Natisni

Smisel duhovnega razvoja je sreča posameznika. Duhovni razvoj mora biti pametno in smiselno usmerjen. Tako velja, da je prav vsaka stvar v življenju lahko dobra ali slaba. Le od nas oziroma našega načina je odvisno, ali bomo s tako stvarjo ustvarjali zasluge ali pa grešili.

Zdrava vrlina življenjskega ponosa je čista in plemenita. Posameznika, ki te vrline ni prebudil, lahko drugi neovirano ponižujejo in žalijo. To vrlino pa je mogoče razviti samo s pozitivnim in poštenim odnosom do življenja, soljudi in dela. Posameznik, ki želi razviti zdravo vrlino življenjskega ponosa mora biti predvsem moralen, časten, pošten, vesten; pomagati mora drugim in biti human. Tisti, ki dela koristne stvari za človeštvo ima pravico biti ponosen. Tisti pa, ki laže, krade, vara, lahko sčasoma ohrani zgolj lažni ponos; razvija občutek slabe vesti.

Vrlina ponosa zahteva ceno v poštenem odnosu do življenja. Ta zahteva, da se posameznik pokaže takšen, kot je, ne laže in da je na razpolago ljudem, torej, da jim pomaga. Žal se večina ljudi boji lastne resničnosti in zato sploh ne gradijo svojega pravega ponosa.

Če se človek pokaže tak, kot resnično je, se spoji s samim seboj – torej se spoji s svojo močjo in svojo notranjostjo, če pa ne, se odzemljuje – dviga v oblake; življenjska eksistenca se mu ruši.

Zelo nevaren je lažni ponos. Ljudje pogosto pozabijo na napore in ponižnost, s katerimi so pridobili določeno dobrino (avto, hiša…), status (doktorat…), položaj (dobra služba, politična funkcija…). Taki ljudje ponižujejo druge s svojo vzvišenostjo in nadutostjo. Tako izgubijo svojo človeškost, saj v psihičnem smislu postanejo družbena pozicija. To jih pripelje do neizogibnega padca in rušenja njihovega ego stanja. Tako stanje bo še posebej prišlo do izraza v novi dobi vodnarja, ki prihaja, ko bo »lomilo« prav vsakega takšnega deformiranega človeka, ne glede na njegovo družbeno pozicijo.

Zavedajmo se svoje človeškosti. Tudi tisti, ki nimajo to kot mi, so človeška bitja. Pravi ponos je notranji.