Natisni

Rojstvo krščanske religije je pomenilo prehod človeške duše v eno celoto.

Gre pravzaprav za prehod bele rase iz tretje osnovne dimenzije oziroma čakre (mental) v četrto osnovno dimenzijo oziroma čakro (kavzal). Funkcija pojava bele rase je prav v povezavi vseh človeških ras (črna, rdeča-indijanska, rumena in bela) v skupno celoto harmonije.

Vsaka nova religija uniči prejšnje religije. Žal je krščanska religija dokaj omejena, saj je razvijala zgolj kavzalni del človeštva. Zato bo krščanstvo v razvojni zgodovini človeštva obstalo le kot »predalček« oziroma prehodna razvojna stopnja.

Pravi duhovni učitelj se je odrekel kolektivnim vrlinam (zaslugam) človeštva, ki jih je človeštvo tisočletja razvijalo oziroma zbiralo.

Vsi drugi ljudje s svojo lastno iznajdljivostjo, hitrostjo, spretnostjo in sposobnostjo tekmujejo za svoj delež pri kolektivnih zaslugah in vrlinah: podobno kot pri loncu kaše, okrog katerega sedi deset ljudi in vsi hitijo, da bi pojedli kar čimveč.

Tisti, ki bodo hoteli pridobiti preveč vrlin, se bodo »zadušili«. Narava jih bo naučila, da delajo narobe, saj bodo morali svoje grehe in dolgove psihično ali fizično odplačati. Poleg tega taki ljudje izgubljajo vrline in v življenju se jim možnosti zapirajo.

Tisti, ki si jemljejo pravo mero vrlin iz kolektivne celote, pa bodo tudi poskrbeli, da se bo vsebina kolektivnih vrlin spet polnila.

Vsi ljudje delujejo s kolektivnimi vsebinami.