Natisni

Rojstvo krščanske religije je pomenilo prehod človeške duše v eno celoto.

Gre pravzaprav za prehod bele rase iz tretje osnovne dimenzije oziroma čakre (mental) v četrto osnovno dimenzijo oziroma čakro (kavzal). Funkcija pojava bele rase je prav v povezavi vseh človeških ras (črna, rdeča-indijanska, rumena in bela) v skupno celoto harmonije.

Vsaka nova religija uniči prejšnje religije. Žal je krščanska religija dokaj omejena, saj je razvijala zgolj kavzalni del človeštva. Zato bo krščanstvo v razvojni zgodovini človeštva obstalo le kot »predalček« oziroma prehodna razvojna stopnja.

V novem tisočletju naj bi se v duhu nove, pete rase razvijal pravilni odnos človeštva do narave. Tak odnos je sicer že obstajal v kulturah in civilizacijah črne, indijanske-rdeče in rumene rase, vendar človeštvo ni bilo ustrezno združeno oziroma povezano z enotno dušo. Zdaj so ti pogoji načelno izpolnjeni, toda potrebno je odpraviti pomanjkljivosti bele rase, ki žal ne priznava preteklih znanj oziroma razvoja in je egocentrična. Zato je duhovno civilizacijska stopnja bele rase pravzaprav zelo nizka: bela rasa je močno odzemljena in oddaljena od narave.

Pomanjkljivosti civilizacije bele rase torej niso katastrofalne, saj že obstajajo vsa znanja, ki so potrebna za odpravo teh pomanjkljivosti. Še več. Človeštvo ima zaradi vrednosti oziroma vrednot bele rase (združena duša človeštva) možnosti, da doseže dejansko združitev človeštva v smislu plemenitih zakonitosti bele rase. To pa se bo zgodilo šele takrat, ko bo združena zavest človeštva. In prav to je naloga pete rase, ki se bo pojavila oziroma izšla iz dela bele rase.

Da pa bi bila dosežena združitev zavesti človeštva, morajo biti obujena in priznana stara znanja črne, indijanske-rdeče in rumene rase. Torej znanja, ki jih ni razvila bela rasa.

Bela rasa, ki trenutno prevladuje, ne priznava vrednosti vsem obdobjem razvoja človeških ras – človeštva. Zato je strašno omejena v svoji majhnosti. Vsak človek, kot pripadnik človeštva, ima namreč v sebi kolektivni spomin o vsebini kolektivne človeške zavesti. Kolektivna človeška zavest je na nek način sestavljena iz dejanj preteklih kreativnih vsebin človeštva. Ljudje bele rase tako z zanikanjem kreativnih vsebin človeške zavesti drugih (starejših) ras pravzaprav zanikajo del sebe.

Prihodnji razvoj bele rase (ali pete rase) bi moral biti (in tudi bo) usmerjen k odkrivanju in ponovnem zavestnem spoznavanju in priznavanju preteklih znanj starejših ras. To so predvsem duhovna znanja, ki odstopajo in dopolnjujejo ne le duhovna znanja bele rase, ampak tudi tehnološka znanja bele rase, ki temeljijo predvsem na dojemanju sveta na razumski način in s pomočjo čutil. Gre za pomanjkljiva znanja, ki so (če že ne v nasprotju) vsekakor premalo usklajena z naravnimi zakonitostmi in kot taka nujno potrebna dopolnjevanja in umeščanja v kontekst naravnih zakonitosti.

V prihodnosti se bosta znanost in religija izenačili: znanost bo iskala vire duhovnega napredka, posegla bo v koristne dele religij in jih dala priznanje s svojega vidika. Tehnološka smer znanosti bo torej omiljena. Znanost bo tako izgubila nekaj razumskega, religije pa bodo izgubile nekaj religioznega.