Glavni meni

Delo ljudi sodobne zahodne civilizacije pravzaprav poteka po zakonitostih živalskega sveta. Narava je živali prisilila, da neprestano delajo za preživetje – iščejo hrano. Dandanes ljudem ni potrebno delati, da bi preživeli, a kljub temu neprestano delajo. Razlogi so različni. Ko ljudje presežejo raven preživetja (hrana, obleka…) si vedno zastavljajo nove in nove potrebne in nepotrebne cilje. Nekateri delajo, da bi postavili hišo, kupili boljši avto, dosegli znanstveni naziv, dobili potrdilo družbe v obliki imidža in podobno.

Treba poudariti, da delo samo po sebi ni negativno. Pomembno pa je, da ljudje do dela vzpostavimo pravilen odnos. Žal ljudje zahodne civilizacije nimajo pravilnega odnosa do dela. Razlog v tem je skrit v dejstvu, da ljudje nimajo ustrezno razvitih umskih potencialov (glava, vrat). Sežejo samo do četrte čakre (prsi), zato ne obvladujejo višjih nivojev. Tako si ljudje na višjih nivojih glave in vratu kreirajo umetne umske potenciale, ki so zgolj posledica njihovega zavednega dela osebnosti, medtem ko je večinski, podzavestni del izključen. Seveda se ljudje tega ne zavedajo in zato prihajajo v konflikt s samimi seboj in naravnimi zakonitostmi, saj majhnost njihovega razuma onemogoča pozitivne umske kreacije. Z drugimi besedami, ljudje zahodne civilizacije razumsko delujejo v nasprotju z naravnimi zakonitostmi in se zato v odnosu do samega sebe evolucijsko znižujejo na živalski nivo. Temu ustrezni so tudi napori, ki so potrebni za opravljanje dela.

Vse to je kajpada popolnoma nepotrebno, saj je človeško bitje evolucijsko naravi nadrejeno. To pomeni, da človeku kot umskemu bitju ne bi bilo treba fizičnih-živalskih naporov, da bi uspešno opravil delo. Četudi bi bili takšni napori zaradi narave cilja neizogibni, pa bi predstavljali tako majhno vsebino pri celotnem delu, da ne bi bili obremenilni. Po drugi strani pa bi ljudje v primeru pravilnega psihičnega stanja oziroma priprave na delo fizičnega napora sploh ne občutili, saj bi jim bil fizični napor v užitek. Delo bi jim šlo od rok kot po maslu in okoliščine bi se same uredile v tej smeri, da ljudje ne bi občutili nikakršne utrujenosti. Tako bi še tako zapleteno in »težko« delo ljudje opravljali za zabavo, kot se denimo danes ukvarjajo s športom. Ljudje dandanes igrajo tenis, nogomet ali tečejo in plešejo (včasih v prav nemogočih razmerah – sončna pripeka, dež, mraz, mračni in zadušljivi prostori disko klubov) in pri tem vlagajo hude fizične napore ter opravljajo psihične procese, ki so pravzaprav zelo zapleteni. Kljub temu uživajo in se sprostijo ter komaj čakajo, da se spet in spet zapodijo na igrišča in plesišča. Ko pa se lotijo nekega dela, ki je koristno, saj prinese nekakšen materialen rezultat, žar izgubijo in občutijo napor, ki je podoben živalskemu naporu iskanja hrane. Vse to ni nekakšno nujno zlo, marveč je le posledica neustreznih razumskih programov, ki jih je vsekakor mogoče popraviti.

V Sloveniji je situacija še mnogo bolj neprimerna kot v zahodni Evropi in Ameriki. Ljudje delo prezirajo in zaničujejo. To je še posebej opazno pri vrednotenju fizičnega dela, ki velja za močno manj vredno (na zahodu je stanje popolnoma drugačno, saj je fizično delo tam spoštovano enako kot umsko). Tako denimo prevladuje mnenje, da je treba doseči kar čim večjo izobrazbo, da bi se kar čimbolj pobegnilo »trdemu« fizičnemu delu. Slovenci zato pri opravljanju vseh vrst dela močno trpijo, ne glede na stopnjo truda, ki ga vlagajo, saj je njihovo psihično stanje v močnem nasprotju z naravnimi zakonitostmi. Te pa ljudi vedno prisilijo, da se po poti trpljenja (če ne znajo drugače) naučijo pravil življenja.

Uživajmo in se ob delu zabavajmo! Ob delu v mislih ali fizično poplesujmo in si zapojmo, a ob tem ne pozabimo ohraniti psihičnega nadzora nad delom in nas samimi!

Smisel obstoja je nenehna evolucija (razvoj) oziroma duhovni napredek. V ta materialni svet smo vsi prišli z namenom, da se duhovno razvijamo in čimbolj izpopolnimo, torej dosežemo samorealizacijo popolne osebnosti.

Da pa bi bil proces evolucije sploh možen oziroma izvedljiv, je v nekakšen božanski računalniški program, ki bi se mu lahko reklo narava življenja, vgrajena varovalka nasprotja. Ta varovalka oziroma to nasprotje je demonski svet.

Če evolucija napredka ne bi imela svojega nasprotja, se sploh ne bi trudila, da bi obstajala. Znani so primeri živalskih vrst, ki so v izoliranem okolju, kot so otoki, kjer niso imele naravnih sovražnikov, izgubile varovalne značilnosti (ptiči so denimo izgubili sposobnost letenja). Tovrstne primere pa bi lahko našli tudi v človeškem okolju sodobne civilizacije. Napredek se dogaja predvsem tam, kjer je potreben. Torej tam, kjer obstaja pomanjkanje ali ostri življenjski pogoji. Organizirano poljedelstvo, ribiške barke ali avtomobili se ne bi nikoli rodili oziroma zgodili na kakšnem majhnem tihomorskem otoku, kjer je malo ljudi, ogromno tropskega sadja čez celo leto in kjer je mogoče ribe loviti kar z golimi rokami.

Demonski svet je torej potreben in primeren. Nahaja se v astralni dimenziji, dimenziji druge čakre, zato bi mu lahko rekli negativni astral. Demonski svet je duhovno zelo oddaljena dimenzija, saj predstavlja šele drugo čakro astrala v sedmi delitvi. Kljub temu pa se ljudje s to dimenzijo soočamo prav vsak trenutek svojega življenja.

In kaj sploh je demonski svet oziroma negativni astral? Gre za iluzije, fantazije, laži. Astral je namreč dimenzija, ki je zrcalna glede na fizis (materialni svet, ki se ga zavedamo). Glede na fizis je v astralu torej vse obrnjeno. Kar se v astralu zgodi narobe, se v fizisu zgodi prav in obratno.

Ko se v materialnem svetu prenehamo truditi, da bi delovali pravilno, se ujamemo v negativni astral. Zaidemo v laž in iluzijo – izpolnijo nas demonske vsebine. Podobno se nam zgodi tudi, ko postanemo zasvojeni oziroma odvisni. Tu pa ne gre le za droge ali alkohol, marveč tudi za odvisnosti od vseh vrst hrane ali poživil, odvisnosti od spolnosti, televizije, filmov, risank, interneta, računalniških igric, športnih iger, iger s kartami, zasvojenost s telesnim videzom sebe ali drugih in celo čustveno zasvojenostjo. Demonski svet predstavlja tudi celotna znanost, zahodna medicina, tehnika, bogastvo, slava, filmi, navidezni napredek civilizacije in še marsikaj.

Treba pa je poudariti, da so vse te stvari nujno potrebne in pomembne, saj brez demonskega sveta tudi evolucije človeškega razvoja ne bi bilo. Prav tako ni primerno izogibati se demonskemu svetu, saj s tem onemogočimo lasten napredek. Demonski svet je namreč primerno sredstvo, s katerim preko osebnih skušnjav obudimo lastne osebnostne vrline in si jih zaslužimo. V trenutku ko skušnjavo premagamo pa demonski svet v pogledu vrline, ki smo jo pravkar prebudili, za nas pravzaprav ne obstaja več. Sicer se ga zavedamo, a ga ne občutimo več, saj smo ga uspešno presegli. Če pa pred skušnjavo demonskega sveta klonimo, moramo z bolečino, boleznijo in z drugim trpljenjem odplačati svojo ceno. Bolezen, bolečina, mraz, vročina in celo starost so namreč prav tako del negativnega astrala – demonskega sveta. Zgradile so ga božanske sile, da bi z njim ljudem namerno zagrenile življenje in jim tako sploh omogočile evolucijo napredka.

Zakaj se skušnjavam negativnega astrala ni primerno izogibati oziroma jih dušiti najbolje priča primer islama oziroma islamske civilizacije. Filozofija islama temelji na boju z demonskim oziroma blokiranju demonskega. Muslimani tako ne dovolijo izživljanja demonskih vzorcev, ker se jih bojijo. Tako se morajo denimo islamske ženske skrivati za ohlapnimi oblačili, saj je žensko telo izrazito prisotno prav v astralu. Takšna filozofija pa zatira napredek, saj islamski moški ne morejo izživeti seksualnih vzorcev, ki se tako ali tako nahajajo v demonskem stanju, ker niso oplemeniteni oziroma prečiščeni – torej se pravzaprav nahajajo v negativnem astralu. Na zahodu je slika popolnoma drugačna, saj ženske z izzivalnimi erotičnimi oblačili še bolj poudarjajo demonske skušnjave moške strasti, kot bi jih, če bi bile gole. Žal pa v zahodni civilizaciji ne obstaja znanje, s katerim bi bilo mogoče takšne skušnjave premagati.

Ko se človek zaradi takšnega ali drugačnega razloga ujame v negativni astral, se v življenju zaplete v raznovrstne težave. Žal se tak človek kljub številnim opozorilom in svarilom, ki mu jih nudi okolica ne zaveda svojih blodenj, saj je izgubil pamet. V sebi je slepo prepričan, da ima popolnoma prav in da je prav on najboljši in najpametnejši.

Takšno stanje je le prehodno, saj se človek slej ko prej strezni. Za to poskrbijo naravne zakonitosti, ki človeku dodobra razrušijo materialno eksistenco in celo njegovo materialno telo. Nekateri se zbudijo pravočasno, drugi pa padejo prav do dna, kar je še posebej boleče. Ko pridejo do dna jim v vsej svoji bolečini in trpljenju ostane vsaj spoznanje, zakaj so padli.

Ko se nam aktivira določena energetska vsebina (le iz nje lahko kreiramo vrlino), ki smo jo imeli ujeto v negativnem astralu, občutimo hudo skušnjavo. Neka vabljiva, nevidna sila nas spodbuja k temu, da bi se zasvojili, prepustili, izgubili nadzor nad seboj; počutimo se pametne, najboljše, imamo občutek, da letimo. Toda to so le iluzije. V nasprotju s splošnim prepričanjem demonske sile nimajo podobe zveri in pošasti, marveč se nam kažejo v navidez lepi in prijazni luči. Če se jim predamo je to prvovrstna pot v trpljenje. Če zdržimo skušnjavo vstopimo v tretjo čakro (ogenj) astrala. Tu zgoreva in se razkraja negativa, ki se nam je sprožila. Demonske zveri in pošasti tu pokažejo svoj pravi obraz in začnejo umirati. Tedaj občutimo paniko in strah. Bojimo se, da ne bomo zdržali. Če ne vztrajamo in ohranimo nadzora nad seboj se nam žive demonske kreacije ohranijo v zavesti in postanejo mora našega vsakdanjega življenja. Ko preživimo to fazo, prestopimo v četrto čakro astrala, ki je dimenzija astralne ljubezni.

Ta je še prav posebej zapeljiva in privlačna. Toda tu ne gre za resnično ljubezen. Gre za posesivno iluzijo, pohoto, ljubosumnost in egoizem: ljudi si lastninimo in pričakujemo, da nam bodo vračali to, kar jim nudimo. Če tega ne storijo, jih obsojamo in sovražimo. Tudi to stopnjo moramo preživeti nevtralno, saj gre spet za skušnjavo.

Šele, ko prebujene vsebine v celoti zapustijo astralno dimenzijo in se dvignejo v mentalno, človek občuti mir, olajšanje in lahkoto prijetnosti, saj demonsko stanje zanj več ne obstaja. Mentalna dimenzija je dimenzija svetih sil (v materialnem svetu jih predstavljajo cerkev in religija). Gre za popolnoma pozitivno dimenzijo, ki je nasprotna astralni, negativni dimenziji. Toda šele v četrti, kavzalni dimenziji človek občuti prelivanje sreče in sožitje z drugimi ljudmi. Gre za popolno srečo in zadovoljstvo, ki presega individualnost mentalne dimenzije.

Na peti angelski dimenziji pa se zgodi usoden premik. Bitje, ki vstopi v to dimenzijo povleče navzgor vse vsebine skozi katere se je razvijalo. V tej dimenziji se združita demonski in sveti svet. Bitje, ki je doseglo tovrstno razvojno stopnjo v sožitju dopolnjevanja poveže demonske in svete vsebine. Takšno bitje lahko ustvarja novo življenje. Ustvarja nove duše, civilizacije, naravne zakonitosti.

Slavko Mahne – Shyama je vse vsebine negativnega astrala že prečistil. Zato v materialni svet deluje s pete čakre angelske dimenzije. V našem svetu ohranja vse, tudi negativni astral. V peti dimenziji je hkrati svetnik in demon, saj lahko le tako omogoča obstoj evolucije. Tistim, ki vanj verjamejo, je občutno olajšan boj z demonskimi silami, saj jim nudi znanje, kako se z lastnim demonskim zlom uspešno spopadati in dosegati popolno samorealizacijo lastne osebnosti.

Izborimo si srečo s pametjo in ne z življenjskimi težavami!

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M