ženska si torej želi, da bi jo izpolnjeval moški s stabilizirano seksualno energijo; v celoti se lahko do omame preda le tovrstnemu partnerju, saj jo je le takšen sposoben vsestransko zadovoljevati. Seks je plemenito dejanje in ne greh. Seksualna energija ni zlo oziroma hudič. Zlo je tisto, kar ljudje niso obvladali – torej tisto, kar ne razumejo in se ga zato bojijo. Vse religije (z izjemo budizma) seksualnega kaosa ne zmorejo prizemljiti nižje od prsi. Ljudje, ki so zasužnjeni v trdih in nepopustljivih vzorcih religije, zato v seksu nimajo pravih pozitivnih temeljev. Niso zmožni brezgrešnih seksualnih užitkov in radosti ter nimajo prebujenih pozitivnih vrlin kreativnosti. Ljudje v religiji zato težko ljubijo. Ljubiti se lahko zgolj naučijo, saj imajo pravo, naravno stanje ljubljenja zablokirano. Vsi pa bi se morali zavedati, da je religija zgolj sredstvo in ne cilj duhovnega razvoja. Religija je smiselna, le dokler posameznik ni sam sposoben zaživeti po pozitivnih moralnih načelih. Ko pa posameznik to doseže, postanejo vzorci religije zgolj okovi suženjstva.

Še večja napaka kot nekritično predajanje morečemu kaosu seksualne (ali katerekoli druge) energije je beg. Ljudje se kot razumska bitja namreč morajo soočiti s tistimi deli svoje osebnosti, ki jih nimajo pod nadzorom oziroma tistimi, ki jih nimajo oplemenitenih. Tudi seksualno energijo je treba pošteno priznati in kvalitetno usmerjati. Beg pred seksualnostjo je temeljna napaka mnogih religij. Religije so v osnovi pozitivni duhovni sistemi. Težava je le v tem, da so tisti, ki so religije razlagali mnogokrat napačno razumeli idejo očetov religije. Ali pa so tisti, ki jim je bila religija razložena, kvalitetno razlago neustrezno razumeli. Tako si mnogi popolnoma neustrezno razlagajo celibat, ki ga priporočajo mnoge religije. Odrekati se seksualnosti je smiselno šele tedaj, ko človek seksualnost že v popolnosti mojstrsko obvladuje. To pa je v naši civilizaciji izredno težko, ker je vsesplošno prisoten seksualni kaos.

Idealno stanje seksualnosti se zgodi tedaj, ko se v materiji četrte - srčne čakre združita plemeniti energiji čustev (ljubezni) in seksualnosti ter se razlijeta po celem telesu. Človek, ki to doseže, bo takšno vzneseno zavedanje obdržal večno; prav vse njegove telesne celice bodo neprestano trepetale v silovitem občutenju prijetne radosti seksualnega orgazma ali vznesenega doživljanja ljubezni. Odveč je poudarjati, da v takšnem blaženem stanju (na našem planetu so ga dosegli le redki posamezniki, ki živijo daleč od civilizacije) fizični spolni odnosi niso več potrebni, čeprav pa se jim nikakor ni treba odpovedati, če se prebujeni posameznik tako odloči. Vsekakor pa ni primerno moreče religiozno vsiljevanje celibata, saj beg pred seksualnostjo slej ko prej povzroči še več škode kot neustrezna seksualnost. Nezdravo seksualno stanje oziroma seksualni kaos povzroča mnoga fizična obolenja človeškega telesa. Ta se razvijejo kot opozorilo človeku, ki deluje kot suženj seksualnih energij. Takšno negativno stanje pogosto sproži konflikt med ljubimcema. Tako denimo moški mnogokrat ubeži seksualno nizkotni ženski, ki hoče z njim prekomerno seksati in tako vanj vnašati svoj seksualni kaos ter se tako negativno razbremeniti. Na drugi strani ženska, ki jo duši seksualno nizkotni moški partner, hlastno išče seks z drugimi moškimi, da bi se razbremenila seksualnega kaosa, ki ga v njo vnaša njen nizkotni partner.

Kako pa se izpolnimo s pravilno, pozitivno in radosti polno seksualnostjo? Pomembno je, da smo sposobni svoje materialno telo uspešno kontrolirati. To lahko dosežemo s športom (npr. tek) ali denimo s prhanjem z vročo in hladno vodo. Če ima človek nadzor nad fizičnim telesom, je namreč sposoben pozitivno kontrolirati tudi spolno strast. Opojnega seksualnega uživanja se moramo včasih začasno žal tudi vzdržati, če smo z njim zasvojeni. Dotik med moškim in žensko ne sme biti nizkotno agresivni dotik strasti, marveč seksualni dotik ljubezni. Z dotikom negativne, neobvladane strasti partnerja nasprotnega spola lahko prestrašimo. Ko se s partnerjem povežemo z dotikom ljubezni smo v radostni svet seksa vstopili z zavedanjem svojega uma, kar nam omogoča pozitivni nadzor in preprečuje zasvojenost.

Moč uspeha v seksu (in s tem tudi v življenju) je namreč spoj dveh plemenitih nasprotij v osrečujočo harmonično celoto. Če bi ljubimci obvladovali seksualni orgazem, bi z njim lahko usmerjali seksualno energijo v življenjske cilje. Če pa se med orgazmom ne obvladujejo, deluje ta rušilno, saj se povečuje seksualni kaos. Med plemenitim seksom mora biti moški trdno prizemljen, da bi pozitivno usmerjal strastne izbruhe in radosti polne izlive razvnete ženskosti. Ženska, ki simbolizira element vode, v stanju maksimalne predanosti izroči svojo ženskost moškemu, ki predstavlja trdnost in stabilnost materije. Zato naj bi ženska v stanje orgazma vstopala nekontrolirano, divje in brez zadržkov, moški pa naj bi medtem z občutkom sigurnosti, varnosti in trdnosti vizualiziral nek poljuben materialni cilj in vanj usmerjal svobodno kipečo žensko ter tudi svojo, nadzorovano moško energijo. Da bi mu to uspelo, mora popolnoma obvladovati svoj orgazem. Nemara pa je celo bolje, da svojega orgazma sploh ne doživi. Užitek namreč lahko poišče v vznesenem, ekstazičnem doživljanju ženske. Treba pa je poudariti, da se sme ženska nebrzdano in strastno predajati le v primeru, če sama ni zasvojena s seksualnostjo. V primeru zasvojenosti se mora seksu začasno odpovedati.

Tantrična filozofija uči, da naj bi se pred seksom moški in ženska kakšno uro ljubkovala v umirjenem stanju ljubezni. Tako naj bi v svojih telesih energijo ljubezni oziroma čustev harmonizirala. Sam spolni odnos naj bi trajal kolikor je le mogoče dolgo – moški naj bi izbruh sperme zadrževal celo dve uri. Z zadrževanjem orgazma moški ohrani komunikacijo seksualne energije v sožitju z žensko. Ženska naj bi se vzneseno predala moškemu kot elementu moške kolektivne energije in kolektivni ženski seksualnosti, moški pa naj bi skozi žensko poiskal stik s pozitivnim stanjem ženskega arhetipa. Seks v duhovnem smislu torej ni namenjen nekritičnemu uživaštvu. S seksom si lahko na prijeten način pomagamo pri doseganju življenjskih uspehov, saj lahko s kontroliranim usmerjanjem ene najmočnejših energij v našem stvarstvu dosežemo marsikaj. Kako torej do stanovanja, hiše, boljše službe ali novega avta? Odgovor je enostaven. Seksati, seksati in še enkrat seksati. Toda seksati na pozitiven in duhovno kvaliteten način.

V sedanjem usodnem prehodnem obdobju zemlja in celotni univerzum drvita skozi kozmično brezno. Šele ko bo zemlja dokončno prestopila to črno luknjo ali tunel, bo vanjo posijala svetloba novih, boljših zakonitosti. Predor kozmičnega brezna je tisti predor, ki ga opisujejo ljudje, ki so z zavedanjem preživeli izkušnjo klinične smrti. Kdor preide kozmično brezno, se mu pred očmi zvrstijo vsi dogodki, ki jih je v življenju preživel; na osnovi tega ga doleti usoda, ki si jo je prislužil s svojimi dejanji. Ljudje so se ujeli v iluzijo materialnih čutil. Tako so si zgradili zmotno predstavo, da obstaja zgolj materialna dimenzija. Zato so ljudje začeli delovati kot nenaravna bitja (past iluzije materialnih čutil v Svetem pismu ilustrira kača, ki je zapeljala Evo).

Zaradi neustreznega poveličevanja materialne dimenzije so ljudje v materije povlekli tiste dele svojega bitja, ki tja ne sodijo. Ti drugi deli so torej višek, na katerega se vežejo vsebine, ki odstopajo od narave. Zato nastajajo umske in telesne deformacije oziroma težave, bolezni in podobno. Ta neustrezni višek je potrebno oplemenititi in ga poslati nazaj v duhovne dimenzije, kamor sodi. To pa je mogoče storiti tako, da se poglobimo v svoje notranje bitje (trebuh), od koder lahko potiskamo in predelujemo negativne energije. Razumsko (glava) je to nemogoče storiti. Treba je poudariti, da obstaja več kozmičnih brezen oziroma tunelov, ki so v bistvu prehodi med dimenzijami. Prvi je astralni, nato mentalni, potem kavzalni, itd. Pomembni pa so tudi ciklusi osebnostnega razvoja, ki praviloma trajajo kvalitetnih petindvajsetih stoletij. Sedanja civilizacija je še vedno v prvem ciklusu. Res pa je, da je bila civilizacija, katere potomci smo, pred 12.000 leti delovala na začetku tretjega ciklusa. Da bi se oddvojile od materije morajo civilizacije doseči vrh tretjega ciklusa. Vseh ciklusov je šest.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M