Natisni

Na materialnem nivoju poleg fizičnega telesa obstaja eterični nivo. Vidoviti ljudje vidijo to telo kot avro telesa. Ljudje čutijo svoje telo skozi eterično telo. Vse bolečine in drugi občutki telesa se ne dogajajo v fizičnem telesu, ampak v eteričnem. Zaradi tega nekateri ljudje občutijo v določenem delu telesa zelo močno bolečino, čeprav jim na zdravniških pregledih ne morejo odkriti nobenega posebnega vzroka za bolečino. Ponavadi se bolezen pojavi najprej v eteričnem telesu, šele čez čas pa se odrazi v fizičnem. Sedanja civilizacija ima zalo napačen odnos do telesa, saj ga gleda kot da je samo fizično. Če izgubimo del telesa, eterično telo na tem delu še vedno obstaja. Tako lahko še vedno čutimo bolečine ali mraz v nogi, ki je ni več. Zelo je pomemben odnos do invalidnega človeka. Ta, čeprav je izgubil del telesa, še vedno čuti sebe kot celovito osebnost. Prav tako velja za ljudi, ki so zboleli za neozdravljivo boleznijo, ali so v življenju doživeli težko prometno ali drugo nesrečo. Do teh ljudi se moramo truditi vzpostaviti normalen človeški odnos, ga gledati kot človeka, z vsemi občutki, tako pozitivnimi, kot negativnimi.

Zelo narobe je, če gledamo v takem človeku bolezen, ali kakšno drugo težavo. Zavedati se moramo, da se človek že v sebi močno bori, da sebe začuti kot normalno bitje. Če ga pri tem ovirajo še drugi, pa mu močno ovirajo voljo za življenje in moč za ozdravitev in premagovanje bolezni. Prav tako je neprimerno čustvo pomilovanje. Čeprav se zdi, da je to plemenito, z pomilovanjem človeku vzamemo moč borbe za življenje. S tem čustvom človeka avtomatsko postavimo v manjvreden položaj od težave in ga gledamo nemočnega in šibkega. To pa nikomur ne koristi. Če nam pride občutek pomilovanja do človeka, se spomnimo, da moramo vanj vlagati ravno nasprotno. Vero v njegov uspeh, v njegovo moč; to bo tudi njega vzpodbudilo in mu dalo moč. Mogoče se sami ne zavedamo, vendar človek v težavah zelo čuti, kakšen odnos smo do njega vzpostavili. Če bo ta odnos pravilen, bo ta oseba zelo cenila in hvaležno sprejela vsako pomoč.

V zdravstvu so večkrat v dilemi, ali povedati bolniku za težko bolezen ali ne. Slavko Mahne Shyama pravi, da je bolniku vedno treba povedati za njegovo bolezen. S tem mu je dana možnost, da se njegova zavest začne boriti z boleznijo. Če človek za bolezen ne ve, vseeno čuti v sebi njeno breme, s katerim pa se ne more boriti. Ko človek izve za bolezen, pride v njega zelo veliko breme, ki se razširi čez vse ljudi, ki zvejo za bolezen. Čeprav je na prvi pogled stanje hujše, kot preden so vedeli za bolezen, pa imajo zdaj vseeno možnost, da premagajo ta bremena.