Glavni meni

Leto 2000 je bilo prav posebno leto. V bistvu ni sodilo ne v prejšnje, ne v sedanje tisočletje. Bilo je obdobje prehoda – obdobje kaosa. V letu 2000 se je odprlo brezno zla.

Brezno zla predstavlja, grobe, nepredelane psihične vsebine človeštva, katerih se evolucija 17.000 let ni dotaknila. V letu 2000 pa se je odprlo 97 odstotkov demonskih vsebin brezna zla. Te vsebine, ki pravzaprav niso nič drugega kot uspavana in z sedanjostjo neusklajena vsebina lastna človeštvu, so se prebudile in vdrle v zavestne nivoje človeštva. Gre za pozabljeni del vseh nas, ki smo se ga globoko v sebi zavedali in ga pogrešali, a ga nismo mogli niti obuditi, kaj šele uporabljati. V brezno zla je bilo mogoče prodreti le z uživanjem droge. Ker pa je bilo stanje človeštva tako nizkotno, pravzaprav ni nikjer obstajal sistem, s katerim bi bilo mogoče z drogami prebujeno energijo ustrezno oplemenenititi, da le-ta ne bi postala rušilna in škodljiva posamezniku, ki jo je prebudil. Manjša izjema so le nekateri deli ameriških Indijancev, ki so z drogami prebujeno energijo dokaj uspešno predelali z nepopisnim fizičnim trpljenjem in krutim mučenjem lastnega telesa.

Brezno zla je kundalini energija človeštva. Pred časom je okamnela, ker je človeštvo v moralnem odnosu do sebe, duhovnih sil, angelskih sil in božanskih sil padlo. Energije brezna zla so človeške energije moči. Te energije pred 17.000 leti niso več mogle živeti v ljudeh in skozi njih. Ker jih ni nihče več obvladoval, so te energije postale energije brez nadzora. Ostajale so v preteklosti in se kreirale v samostojno celoto, saj so bile energije razumnih bitij in kot take niso mogle prenehati obstajati. To celoto bi lahko imenovali brezno zla oziroma demonsko stanje, ki pa ni nič drugega kot skupek surovih, s sedanjostjo neoplemenitenih surovih in grobih energij.

Brezno zla se je odprlo, da bi človeška civilizacija skozi moralno stanje odnosov oživela te pozabljene energije. To je mogoče storiti le skozi spoštovanje sožitja, ki mora obsegati medčloveške odnose, odnose do zakonitosti življenja, odnose z duhovnimi silami in preko njih z angelskimi ter božanskimi silami. Z drugimi besedami, energije, ki so bile doslej ujete v breznu zla morajo postati spet usklajene s sedanjostjo in uporabne – biti na voljo ljudem.

Osnovna moralna zapoved novega obdobja je red.

Red je pogoj umirjenosti in lastnega zadoščenja ljudi.

Prvi pogoj reda so ustrezni odnosi med življenjskima partnerja oziroma odnosi v družini, saj se odnos med partnerjema vedno spontano prenaša na otroke, ki v svojo podzavest nekritično sprejemajo družinske razmere.

Osnova družinskega reda je torej odnos med partnerjema. Ta mora biti prijeten in obema prijazen. Moški mora brezpogojno spoštovati mehkobo ženskih nežnosti in to hvaležno sprejemati v sebe. Ženska namreč skrbi za umirjenost in stabilnost notranjega družinskega stanja. Na drugi strani pa mora biti ženska moškemu pravzaprav podrejena in spoštovati njegov ponos individualnega bitja. Moški namreč nosi odgovornost obstoja družine v zunanjem okolju in je v tej meri bistveno bolj prizemljen in močan.

Če ženska izgubi podrejeno stanje do moža, postane nezanimiva, saj ji prav podrejeno stanje omogoča vzpostavljati moč ženskega zapeljevanja v odnosu do moškega. Takšno stanje je namreč naravno. Če bo ženska delovala v skladu z naravnimi zakonitostmi, ji bo narava pomagala k njeni lastni sreči. V nasprotnem primeru pa jo bo narava kaznovala s trpljenjem in nezadovoljstvom. Moški pa bo s poniževanjem ženske dokazal, da je slabič in bo temu ustrezno trpel, saj ni sposoben odgovorno opravljati svojih moških dolžnosti.

Seveda pa družinski red ni vse. V družbi se morajo ljudje čimbolj truditi biti moralni, pošteni ter živeti v humanosti medsebojnega sožitja. Spoštovati morajo zakone in predpise, saj s tem krepijo red kolektivne celote, v katero so vključeni. Tako pridobijo varnost in trdnost človeške celote ter krepijo kolektivno sožitje nacije oziroma človeštva.

Glavni smisel človeškega življenja je prosvetljenje. Toda kaj je prosvetljenje? V bistvu gre za osvoboditev od vseh oblik. In kaj so oblike? Oblike so kakršnekoli predstave o življenju, miselni vzorci, vse kar se kadarkoli naučimo, verovanja in celo naše misli. (Zaradi povedanega je razumljivo, da je z besedami v govorjeni ali pisani obliki težko ali popolnoma nemogoče prikazati resnico prosvetljenja.) Glavni smisel obstoja je torej doseči polnost praznine in se v njej izpolniti s čisto obliko čistoče – neosebne in nevtralne vsebine človeških bitij.

Neprosvetljeni človek ne ve, kaj sploh je on (»jaz«). Zato si v življenju (in o življenju) ustvari naučeno predstavo o vsem, kar ga obkroža. To pa je naučeno stanje, ki je neresnično. In zakaj je naučeno neresnično? Čas teče dalje in se nikoli ne ustavi. Tako postane naučeni miselni vzorec zastarel in zatorej neresničen še preden je sploh dokončno ustvarjen. Neprosvetljeni človek tako dojema neznane procese in oblike v življenju z neresnično iluzijo. Tega se seveda ne zaveda. Ker je umsko bitje si zaradi spoznav, ki jih doseže, kreira ego stanje lastne pomembnosti. Žal pa so njegove spoznave neresnične in zato je njegovo ego stanje oziroma lastna pomembnost kreirana na iluziji. To povzroči še večjo iluzijo in s tem še večjo kletko oblik, ki človeka oddaljuje od lastnega resničnega bistva, pogojenega z naravnimi zakonitostmi, ki so jih kreirala tista bitja, ki so se v svojem poprejšnjem duhovnem razvoju ječe in kletke iluzij ter oblik že osvobodila. Ta bitja mnogi ljudje imenujejo z besedo (obliko) bog. Klasični izobraževalni sistem sedanje civilizacije žal izrazito obremenjuje tiste, ki se izobražujejo v njegovem okviru, s težo oblik, miselnih vzorcev in jih zapira v kletko lažnega napuha in trpljenja.

Prosvetljeni človek pa ve, kaj je on sam. Ve, kaj je »jaz«. (Žal se tega kaj je »jaz« v bistvu ne da dopovedati z besedami, saj so besede oblike. »Jaz« pa je stanje osvobojenosti od oblik. Tako mora vsak sam spoznati kaj je on sam, torej »jaz«. V tistem trenutku, ko človek to spozna, postane prosvetljen.) »Jaz« je le »jaz« in nič drugega. »Jaz« je le tisti del, ki se zaveda samega sebe. »Jaz« torej niso materialno telo, duh, seksualnost, duša, čustva, um, razum, intelekt, zavest, logika, ljubezen, seksualnost, inteligenca, misli, miselni vzorci, predstave o življenju, avto, hiša, naši otroci, hišni ljubljenci (mačke, psi, zlate ribice…), diploma ali doktorat,… in še bi lahko naštevali. »Jaz« ni nobena od omenjenih in neomenjenih oblik. Vse te oblike so le koristno uporabno sredstvo, ki jih lahko uporablja prosvetljeni človek, ali vir trpljenja, ujetosti, a tudi učenja neprosvetljenega človeka.

Neprosvetljeni človek dojema neko obliko, kot je denimo hrib, naučeno. On verjame o hribu vse, kar so mu povedali. Verjame, da je to kopica zemlje in kamenja ter morda dreves in trave, ki poganja iz te gmote. Toda tak človek v bistvu ne ve, kaj je hrib. Ne ve, če je v hribu res kamenje in ne denimo sladkor. Četudi bo tak človek hrib razkopal in ga analiziral bo zaznal le njegovo materialno komponento (zemljo, kamenje, drevesa in travo).

Prosvetljeni človek pa ne ocenjuje hriba z iluzornimi čutili in naučeno. Tisti, ki se prosvetli, ničesar več ne misli; s svojim videnjem prodira direktno v vzroke svojih neznanih vsebin, torej ve. Tak človek bo hrib občutil. Da bi hrib razumel, se bo zlil z njim. Tako ga bo občutil ne le kot kup nekoristne naključne navlake, ki štrli ven iz zemlje, marveč kot del celote – del planeta, del osončja, del univerzuma –, ki ima točno določen smisel in namen. Tak človek to lahko stori, saj ga ne omejujejo oblike: on ni materialno telo (se ne enači z njim), marveč ga le uporablja. On je nič, zato lahko postane (uporabi) karkoli. Tudi hrib.

Dosedanje religije prosvetljenja niso omogočile. Izjema je budizem, ki pa tako ali tako v bistvu ni religija. Religije so namreč oblike, oblike pa prosvetljenja ne morejo omogočiti. Religije so oblike, ker so vsi preroki (razen Bude in Mojzesa – bila sta elohima) kot ljudje delovali znotraj oblik. Ljudje, ki so v preroke verovali in jih častili, so v njih vlagali individualna bremena življenja. Ker preroki teh bremen niso mogli ustrezno oplemenititi (povleči skozi sebe in jih tako »predelati«), so vsi ljudje, ki so v preroke verovali, povratno sprejemali kolektivno breme religije in še bolj trpeli, kot bi trpeli, če bi v preroke ne verovali.

Vsako čaščenje ali verovanje, ki ni verovanje v »jaz«, je le razumska oblika in s tem iluzija, ki je zgolj dodatni bremeneči vzorec življenja – ta pa človeka oddaljuje od svoje ga izvirnega notranjega bistva, notranje resnice. Pravo verovanje je, ko vstopimo predano, hvaležno in ponižno v svojo notranjo resnico (»jaz«). Od tam izražamo prošnjo v makroprostor. V naši notranji resnici je vse plemenito in vredno predajanja oziroma verovanja. Tam nič ne manjka, tam je vse, kar potrebujemo. Nič manj in nič več. (Ta notranja resnica ni naše ego stanje. Naše ego stanje je omadeževana oblika, ki ne more vstopiti v našo notranjo resnico.)

V novi dobi ljudem ni več treba biti nemočne (topoumne) ovčice religij. Ljudje morajo postati samozavestno odgovorni. Naučiti se morajo zakonitosti življenja. Naučiti se morajo delati prav. V novi dobi ni več prostora za napake.

Poiščimo vir predanosti, da bi povečali našo samozavestno moč – postali (bolj) popolni. Če smo od nečesa popolnejši, nam tisto služi. Če smo manj popolni, služimo mi…

V ustreznem oziroma primernem šolskem sistemu bi se morali ljudje učiti na podlagi primerov in pojavov realnega sveta. Žal pa se ljudje v klasičnem izobraževalnem sistemu ne učijo praktičnega delovanja stvari. Učijo se le besede iz snovi. Mnogi sploh ne razumejo, zakaj jim bo predmet učenja koristil, in se zatorej učijo le za izpite. Tako vključijo le petnajst odstotkov svojega zavedanja. To je povezano z nebogljenostjo ljudi, ki zaključijo študijski proces in ugotovijo, da je njihovo znanje pravzaprav neuporabna in omejena oziroma omejujoča kletka, v katero so se ujeli in ki jim prav nič ne pomaga pri njihovem poklicnem delovanju.

V zahodni civilizaciji, ki ni obremenjena s preteklostjo socialistične ureditve, je stanje bolj usklajeno z naravnimi zakonitostmi in manj nesmiselno. Tam izobraževalni sistem vključuje več praktičnega dela v procesu izobraževanja. Na zahodu je namreč fizično delo cenjeno prav tako kot intelektualno, zato izobraževalni sistem deluje prizemljeno oziroma realno – skladno z naravnimi zakonitostmi.

Žal pa tudi zahodni sistem izobraževanja in sploh znanosti ni ustrezno zastavljen. Razumski programi, ki so žal zgolj površinski, ne vključujejo celovitosti človeškega bitja. Takšno stanje se kaže v umetno privzgojenem napuhu znanosti, ki svojo omejenost pravzaprav črpa v srednjeveškem primitivizmu zahodne civilizacije, ko je hladni in deformirani razum prevladal in zatrl notranje bogastvo duševnosti, ki je ugasnilo. To se je zgodilo predvsem v času inkvizicije, ki je bila najhujša oblika religioznega brezumja v srednjem veku.

Koreni težav zahodnoevropske znanosti in s tem tudi izobraževanja pa seveda ne izvirajo zgolj iz srednjega veka. Sežejo vsaj nazaj v rimski imperij, ko je rimsko cesarstvo z manipulacijo krščanske religije v evropski prostor v duhovnem smislu začrtalo demonsko pošast, ki še danes bremeni in omejuje napredek in razcvet zahodnoevropske (in posledično severnoameriške civilizacije) civilizacije. Hladno preračunljivo in brezvestno vladanje fizične vojaške sile, ki je bilo osnova starorimskega uspeha in starogrško pretiravanje s poveličevanjem razumskega dela človekove osebnosti, ki ju je skozi krščansko religijo kot osnovna civilizacijska elementa nekritično sprejela zahodna Evropa, vsekakor nista razlog dviga moderne zahodnoevropske civilizacije.

Vzvode moči zahodnoevropske civilizacije je potrebno poiskati v korenih tistih evropskih narodov, ki so s prihodom v Evropo uničili starorimski imperij in vzpostavili civilizacijo, ki danes narekuje razvoj človeštva. Ti dolgo pozabljeni plemeniti duhovni koreni predstavljajo kvalitetno vsebino, ki je omogočila vzpon zahodnoevropske civilizacije in začrtala način življenja evropskih narodov.

Te plemenite duhovne vsebine bi se morala zavedati tudi sodobna znanost in jo vključiti v izobraževalni sistem, ki bi tako postal kvaliteten in usklajen z naravnimi zakonitostmi.

Prav vsak cilj, po katerem v življenju hrepenimo, dosežemo zgolj zaradi življenja v človeški skupnosti in ga zatorej lahko dosežemo le v okviru kolektivnega stanja človeške skupnosti. Dosegati ga moramo s skromno željo in prošnjo ter lastno voljo in vztrajnostjo v smeri cilja.

Žal pa imajo ljudje sedanje civilizacije v elementu vode program napačnega, obrnjenega delovanja. Zato se ljudje pogosto (običajno pri doseganju tistih ciljev, ki jih dosegajo brez zavestne borbe, napora in bolečine) vdajo vznesenemu navdušenju nad ciljem, ki ga sploh še niso dosegli. Tedaj pomislijo, da bodo z dosego cilja drugim postali nadrejeni in na sploh več vredni. To pa jih oddaljuje od sožitja s človeštvom.

Kadarkoli se prebudita vzvišenost in napuh, se od cilja nekoliko oddaljimo. Cilj namreč dosežemo s pomočjo naravnih sil, ki so povezane z podzavestnim centrom v našem trebuhu. Z neprimernim vedenjem te subtilne, a neznansko močne, naravne sile odvrnemo od sebe in se onemogočimo pri doseganju cilja. Tega lahko dosežemo šele mnogo kasneje zgolj s trpljenjem, nesrečami in/ali bolečinami.

Ko cilj dosegamo se ni nikoli primerno hvaliti, dokler cilja nimamo trdno v rokah. Prav tako ni primerno razmišljati, razglabljati oziroma sanjariti, kako bo, ko bomo cilj obvladovali in uporabljali. Če nam že pridejo tovrstne misli oziroma miselni vzorci, je primerno s predanostjo in prošnjo prositi naravne sile, naj nam pomagajo doseči cilj.

Ko cilj dosežemo je ključnega pomena cilj nadzorovati. Tisti ljudje, ki ob dosegi cilja nimajo zadostne stopnje moči nadzora, se jim cilj kaj lahko izmuzne iz rok ali pa jih pahne v nesrečo. Znani so mnogi primeri, ko so denimo ljudje na loteriji zadeli bajne vsote denarja in jih prav neumno zapravili in/ali postali kasneje v življenju bistveno bolj nesrečni kot v obdobju pred loterijskim zadetkom. Moč nadzora nad poljubnim ciljem je v Sloveniji še posebej težko zadostno uveljaviti, saj zaradi pomanjkanja sožitja med Slovenci še ni oblikovan ustrezen kolektivni kulturni duh sožitja, s katerim si posamezniki narodov Severne Amerike in Zahodne Evrope lahko v smislu pridobivanja moči nadzora občutno pomagajo.

Obiskovalci programov Slavka Mahneta – Shyame si lahko v primeru, ko ohranjajo sožitje z vrlinami, ki jih na programih pridobijo, pomagajo tudi pri realizaciji in obvladovanju svojih življenjskih ciljev in celega življenja sploh. Slavko Mahne – Shyama namreč nudi moč svojih vrlin, da lahko posamezniki, ki te vrline sprejmejo, pogumno stopajo po poti realizacije svojih ciljev.Treba pa je poudariti, da je tudi za to potreben določen napor, saj Slavko Mahne – Shyama ne želi in ne more nasprotovati naravnim zakonom sreče človeškega napredka. Cilj oziroma materialna dobrina, ki jo človek doseže, mu bo namreč prinesla srečo in zadovoljstvo le v primeru, če se bo na poti do cilja odgovorno zavedel vseh ovir in pasti, ki stojijo pred vsakim ciljem.Slavko Mahne – Shyama tako odstrani vse nesmiselne ovire razumske nevednosti človeštva – največjo nevarnost, ki preži na vsakega človeka med procesom realizacije cilja. Hkrati pa Slavko Mahne – Shyama ustvari plemenito oviro, ki je nujno potrebna za pridobitev ustrezne stopnje odgovornosti vsakega posameznika. Udeleženci njegovih programov tako na poti realizacije ciljev kljub vsemu doživljajo napore in psihične bolečine, ki pa so popolnoma smiselni in nujno potrebni. Vsak cilj pač zahteva določeno vsebino ovire, da je dosežen. Res pa je, da so te ovire občutno manj boleče, kot bi bile, če bi jih postavila narava življenja sama. V naravnem procesu človek v Sloveniji na poti do realizacije cilja utrpi 82 odstotkov bolečin in trpljenja; trajno mu ostane 50 odstotkov posledic. Pri premagovanju ovir Slavka Mahneta – Shyame pa človek občuti le 12 odstotkov bolečin in trpljenja; trajno mu ne ostane prav nič posledic.Sreča življenjskega uspeha je v tem, da se ovir v življenju zaveš in jih premagaš z ustrezno motivacijo ter se tako duhovno okrepiš in razvijaš!

Energetsko stanje v Evropi se močno razlikuje od energetskega stanja na drugih kontinentih. Zahodnoevropska civilizacija je še izredno mlada. Tudi življenje na evropskih tleh je najmlajše; ljudje se še zmeraj priseljujejo v Evropo. Mnogi Evropejci imajo svoje podzavestne korene nekje na drugih kontinentih. Tega pa se seveda ne zavedajo.

Ljudje se zavedajo le petnajstih odstotkov svojega bitja; gre za izključno razumski del človeka. Kljub temu pa vsak človek teži k vzpostavitvi stoodstotnega osebnega zadoščenja. To je v Evropi zelo težko, saj tu ni nikakršnih globinsko-podzavestnih temeljev evropskega dela človeštva, kot denimo v Aziji ali na drugih koncih sveta. Evropejci svoje zadoščenje tako iščejo v materialnih dobrinah, denarju, bleščeče-zvenečih nazivih, slavi…

V Aziji, denimo, so ljudje zadoščeni kljub revščini, saj imajo v sebi prizemljeno stanje lastne notranjosti, ki ga preko lastnega podzavestnega korena črpajo iz azijskega makro-okolja. To z drugimi besedami pomeni, da je njihovo notranje stanje v usklajenem sožitju z naravnim okoljem. S tem pa so seveda hkrati tudi v sožitju sami s seboj, in sicer kar osemdeset do devetdeset odstotkov, medtem ko so Evropejci v sožitju sami s seboj komaj dvajset odstotkov. To pomeni, da živijo Evropejci v nenehnem strahu pred boleznimi, pomanjkanjem, osamljenostjo, itd. S tem šibkim notranjim stanjem pa se kreira tudi program prihodnje usode, kar je močno opazno v Združenih državah Amerike in Kanadi, saj sta ti družbi, predvsem ZDA, mnogo uspešnejši od Zahodne Evrope, ker belci zahodno-evropskega porekla tam koristijo pretekle programe notranjih civilizacij in notranjo prizemljenost pripadnikov drugih ras, ki prav tako sestavljajo ameriško in kanadsko nacijo.

Ali vse to pomeni, da je azijski človek popolnejši od evropskega? Nikakor ne, saj Azijci in sploh posamezniki, ki ne izvirajo iz zahodno-evropske kulture, niso dovolj razumsko razviti in motivirani. Imajo sicer bogat in izpolnjen notranji duh, a zaradi pomanjkanja razumske aktivnosti zaostajajo v evoluciji človeštva. Hkrati pa je treba poudariti, da četudi Zahodni Evropejci v Evropi in Ameriki hierarhično delujejo višje kot ljudje drugih kultur in so nosilci evolucije celotnega človeštva, trenutno povzročajo več škode kot koristi, saj njihov izrazito razviti in izraženi razumski del žal ne deluje pravilno, ker ni usklajen s stanjem njihove notranjosti. Posledica tega je težko stanje, v katerem se je znašla sodobna civilizacija.

Slavko Mahne – Shyama je v sebi ozavestil nezavedni del in ga ustvaril tukaj, v Evropi. Zato udeležencem njegovih programov omogoča ne le pridobivanja zunanjega imidža (materialne dobrine, denar, doseganje akademskih in drugih nazivov…), marveč tudi notranjo izpolnjenost. Tako udeležencem programov Slavka Mahneta – Shyame nista potrebna panika in strah pred neuspešnostjo v življenju, ki ju čutijo drugi Evropejci.

Slovenci oziroma Slovenija so bili vseskozi v času svojega obstoja vezani na Zahodno Evropo. Še več. Slovenci so poleg Bavarcev, Izraelcev in majhnega dela Čehov nosilci najbolj plemenitih genov v človeštvu. Žal se trenutno ti plemeniti geni ne morejo izraziti zaradi dolgih desetletij socializma, ki je dodobra razdejal, obremenil in ponižal slovenski makro-prostor in tako seveda še vedno bremeni tudi posameznike. Največji sovražnik Slovencev in Slovenije je malodušje socializma in s tem povezana nizka kultura, ki Sloveniji in Slovencem onemogoča, da bi se končno zavedeli, da sedaj živijo v kapitalizmu. To pa je glavna ovira, ki preprečuje Sloveniji politično in gospodarsko vključitev v Zahodno Evropo, kamor izvorno sodi.

Osebnost vsakega človeka je razdeljena na posamezne kroge oziroma nivoje. V te kroge človek v življenju razporeja ljudi, živali in celo predmete, s katerimi vzpostavlja komunikacijo oziroma stik. Prvi štirje krogi osebnosti (1-4) so v povprečju namenjeni osebnemu, ožjemu družinskemu in na sploh zasebnemu življenju, drugi štirje krogi (5-8) pa so namenjeni zunanjemu delovanju oziroma poslovnosti. Obstajajo pa nekatera odstopanja: moški naj bi v nivoju zasebnosti uporabljal le prve tri kroge, neporočena ženska štiri, poročena ženska pa kar pet krogov.

Prvi krog osebnosti je za človeka kot individualno bitje najpomembnejši. V tem krogu smo vedno le mi sami (res pa je, da so do dopolnjenega trinajstega leta v otroški osebnosti tu prisotni starši). To je krog našega individualnega zavedanja. V prvi osebnostni krog ne sme poseči nihče. Dober primer pravilnega delovanja krogov osebnosti so živalske vrste v naravi. Ker je žival hierarhično nižje bitje kot človek, nima lastne osebnosti. Res pa je, da ima posamezna živalska vrsta svojo kolektivno osebnost. Zato ima vsaka žival v svojem osebnostnem krogu vse druge živali iste vrste. Zato vsaka žival znotraj iste vrste deluje po popolnoma istem programu kot vsaka druga žival iste vrste. Ljudje pa so višje razvita bitja. Če drugi človek poseže v naš prvi krog, poškoduje našo osebnost. Tako bi v primeru, da bi se naenkrat vsi ljudje znašli v prvem osebnostnem krogu vseh ljudi, človeštvo izgubilo človeške značilnosti in se zlilo z živalskim svetom.

Žal pa zaradi nizke stopnje razvitosti civilizacije, v kateri se nahajamo, pogosto prihaja do tujega vdora v naš prvi krog osebnosti. Če se to zgodi, se svoje osebnosti zavedamo toliko manj, kolikor je bilo vdora v naš prvi krog osebnosti. To pa vsekakor ni dobro, saj s tem izgubljamo lastno individualnost, zaradi katere smo zanimivi ne le sebi, marveč tudi drugim. V tem primeru torej mislimo in živimo z mišljenjem drugih. Tako trpimo, saj grešimo proti naravi in smo tako v konfliktu z drugimi in sami s seboj.

Najbolj rušilni posegi v prvi krog osebnosti so v odnosih v družini. Pogosto se zgodijo v otroštvu in v obdobjih oblikovanja človekove osebnosti. Tako deformiran človek bo iskal osebe (življenjske partnerje, prijatelje…) s podobno deformacijo, da jih bo lahko »naložil« v svoj prvi osebnostni krog. Hkrati pa se bo njim povratno vsiljeval in skušal deformirati tudi hierarhično podrejene, najpogosteje lastne otroke. Gre torej za nekakšno psihološko ali psihično bolezen oziroma epidemijo, ki v bistvu vodi v živalskost ljudi in posledično človeštva. Med najbolj rušilne dejavnike človekove osebnosti bi lahko prišteli tudi črno magijo in droge (tudi druga poživila kot denimo alkohol ali celo kava in cigarete – v višjih stopnjah zasvojenosti). Črna magija deluje izključno z grobim in negativnim poseganjem v prvi krog človekove osebnosti, droge in včasih tudi druga poživila pa človekovo osebnost umorijo – namesto človeka v njegovem prvem krogu osebnosti deluje droga.

V drugem krogu osebnosti posameznika deluje praviloma le njegov življenjski partner. Edina izjema so otroci do trinajstega leta starosti, ki delujejo nekako na koncu drugega kroga človekove osebnosti. V tretjem krogu osebnosti naj bi delovali ljudje, s katerimi človek živi v medsebojni odvisnosti, otroci med trinajstim in štirinajstim letom starosti in tudi denimo ljubice posameznika. V četrtem krogu praviloma delujejo sodelavci oziroma ljudje, s katerimi človek kreira skupno življenje. Tu naj bi bili tudi otroci med štirinajstim in petnajstim letom starosti. V petem krogu posameznika naj bi delovali znanci, ki jih posameznik spoštuje in sosedje – torej ljudje s posamezniku različnim stilom življenja in zasebnostjo. V tem krogu naj bi delovali tudi naši bratje in sestre, otroci med petnajstim in šestnajstim letom starosti in celo živali oziroma hišni ljubljenci. V šestem krogu osebnosti naj bi delovali denimo filmski igralci, glasbene zvezde oziroma druge javne osebnosti, ki jih posameznik spoštuje oziroma pozna. Žal pa ljudje pogosto prav te ljudi postavijo v prvi krog – ponižajo sebe in povratno bremenijo njih. Zato bi morale biti javne osebnosti zelo močni in stabilni posamezniki, saj bi se le tako lahko ubranili javnega pritiska in preprečili tovrstne deformacije, ki grozijo ob njihovem javnem nastopanju. Žal javne osebnosti v veliki večini niso dovolj stabilne; pritisk javnosti jih slej ko prej psihično zruši in jih zapelje v droge ali alkohol – torej k izgubi njihove lastne osebnosti. (Navedeni primer krogov osebnosti v bistvu velja za moškega. Razporeditev krogov osebnosti pri poročenih in neporočenih ženskah je v osnovi sicer zelo podobna, vendar obstajajo nekatera odstopanja in razlike.)

Obstajajo pa tudi deformacije, ki niso povezane le s prvim krogom osebnosti. Delno deformacijo predstavlja že vsako bistveno odstopanje od zgoraj prikazane razporeditve. Vendar pa bi preostale deformacije lahko razdelili v dve skupini.

Prva glavna napaka je, če človek iz zunanjih osebnostnih krogov (4-8) v notranje kroge (1-4) pripelje poslovne obveznosti. Takšna deformacija – izpostavitev notranjih krogov poslovnemu, zunanjemu okolju – je nekoliko bolj pogosta na zahodu, predvsem v Ameriki. Človek, ki zagreši takšno napako se doma počuti praznega in venomer beži v zunanje okolje. Tak odnos do samega sebe pa slej ko prej deformira njegovo osebnost in ga prisili v trpljenje, saj je takšen način življenja v nasprotju z naravnimi zakonitostmi. Namen družine je med drugim namreč tudi filtracija zunanjih obremenitev in obnovitev notranjega miru posameznika.

Druga glavna napaka pa je, ko človek družinsko stanje oziroma osebnost raztegne čez nekaj ali čez vse zunanje kroge (4-8). V tem primeru poslovne obremenitve pomenijo strup za družino; človek je v nenehnem boju z zunanjimi energijami oziroma poslovnostjo. Doma je siten, neprijeten in popadljiv ter v konfliktu z drugimi družinskimi člani. Slej ko prej zbeži v alkohol ali droge. Takšna vrsta deformacije je bila (in žal še vedno je) zelo pogosta v nekdanjih komunističnih deželah. Komunizem je namreč ljudem izničil individualnost in jih tako spremenil v nebogljene ovčice, kjer je le manjšina razmišljala in odločala, večina pa je topoumno in brez pameti sledila. Komunizem je tako prevzel vlogo zunanjih krogov osebnosti (4-8). Ker ljudje v zunanjem okolju niso imeli lastne individualnosti, so zasebnost spontano razširili čez zunanje kroge in tako prišli v konflikt z družino. Rezultat takšnega stanja je bil alkoholizem, ki je bil v komunističnih državah množično razširjen. Logično je, da je bil bolj prisoten med moškim delom prebivalstva, saj moški po naravi delujejo bolj navzven (krogi 4-8) kot ženske (krogi 5-8 ali 6-8). Torej so bili moški v komunizmu bolj v konfliktu z naravo kot ženske; bili so bolj panični navznoter in občutili večjo nemoč navzven. Edina izjema so bili zasebniki (obrtniki), ki so v bistvu delovali bolj ali manj v skladu z zahodnim sistemom. V prehodnem obdobju se morajo ljudje iz nekdanjih komunističnih držav maksimalno angažirati in povečati individualno moč, saj bodo le tako postali navzven uspešni in navznoter zadoščeni.

Celotna vsebina človeškega bitja je mikrokopija zakonitosti univerzuma. Človek je vrh evolucije na našem planetu. Pod njim so vse nižje pojavne oblike evolucije (živali, rastline in kamnine). Ker je človek v evolucijskem smislu vrh »gore«, je skreiran iz vseh nižjih kreacij, torej vsebinsko vsebuje vse njihove značilnosti. Človek je vseskozi v povezavi z vsemi nižjimi oblikami življenja – vse te nižje oblike so del njegovega bitja. Poleg tega je človek povezan tudi z vsemi drugimi ljudmi, saj tudi oni vsebujejo nižje oblike, ki so del slehernega človeškega bitja. Prav vsaka pojavna (živa ali neživa) kreacija na našem planetu je torej del vsakega človeškega bitja.

Ena osnovnih zablod naše civilizacije je v mišljenju, da je človekova – posameznikova eksistenca enaka zgolj človeškemu telesu in njegovemu spominu. Tovrstno mišljenje je tako eden osnovnih virov človeškega egoizma in nesreče, saj se ljudje ne zavedajo, da so del univerzalne celote, kakor je tudi ta celota del njih samih. Naš planet je namreč samo celica univerzuma, ki ni univerzumu ne nadrejena ne podrejena. Je preprosto del njega.

Izhajajoč iz dejstva, da je človeško telo mikrokopija univerzuma, bi lahko rekli, da običajni ljudje lahko delujejo le do nivoja prsi. Večina ljudi pa žal deluje le do nivoja seksualnosti. Zato se mnoge duhovne organizacije na vse pretege prizadevajo, da bi svojim privržencem omogočile prestop na nivo prsi.

Na skupinskih tedenskih programih Slavka Mahneta – Shyame pa udeleženci prebudijo zavedanje vseh delov telesa, torej tudi vratu in glave. Udeleženci torej prebudijo celovitost osebnosti svojega bitja. In ko to dosežejo se povežejo z resnico narave življenja. Na tej stopnji človek živi bistveno laže, saj je sposoben obvladovati preizkušnje, ki mu jih prinaša življenje. Naslednja stopnja duhovnega razvoja pa je stopnja, ki jo dosegajo udeleženci duhovnih delavnic pod vodstvom Slavka Mahneta – Shyame. Na teh delavnicah se v človeku sproži program, s katerim človekova podzavest človeka sama usmerja v življenju tako, da sploh ne pride v situacije, ki bi ga lahko ogrozile. Čeprav to še zdaleč ne pomeni življenja brez nuje premagovanja raznovrstnih težav, je treba poudariti, da so vse te težave zgolj prijazno pomagalo človeku, da še hitreje in učinkoviteje koraka po poti hitre realizacije končnega cilja – popolnega spoznanja resnice narave življenja.

Pravilno delovanje človekove podzavesti je močno povezano z njegovim razumom. Običajni ljudje zatirajo možnost, da bi njihova lastna podzavest poskrbela za njih. To počno s priučenimi razumskimi vzorci, ki so vir človeške nesreče in ki delujejo v okviru nivoja čutil. Človeška notranjost namreč deluje v skladu z resnico narave življenja, naučeni del človeka pa na področju čutil ne omogoča tej notranjosti, da bi se zlila s človekovim razumskim delom. To je namreč edini pogoj človekove sreče, brezskrbnosti in umirjenega življenja.

Hvaležno zaupajmo in verujmo duhovnim silam resnice narave življenja ter jim z naporom naše vere in sigurnosti omogočimo, da skozi našo podzavest poskrbijo za našo srečo!

Čeprav razum predstavlja le dva odstotka celotnega človeškega bitja, je izjemno pomemben. Za človeško duhovno telo je toliko pomemben, kolikor so živci pomembni za materialno telo. Razum je torej prvi instrument našega zavedanja.

Razum je mreža, ki prepleta celotno človeško zavest in podzavest. Človek je dolžan to mrežo očistiti in urediti. Tako naj bi se zavedal razumske vsebine v sebi in skozi to zavedanje iskal globljo vsebino razuma. V slednjo naj bi vtisnil resnico narave življenja. Tudi razum ima namreč svojo podzavestno vsebino, ki se je ljudje ne zavedamo.

Razum je največja zanka spoznanja – iskanja resnice. Razum je vsebina, ki v celoti pripada človeku. Samo z njim lahko dosežemo spoznanje resnice življenja. Okolje v okviru civilizacije, v kateri živimo, je posegalo v naš razum, ne da bi upoštevalo našo voljo. Zato v razumu povprečnega človeka prevladujeta kaos in zmeda. Najhuje je bilo v komunizmu, saj so tu ljudje sprejemali vplive okolja popolnoma nekritično, brezpogojno ter brez lastne definicije in razmišljanja. Tudi religija je v komunizmu funkcionirala podobno – ljudi je zlorabljala, da so se ji brezpogojno predajali. V komunizmu tako ni bilo pestrosti – vsi so delali, mislili in počeli, kar si je zamislilo nekaj posameznikov.

V zahodnem sistemu pa je bilo (in je) drugače. Ljudje so religiji verjeli in zaupali le 15 odstotkov, medtem ko so v komunizmu ljudje sistemu in religiji zaupali brezpogojno kar 85 odstotkov. Na zahodu torej ljudje bogato vsebino svoje individualnosti prispevajo v skupno celoto. Tako prevladuje pozitivna pestrost različnosti.

Ljudje bi morali poiskati svojo izvirno osebnost, nato aktivirati ustrezne kreativne potenciale ter jih prispevati v kolektivno celoto. Seveda bi morali ob tem spoštovati norme humanosti. Toda v sistemih držav nekdanjega komunizma, ki so se spremenile v kapitalistične, se sedaj močno prebuja nehumanost. To se dogaja, ker ljudje sproščajo zatrte vsebine – komplekse in frustracije, ki so se nabirali v dolgih desetletjih komunističnega sistema. Šele, ko se bodo ti miselni vzorci izživeli in izčrpali, bodo med ljudmi nastopile okoliščine humanosti in sožitja.

Človek mora poiskati svoj izvirni del – ne sme postati robot. Kapitalizem ljudi v to prisili; v njem ljudje zaživijo kot svobodne in pomembne osebnosti, ki sebe izražajo na pravilen in plemenit način. Ljudje so prisiljeni boriti se in z lastnimi vrlinami zagotoviti svoje preživetje. Tisti, ki postane pasiven in se ne bori, v kapitalizmu propade. Socializem je bil sicer bolj human, a ljudi ni prisilil, da bi se borili za svoje preživetje. Prišel je mnogo prezgodaj – ljudje še niso bili dovolj individualizirani; primanjkovalo jim je lastne morale in samoiniciative. Idealni politični sistem bi tako vseboval vero v makrosilo (lahko bi jo imenovali bog), vero v pomembnost človeka – posameznika, humanost komunizma ter prodornost, podjetnost in samoiniciativo kapitalizma.

Nekatere vsebine človeka je mogoče obuditi in razviti le z verovanjem. Ljudje so nižje razvita umska bitja in kot taka ne morejo obstajati brez povezave z višjimi, božanskimi makrosilami. Tako lahko katerikoli človek sproži brez verovanja s še tako popolno in primerno aktivnostjo (trdo delo, visoka morala, duhovne vaje…) največ štirideset odstotkov svoje celotne vsebine; šestdeset odstotkov pa je mogoče sprožiti zgolj z verovanjem.

Če človek veruje v drugega človeka, se s tem avtomatsko poveže z verujočim centrom človeka, v katerega veruje, kajti prav vsak človek mora v nekaj verovati. Tako se človek seveda duhovno omeji. Prav vsi ljudje v komunizmu so bili strašno omejeni, ker so verovali v ideologe komunizma, ki pa so bili le ljudje. Celo v religiji znotraj komunizma se je rodila napaka, saj so ljudje verovali v Jezusa Kristusa kot človeka in ne v boga, kot so denimo verovali na Zahodu, v kapitalizmu.

Slavko Mahne – Shyama je izbral za cilj verovanja vrhovnega boga oziroma univerzum. Zato se tisti, ki verujejo v podzavestni del Slavka Mahneta – Shyame (in ne v njegovo telesno stanje!), povežejo z resnico narave življenja. Resnica narave življenja je namreč verujoči del Slavka Mahneta – Shyame. To je največja popolnost, v katero lahko veruje človeško bitje. Seveda si človeško bitje s pravilnim verovanjem lahko neizmerno poveča lastno veličino.

Odrecite se vsem programom verovanja iz preteklosti (programi staršev, šole, duhovnikov, politikov…) in verujte v resnico narave življenja!

Ljudje v tem svetu nikakor ne najdejo svojega materialnega zadoščenja, saj so si ustvarili neustrezno lastno predstavo o tem, kaj hočejo imeti. Svojih ciljev, namreč niso skreirali iz lastnega notranjega čutenja, zato so nepotešeni. Realizacija ciljev pri večini ljudi naše civilizacije namreč poteka skozi naučena čutila.

Ljudje ne razumejo interesov svojega notranjega bitja, zato dosegajo cilje, ki so plod površinskih zaznav. Tako so cilji z ljudmi navadno usklajeni le 15 odstotkov ali manj. Posledica tega je, da ljudje ob doseganju tovrstnih ciljev nikakor niso potešeni. Še več. Ko osvojijo nek cilj, ki so si ga zastavili, poskusijo z njim potešiti celotnega sebe. To seveda ni mogoče, saj nepopoln cilj lahko poteši le majhen delček človeka. Ker pa ljudje hočejo popolno potešitev, pričakujejo preveč in se tako ujamejo v iluzijo. Dosežen cilj jim postane v breme ali celo v napoto. To lahko ponazorimo s konkretnim primerom. Če nek moški želi pridobiti popolno žensko partnerico in kot edini kriterij pri tem uporablja popoln fizični izgled osebe nasprotnega spola (denimo veliko oprsje in dolge noge) ter bo končno pridobil žensko partnerico, ki bo temu kriteriju v popolnosti ustrezala, bo sprva zadovoljen in nepopisno srečen. Kasneje pa bo nemara ugotovil, da je partnerica močno posesivna, ljubosumna oziroma dolgočasna. Površinski kriterij ga bo tako naredil še bolj nepotešenega in zamorjenega, kot je bil prej, ko cilja še ni realiziral.

Obstaja več razlogov za tovrstno stanje. Eden najpomembnejših je prav gotovo pomanjkanje notranjega usklajenega sožitja posameznika.

Vsak človek je namreč sestavljen iz pozitivnega (yang) in negativnega (yin) pola, ki predstavljata celotne človeške potenciale. Oba pola je potrebno združiti v sožitju, sicer so človeški potenciali nekoristni oziroma neuporabni. Človek, ki nima usklajenega sožitja negativnega in pozitivnega pola, v življenju ne bo dosegal rezultatov, ki bi ga ustrezno potešili oziroma zadovoljili. To stanje najbolje simbolizira električna energija, ki prav tako sestoji iz obeh polov. Če v eno polovico vtičnice vtaknemo žebelj nas ne bo streslo, saj smo zadeli le en pol elektrike; če pa v vtičnico vtaknemo dva žeblja hkrati, bomo doživeli elektrošok, ker smo združili pozitivni in negativni pol.

Človek lahko združi svoj pozitivni in negativni pol le s popolno predanostjo in prošnjo svoji podzavesti. To razumljivo deluje le v primeru, da so motivi oziroma cilji človeka pozitivni, plemeniti in ne ogrožajo drugih ljudi, ali jim morda celo pomagajo. Morajo biti pozitivno egoistični, saj človek nikoli ne sme imeti v podzavesti, da bodo njegovi cilji ogrozili oziroma uničili interese drugih ljudi. Četudi se zdi, da je cilj nekega človeka konfliktno nasproten cilju nekega drugega človeka,v primeru, da se oba potegujeta za denimo isti predmet (avto, posel, ljubezenska naklonjenost neke osebe), morata oba tekmeca do drug drugega delovati v sožitni komunikaciji in razumevanju. V tem primeru bosta oba pridobila: prvi bo pridobil z dosego cilja, drugi, trenutno manj zaslužnejši, pa bo s trenutnim porazom pridobil zasluge in znanje, s katerimi bo ta ali morda še pomembnejši cilj realiziral v prihodnje.

Če zna človek uporabiti moč svoje podzavesti v ponižni prošnji, veri in predanosti svoji podzavesti, se mu bo ob vsaki težavi prav kmalu prikazala rešitev!

Kljub temu, da so vsi ljudje enakovredno grajeni in imajo enake možnosti v življenju, obstaja v delovanju obeh spolov pomembna razlika. Čeprav so na nivoju višjih dimenzij, kot so denimo duša in zavest, vsi ljudje dolžni delovati v humanosti sožitja, saj je to edina pot, po kateri lahko dosežejo srečo in uspeh v življenju, je treba poudariti, da je na nivoju nižjih potencialov – v duhu in materiji – moški dolžan pozitivno prevladati nad žensko. Ženski duh in materija namreč naravno-spontano težita k podrejanju ali nadvladi. Moški mora torej ženski duh in materijo hiearhično obvladati, saj si sicer ženska moškega brezpogojno podredi. Gre za podzavestne naravne procese, ki se dogajajo brez človeškega zavedanja oziroma volje. Ženska namreč deluje kot simbol človeške podzavesti (yin pol), moški pa kot simbol človeške zavesti (yang pol). Zato ženska v odnosu do moškega deluje kot provokativna oseba, kar je popolnoma funkcionalno, saj tako vzpodbuja moškega, da nenehno ostane aktiven – le tak moški ostane usklajen z naravnimi zakonitostmi, ki ga določajo. Pri tem mu pomaga prav ženska, saj se mora moški nenehno truditi, da obvlada pestrost ženskih provokacij – samo tako se lahko ubrani težav in sitnosti v življenju.

Moški pa je dolžan žensko obvladovati moralno in humano; njegov nadzor mora biti zgolj psihične narave – torej neviden in popolnoma nenasilen. V tem primeru bo ženska srečna, zadovoljena in v celoti izpolnjena, saj bo čutila, da se moškemu lahko brezskrbno prepusti, ker je ne ogroža. S tem pa bo potešen tudi moški: ženska sreča in izpolnjenost sta namreč pogoj moške sreče, zadovoljstva in zadoščenja.

V primeru, da ženska nad moškim dominira, se bo počutila prazno in nezadovoljno. Takšen odnos bo močno prizadel tudi moškega, saj ženska po naravnem zakonu ni dolžna kakorkoli obvladovati oziroma zmanjševati svoje moči. V primeru, da se ji moški podredi, nima ženska do njega nikakršnih moralnih obvez; moški si je pač ne zasluži, saj je zanjo prešibak. Ženski podrejen moški bo v življenju nazadoval in počasi propadal. Utegne se oprijeti alkohola in drugih poživil, morda celo klatenja; bežal od doma in odgovornosti v življenju. Za to pa sploh ni »kriva« ženska. Kriv je moški sam. Če ženska obvladuje moškega, moškega namreč obvladuje tudi njegova, moška podzavest. To pa ni dobro, saj je nenadzorovana podzavest kakor slepi slon, ki nekontrolirano ruši vse okrog sebe, saj si niti pri najboljši volji ne more pomagati. Če pa v ušesu slepega slona sedi miš, ki slona pametno usmerja, bo slon deloval pozitivno in koristno. Miš ni v tem primeru nič drugega kot zavest. Zavest je namreč potencial, ki omogoča nadzor ter s tem srečo in napredek razvoja razumnih bitij.

Izrazito močna ženska bo zelo težko dobila ustreznega moškega, s katerim bo srečna, ne glede na to, kako šarmantna in zapeljivo privlačna je, in ne glede na to, koliko moških se poteguje za njeno naklonjenost. Moški, ki si ga ženska podredi, namreč labilno hlepi po ženski seksualnosti; ženska mu predstavlja le posodo, kamor neusmerjeno oziroma nekontrolirano prazni svoje nizkotne seksualne nagone. Čeprav na začetku razmerja ženski pogosto ustreza, da ima moški močan seksualni nagon, kasneje lahko prav to povzroči konflikte in nesrečo, če je moški šibak oziroma labilen. Zato je primerno, da se v začetku seksualnega razmerja moški med spolnimi odnosi odpoveduje orgazmu. Zaradi nekontrolirane moške seksualnosti namreč ženska pogosto nad moškim vzpostavi odnos nadrejenosti, kar neizogibno vodi v težave. Moški si želi vse pogostejše spolne odnose, ženska pa dobiva do moškega vse večji odpor in mu poskuša ubežati ali pa se razbremenjuje s spolnimi razmerji z drugimi moškimi. Podrejeni moški je na drugi strani čedalje bolj ljubosumen, egoističen, posesivno oblasten in pogosto nasilen, saj se boji, da bi mu ženska ubežala; tako bi on izgubil »posodo«, kamor se lahko izprazni in se nekontrolirano seksualno naslaja. Četudi moški agresivno in nehumano obvlada žensko, še ne pomeni, da je močan. Nasprotno. Takšen moški se zaveda lastne šibkosti. Zaveda se, da je slabič, zato se s fizično agresijo ali intenzivnim psihičnim poniževanjem ženske brani pred lastno labilnostjo. Zaveda se namreč, da bi v primeru prenehanja nasilja kaj hitro postal podrejen ženski. Takšna moška taktika je nesmiselna in nerealna.

In kakšen je pravilen odnos moškega do ženske? Kot že omenjeno, biti mora zgolj psihičen in predvsem tih ter neviden. Tako moški ne bo poškodoval oziroma okrnil ženske podzavesti, marveč jo bo le pozitivno dopolnil v tistih nivojih, kjer je ženska že po naravi šibkejša oziroma neorientirana. Na drugi strani pa bo tudi sam pridobil, saj bo v svoji podzavesti pridobil na tistih nivojih, kjer je po naravi sam šibkejši, ker bo te potenciale od ženske spontano kopiral ter se s tem pozitivno dopolnjeval. Če bi žensko poniževal, bi tako poniževal oziroma rušil tudi samega sebe. Življenje bi mu tako spontano odpiralo situacije, v katerih bi ga poniževali (kaznovali) drugi ljudje.

Ženski nikakor ni treba znižati nivoja lastne moči in samozavesti, saj si zaradi izrazite usmerjenosti v materijo in duh in s tem večje prizemljenosti zasluži odgovoren nadzor moškega. Duh in materija, ki ju simbolizirata elementa vode in zemlje, sta namreč zelo pomembna za materialen uspeh. In tega moškemu omogoča prav ženska s svojo umirjenostjo in realnostjo. Moški so namreč naravno izraziteje usmerjeni v višje nivoje, ki jih simbolizirata elementa zraka in ognja, tako da so po naravi nekoliko bolj odzemljeni. To njihovo odzemljenost pa odpravlja prav ženska tihost in umirjena stabilnost, zato si ženske zaslužijo srečno življenje, ki jim ga omogoča moška kontrolirana odgovornost. Če ji moški ni kos, si mora ženska pač poiskati drugega. Religija žensko osebnost neutemeljeno ponižuje, kar je nesprejemljivo, saj je ženska moškemu enakovredna. Moškemu morajo biti podrejeni zgolj in izključno nižji ženski potenciali: duh in materija. V drugih nivojih pa morata moški in ženska vzpostaviti humano in moralno komunikacijo. Na višjih nivojih mora moralno in odgovorno seveda delovati tudi ženska.

Ženski yin (negativni del) deluje drugače kot moški negativni del. Ženska namreč s svojim yinom sproža občutke vznesene radosti. Gre za žensko lepoto, mehkobo, nežnost, občutje vznesenega užitka in sladke strasti (ne le pri spolnosti, marveč tudi pri prehranjevanju, delu in drugih aktivnostih). Tovrstnega stanja razum, um in telo ne vsebujejo. To je energija bogatega notranjega stanja ženske. Moški lahko kreira in občuti 12 odstotkov takšnega stanja, medtem ko ženska kreira kar 98 odstotkov te vrline. Gre za energijo, s katero se ženska moškemu stabilno in samozavestno daje in ga hkrati obvladuje, tako da on za njo popolnoma ponori. Ženski astral – ženstvena sladkobna strast užitka v podzavesti – je najfinejši ženski čar, ki ga lahko moško telo proizvede oziroma zazna kvečjemu na četrti čakri in višje, medtem ko ga ženska lahko kreira in občuti v vseh, torej tudi prvih, materialnih treh čakrah. Gre za stanje, ki je podobno zapeljivemu mačjemu dobrikanju, a je od tovrstne živalske kreacije kar osemkrat popolnejše.

Moški to fenomenalno žensko stanje zaužijejo samo v tesnejšem odnosu z žensko. V površinskem odnosu ženske namreč to stanje uporabljajo kot naravno sredstvo moči, s katerim po potrebi manipulirajo z moškimi; gre za skrivno žensko orožje. Na začetku razmerja med partnerjema ženska ženski astral (v živalskem svetu ga simbolizira mačka) uporablja kot energijo skupnega sožitja s partnerjem. Kasneje pa mora moški potrditi svojo moč z aktivnostjo v elementu ognja (v živalskem svetu ga simbolizira pes). To pa ne sme storiti s primitivnim živalskim stanjem, saj v tem primeru žensko uniči prav tako, kot v živalskem svetu pes zlahka raztrga mačko. Njegov nadzor mora biti pameten in prežet z logičnim razumevanjem ter strpnostjo.

Če moški in ženska ustvarita ustrezen odnos, ki je kombinacija humanega sožitja in pozitivne ženske podrejenosti, kjer ženska prispeva užitek, moški pa pamet in nadzor, bosta združila individualne potenciale ter bosta še uspešnejša v življenju. Poleg tega bo njuna podzavest kopirala stanje partnerja, kar bo vsakemu od njiju v prihodnjih reinkarnacijah omogočilo uspešno in primerno delovanje tudi, ko oziroma če se bosta rodila v telo nasprotnega spola. Uspešno razmerje je torej dobra investicija usmerjena tudi preko konca sedanjega življenja.

Razmerje med moškim in žensko bi lahko ponazorili s primerom gore. Vrh gore deluje popolnoma usklajeno. Odtenki vseh barv so tam združeni v eno. Negativni (yin) in pozitivni (yang) pol na vrhu delujeta kot eno. Bolj ko se po gori spuščamo, več je odtenkov in bolj se pozitivni in negativni pol razdvajata; ozračje postaja bolj zadušljivo in moreče, izgublja se svežina. Če bi bivanje moškega in ženske na primeru gore razdelili na deset stopenj (1. stopnja je vznožje in 10. stopnja sam vrh), bi lahko rekli, da ženska v duhu in materiji deluje na 3. stopnji, medtem ko moški kot individualno bitje v duhu in materiji deluje na 3,5. stopnji. Če moški in ženska delujeta v harmoniji usklajenega sožitja, se avtomatsko povzpneta na 7. stopnjo gore. Na tej stopnji ne delujeta le kot celota, marveč tudi vsak zase kot individualno bitje. V medsebojnem odnosu tvorita namreč novo energetsko celoto, ki deluje kot tretje bitje oziroma kolektivna celota. To bitje uporabljata oba partnerja ne le v kolektivnem, marveč tudi v individualnem smislu: z njim si dodatno gradita individualno popolnejšo osebnost. V primeru, da je njun odnos konflikten – denimo, če je moški ženski podrejen – pa oba partnerja kot celota in vsak kot individualno bitje delujeta na 2,5. stopnji, ki je stopnja živalskega duha in materije. Takšna partnerja sta skupaj in posamezno v življenju celo manj uspešna kot bi bila, če bi živela sama vsak zase, saj skupaj rušita drug drugega. Njuno kolektivno tretje bitje deluje kot zver, ki ruši in razkraja njune individualne potenciale ter vrline. Takšno rušilno razmerje bo imelo katastrofalne posledice tudi v prihodnjih reinkarnacijah, saj utegneta oba partnerja evolucijsko nazadovati tako v moškem, kakor tudi v ženskem arhetipu. Na drugi strani pa se uspeh in sreča partnerjev, ki vzdržujeta pozitiven odnos, temu primerno poveča in okrepi.

Medčloveški odnosi so merilo napredka celotne civilizacije. Če so ti odnosi usklajeni in potekajo v skladu z naravnimi zakonitostmi, napreduje in cveti celotna civilizacija. V nasprotnem primeru pa se civilizacija približuje katastrofam in propadu ter na svoji poti solz in trpljenja bremeni tudi posameznike, ki si prizadevajo razbremeniti sami sebe in zaživeti v skladu z naravnimi zakonitostmi. Žal je v naši civilizacije izredno malo resničnega znanja in prebujenih posameznikov; temu ustrezna je seveda kvaliteta življenja.

Prav odnos med moškim in žensko je eden temeljnih odnosov, ki narekujejo in oblikujejo kolektivne makropogoje, ki določajo življenje na našem svetu. V primeru, da bi 7000 ljudi s primerno karmično preteklostjo (vsaj začetek 5. evolucijske stopnje) vzpostavilo primeren in usklajen odnos na materiji, duhu, duši, zavesti in drugih dimenzijah, bi ti ljudje dosegli 10. razvojno stopnjo na gori evolucije. Tako bi postali v celoti samorealizirana plemenita bitja, čemur bi lahko rekli tudi bog.

Glavni razlog neskladja med partnerji je v otroštvu. Seveda je to karmično pogojeno, kakor so karmično pogojeni tudi astrološki pogoji, v katerih se otrok rodi in ki poleg otroštva določajo okoliščine razvoja oziroma življenja vsakega človeka. Kakorkoli že, nepravilna vzgoja oziroma odnos staršev je ključnega pomena za kasnejše obnašanje človeka v partnerskem razmerju.

Do štirinajstega leta naj bi bil otrok vezan na starša nasprotnega spola (hči na očeta, sin na mater). Otrok namreč s staršem nasprotnega spola vzpostavlja sožitje. To je enako sožitju, ki ga kasneje kot odrasla osebnost vzpostavlja z življenjskim partnerjem. Zato spolni odnosi pred začetkom petnajstega leta niso primerni; zavrejo fizični razvoj človeškega telesa. Po štirinajstem letu se mora obvezno vzpostaviti kvalitetno drugačen odnos med otrokom in staršem, saj otrok po štirinajstem letu v vsakem primeru razvija samostojno individualno osebnost. O sebi mora odločati sam in ne sme čutiti, da pripada materi oziroma očetu. Če starši težijo k enakemu odnosu kot poprej, otroka poškodujejo, saj otrok s staršem nasprotnega spola vzpostavlja negativno sožitje, ki se mu zapisuje v podzavest in mu bo negativno obremenilo življenje s partnerjem v prihodnosti. Tisti otroci, ki so v tej smeri izrazito deformirani bodo kot odrasli iskali partnerje istega spola, saj se bodo na takšen nenaraven način poskusili rešiti bremen in vzorcev, ki so jih v njih vtisnili starši nasprotnega spola. Nezdrav odnos z otrokom iščejo predvsem tisti starši, ki nimajo ustreznega sožitja s svojim življenjskim partnerjem.

Treba pa je poudariti, da ni primerno, da bi se otrok po štirinajstem letu od staršev odselil. Njegova osamosvojitev je samo psihična (72 odstotkov). Šele po osemnajstem letu je smiselno, da se otrok tudi materialno osamosvoji. Če ostane s starši, mora s staršem nasprotnega spola vzpostaviti odnos, ki spet vsebuje drugačne kvalitete, saj mora njegova psihična osamosvojitev sedaj biti popolna (100 odstotkov). Otrok postane popolnoma zrela, samostojna in odrasla oseba po dopolnjenem petindvajsetem letu, zato je takrat skrajni čas, da zapusti starše in se tudi fizično dokončno osamosvoji.

Evolucija umskih bitij se začne, ko se sproži kaos, ki simbolizira surovo nerealizirano energijo. Kaos je v bistvu sestavljen iz nerealiziranih potencialov realizirajočih se umskih bitij. Ko denimo eno bitje iz kaosa vzame oziroma predela toliko energije, kolikor je potrebno, da se v popolnosti samorealizira, izstopi iz kaosa in postane del boga. Bog je torej združena energija plemenitih umskih bitij, ki so sebe v celoti samorealizirala. Na drugi strani pa je hudič združena energija, ki ostaja kaos – torej tista energija, iz katere bodo umska bitja šele kreirala lastno samorealiziranost. Hudič torej ni nekaj samo po sebi negativnega. Gre le za kolektivno energijo, ki je uporabna surovina razumnim bitjem za lastno samogradnjo.

Pekel je za razumno bitje tam, kjer to bitje nima budnega zavedanja lastnih dimenzij oziroma potencialov. Pekel torej je in ga ni. Pojem pekla je v celoti individualna zadeva. Za bitje, ki v celoti prevzame nadzor nad svojimi potenciali, pekel ne obstaja. Z drugimi besedami, pekel je nekakšen računalniški program kaosa, ki so ga programirala v celoti samorealizirana razumna bitja – bog, da bi razumna bitja, ki se še niso samorealizirala, dosegla popolno samorealizacijo. Bolezen, trpljenje, nevarnosti, nesreče in druge nevšečnosti namreč bitjem, ki so v procesu samorealizacije, omogočajo vzpodbudo k aktivnosti oziroma boju s samimi seboj. Zmaga v boju s samim seboj je popolna samorealiziranost, posledica katere je spoj popolnoma samorealiziranega bitja z združeno energijo plemenitih bitij, ki so sebe v celoti samorealizirala, torej spoj z bogom. Pot do boga in izenačenje z njim tako vodi skozi pekel.

Svet, ki se ga zavedamo, je programiran laboratorij – umsko bitje nekaj časa preživi v mineralnem svetu kot kamnina, nato preide v rastlinski svet, potem v živalskega, kasneje v človeškega, nato v angelskega in šele potem prestopi v boga kot popolnoma samorealizirano plemenito bitje. Šele s tem prestopom se osvobodi »laboratorija« materialnega sveta in zaključi z verigo reinkarnacij. Šele tedaj dokončno prestopi iz nereda (hudič) v red (bog). Res pa je, da bitje, ki je samorealiziralo oziroma oplemenitilo vsaj 52 odstotkov svojih celotnih potencialov – jih torej oddvojilo od kaosa oziroma hudiča – ne more več nazadovati v evoluciji in se lahko do končne samorealizacije razvija brez vmesnih oziroma začasnih padcev. Napake, ki jih človek zaradi nevednosti svojega razuma počne v življenju, namreč lahko pomenijo tudi nazadovanje na poti razvoja. Človek, ki greši, namreč v času življenja zmanjšuje zasluge iz svojih prejšnjih življenj – torej si ustvarja dolgove in si podaljša čas oziroma pot, ki bi ga v končnem pripeljala do popolne samorealizacije. Največja napaka je vsekakor samomor, saj se s tovrstnim dejanjem človeku, ki ga zagreši, izbrišejo vse zasluge oziroma vrline, ki jih je v tistem življenju pridobil. Ko človek umre vidi celega sebe in vse zasluge (pozitivna dejanja) in dolgove (negativna dejanja), ki jih je v življenju ustvaril.

Obstoječe institucije naše civilizacije so boga predstavile oziroma definirale popolnoma neresnično oziroma nerealno. Bog naj bi bil bitje, ki nima povezave z realnim življenjem, saj naj bi obstajal neodvisno nekje tam zunaj. To je seveda popolnoma zgrešena predstava, saj je bog resnica življenja, ki omogoča, da stvari rastejo in živijo. Zatorej boga ni izven nas. Vedno obstaja oziroma se dogaja v nas samih. Kakršno predstavo o bogu si ustvarimo, toliko je boga v nas. Našo predstavo o bogu določa naša vera v veličino boga. Za človeško bitje je boga toliko, kolikor je makroprostora, ki ga je človeško bitje sposobno zaobseči. In koliko makroprostora je človeško bitje sposobno zaobseči? Toliko, kolikor je samorealizirano, oziroma toliko, kolikor lastnih potencialov je v procesu lastne evolucije oziroma samorealizacije uspešno ozavestilo. Ti potenciali predstavljajo resnico oziroma boga. Tisti potenciali, ki še niso samorealizirani, pa v bitju predstavljajo laž oziroma iluzijo neresnice, kar simbolizira hudiča. Predstava boga nekega človeškega bitja je torej enaka obsegu že pozitivno predelanih oziroma samorealiziranih lastnih potencialov taistega človeškega bitja. Vera v boga tako hkrati predstavlja vero v sebe oziroma v tisti del sebe, ki ne odstopa od značilnosti oziroma lastnosti boga oziroma resnice. Vera v nas same je nujna, da bi bili v življenju uspešni, srečni in zadovoljni. V sebe pa lahko verjamemo le s predano in ponižno vero oziroma molitvijo v višjo silo – boga.

BOG je združena energija plemenitih bitij, ki so sebe v celoti samorealizirala.

Bolezen je zaveznik človekove osebnosti. Brez bolezni in nevarnosti bi se ljudje pogreznili nazaj v živalsko evolucijo, saj se ne bi več borili in prizadevali doseči napredek. Bolezen je torej zgolj miselni vzorec, s katerim naj bi se borili, da bi zmagali nad samim seboj in razvojno napredovali.

Če civilizacija premaga bolezen, doseže pomembno zmago in prestopi v novo stopnjo lastnega napredka. Žal je sodobna civilizacija premagala zelo malo bolezni. To se je dogajalo do konca srednjega veka, ko moderna medicina še ni imela močnih oziroma učinkovitih zdravilnih pripomočkov. Tedaj je boj človeka z boleznijo uravnavala narava. Medicina novega veka je iznašla učinkovite materialne pripomočke, s katerimi je uspela bolezen izriniti v človeški nivo, ki je neodvisen od človeških čutil in človeškega razuma. Ta nivo pa je najpomembnejši človeški nivo, saj del, ki se ga zavedamo s čutili in razumom, predstavlja izredno majhen del celotnega človekovega obsega. Bolezni žal še vedno ostajajo v ljudeh in iz podzavesti pritiskajo ter grozijo človeškemu materialnemu življenju. Moderna medicina namreč človeka z injekcijami, tableti in drugimi pripomočki demotivira in ga potiska v pasivnost. Na osnovi tega se povečuje individualni in kolektivni strah pred boleznimi, saj ljudje čutijo, da z vse večjo pasivnostjo postajajo za bolezni vse dojemljivejši; s tem moderna medicina razumljivo postaja vse šibkejša – počasi ji zmanjkuje rešitev.

Beg pred boleznijo ni nikakršna rešitev, marveč le odlog; boj z boleznijo pa bo v prihodnosti težji kot bi bil sedaj. Človek, ki premaga bolezen si pridobi imunost – bolezen nadzira in se je ne boji več. S tem pa se ne krepi le fizično. Krepi se predvsem psihično in prav temu so bolezni namenjene.

Moderna medicina vzbuja malodušje. Namesto, da bi si ljudje izborili zmago nad boleznimi, se pred njimi umikajo in bežijo. Posledica strahu, ki se razvije kot stranski učinek tovrstnega početja, so nove bolezni, ki jih kreira kolektivno stanje prestrašenih ljudi. Človeški razum namreč lahko premaga vsako še tako strašno bolezen z nadzorom, a jo ob lastni negativni orientiranosti lahko tudi ustvari. Bolezen je zgolj iluzija, ki jo je treba uničiti, da nas ne ogrozi.

Pri psihičnih bolnikih so v okvari oziroma ne delujejo določeni psihični potenciali, ki pri običajnih ljudeh normalno funkcionirajo. Največkrat gre za umski del, včasih gre za logiko in še redkeje za zavest, intelekt ali razum. Zato se psihični bolniki ne zavedajo samega sebe. Terapevti oziroma zdravniki naj bi v času pomanjkanja določenega psihičnega potenciala pri bolniku ta potencial nadomestili. S tovrstno začasno »izposojo« naj bi se psihični bolnik naučil uporabljati lastni psihični potencial oziroma bi ga razvil. Vsekakor je takšna »izposoja« primerna le v smislu procesa vzgoje samousmerjanja in samonadzora – ne gre za trajno nadomestitev. Izvrstna terapija za psihičnega bolnika je fizično delo oziroma razvijanje odgovornosti pri fizičnem delu.

Vojne, terorizem, politični neredi, kriminal, generacijski konflikt, droge, alkohol in druge zasvojenosti so kaos, ki obstaja zaradi neustreznega razvoja sodobne civilizacije, ki se je znašla v slepi ulici. Kaos obstaja, ker je vse delovanje izobraževalnega sistema, medicine, religije in vseh drugih modernih institucij usmerjeno zgolj v razumski del življenja.

Vzhodni del civilizacije (denimo Japonska) poskuša bolj uskladiti človeško življenje z naravnimi zakonitostmi. Toda zahodni sistem, ki je enak ameriškemu, saj tega Evropa skoraj v celoti posnema, obsega le majhen delček celovitosti človeške osebnosti. Japonski model civilizacije obsega 60 odstotkov, zahodni 12 odstotkov in nekdanji komunistični sistem zgolj 1,5 odstotka celovitosti človeške osebnosti.

V svojem razvoju naj bi človek razvijal svojo zunanjo in notranjo komponento. Tako v jogijskih sistemih duhovnega razvoja velja, da je potrebno pri meditaciji na šesto, adjno čakro v čelu vseskozi prebujati tudi predanost višjim silam, sicer človek razvija zgolj svoje višje nivoje, a hkrati uničuje svojo veličino ter se zato prej ali slej ujame v iluzijo lastne pomembnosti. Civilizacijski razvoj oziroma razvoj neke države se prav nič ne razlikuje od razvoja posameznika. Tako zahodni sistem razvija zgolj višje razumske nivoje z razumnim obvladovanjem materije ter nenehnim tehnološkim napredkom. Zaradi neodgovornega obnašanja, ki se kaže predvsem v moči dominacije, napuha ter poniževanja tistih, ki materialnemu napredku ne morejo hitro slediti, zahod z mišljenjem o lastni fenomenalnosti v človeštvu širi bolezen omejene individualnosti, ki pa ni nič drugega kot demonski program ločevanja ljudi in njihovo redukcijo na nebogljene posameznike, ki jih je mogoče z lahkoto zasužnjiti in obvladovati. Ljudje naj bi predvsem spoštovali drug drugega in se združevali ter tako zbirali vrline za obvladovanje pozitivnih ciljev. S tem bi dosegali resnični napredek.

Navidezna moč zahoda torej temelji na ameriškem vzorcu razvoja. Združene države Amerike so mlada družba in država, ki je nastala s selitvijo nekaterih Evropejcev pred manj kot 400 leti na novo odkrito ameriško celino. Prišli so v okolje, kjer so dolga stoletja bivali Indijanci, pripadniki rdeče rase, ki so stoodstotno verovali v naravne sile in živeli po programu zavestne definicije življenja – zaobsegli so kar 88 odstotkov celovitosti človeške osebnosti. Belci so ta program podzavestno prevzeli in to jim še danes omogoča razmeroma prijetno in uspešno življenje. Težava pa je v tem, da zaradi duhovnega blagostanja, v katerem so se znašli, niso mogli sami razviti znanja prilagajanja svojega razvoja naravnim zakonitostim. Z drugimi besedami narava jih ni s trpljenjem prisilila, da bi popravili lastne napake, pred katerimi so pravzaprav pobegnili iz Evrope, saj jim je življenje tam postalo nevzdržno. Če ne bi bilo zaslug indijanske civilizacije bi se v nekaj letih ali desetletjih spet morali spopasti z nekdanjimi težavami. Tako pa so bili prepričani o lastni fenomenalnosti in brezmejni uspešnosti, ki je bila v bistvu zasluga tistih, ki so jih belci najbolj prezirali, poniževali, zatirali in uničevali – Indijancev. Zato belci v Ameriki še danes ne spoštujejo drugih ras in še zdaj razvijajo le razumsko komponento svoje osebnosti, kar se kaže v silovitem tehnološkem napredku, a strašnem duhovnem razkroju oziroma propadanju. Ameriški vzorec življenja in razmišljanja je prevzel tudi zahodno Evropo in zaradi odsotnosti indijanskih zaslug na Stari celini povzroča popoln kaos. Ta kaos omejenega razumskega napredka pa povratno slabi in povzroča posledice tudi v Ameriki.

Na drugi strani pa nekdanje komunistične države, med katerimi ima najpomembnejše mesto Rusija na svoj način spodjedajo sodobno civilizacijo. Višja sila, ki bi jo lahko imenovali bog ali kako drugače, je bila namreč v komunizmu zreducirana na ideologe socialistično-komunističnega sistema (Marx, Engels, Lenin…) in državne voditelje (Stalin, Tito…). Zahod je tukaj kljub ameriškim napakam ohranil večjo širino verovanja, saj so vsi zahodnjaki verovali v enega boga – torej en bog za celotni univerzum. V komunizmu pa je bilo »bogov« zelo veliko. Poleg tega je bilo bogove – denimo Marxa – mogoče razumsko popolnoma jasno definirati, saj so bili le navadni ljudje in ne kakšni abstraktni pojmi. To je na ljudi, ki so se znašli v komunizmu delovalo katastrofalno, saj je naravni program verovanja, ki ga ima vsak človek, namenjen ohranjanju povezave z resničnim človeškim duhovnim delom, ki je človeškim čutilom in razumu v času življenja nedosegljiv. Človeška čutila in razum namreč predstavljajo le majhen delček celotnega človeškega bitja, morda le dva odstotka. Z verovanjem v višje sile, ki so človeka kreirale, tako človek pravzaprav verjame vase oziroma v svoj razumsko nedostopni del. To mu omogoča, da se ne ujame v mreže lažne samopomembnosti, ki ga v bistvu vodi v trpljenje in nesrečo. V komunizmu pa so storili prav to, saj so ljudem odvzeli verovanje v višjo silo – boga. Tako so vero ljudi preusmerili v razumska vzorce – v ideologe komunizma. Posledica tega je bila v tem, da so ljudje po vstopu v komunizem zaobsegli le poldrugi odstotek celovitosti lastne osebnosti, kar jih je odtujilo od samih sebe.

To je povratno slabilo tudi zahod in sprožilo konflikte, ki so se najbolj odrazili v hladni vojni. Človeštvo namreč tvori kolektivno celoto, zato so v primeru poškodbe ali trpljenja enega dela prizadeti prav vsi. Tako je po pojavu komunizma zahod zaobjemal le 50 odstotkov in komunistično občestvo le 12 odstotkov svoje podzavesti, čeprav je pred komunizmom celotno človeštvo zaobseglo kar 72 odstotkov svoje podzavesti.

Kaže, da se s propadom komunizma in prihodom nove dobe vodnarja stvari le popravljajo. Ljudje v novi duhovni »renesansi«, ki se kaže s poplavo številnih duhovnih gibanj, pospešeno iščejo pozabljeni del sebe. Večji del sebe človek najde, večji del celovitosti lastne osebnosti zaobseže. S tem se manj boji sedanjosti in prihodnosti in živi življenje z bistveno manj pretresi, nesrečami, boleznimi in težavami.

Človeško telo je peklenska kreacija – moško 72 in žensko telo 82 odstotkov. Tako je zaradi izvirnega greha, ki ga je nekoč zagrešilo človeštvo. Namen fizično-materialnega življenja je izničiti peklensko stanje in se osvoboditi nivoja materialnih oblik.

Da pa bi to človek – posameznik uspešno opravil, se v vsakdanjem življenju sooča s številnimi peklenskimi skušnjavami, ki mu jih nenehno nastavljajo peklenske sile. Le če premaga skušnjavo, se v majhnem delčku osvobodi. To pa je zelo težko, saj je prav vsak užitek prežet s peklenskimi skušnjavami.

Užitki v osnovi niso nekaj slabega. V skladu z naravnimi zakonitostmi človek lahko uživa, kolikor hoče, le da pri tem ohrani budnost zavedanja samega sebe. V peklu je namreč mogoče preživeti, ne da bi bitje, ki se v njem nahaja, postalo orodje vpliva peklenskih sil. V peklu obstajata le dve osnovni vlogi: vloga sužnja in vloga gospodarja. Gospodar je vsakdo, ki ohrani zavedanja samega sebe.

In kaj je pravilno zavedanje samega sebe? Zavedati se je treba, da je človeško materialno telo zgolj uporabno orodje, kreirano po živalskih zakonitostih. To telo človek kot velikansko bitje lahko uporablja, da bi dvignil svojo razvojno evolucijsko stopnjo.

Materialno življenje je torej le vmesna stopnja. Resnično življenje obstaja v dimenzijah izven materialne, ki jih mnogi imenujejo duhovne. Teh dimenzij je ogromno in materialna dimenzija je prva med njimi. Deluje po najnižjih zakonitostih in bivanje v njej je najtežje, mučno. Nekateri jo imenujejo svet trpljenja.

Toda materialna dimenzija ni svet trpljenja. Je svet služenja, saj si je mogoče le v tej dimenziji priboriti zasluge za nadaljevanje življenja v hiearhično višji duhovni dimenziji. Tako denimo človek, ki biva v drugi dimenziji, v materialnem življenju z napori, trpljenjem in življenjem v skladu z naravnimi zakonitostmi zasluži tretjo duhovno dimenzijo, kjer se potem, ko zapusti materialno telo, ustali z vsemi svojimi potenciali. Šesta dimenzija je dimenzija, kjer človek doseže tako visoko razvojno stopnjo, da se mu ni treba več rojevati v ta materialni svet; v celoti se osvobodi materialnih oblik in si v nadaljevanju svojega duhovnega razvoja zasluge služi na drugačen način.

In kakšno je življenje v skladu z naravnimi zakonitostmi? Gre predvsem za nenehno zavedanje samega sebe. To vsekakor ni enostavno. Da bi to človek opravljal v popolnosti, bi se moral v celoti zavedati vsakega svojega giba in opravila. Ne gre le za kompleksna opravila, kot je denimo vožnja avtomobila ali večje gibe telesa, kot so hoja ali denimo brcanje žoge. Gre tudi za mežikanje in dihanje. Človek bi se torej moral venomer zavedati vsega, kar počne in misli. To je vsekakor zelo zapleteno in za marsikoga prenaporno. Zato je treba poudariti, da je mogoče veliko storiti že z nadzorom užitkov, ki so v tem svetu glavni vir peklenskih sil, s katerim zasužnjujejo ljudi.

Toda užitki niso zlo. Prav s pravilnim odnosom do užitkov se je mogoče najbolj osvoboditi. Človek, ki se preda užitku brez zavedanja samega sebe – torej z zlitjem z užitkom, izgubi nadzor nad samim seboj in peklenske sile ga obvladajo. Če se med užitkom ne zaveda samega sebe in se mu vzneseno brez zadržkov predaja vse pogosteje, ga peklenske sile vse bolj vlečejo v pekel, kjer postane suženj. Z drugimi besedami, v življenju takega človeka se peklenske zakonitosti vse bolj uveljavljajo. To je povezano s psihičnim ali fizičnim trpljenjem, materialnimi poškodbami, izgubo svojcev in prijateljev, hudimi telesnimi bolečinami, boleznimi, invalidnostjo, izgubo materialnega telesa in nazadovanjem v duhovnem razvoju. Vse to je torej »peklenski ogenj«.

Največje nevarnosti v življenju so poživila, kot denimo droge, alkohol, razne vrste hrane (predvsem meso); zabava, kot je na primer norenje v disco klubu, luna parkih, strastno gledanje filmov v kinematografih ali raznih televizijskih oddaj; seksualnost. Prav pri seksualnosti je potrebna največja samokontrola.

Pravilno življenje in celo uživanje užitkov je sicer mogoče, a je v sedanji civilizaciji težavno, saj prav vse institucije delujejo po peklenskih zakonitostih, ker materialno človeško telo enačijo s celotnimi človeškimi potenciali. To seveda ne drži, saj je materialno telo le nekakšen prilagojen živalski računalnik, ki ga človeško bitje začasno uporablja. Ta računalnik pa je prežet s peklenskimi zakonitostmi. Izjema niso niti religije, saj so v svoji zgodovini prav vse odstopile od svojih izvirnih naukov in so z dramatičnimi napakami dopustile vstop demonskih peklenskih sil, ki so se poskrile v učenje religij in prevzele identiteto svetnikov, bogov ali polbogov. Verniki torej častijo demone in se tako predajajo peklenskim silam.

In kakšna je torej pravilna pot? Obstajata dve možnosti. Prva možnost je askeza v osamitvi od civilizacije. Človek, ki se odloči za tovrstno pot razvoja, se mora odpovedati vsem užitkom, uživati kar najbolj preprosto rastlinsko hrano, zmanjšati na nujno potrebni minimum ali v celoti prekiniti stike z drugimi ljudmi in civilizacijo, delati in meditirati brez oddiha, zmanjšati spanje na minimum (tudi spanje je lahko droga) in kar je najvažneje, imeti popolno predanost in zaupanje ter prošnjo do višjih božanskih sil. S takim postopkom bo človek v dolgih desetletjih z nenehnim občutkom skromnosti morda dosegel preobrazbo telesa in ga osvobodil peklenskih zakonitosti. Šele tedaj bo dosegel vsestransko (tudi fizično!) preobrazbo in začel graditi novo telo, ki bo neodvisno od peklenskih zakonitosti. Tedaj se mu ni več treba omejevati pred užitki in radostmi življenja, saj peklenske zakonitosti zanj ne obstajajo več; je nad njimi in peklenske sile so mu podrejene. Postane gospodar pekla.

Obstaja pa tudi druga, lažja možnost osvobajanja. Če človeško bitje uspe poiskati drugo bitje, ki je že doseglo nivo osvoboditve od peklenskih zakonitosti in postalo gospodar pekla, se človek, ki išče odrešitev, lahko z iskreno vero ter popolnim zaupanjem in predanostjo takemu bitju – to postane njegov duhovni učitelj – začne s pomočjo potencialov in znanja duhovnega učitelja tudi sam počasi in postopno osvobajati od peklenskih sil. Nenehno pa se mora zavedati, da vso svojo srečo in uspeh dolguje svojemu duhovnemu učitelju, ki mu je z lastnimi napori in trpljenjem vse to omogočil.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M