Glavni meni

Človeku sta dana zavest in um, s pomočjo katerega si lahko kreira svoje življenje. To pa se zgodi le, če ima človek ustrezno prožnost lastne osebnosti, s katero lahko zazna in osvobodi nekatere svoje v podzavesti »skrite« individualne lastnosti, ki jim mora dovoliti, da poskrbijo zanj. S tem se človek izogne neprijetnostim in trpljenju v življenju. Fizično gledano človek to stori s čelnim delom možganov.

Bela rasa nima izkoriščenega čelnega dela možganov – pri ljudeh je čelni del možganov mrtev. Ta del možganov postane uporaben le pri tistih ljudeh, ki si ga načrtno razvijajo: ti ljudje si lahko kreirajo svojo usodo.

Čelni del možganov upravlja vse ostale dele možganov. Naša civilizacija omogoča aktivacijo teh ostalih delov, vendar jih človek z uspavanim čelnim delom možganov sam nikoli ne zmore upravljati. Namesto njega to delo opravljajo kolektivne vsebine človeštva (religija, šole, televizija…), ki možgane posameznih človeških bitij programirajo s skupnimi programi, ki pa žal s posameznimi človeškimi bitji niso usklajeni. Človek ne more izraziti svoje individualnosti in se mu zato narobe odvija tudi lastna individualna usoda.

Človek nima nadzora nad programiranimi deli možganov, ker zaradi mrtvega čelnega dela možganov svoje možgane upravlja z nižje dimenzije – dimenzije vratu. S te pozicije pa lahko človek v možgane le razumsko, torej robotizirano prenaša impulze, ki prihajajo iz kolektivnih institucij).

Če z načrtnim duhovnim razvojem prebudimo čelni del možganov, pa lahko svoje možgane sami upravljamo. Človek, ki to doseže je inovativno kreativna in samostojna individualna osebnost. Tak človek bo lahko znanja pridobljena v življenju (tudi s strani kolektivnih institucij) koristno uporabil, saj jih bo povezal z lastno individualno vsebino.

Čas je zelo relativen pojem. V enem trenutku je lahko skoncentriranih tudi več tisoč let. Čas je umetna tvorba, ki ni namenjena sami sebi, ampak se skozi procese časa razvija nekaj naprednega in koristnega.

Človeški um je odsev božanskega v tem svetu. Kolektivne kreacije človeštva imajo izredno moč. Ker so ljudje močno vezani na čas in so v času kolektivno ustvarili določene programe, imajo ti programi takšno moč, kot da bi jih ustvarila božanska bitja.

Prednovoletni oziroma novoletni čas ima svojo močno vlogo, ki je vezana na dogajanje in usodo v celotnem prihodnjem letu. V času novega leta so prisotne energije, ki nam pomagajo, da si ustrezno zastavimo usodo v celotnem prihodnjem letu.

V času novega leta se čas oplodi in rodi. Prav tako kot iz mikroskopsko majcenega moškega spermija in le nekoliko večjega ženskega jajčeca v času oploditve nastane ogromno bitje, kot je človek, se v času novega leta dogaja s časom: prav tako, kot so za celotno prihodnje življenje človeškega bitja pomembni trenutki oploditve oziroma energije, ki se tedaj pretakajo, je zelo pomembno, kako se v prelomnem času novega leta obnašamo ljudje, saj si s pomočjo našega uma in zavesti kreiramo naš položaj v celotnem prihodnjem letu. Naš položaj v času si ob novem letu kreiramo vedno: vprašanje je le, ali naše osebno bivanje v času zastavimo pozitivno ali negativno (podrobnosti in vzroke v zvezi s tem glej pod naslednjim naslovom: Čelni del možganov in bela rasa).

Da bi novoletni čas kar čimbolj plodno in koristno uporabili, je primerno,da se držimo nekaterih kolektivno programiranih trenutkov in da tedaj opravljamo določena dejanja.

Tako je primerno, da:

6.12. obdarimo otroke, saj tako vzradostimo otroško dušo.

15.12. častimo mrtve. V tem času se odpreta duh in materija mrtvih. V času dneva mrtvih se odpre samo duša umrlega in duša se takrat lahko osvobaja. V tem novoletnem času pa osvobajamo duh in materijo mrtvih skozi svetlobo ljubezni in pozitivnih energij. Spoštljivo se spomnimo mrtvih in jim rečemo, naj jih izpolni svetloba čistih pozitivnih energij, in jim rečemo, da naj se dvignejo v tej svetlobi. To lahko storimo v mislih ali polglasno. Primerno je, da imamo poleg sebe Ploščo kavzalne svetlobe in morda tudi knjigo Slavka Mahneta Shyame.

17.12. postavimo novoletno jelko ali smrečico. Primerno je, da pod drevesce postavimo nekaj naravnih predmetov, ki jih naberemo tisti dan (vejice, mah, storži, kakšna rastlina). Tako bomo v domovanje prinesli energije narave, ki sicer ne morejo vstopiti v notranje prostore.

22.12. – 24.12. pod božično jelko postavimo palačo, domovanje, »jaslice« za usmerjanje pravilne inkarnacije svetlečega bitja novega prihodnjega leta. Tudi tedaj je primerno, da »jaslice« vsaj delno sestavimo iz naravnih na tisti dan nabranih naravnih materialov. Tako bomo v domovanje prinesli energije narave, ki sicer ne morejo vstopiti v notranje prostore. Imejmo v zavesti, da palačo darujemo dojenčku novega leta v okviru celotnega človeštva, planeta in osončja.

22.12. – 27.12. pišemo novoletne želje na list papirja, ki nam pomagajo, da bolj prizemljeno naredimo program usode življenja za novo leto. Če nimamo novoletnega simbola, ki ga nam je dal Slavko Mahne Shyama, da bi na njegovo hrbtno stran napisali svoje želje, želje napišemo na prazen list papirja. Če imamo simbol, roke položimo na sprednjo stran simbola štirikrat: prvič 22.12., nato še 25.12., 28.12. in 31.12. Ko polagamo roke, to storimo spoštljivo in se v sožitju povežemo s simbolom oziroma listom z željami. Na želje polagamo roke SAMO v primeru, če simbola NIMAMO.

25.12. slavimo – častimo inkarnacijo svetlečega bitja novega leta v maternico Zemlje in človeštva v tretji podzavestni dimenziji. Na ta dan je primerno tudi, da se obdarujemo, saj tako vzradostimo otroško in človeško dušo.

31.12. od 00.00 do 21.00 odpustimo vsem ljudem, s katerimi smo kadarkoli imeli konflikt. Med 21.00 in 24.00 položimo roke na simbol (ali na želje, če nimamo simbola). V teh treh urah je še posebej pomembno, da ne seksamo, nismo tečni, negativni, egoistični, pesimistični, jezni, sovražni in ljubosumni. Še posebej se izogibajmo strahu! Novo leto pričakajmo trezni (alkohol po polnoči ni več ovira). V poslednjih treh urah starega leta bodimo veseli, optimistični, imejmo vero, samozavest, zaupanje, bodimo kreativni, občutimo svobodo, bodimo v sožitju z družino, sodelavci, sosedi, skratka, dihajmo v sožitju z vsemi ljudmi sveta!

1.1. slavimo rojstvo novega leta v planet Zemlja!

15.1. slavimo rojstvo novega leta v človeštvo! Na ta dan je primerno tudi, da se obdarujemo, saj tako vzradostimo otroško in človeško dušo.

17.1. – šele zdaj lahko podremo božično jelko. Lahko pa počakamo in jo podremo šele v začetku februarja.

Kako slavimo?

V času ustreznih datumov lahko delamo meditacije (se v sožitju povežemo s tistim, kar slavimo), obujamo čakre ali vrline. Lahko pojemo svete mantre, ali pa besedno rečemo: »Slavim te…« Pomembno je, da izrazimo čisto vsebino in jo vnesemo v določen čas. S tem bomo zastavili svoje prihodnje leto v čistem stanju svetih energij.

Psihično se posvetimo energetskim procesom, ki se tičejo teh datumov, z vedenjem, da te energije res obstajajo. S tem bomo sprejeli svete energije. Po besedah Slavka Mahneta Shyame bodo omenjeni datumi (in z njimi povezani procesi in energije) nespremenjeni naslednjih 8000 let.

Otrok v maternici živi v vodi in torej deluje na astralu. Uporablja materino kri in sluzi. Ko se otrok rodi, izstopi iz življenja na astralu in poslej dolgo živi predvsem na mentalu, kavzalu in materiji. Z astralom do sedmega leta starosti otroci živijo le minimalno. V sedmem letu pride do povezave otrokovega astrala s kolektivnim astralom, vendar se otrokovi astralni vzroki še ne izživljajo; izživljati se začnejo šele po petnajstem letu starosti.

Kljub temu, da bi se lahko v skladu z naravnimi zakonitostmi vsebine nosečnosti (astralne vsebine) v človeku razkrojile že v prvih sedmih mesecih življenja, se to žal ne dogaja, ker medicina s pretiranim vmešavanjem v otroka te procese zablokira. Težava je predvsem v tem, ker zdravniki dojenčkom preventivno dajejo preveč zdravil, vitaminov in podobnih substanc, kar žal povzroči več škode kot koristi. Bolje bi bilo, da bi zdravili samo tiste redke otroke, ki to res potrebujejo. V preteklosti je del teh naravnih procesov čiščenja vzrokov nosečnosti zaradi (pre)zgodnjega krsta zablokirala religija (krst bi bil primeren šele v starosti treh let), vendar je bila ta blokada v primerjavi z današnjo medicinsko dokaj majhna.

Nepredelani vzroki nosečnosti v otroku in kasneje tudi v odraslem delujejo kot tujek v človekovi duševnosti, na katerega se vežejo bolezenski vzroki in psihične krize. V fizičnem se nepredelani vzroki nosečnosti kažejo kot materina kri, ki je otrok zaradi nepotrebnega vmešavanja medicine ne more predelati. Otrok začne lastno kri namreč pridelovati šele po rojstvu. Materina kri tako še dolga leta ali celo desetletja ostaja v človeku in povzroča težave, saj je po rojstvu zgolj tujek v telesu. Poporodna zlatenica je znak čiščenja materine krvi skozi jetra. Na osnovi tega se jetra obremenijo. Kri katera se predela skozi jetra se kasneje skozi prebavni trakt izloči kot blato in voda. Proces je torej obraten kot pri hrani, kjer se hranljive snovi skozi jetra predelajo in aktivirajo v krvi kot hranljive vsebine.

Dimenzija solarnega pleksusa v makrosmislu je dimenzija popolne sreče. Gre za dimenzijo na sedmi mentalni čakri makroprostora. Bitja, ki živijo v njej, so izredno pozitivna. Živijo v fluidu, kjer obstajata izredno sožitje in razumevanje. Ta bitja se nesebično in v celoti dajejo vsem drugim bitjem na tej dimenziji. Zato so tudi sama deležna moči, videnja, znanja in sreče te plemenite dimenzije, na vrhu katere živijo tudi bogovi. Cilj duhovnega razvoja je, da človeško bitje vstopi v to sveto dimenzijo.

Na delavnicah duhovnega razvoja pod vodstvom Slavka Mahneta Shyame udeleženci vstopijo v makrodimenzijo solarnega pleksusa. Žal pa obstanek na tej izredno visoki stopnji v vsakdanjem življenju doslej še ni bil mogoč, ker je bil svet preveč egoističen, nesramen in negativen, da bi kolektivno stanje posameznikom omogočalo življenje na tej sveti dimenziji tudi s pozicije materialnega sveta.

Posamezniki so egoistični zaradi lastnega napuha oziroma majhnosti, ki sta posledica življenja v preteklosti: ljudje živijo v preteklosti, namesto, da bi živeli v sedanjosti. Zato ljudje lastno pomembnost ohranjajo z agresijo in egoizmom, saj bi jih sicer življenje zrušilo. Tudi sodobna znanost v zelo veliki meri živi v preteklosti, saj poveličuje pamet v preteklosti (učenje na pamet oziroma »piflanje«), namesto da bi spoštovala tiste, ki znajo kanalizirati znanje v svoje življenjsko okolje.

V sedanjosti pa živijo tisti ljudje, ki živijo v sreči, razumevanju in resnici in se s takim načinom življenja pretirano ne enačijo – zavedajo se, da so samo kanal skozi katerega prosto tečejo življenjske energije.

V Sloveniji je egoizem vse do sedanjega trenutka ostajal hud problem. Z delovanjem Slavka Mahneta Shyame in s pomočjo udeležencev njegovega današnjega programa pa se je egoizem oziroma vzrok za egoizem v Sloveniji usodno zmanjšal.

Astral je duhovna dimenzija, ki upravlja materialne vzroke življenja, naravo, vremenske spremembe,… Usoda ljudi se kreira skozi dimenzijo astrala.

Dimenzija astrala je kot goba, ki vpija vase vse, kar se dogaja na površju – na materialni dimenziji. Deluje kot individualna dimenzija, pa tudi kot kolektivno združena celota s katero smo vsi povezani. V tej kolektivni celoti so poleg ostalih vsebin skladiščene tudi vojne, poboji, strah ljudi, trpljenje. Vse to lahko ostane v astralu še stoletja. Ljudje se spontano povežejo s temi vsebinami in nevede sprejmejo vase tudi usodo področja kjer živijo. Še najbolj se to pozna, če se preselimo v novo okolje, kjer so prej živeli drugi ljudje in so za sabo pustili svoje astralne vzroke. Če so tam stanovali več desetletij, je vsebina še bolj močna. Tako lahko ugotovimo, da se začnemo v novem okolju obnašati drugače, kot smo se prej – delujemo s stilom prejšnjih prebivalcev.

Prav tako pa smo povezani z astralnimi vsebinami naroda, celine, človeštva, osončja,…

Ko se te astralne vsebine sprožijo iz spanja na površje – na materialni nivo, se lahko zgodijo razne elementarne nesreče – potresi, poplave, neurja, nenavadne vremenske spremembe,… Individualno sproženi vzroki astrala pa pogojujejo razne materialne nesreče, telesne bolezni in konflikte.

Skozi določena dejanja se v odnosih lahko sprožijo vsebine astrala. Te vsebine sprovocirajo zavest, da deluje izredno nelogično. Lahko se prebudi nepremagljiva želja po prepiru, nesmiselnemu provociranju do partnerja, otrok, želja po begu v alkohol in razne odvisnosti.

Vsakič ko se sproži negativni astral, pa to za nas predstavlja možnost, da tem vsebinam ne podležemo, ampak se obvladamo. S tem sprožene vsebine premagamo in za tolikšen delček osvobodimo svojo zalogo astralnih vzrokov. Iz negativnih vzrokov se na takšen način lahko vedno bolj krepi pozitivna vsebina astrala.

Pri tem, ko se nam sprožijo vsebine astrala je pomembno, da obdržimo nadzor nad njimi. Če ga imamo nad 50% se uspemo nadvladati, če pa nam pade pod 50%, se nam zdi zelo potrebno, da naredimo kakšno neumnost in škodo – razbijemo krožnike, nesramno provociramo, se napijemo.

V tem času, ko se leto stara in prihaja h koncu, se odpirajo vsebine astrala in materije. Vsako novo leto je na začetku odzemljeno in se skozi celo leto prizemljuje.

15. decembra pa se čas leta ustavi in do novega leta deluje prazen prostor, kjer čas nima moči. Zaradi tega se lahko prebudi duša, saj pritisk časa ne pogojuje neprestanega sprožanja vzrokov – napredka.

V tem prednovoletnem času je primerno delati pozitivne stvari, s katerimi obujamo svojo dušo, poleg tega pa vlagamo čiste energije v kolektivne vsebine človeštva.

Koristno je delati obujanje čaker (lahko vsak dan), rituale kabalističnega križa (lahko vsak dan) in pentagrama (največ enkrat na tri dni). Petje svetih manter nam prav tako lahko veliko pomaga in nam prečisti osebnost. Tudi ritual gledanja simbolov v knjigi – Realizacija popolne osebnosti nam izredno koristi (lahko vsak dan). Koristno je tudi izvajati enodnevni post, kot je opisan v knjigi – s tem se uniči veliko astralnih negativ, ki so preko hrane in hranjenja vezane na naše telo.

Človeška aktivnost se v osnovi deli na dva nivoja – aktivnost, ki vpliva na materialno stanje, blaginjo, finančno stanje, počutje telesa, izražanje skozi telo – vse to se odvija skozi astralno dimenzijo.

Druga vrsta aktivnosti se odvija skozi mental ali kavzal. To delovanje temelji na procesih duše – na spoštovanju do ljudi, razumevanju, sreči, sožitju.

To sta dva ločena nivoja delovanja, prvi deluje skozi seksualno energijo, drugi pa na osnovi energije ljubezni.

Najbolj pomembna energija astrala, ki je dimenzija želja, strasti in nagonov, je seksualna energija. Na osnovi tega, koliko imamo urejeno dimanzijo astrala zavisi, ali skozi astral kreiramo svoje življenje ali pa se zgolj ukvarjamo sami s seboj, s svojimi problemi in se vrtimo v krogu. Seksualna energija daje življenjski potencial. Življenjskega potenciala imamo toliko, kolikor neoseben odnos imamo do svoje seksualne energije. Ko prodiramo skozi dimenzije astrala navzgor od prve do sedme, je vsaka faza najprej neobvladana in v kaosu. Ko določeno dimenzijo obvladamo pa imamo občutek, da smo uredili že vse nivoje seksualne energije.

V tem procesu osvajanja astralnih dimenzij je potrebna vzdržnost od seksa. V religijah se je to pravilo zaradi nerazumevanja obrnilo narobe. Sama seksualnost se je začela prikazovati kot negativna. Ker je to zelo močna energija, ki vpliva na materialno telo, je nastalo s to deformacijo poleg psihičnih in duhovnih bloklad, tudi veliko fizičnih bolezni. Seksualna energija brez pameti lahko naredi veliko kaosa. S pametno usmeritvijo pa lahko z njo kreiramo življenjsko srečo.

Ko osvojimo neko fazo astralne dimenzije čutimo, da se nam s seksualnim odnosom energija pravilno uskladi in nam celo polni naše življenjske cilje. V zahodni Evropi je povprečna kolektivna prebujenost in uporaba seksualne energije do 4. čakre astrala – v rimokatoliških državah (Avstrija, Italija, Španija,…) in do 5. čakre astrala v protestantskih državah (Nemčija, Anglija in tudi Francija). V bivših komunističnih državah je seksualna energija dobila dvojno dozo zatiranja – religiozno in skozi politični sistem. V Sloveniji deluje kolektivna prebujenost seksualne energije sedaj na 3.čakri astrala.

Prva faza dviganja seksualne energije je, da ji dovolimo da se prebudi. Razumsko zatiranje in blokiranje te energije lahko povzroči bolezni in ostale psihične blokade v življenju. Do te energije izražamo hvaležnost, da se nam je prebudila. Pornografija nam lahko pomaga, da osvobodimo življenjsko seksualno energijo od svojih razumskih blokad ali od blokad svojih staršev.

Ženska predstavlja več seksualne energije, kot moški, saj je bolj astralno bitje. Moški ima več zavesti. Ta zavest pa je pri ženskah bolj skoncentrirana. Ženske v Sloveniji smatrajo, da one vodijo procese astrala in tam dominirajo s svojo zavestjo. V zahodni Evropi je to drugače, saj tam v astralu dominirajo moški. Ženska se v takem primeru moškemu lahko varno preda. Skozi to se moški in ženska pravilno združita in ustvarjata pravo srečo življenja.

Neprebujen astral pogojuje glavne negativne moči – iluzijo, manipulacijo in strah. Skozi te negativne moči lahko dominirajo tudi ljudje, ki astralnih vrlin nimajo prebujenih. Človek, ki ima prebujene energije, le te v njem živijo in dajejo življenje tudi drugim ljudem okoli njega. Iluzija astrala pa blokira seksualne energije sebi in drugim ali pa skuša nad drugimi vedno zadominirati in zamanipulirati.

Ko se rodimo v ta svet, smo zgolj seme, ki si prizadeva postati človeško bitje. Rodimo se na elementu zraka, ognja, vode ali zemlje. Da bi v življenju dosegli resnično srečo, se moramo najprej prizemljiti v življenjski temelj. Tisti ljudje, ki delujejo na elementu zraka ali ognja in se še niso prizemljili v temelj, imajo občutek življenjske sreče in širine, a nimajo nobene prave moči: zruši jih vsaka resnejša življenjska težava. Tisti ljudje, ki delujejo na elementu vode ali zemlje in so že dosegli prizemljenost v višjih elementih, a še niso dosegli življenjskega temelja, imajo ožji zavestni vidik; življenje kar nekako obvladujejo. Res pa je, da ti ljudje ne občutijo sreče širine višjih dimenzij. Poleg tega občutijo strah pred tistimi ljudmi, ki so življenjski temelj že dosegli.

Ko dosežemo življenjski temelj in ga utrdimo, se moramo po elementih dvigati na višje življenjske nivoje, saj bomo lahko le tako dosegli stabilno srečo, ki nam je nihče ne bo mogel zrušiti, in povečali pestrost ter bogastvo življenja. Le tisti ljudje, ki so dosegli in utrdili življenjski temelj, si bodo brez strahu pred težavami lahko privoščili življenjski užitek, postali umirjena osebnost in si ustvarili lepo in stabilno življenje. Zelo pomembno je, da življenjski temelj utrdimo, saj se v nasprotnem primeru lahko pripeti, da ob prehodu na višje nivoje izgubimo prizemljenost, kar brezpogojno pomeni, da se bomo morali nekoč v prihodnosti vrniti nazaj v temelj in ga ustrezno utrditi.

Življenjski temelj pa si lahko ustvarjamo večkrat. Tisti ljudje, ki imajo temelj na elementu zraka so zelo nestabilni. Temelj na elementu ognja ljudem že omogoča neko življenjsko srečo, ki pa je v veliki meri odvisna od okolice. Trenutna krščanska religija omogoča temelj na elementu ognja, kar je zelo uporabno za tiste ljudi, ki bi imeli sami po sebi življenjski temelj na elementu zraka. Nesreča krščanske religije pa je v tem, da ne dovoli vernikom ustvariti temelja na elementu vode (saj element vode religija neustrezno enači s peklom) in temelja na elementu zemlje (saj element zemlje religija neustrezno enači s hudičem). Zaradi te zablode sodobne religije je le ena stotisočinka ljudi, ki so vključeni v krščansko civilizacijo, dosegla temelj na nivoju elementa vode ali globlje.

Samo tisti ljudje, ki dosežejo in utrdijo temelj na elementu vode, lahko postanejo individualna, prizemljena in hkrati srečna človeška bitja. Še več. Realizirano človeško bitje postanemo šele tedaj, ko dosežemo šesto podčakro elementa zraka (zavest duše) in imamo hkrati svoj življenjski temelj utrjen na prvi podčakri elementa vode (astralna materija). Dokler tega ne dosežemo, smo samo seme človeškega bitja, ki raste. Proces dviganja iz utrjenega temelja vode na vrh zraka običajno traja več tisočletij, medtem ko lahko pod duhovnim vodstvom Slavka Mahneta Shyame, ki je v celoti premagal zakonitosti časa, to dosežemo v nekaj letih duhovnega razvoja.

V naši civilizaciji vsi ljudje iščejo temelj, medtem ko je na celotnem svetu od trenutno živečih le 6,02 odstotka ljudi doseglo temelj, ki bi jim omogočil, da začnejo pot realizacije človeškega bitja. Čez 2500 let se bo 52 odstotkov ljudi, ki bodo v naslednjih letih preživeli katastrofe ob prehodu makroprostora na nivo višjih zakonitosti, realiziralo kot človeška bitja. Trenutno pa je na svetu samo dve tisočinki ljudi, ki so postali realizirana človeška bitja.

Ko postanemo realizirano človeško bitje, nam je omogočeno, da si v procesu življenja zaslužimo prestop v element etra. To lahko dosežemo le z načrtnim duhovnim razvojem, saj trenutna civilizacija ne omogoča, da bi ljudje po svoji naravi prebudili element etra. Četudi se odločimo za pot duhovnega razvoja, pa moramo spremeniti tudi svoj življenjski temelj, saj ima bitje, ki v dolgih tisočletjih razvoja doseže stopnjo realiziranega bitja na elementu etra, svoj temelj na šesti podčakri elementa zemlje (zavest materije). Premik temelja navzdol v bolj prizemljene dimenzije pa pomeni, da se mora človek odpovedati vsemu, kar je ustvaril kot človeško bitje. Le tako bo lahko nekoč doživel srečo višjih nivojev.

V naši podzavesti je skladiščena ogromna količina naših lastnih neoplemenitenih vzrokov, ki predstavljajo zalogo iz katere gradimo sami sebe. Življenje samo nas prisiljuje, da iz podzavestne vsebine delček po delček črpamo vsebine, se skozi njih izborimo in si ustvarimo širši krog sreče. Če nas ta vsebina podzavesti premaga pa lahko pademo na nižjo evolucijsko lestvico. Večja količina materiala podzavesti se lahko sproži ob prelomnih trenutkih našega življenja, kot so poroka, smrt bližnje osebe, soočenje z lastno smrtjo, rojstvo otroka, preselitev, novo delovno mesto,…

Vsaka takšna vsebina nam v tistem trenutku, ko se sproži, zamegli naše dosedanje vedenje in nadzor. Ko pa se z njo izborimo nam poveča razumevanje življenja in moč lastne osebnosti.

V Evropskem prostoru, kjer je v religiji prisoten pekel, se te vsebine smatrajo za pekel. Te vsebine pa so le potenciali naše prihodnje sreče.

Duhovniki navadno blokirajo te vsebine, saj čutijo, da jih nimajo pod nadzorom in da bi lahko zrušile njihov obstoj. Če čutijo da se jim prebujajo neobvladani vzroki, se še bolj usmerijo v molitev , ki jim v tem primeru omogoča povečanje razumske blokade. Prav tako intelektualno izobraženi ljudje smatrajo, da nimajo vzroka, da se soočijo s svojimi globljimi podzavestnimi vzroki. Če čutijo, da se jim prebujajo vsebine podzavesti, se trudijo še bolj učiti in analizirati, da zablokirajo prebujene vsebine.

Takšen način življenja ne predstavlja osebnega napredka, saj je to le razumska kreacija in v resničnem predstavlja praznino življenja.

Največ nenadzorovanih vsebin užitkov predstavlja seksualna energija - 55%. Ostali užitki predstavljajo 45%. Nenadzorovano predajanje strastem lahko troši energije naše duše. V seksualnosti se trudimo prebujati energije kavzala in mentala - čutenja in ljubezni.

Naše misli kreirajo prihodnost. Za svoja dejanja smo vedno odgovorni sami. V življenju se nič ne dogaja slučajno. Vsaka najmanjša podrobnost je na svojem pravilnem mestu in točno določena.

Temelj doživljanja užitka je pogoj, da se naši užitki ne iztrošijo v prazno. Če imamo temelj doživljanja užitkov v astralni dimenziji, bodo ti zelo hitro minili in se jih ne bomo jasno zavedali ( to je lahko užitek pri hranjenju, kupovanju, seksualnosti, alkoholu,…) posledično pa se bomo počutili še slabše - užitkom smo podrejeni. Če imamo temelj doživljanja užitkov višje imamo nad njimi vedno večji nadzor. Na mentalni dimenziji užitke sproti proizvajamo s svojim pravilnim načinom življenja in tako ne doživljamo več trenutkov užitka, temveč neprestano doživljanje sreče življenja.

Preden gremo 1. novembra na obisk pokopališča naredimo doma ritual s ploščo Kavzalne svetlobe. Na ta dan je namreč meja med svetom mrtvih in svetom živih popolnoma odprta.

Obe roki položimo na ploščo Kavzalne svetlobe, ki je položena na naša prsa. Najprej naj bo vzorec na plošči obrnjen navzven, potem pa še proti telesu. V tem stanju se poglobimo vase in občutimo energijo plošče, ki zaobjema in čisti naše telo in duševnost. Plošče ne nosimo na pokopališče, saj bi tam delno izgubila vrednost svoje svetlobe.

Prav tako lahko naredimo ritual s simboli v knjigi Samorealizacija popolne osebnosti. Po vrsti delamo na simbole: Mentalni simbol, simbol materije, astralni simbol zavesti, simbol bogastva, mentalni simbol. Najprej gledamo v simbol, se sprostimo in poglobimo vanj, predstavljamo si, da nas v celoti zaobjame. Potem nanj položimo roke - eno vrh druge. Moški položijo najprej desno roko in nato levo, ženske pa najprej levo in nato desno.

S temi rituali si bomo močno okrepili našo avro in se zaščitili pred morebitnimi vplivi iz sveta mrtvih.

Ljudje smo s svetom mrtvih zelo povezani na nezavednem nivoju. Preko svojih umrlih sorodnikov lahko na dan mrtvih urejamo svoje pretekle energije, katerih še nismo uravnovesili v sebi. Mrtvi prav tako potrebujejo svojo energijo v svetu mrtvih, da lahko opravijo svoje poslanstvo. Živi ponavadi energije umrlega svojca v sebi nosijo celo življenje. S tem nosijo v sebi breme, poleg tega pa bremenijo tudi mrtvega, saj ne more uporabiti svojih energij za nadaljevanje svoje poti. Praznik dneva mrtvih omogoča prav to, da sproži in odpre te energije, ki se lahko potem bolj pravilno razporedijo.

Cilj duhovnega razvoja je, da se osvobodimo kaosa materije. Dokler živimo v svetu materije, bomo vanj ujeti in tako podvrženi njegovim zakonom. V materiji se nikdar ne more vzpostaviti reda.

Z duhovnim razvojem sebe vedno bolj ozaveščamo kot duhovno bitje, neodvisno od ljudi in od stvari. Vsebine materije katere živimo, predstavljajo material iz katerega gradimo sebe v višjih dimenzijah.

Zavedanje sebe v materialnem svetu se odvija v dvodimenzionalnem gledanju. S svojim zavedanjem smo ujeti v sebe, svoje telo, materialne stvari, ljudi.

Če uspemo dvigniti svoje zavedanje na 7. čakro materije – eterični svet, se nam odpre trodimenzionalni svet. Na življenje gledami iz širše perspektive, materija nam predstavlja negibno tvorbo, katero lahko upravljamo.

Na Delavnicah duhovnega razvoja se s prebujanjem Kundalini energije sproži proces soočanja z dodatno količino materije. Tekom delavnic jo transformiramo v višjo energijo, ki nam služi kot dodatna življenjska moč.

Po visokih materialnih ciljih lahko stremimo, vendar moramo razviti sebe v takšni meri, da bomo nadrejeni večjim količinam denarja, luksuznim stvarem. Čim se naša zavest ujame v materialno dobrino (denar, stvari, telo – moško, žensko, videz, status,…) nas potegne v svet materije, kjer smo spet podvrženi nenehnemu boju in neprestanemu nemiru naše duševnosti.

Zahodnoevropski narodi so povezali kolektivne duše ljudi iz česar se je skreiralo pozitivno stanje medsebojnega spoštovanja. Ta duša se je povezala skozi Krščansko religijo. V kolektivni skupnosti deluje program delovanja, kjer vsak nudi sebe v skupnost, povratno pa lahko iz nje koristi vrline. Vsak posameznik je zaradi tega nekajkrat močnejši, kot bi bil sam brez združenih kolektivnih vsebin naroda.

V Sloveniji na žalost še vedno deluje ravno obrnjeno stanje. Kolektivna skupnost je namreč združena v tem, da vsakemu posamezniku manjša njegove vrline.

Kolektivna duša zahodne Evrope predstavlja energijo Kristusa - duhovne celote energij četrte kavzalne dimenzije. Ta vsebina v resnici obstaja in deluje pozitivno. Na svoji poti duhovnega razvoja lahko koristimo te energije sebi v pomoč, vendar moramo ločiti katero je pravo stanje religije. Religije ne smemo dojemati kot fantazijo določenega dogajanja v preteklosti, tudi ne kot smisel odpovedovanja, žrtvovanja in trpljenja, temveč z logiko uporabimo koristne energije in vsebine religije. S tem bomo v stiku s pozitivnim delom religije, še vedno pa ne bomo padli v podrejeno vlogo strahu v odnosu do katoliške cerkve.

Dvig evolucijske ravni iz povprečja kolektivnega stanja človeštva, ki se zgodi na Delavnicah duhovnega razvoja nam omogoči delovanje in čutenje sebe na višjem in bolj subtilnejšem nivoju. Čeprav se dvignemo izven kolektivnega stanja človeštva, pa namen tega ni, da prekinemo kontakt s človeštvom, temveč, da z njim vzpostavimo še globljo povezavo. Prekinemo namreč povezavo, ki je bila zgrajena na osnovi naših lastnih vzrokov trpljenja. Nova povezava bo še bolj močnejša, kolektivnemu stanju bomo prispevali še večjo vsebino sebe. Več pozitivnih energij vložimo v kolektivno nezavedno, več bomo povratno z njimi tudi soočeni in z njimi komunicirali.

Večja je naša plemenitost duše, ki jo razširimo v človeštvo, z večjo vsebino bomo v komunikaciji.
Na delavnicah duhovnega razvoja smo bili soočeni z našimi lastnimi grozotami, ki smo jih nosili v svoji podzavesti ali smo jih imeli razširjene v makroprostoru. Z delavnico smo jih povlekli v sebe, jih ozavestili in oplemenitili, jih spremenili v sveto stanje. Svete vsebine ponovno razširimo nazaj.

Skozi našo podzavest se v ljudi okoli nas širi pozitivna energija. Mi moramo s to energijo ohraniti zavestno povezavo, se zavedati, da smo kreatorji pozitivne atmosfere. S tem bomo sami sebe zaščitili pred morebitnimi bremeni iz okolja in tudi ljudem pomagali, da bodo lahko delovali s pozitivnim povratnim odzivom do nas.

Evolucija sedanje civilizacije se je razvila do prsi - do kavzalne dimenzije. Do tega nivoja lahko v ljudeh spontano delujejo pravila narave, višje od tega - vrat in glava, pa se do sedaj ni razvilo. V civilizaciji bele rase je racionalno mišljenje zelo izstopajoče, a žal nihče ne razmišlja z lastnim potencialom, temveč je vsa vsebina umetno naučena.

Pravilna vsebina čela se razvija skozi gibanje prstov, z delom. Človek ima tako lastni nadzor nad novo osvojeno vsebino in tako pridobljeno življenjsko logiko.

Če čelo natrpamo z motečimi naučenimi vsebinami, se te vtisnejo v možganski center, ki postaja vedno bolj neindividualiziran. V naše čelo se s tem vnaša racionalna logika drugih, katerih mišljenje mi prevzamemo za svojega. S tem izgubimo nadzor nad svojo vsebino mišljenja. Nadzor nad nami tako dobijo avtorji knjig iz katerih se učimo, učitelji, starši, duhovniki, prav tako pa slavne osebnosti katere obožujemo, liki iz knjig, pevci, itd.

Center čela se napolni s pametnimi vtisi drugih. S temi vsebinami se trudimo v drugih vzbuditi mišljenje, da smo pametni in v veliki meri nam lahko to tudi uspe, saj nihče nima razvitih naravnih vsebin glave in vratu, ki bi omogočala videnje resnice. Napolnjenost čela z motečimi vsebinami nam povzroča trpljenje in bolezni in razdvaja razum in notranje resnično bitje.

Umetno programirana vsebina se nikjer ne more zmanjšati, saj vsak izjemno ščiti to svojo vsebino. Ta vsebina predstavlja vse, kar nekdo misli da je.

V resnici pa obstaja izpod tega duhovna resnica. Ta je povezana s našim notranjim bistvom, v njej je vso znanje, ki ga potrebujemo.
Na delavnici dihanja pademo s celim bitjem v to drugo dimenzijo, dihanje pa nas prisili, da izgubimo zavest tega sveta ter prodremo v bistvo materialnega telesa, duha, duše in premagamo vse naučene vsebine.

Če uspemo odpreti vrat in glavo, se nam naenkrat zazdi, da smo izredno pametni. Da vemo vse, brez da bi se karkoli učili. Čutimo izjemno prizemljenost in realnost, ves ostali svet se umakne daleč stran. Vsi veliki izumi so prišli iz te dimenzije resničnega znanja in niso bili plod naučene pametnosti določenega znanstvenika.

Zavest, ki je dana ljudem ima vedno božansko zgradbo in je zmožna definirati, uporabiti, se naučiti vsega. Tudi izpopolniti samo sebe.

Planeta Luna in Mars predstavljata prvo duhovno razsežnost človeka. Z zavedanjem teh vsebin se človek zaveda samega sebe kot duhovno bitje.

Večino razumskega znanja je vezano le na materialno zakonitost Zemlje. V zakonitosti Zemlje povleče tudi hudo bolnega človeka, ki izgubi zavedanje svoje duhovne razsežnosti.

Prva faza duhovnega zavedanja pri ženskah je povezava s planetom Luna, pri moških pa povezava s planetom Marsom. Povezanost s temi planeti pa pomeni tudi veliko večjo odgovornost za svoje življenje in delovanje izven svoje osebnosti.

Naslednja faza povezovanja s planeti je pri ženskah planet Venera, pri moških pa planet Merkur. Povezanost s temi planeti nam prinaša stanje modrosti. Tak človek deluje kot neosvoljiv, nedotakljiv. V celoti deluje namreč izven zemeljskih zakonitosti.

Zadnja faza povezovanja za moške in za ženske predstavlja Sonce. V Soncu se moški in ženska združita. Skupaj predstavljata absolutno moč. Ženska deluje kot Sončna ženska, moški deluje kot Sončni moški. Delujeta kot žareči sonci, ki širita svetlobo v svoje življenjsko okolje.

Povezovanje s planeti nudi višjo raven duhovnega zavedanja in moči. Pri tem pa je treba paziti, da se povezujemo realno in usklajeno v celem bitju. Povezovanje je namreč možno šele takrat, ko neki planet osvojimo v celoti. Če bi hoteli prehitevati svoje zmožnosti, lahko razcepimo svojo osebnost. V občutkih si predstavljamo vzhičeno srečo, v realnosti pa nas čaka katastrofa.

Vsako duhovno delovanje mora biti usmerjeno v realnost. Resnični duhovni razvoj se namreč kaže v dejanski spremembi našega življenja, okoliščin, zavedanju o nas, svetu, ljudeh. V dejanskem boljšem delovanju nas kot svetlečemu bitju, ki iz sebe proizvaja in širi ljubezen, razumevanje in realno logiko.

Redko pridejo situacije, ki v našo podzavest vnesejo nov program delovanja. V drugi globini podzavesti, kjer se odvija program naše usode, navadno deluje program družinskega korena (tudi okolje, politični sistem, religija) - 52% in astrološki program (bioritem, numerologija in ostali zunanji programi) - 49%. Iz teh programov se zgradi naša osebnosti in naše življenjske okoliščine. Ta procent zagotavlja, da se lahko s svojo svobodno voljo, ki jo imamo vpeto v družinske vzroke, vedno izborimo s astrološko in drugo vnaprej programirano usodo. Seveda v realnem življenju nihče ne uporablja 52% svobodne volje, saj je ta volja zamegljena z prevzetim načinom mišljenja, vseeno pa vedno obstaja možnost, da se odločamo po našem notranjem, čistem prepričanju. Naša individualna osebnost je tista, ki jo lahko upravljamo s svojo voljo in čistim zavedanjem - neodvisna od vseh zunanjih vplivov.

Če v našo drugo globino podzavesti prodrejo zunanji vplivi, pa se naše ravnovesje poruši. V naši osebnosti in življenju začnejo delovati še druge sile, nad katerimi pa nimamo nadzora.

V našo drugo globino podzavesti lahko prodrejo rituali - krst, cepiva, narkoza, še najbolj katastrofalno pa deluje droga. Četudi drogo poskusimo samo nekajkrat in je to le mehka droga, lahko to pusti trajne posledice v naši osebnosti.

Do petnajstega leta si lahko povzročimo največ škode, saj do takrat naša osebnosti še ni izoblikovana. Ko si kasneje v življenju poskušamo zgraditi individualno osebnost, je lahko zgradimo le 15%. Če drogo začnemo uživati po 15 letu in jo kmalu nehamo, si lahko kasneje v življenju zgradimo individualno osebnost le do 47%.

Uživanje droge je ponavadi posledica prevelikega in preveč osebnega odnosa staršev do otrok, pri čemer starši otroku ne priznajo svobodne volje in individualnosti, lahko pa tudi negativnega in ponižujočega odnosa staršev do otrok, pri katerem prav tako zatirajo otrokovo individualno osebnost. Otroci se zaradi tega želijo osvoboditi vpliva staršev, da bi lahko zaživeli sami sebe. Tako začnejo delovati negativno, saj s tem staršem kljubujejo in se hkrati od njih osvobajajo.

Na žalost pa se zapletejo v še večjo podrejenost - podrejenost duhu droge, katerega nosijo v sebi celo življenje.

Na naših programih biozdravljenja se tovrstna obremenjenost izčisti, vseeno pa traja kar veliko časa. Za nekoga, ki je užival trdo drogo vsaj pol leta, traja najmanj 7 let, da se v celoti osvobodi in zaživi, kot da droge ne bi nikoli užival. Dominacija droge se navadno kaže v tem, da se v sebi čutimo kot bogate osebnosti, vendar se nikakor ne moremo izraziti navzven. Pomaga nam lahko aktivna borba v življenju - skozi šport, poslovno aktivnost, pogumno borbeno življenjsko naravnanostjo,…

V našo drugo globino podzavesti pa prodrejo tudi rituali ter otroška cepljenja. Le ta povzročijo živalsko agresivno osebnost v otroku. Z zlato zdravilno ploščo se lahko moteči del injekcije izčisti. Pomembno je, da čistimo cepljenje čim prej, preden pride v našo podzavest. Ploščo položimo na kraj pika in jo držimo nekaj minut, potem pa ploščo obrnemo še na drugo stran in ponovno držimo nekaj minut. Ploščo položimo v posteljo otroka za dve noči, vsako noč eno stran. Če Zlate zdravilne plošče nimamo, lahko isto naredimo s ploščico sreče iz Izvira življenja.

Čeprav s cepljenjem dobimo vase živalske karakteristike, pa je le to vseeno koristno. Če s ploščami sčistimo neprimerne vsebine, v nas kasneje ostane pozitivni učinek cepiva.

Vsi, ki se nameravate udeležiti delavnice duhovnega razvoja, ki se bo pričela to soboto, 1.oktobra, morate upoštevati nekaj pravil:

V teh dneh do delavnice in še vključno dva dni po delavnici ni dobro uživati alkohola, mesa in imeti spolnih odnosov. Posebej se je potrebno truditi živeti brez konfliktov in delovati razumevajoče, spoštljivo, umirjeno.

Primerno je, da enkrat ali dvakrat na dan delamo koncentracijo na simbole v knjigi. Umirjeno gledamo v simbol, prepustimo se silam in energijam, ki delujejo skozi simbole. Najprej delamo koncentracijo na mentalni simbol, simbolj materije, potem na simbol astralne zavesti, nato na simbol bogastva in ponovno na mentalni simbol. Vsakič po končani koncentraciji na simbol položimo roke. Moški položijo najprej desno roko na simbol in levo roko zgoraj in potem zamenjajo, ženske pa najprej levo spodaj in potem desno spodaj.

Na delavnico pridemo brez zdravilne plošče, brez medaljončka in brez knjige. V tem času do delavnice ne delamo ritualov pentagrama. Ploščo Izvir življenja in Zlato zdravilno ploščo lahko pospravimo v predal. V sobi pustimo le knjigo Samorealizacija popolne osebnosti.

Ta navodila veljajo le za tiste, ki se boste udeležili Delavnice duhovnega razvoja.

Vsak planet našega osončja ima vlogo v naši osebnosti. Planeta Luna in Mars predstavljata arhetipe. Luna predstavlja ženski arhetip človeštva, Mars pa moški arhetip človeštva. Iz teh planetov lahko črpamo svojo moč spola.

Planet Luna je imel dokaj močno duhovno pregrado pred ostalimi planeti in v tem tednu je Slavko Mahne Shyama delal koncentracijo na Luno, s katero je poskušal zmanjšati to pregrado. Luna se skozi to lahko sedaj v večji meri predaja planetu Marsu in s tem tudi dobiva večjo moč.

Združenost ženske in moške energije je v duhovnem razvoju izredno pomembna. Pomembno pa ni samo to, da je energija združena, temveč tudi na kakšen način je združena. Če se moška energija preda ženski energiji, se v njej zgubi. Ženska energija ima lastnosti lastniškega, posesivnega odnosa, ki odvzema svobodo bivanja. Moška energija deluje navzven in nima toliko nadzora individualne zbranosti. Ženska predstavlja stabilno majhnost, ki omejuje komunikacijo navzven. Če se moška in ženska energija združita nepravilno, se poruši ravnovesje. Če želi moški izničiti žensko energijo, pride do tega, da izgubi nadzor nad materijo, nad svojim telesom in nad materialnim položajem. Če želi ženska izničiti moško energijo, pride do dolgočasnosti življenja, puščobe, prekine se duhovna komunikacija z drugimi bitji.

Nasprotje tega predstavlja spoštovanje individualnih potencialov. S tem lahko partnerja združita vrline v skupno celoto, kar pa predstavlja ogromen uspeh, moč in uravnoteženo življenjsko srečo. V Sloveniji je pravilno združenih moških in ženskih vrlin le 20%. Ker se ljudje v povprečju zavedajo le 2% sebe, bi trajalo tisoč let, preden bi partnerja (če bi se popolno trudila) uspela vzpostavit v celoti harmoničen odnos. Ko sta partnerja zrela se združita v celoto harmonije in sožitja, kjer pa vsak ohrani svojo individualnost. V takem primeru se lastnosti vsakega povečajo za sedem krat.

Do 24 leta ljudje koristimo v odnosih osebnostne lastnosti svojih staršev, kasneje pa kolektivno stanje okolice. Sami sebe navadno ne živimo.

Tudi če nismo v partnerskem razmerju, lahko skozi druge ljudi – kolektivno celoto ohranjamo komunikacijo z nasprotnim spolom.

Če naj bi moč arhetipa delovala skozi moškega in žensko, je potrebno odstraniti naučeno privzgojene lastnosti o tem, kaj naj bi bila ženska in kaj naj bi bil moški.

Vsaka ženska naj bo hvaležna, da je ženska in se preda sili energije ženskega planeta, da deluje skozi njo!

Vsak moški spusti vase silo moškega planeta, da deluje skozi njega in mu da moč univerzalne moškosti!

Telesna čutila preko možganov upravljajo naš razum. Ujetost v telesna čutila pa je glavna zanka, v katero smo ujeti ljudje na tem planetu.

Naše zavedanje je tako omejeno le na razumsko, kar pa popolnoma onemogoči delovanje čistega naravnega potenciala – čiste zavesti. Če zavest aktiviramo, je po naravi nadrejena možganski vsebini – razumu. Aktiviranje čiste zavesti nam omogoči, da se rešimo odvisnosti, navad, nagonov, miselnega kaosa,…


Ker ljudje nimamo stika s svojo zavestjo, smo šibki v odnosu do svojih misli. Z nenadzorom misli pa si sami zapletamo in si onemogočamo pravilno kreiranje našega življenja. Vsi naši cilji, želje, se najprej zastavijo v naši zavesti. Če imamo namen dobiti dobro službo, novega partnerja, več denarja, zdravje itd.,  moramo v svoji zavesti skreirati dovolj močan program, ki nas bo vodil do cilja. Teh želja pa ne moremo realizirati, saj svojega zavedanja ne moremo uporabiti. Namesto naše zavesti namreč uporabljamo naše možgane – razum, v katerih pa so vplivi nezmožnosti doseganja življenjskih ciljev. V svojem razumu nosimo vsebine, ki smo jih sprejeli od družine, šole, okolice itd.

Zavest pa je po drugi strani čista. Z močjo čiste zavesti programiramo svoj razum, svoje možgane, da nas vodijo do realizacije cilja. Zavest se najlažje prečisti z mirnim sedenjem. Mirno sedenje v asani ali tudi z ravno hrbtenico na stolu lahko delamo vsakodnevno po nekaj minut. V tem stanju je pomembno, da sprostimo celo telo, še najbolj pa da sprostimo svoje misli. Izstopimo izven vsakodnevnih skrbi in misli, ter se poglobimo vase. Počasi se lahko začnemo zavedati naše čiste zavesti, ki ima nenasilen, neopazen nadzor nad zavedanjem telesa, misli, čustev. Naš cilj iskanja predstavlja zavest, ki v sebi nima vsebin, ki je čista.

Cilji se v današnjem svetu uresničujejo tako, da se skozi številne poraze zavest v neki smeri utrdi in tako se lahko sčasoma cilj aktivira.

Na Delavnicah duhovnega razvoja naredimo premik duševnosti eno stopnjo nad kolektivnim stanjem človeštva, to je peta kavzalna dimenzija. Bolj kot smo oddaljeni od kolektivnega kaosa človeštva, lažje se mu upremo.

Tako kot se planet Zemlje neprestano premika in kroži, tako kroži tudi celotno vesolje. S tem kroženjem pa se spreminjajo tudi duhovne zakonitosti delovanja vesolja. Zadnjih 2000 let je bil planet Zemlja na najnižji fazi evolucije, ki se imenuje Kali Juga. Za to fazo je bilo značilno, da posamezniki niso imeli individualnega zavedanja in moči, ter so tako sledili kolektivnemu vzdušju. Poleg tega se je zavest v celoti zameglila, s tem pa tudi pomen in resnica celotnega duhovnega znanja. V tem času je imela pozicijo krščanska religija, ki je imela pomembno vlogo. Energije starejših religij ( hinduizma, budizma,…) je ohranila na 4. kavzalni čakri, ki predstavlja kolektivno človeško dušo. V tem tisočletju pa ni zmožna več ohranjati te koristne pozicije. Sedaj mora kolektivna duša prestopiti na 5. kavzalno dimenzijo. Če človeštvo ne sledi kozmičnim energijam, se začnejo pojavljati katastrofe, ki rušijo pretekle navade.

Energije preteklosti se ohranjajo tudi v Indijskih duhovnih organizacijah. Njihova energija deluje večinoma še na tretji kavzalni čakri in vleče višje energije duše na nižjo vibracijo delovanja.

V sedanjem času moramo živeti  in sami sebe izoblikovati po pravilih in zakonitostih sedanjih energij vesolja.

v Ljubljani

Čez poletje je v našem Društvu svetlobe vrhovnega boga prišlo do nekaj sprememb, saj se je v članih pokazala njihova dejanska zaslužena stopnja delovanja. Zaradi tega smo morali nekaj članov društva premakniti iz skupin v katere so spadali prej in jih razvrstiti glede na njihovo delovanje brez pomoči naših energij in programov. Nekateri ste po vrednosti čez poletje padli, nekateri pa ste si sami zaslužili višjo stopnjo z vestnim odnosom do življenja.

Najbolj pogost moteč dejavnik, ki je na sploh zbijal duhovni nivo in nivo počutja je stanje standardnega sovraštva, ki ga nosimo v sebi. Navadno imamo ljudje v sebi jezo in sovraštvo do par oseb in se tega sploh ne zavedamo, saj lahko vzrok tega sovraštva sega še v otroštvo. V nekaterih okoliščinah se lahko prebudi, drugače pa predstavlja sestavni del naše osebnosti. Čeprav pa se tega ne zavedamo, naša življenjska energija in naše plemenite vrline vseeno neprestano tečejo iz nas in se prazno zgubljajo. Zaradi tega je dobro, da poskušamo ozavestiti konflikte, ki jih nosimo v sebi in jih skušamo premagati. Človeku, s katerim čutimo konflikt iz dna srca oprostimo. V tej smeri se trudimo, dokler ne čutimo olajšanja in razbremenitve konflikta.

Prav tako je čez poletje, ko ni bilo naših programov, padlo zavedanje življenja na samo 5. dimenzijo – materialno dimenzijo. Če nimamo stika s svojimi globljimi dimenzijami, katere vodijo naše življenje, se avtomatsko pojavi strah pred življenjem. Čeprav takšen strah nosijo v sebi vsi ljudje, je za tiste, ki ste udeleženi na naših programih občutek mogoče težji kot za druge, saj tega niste navajeni. Z našimi programi se namreč strah pred življenjem premaga ali vsaj prekrije z vrlinami, dokler se ne premaga samega vzroka strahu.

Če v sebi nosimo strah, pa trpimo prav tako ali pa še bolj, kot če bi se nam v življenju dejansko dogajale tovrstne katastrofe. Strah pred boleznijo je enako hud, kot bolezen sama, strah pred revščino je enako hud, kot revščina sama. Poleg teh strahov nosimo v sebi še ostale “civilizacijske strahove” – strah pred ljudmi, strah pred šolstvom, policijo, religijo, pred nadrejenimi, pred izobraženimi, pred bogatimi, pred vplivnimi,…Strah predstavlja šibkost, ki pa je osnova za obremenjenost. Strah premagajo plemenite vrline, kot so: modrost, razum, inteligenca, logika, ljubezen, seksualne vrline, zdravje, poslovna uspešnost, delovne vrline, materialna blaginja, denar, znanje, učenje, mladost, lepota, sožitje, sreča, stabilna samozavestna moč poguma.

Ljudje imamo možnost, da se povežemo z žarkom moči, to je energija, ki od zgoraj prihaja v zemljo. Če uspemo z njim ohranjati komunikacijo, lahko sami vzdržujemo stanje čistosti, prizemljenosti in sigurnosti. Skozi to lahko delamo srečo sebi in svojemu življenjskemu okolju.

Ko se trudimo sami očistiti in razbremeniti moramo iskati vir izven našega običajnega zavedanja in izven tega človeškega sveta. V kolektivnem človeškem stanju tega nikdar ne bomo našli. Iti moramo izven sebe – globoko v sebe, se v celoti izključiti. Tam lahko najdemo neusahljiv vir energije, ki je vedno na voljo.

Da čisto stanje vzdržujemo v sebi je pomembno obvladovanje naših nagonov. Ohranjati moramo bistrino uma in zavesti, biti močni do samega sebe in imeti moč nad življenjskimi skušnjavami.

Z našimi programi se bo ponovno zgradilo drugačno razumevanje časa, prostora, življenjskega okolja, ljudi, samega sebe,… Živimo v lepem svetu, v lepi državi, z dobrimi ljudmi!

Še eno polletje tega tisočletja smo uspešno premagali, to je peta čakra tisočletja, ki je predstavljala nemalo ovir. Toda z ljubeznijo, voljo, vztrajnostjo, razumevanjem in sožitjem se premagajo vse ovire, četudi imajo večtisočletno vsebino.

Želim vam, da čez poletje ohranite vero v notranjo moč.

Če se zdi, da so vas življenjske okoliščine privedle do nepremostljivih ovir, naj se vam prebudijo notranje pozitivne energije in moč plemenitih vrlin. S tem naj se življenjski dogodki prijetno, pozitivno in neobremenjeno uredijo. Želim vam, da čez poletje ohranite vitalnost telesnega zdravja, sožitje in razumevanje, čisto srečo ljubezni, duševni mir v pozitivnem sožitju s čistimi, pozitivnimi duhovnimi silami.

Skupaj z Zalo vam želiva prijetne poletne počitnice v svetlobi ljubezni duše, v srečnem sožitju z ljudmi, živalmi, naravo, stvarmi.

Naši programi se ponovno pričnejo v torek 13.septembra 2005 od 18 do 21 ure v dvorani občine Vič.

Slavko Mahne Shyama in Zala Mahne

Ljudje koristimo svoje možgane samo 4%. Preostali del možganov se ne koristi in ni uporabljen. Ta neizkoriščeni del pa ne predstavlja intelektualnih zmožnosti, zmožnosti pomnenja,…kakor si ponavadi ljudje predstavljajo. Če bi v celoti razvili svoje možgane še ne pomeni, da bi znali na pamet množiti desetmestna števila. Neizkoriščeni možgani predstavljajo širši obseg človekove duševnosti, širši obseg človekove zavesti – podzavest, nadzavest.

V sedanjem stilu življenja ljudje živijo z majhnim delom zavesti, ki je vezana na razum v povezavi s telesnimi čutili. Delujejo s programiranim, nagonskim stanjem življenjskih navad, v resničnem delovanju pa spijo. Njihova zavest je ujeta v kolektivno vsebino zavesti človeštva, družinskega korena itd. Možgani so skreirani skozi naravno zakonitost življenja. Če bi ljudje uporabljali celovito vsebino možganov, bi bili prisiljeni živeti z naravno vsebino zakonitosti, ki pogojuje popolnost.

Duhovne teorije ponavadi učijo, da je treba razum in možgansko vsebino čimbolj izključiti. To pa lahko privede do uspavanega stanja, ki deluje v realnem življenju povsem nekoristno. V sebi moramo razvijati zdrave vsebine prebujenosti možganov. V duhovnem razvoju smo zaradi tega, da imamo od tega korist. Z duhovnim razvojem postajamo samozavestnejši, sigurnejši, uspešnejši in mirnejši. Postajamo budno bitje, ki odstopa od kolektivne atmosfere in lahko po svoji volji kreira boljše življenjsko okolje. Poleg vseh meditacij, vaj in drugih duhovnih treningov pa je kot prvo najbolj pomembno moralno in humano delovanje v skladu z višjo vsebino, ki nam je bila dana. Nivo sreče bomo ohranili le tako, da jo bomo delili v okolje v katerem živimo. Če naj bi mi živeli kot višje duhovno bitje z nadpovprečnimi potenciali življenjskih vrlin, ne smemo svojega okolja nikdar zaničevati, ker samo teh vrlin nima. Ravno takšno mišljenje nam ne bo nikdar omogočilo osvoboditve. V sebi moramo v celoti vzdrževati pozitivne vrline in se po svojih močeh truditi in si želeti, da bi vsak človek na svetu lahko sprejel vase to isto vsebino.

Na naše življenje vplivajo tri osnovne dimenzije. Zgornje dimenzije predstavljajo zavest, srednje dimenzije čustva in spodnje dimenzije materialne oblike. V spodnjih dimenzijah so skladiščeni vsi vzroki preteklosti, družinski vzroki,…zaradi česar si ljudje v njih ne upajo usmerjati. Do sedme spodnje dimenzije delujejo človeški telesni vzroki, navzdol do 19 dimenzije pa vzroki narave.

Slavko Mahne Shyama zdravi ravno skozi te spodnje dimenzije. Skozi te dimenzije pa tudi ureja makro vzroke okolja. Potres, ki je bil s strani ruskih znanstvenikov napovedan v Sloveniji okoli Velike noči, se ni zgodil. Slavko se je zavestno soočil in boril s temi vzroki in jih tudi premagal. Ker pa je svojo zavest preusmeril iz programov biozdravljenja, se je moč zdravljenja skupine v neki meri zmanjšala.

Spodnji svetovi omogočajo stabilno, prizemljeno osebnost, s katero smo se zmožni soočiti z življenjem in uspešno premagovati ovire. V spodnjih svetovih pa ljudje ponavadi nismo ustrezno prisotni. V spodnje svetove se posega predvsem na delavnicah duhovnega razvoja. Usoda, ki je tam programirana od družinskega korena, planetov, naroda, astroloških vplivov se tako lahko bistveno spremeni. Na tedenskih programih biozdravljenja pa se v program usode ne posega. Vseeno pa se poleg programa usode kreirajo kvalitetni potenciali, ki potem posredno vplivajo na boljšo vsebino življenjske usode. Da človek poseže v spodnje svetove, mora premagati vse svoje družinske vzroke, vzroke naroda,…saj se bo drugače v spodnjih svetovih ujel.

Skozi spodnje svetove potuje otrok, ko biva v maternici. Potuje od 19. spodnjega nivoja do 1. spodnjega nivoja. Ko se rodi v trenutku vstopi v srednje svetove, saj le ti predstavljajo človeški svet.

Zgornji svetovi so svetovi zavesti, ta pa predstavlja božansko in angelsko vsebino. Ljudje jih lahko dosežemo edino skozi verovanje. Prošnja do višjih duhovnih sil pa ne sme biti usmerjena le navzgor nad glavo. S tem bomo razbremenili le področje glave, v ostali konstrukciji telesa pa bomo postali labilnejši. Pravilna prošnja, ki lahko da tudi materialne rezultate, ne samo razbremenitve, pa je usmerjena iz globin samega sebe. Center, skozi katerega lahko prodremo v svojo podzavest se nahaja v našem trebuhu, to je duhovno središče. V prošnji se vedno usmerimo navzdol in iskreno prosimo. Prošnja bo delovala edino takrat, če bomo v celoti izključili mišljenje o sebi, o svojih lastnostih, o vseh ego vsebinah. V času prošnje naj ne obstaja nič drugega kot sama prošnja, kakor da ves svet okoli nas popolnoma izgine. Tudi, če prosimo za druge, se v njih nikdar ne usmerjamo z našim mišljenjem, si ne mislimo, da vemo kaj je za njih najbolje in ne smatramo, da mi sami uresničujemo prošnjo z bistrino svoje zavesti. Ko prosimo za koga drugega, prosimo isto neosebno in z zavedanjem, da se bo zgodilo tisto, kar je za nekoga prav, četudi mogoče ne bo po naši volji.

Človeško življenje je vedno odvisno od duhovnih sil, čeprav mnogi tega ne priznavajo ali se tega ne zavedajo. Razumski del človeka, s katerim sam misli, da upravlja svoje življenje je dejansko izjemno malo pomemben. Ljudje smo v duhovnem svetu popolnoma slepi. Zaradi tega je zelo primerno in potrebno, da se trudimo živeti v sožitju in spoštljivem odnosu do duhovnih sil, ki so nam na voljo, da nam pomagajo. Te sile vidijo naše vzroke v naprej in nam lahko prav zaradi naše predanosti pomagajo premostiti kakšno oviro, brez da bi se mi tega sploh zavedali. Pomembno je tudi, da se ne primerjamo z drugimi ljudmi, ki se nam zdi, da so uspešnejši, lepši, bogatejši, povrh pa negativni. Vsak je na tem svetu zaradi svojih vzrokov, ki se jih edino on v polni meri zaveda. Ocenjevanje drugih je vedno popačeno z osebnimi vzorci in predstavami. Za nas je pomembno naše pravilno življenje, ki bo nam omogočilo napredek, večjo srečo in svobodo.

Vsi ti svetovi – zgornji, srednji in spodnji pa so seveda ena celota, ki se prepleta. Zgornji svetovi imajo svoj temelj delovanja v spodnjih svetovih, srednji so povezani s spodnjimi in z zgornjimi. Ljudje delujemo samo v srednjem svetu, skozi spodnje svetove imamo programirano usodo iz zgornjih pa dobivamo količino zavesti.

Ta teden delamo vsi mirno sedenje, deset minut, sedem dni, vedno ob istem času.

Usedemo se na stol in čimbolj zravnamo hrbtenico. Telo čimbolj sprostimo, sprostimo vsako mišico posebej. Še posebno se osredotočimo na mišice, ki jih imamo konstantno napete, najbolj pogosto so to mišice čela, temena, hrbta, ramen. V času izvajanja te vaje se ne smemo niti malo premikati (se popraskati,...). Ne delamo nobene načrtne meditacije, temveč samo sproščanje telesa. Zavest je nenasilno prisotna in čimbolj sproščeno poglobljena. Če nam prihajajo misli, miselni vzorci, jih ne odganjamo, temveč jih ozavestimo in se soočimo z njimi. V vzorec usmerimo svojo čisto zavest, z zavedanjem, da to nismo mi, temveč nam tuja vsebina. Vzorec definiramo, razkrinkamo njegovo karakteristiko. S tem se vzorec avtomatsko razkroji. Od vzorcev, strahov, misli ne smemo bežati, temveč se moramo z njimi soočiti. Ne smemo pa pasti v svoj vzorec, temveč se moramo zavedati sebe, ki smo nevtralno neosebno bitje, ki vzorec od zunaj opazujemo.

S to vajo izredno uspešno čistimo svoje podzavestne vzroke, poleg tega pa nam omogoča soočenje z našim nagonskim odnosom do okolice in do nas samih, ki se ga ponavadi sploh ne zavedamo. Sam položaj telesa omogoča, da se energije, ki se sprožijo, dvigajo navzgor od trtice po hrbtenici, kjer se prečistijo najprej skozi solarni pleksus in stečejo v srčno čakro, potem pa skozi vrat v glavo. Ko se energije dvignejo nad glavo se kot vrlina razširijo v krog našega življenja, tako da lahko z njo aktivno delujemo.

Skozi pretekle mesece smo obravnavali in preučevali težke razumske teme, sedaj pa je čas, da vse kar smo skozi to ozavestili, osvobodimo.

Duša v telesu predstavlja oprijemljivo energijo, ki daje fizične rezultate in ni samo miselna kreacija. Energija duše se mora nahajati v svojem centru in skozi njega delovati na druge centre telesa. V tej civilizaciji duša navadno ne deluje pravilno, saj je izgubljena v materialnem telesu, v astralu, v materialnih dobrinah ali v skreiranih psihičnih vzorcih. Zaradi tega duše dejansko izredno malo živimo. Duša sama po sebi ne daje umskih lastnosti, ima pa svoje zakonitosti delovanja, ki so večne.

V celotni zgradbi človeka je energija duše najmočnejša. Če se nahaja v pravih centrih, lahko skozi njo uredimo svoje celotno življenje. Če pa v dušo vtiskamo razumska pravila, le ta ne more delovati po naravi sreče. Ko dušo v celoti osvobodimo razumskih in naučenih programov, doživimo prosvetljenje. S tem se v celoti zlijemo z naravno vibracijo človeške duše.

Duhovni razvoj je pot skozi katero zmanjšamo lastno diktaturo našega ego razuma, ki je sestavljen in družinske vzgoje, šole, religije, politike, okolja. Ego razum vedno teži biti glavni in edini. Vendar le ta predstavlja le 2% naše celote bitja.

Cilj verovanja in predanosti (naravi življenja, svoji podzavesti, bogu, svetniku, duhovnemu učitelju,…) ni v tem, da bi nekoga častili, temveč, da bi onemogočili lastni razum in prišli v povezavo s svojim lastnim notranjim bitjem. Ego razum krepijo in sploh ustvarjajo telesna čutila in enačenje s predstavo o našem telesu. Skozi materialna čutila se ustvarja napačno razumevanja, da smo samo telo. S tem se krepi naš ego razum in ugaša naše naravno bitje. Ego razum lahko deluje v smeri nadrejenosti ali podrejenosti. Zaradi njega se počutimo nadrejeni statusom, položajem, izobrazbi, okolju,…ali pa smo vsemu temu podrejeni. Notranja vsebina človeka je veliko bolj in edina pomambna, izven vseh statusov, položaja, denarja, revščine, bolezni,…Sebe in okolje moramo definirati s čistim zavedanjem. S tem vidimo dejansko vrednost pojma in ne naučeno iluzorno, ki je skreirano skozi kolektivno mišljenje.

Naše pravo ego stanje se skreira z naravo človeškega bitja in odrejeno naši zavesti. Deluje za nas, je osvobojeno in ni podrejeno kolektivnemu mišljenju.

V današnjem svetu se ljubezen smatra za neobvezno sestavino življenja. Definira se kot šibkost, kot nepomembna stvar, ki ima obrobni pomen. V ljudeh deluje ljubezen večinoma kot psihični vzorec in ne kot realni, resnični občutek do bližnjega. Ljudje si na podlagi vzorcev iz družine, filmov, knjig, pogovorov z drugimi in splošnih družbenih predstav ustvarijo svojo podobo ljubezni in partnerja. Ko se povežejo s partnerjem, poskušajo izživeti te svoje vzorce in se zgubiti v njih, namesto da bi gradili dejansko partnersko razmerje. To pa je odzemljeno stanje, ki odstopa od resnice.

Ljubezen je energija, v sebi nosi program povezovanja. Prava ljubezen se odrazi v trdnosti povezovanja, predstavlja moč zaščite. Ljubezen se mora graditi iz močnih, trdnih centrov naše podzavesti. Če je v ljubezen vložena zavest, bo le ta delovala kot močna osebna zaščita in bo naše notranje bitje zaščitila pred vsemi negativnimi pritiski iz okolja. Ljubezen predstavlja sožitje povezovanja, pri tem pa je pomembno spoštovanje individualnosti, saj le to predstavlja nesebično ljubezen.

Na račun ljubezni se opravičuje veliko negative – posesivnost, ljubosumje, občutek manjvrednosti, nesamostojnost,…Takšna čustva delujejo enostransko, saj oseba svojega partnerja sploh ne vidi, temveč gleda samo svoje potrebe. Prava ljubezen pa ne deluje enostransko. Ljubezen je energija, ki obstaja sama po sebi in ni človeški proizvod. Zaradi tega je ne smemo držati zase, temveč jo moramo deliti. Truditi se moramo odpreti ljubezni, da lahko steče skozi nas v naše telo in skozi nas v naše ljudi. Od ljubezni se lahko učimo zakonitosti življenja, saj temelj življenja vsebuje ljubezen.

Ko se ljubezen prizemlji v 2. čakro, se poveže s seksualno energijo. Takrat se seksualna energija spremeni iz nagonske energije v energijo komunikacije. Ljubezen in seksualna energija sta dejansko ena sama energija. Na nižjih stopnjah razvoja sta ti dve energiji ločeni, na višjih stopnjah pa se združita. Pregovor: “med sovraštvom in ljubeznijo je tanka meja” pravzaprav kar drži. Sovraštvo, čeprav je to negativno čustvo vseeno predstavlja močno komunikacijo. Sovraštvo je ljubezen na nizki evolucijski stopnji in deluje ravno obrnjeno od ljubezni – ljudi razdvaja. Povezuje se negativno stanje ljudi in jih dela majhne. Ljubezen ljudi združuje in jih dela velike. Nižja evolucijska stopnja seksualne energije je posesivnost.

V ljubezni se vse pravilno odvija, brez ljubezni pa se življenje ustavi. Ljubezen da smisel, da obstajamo, da živimo življenje, da imamo smisel za kreativnost. Čeprav je bilo na temo ljubezni in partnerskih odnosov napisanih že ogromno priročnikov, pa se pravilnega odnosa iz knjig nikakor ne moremo naučiti. V sebi moramo prebuditi notranje, čiste občutke iz z njimi iskreno graditi odnos ljubezni s svojim partnerjem.

Delanje – skrb za nekoga

Skrb za drugo živo bitje se nam vedno vrne. Čeprav se ponavadi smatra skrb in delo za drugega kot breme, pa v notranjosti naše duševnosti prebuja ljubezen sožitja. V tisto osebo, ki vlaga skrbnost, nesebičnost lahko vstopijo angelska bitja in ji dajejo občutek zadovoljstva. Ta proces se sproži edino takrat, če se ta oseba do nas zaupljivo odpre in nam dovoli, da zanjo skrbimo. Prav tako moramo mi delovati nesebično. Samo tisto kar je nesebično sproži v nas srečo in radost.

Svet mrtvih ne obstaja izven našega zavednega človeškega življenja. Živa oblika materialnega življenja, ki jo poznamo, je le ena izmed 12 dimenzij v katerih kot človeška bitja živimo. V večina teh dimenzij človek spi. Buden je samo v 5. dimenziji, ki predstavlja materialni svet. Nekateri so zmožni v sanjah potovati po teh dimenzijah in budno spremljati procese, ki se tam dogajajo. Tisti, ki so zmožni nadzorovati svojo zavest v sanjah, lahko veliko težav, ki bi jih sicer morali preživeti skozi materialno telo, premagajo v spanju.

Svet mrtvih predstavlja 2. dimenzijo podzavesti. Ta dimenzija je kakor vse ostale del našega vsakdanjega življenja, le da se je z zavestjo ne zavedamo. Vseeno pa deluje v nas in skozi nas. V 2. dimenziji se kreira tudi usoda, ki je pogojena astrološko, z bioritmom, z družinskimi vzroki, okoljem.

Ko umremo prestopimo v svet mrtvih. Naša zavest in naše duhovno – astralno telo skuša še vedno živeti v materialnih pogojih življenja. Sčasoma naše zavedanje prestopi v višjo obliko duhovnega telesa in tako še nekajkrat prestopi v vedno višje nivoje, dokler ne pride do faze ponovnega rojevanja v materialni svet. Vsi ti vzroki se odvijajo v 2. globini podzavesti. V zelo redkih primerih, če je ima človek izredno duhovno prebujenost se lahko ti procesi odvijajo tudi na 3. globini podzavesti. Ta dimenzija omogoči večjo širino in čistejšo vsebino našega bitja.

Vsi smo z enim delom sebe prisotni v svetu mrtvih. Skozi duhovni razvoj lahko nadvladamo vsebine mrtvih, ki smo jim podrejeni. Iz nivoja sveta mrtvih se skozi duhovne sile upravlja celotni univerzum. Z duhovnim razvojem pa ne povečamo svoje vsebine v svetu živih, temveč povečamo svojo vsebino v svetu mrtvih. Svet živih (kakor se svet živih razume pri ljudeh) predstavlja samo 5. dimenzijo. V ostalih 12 dimenzijah obstajajo poddimenzije v katerih ljudje delujejo kot podrejena bitja. Lahko pa postanejo gospodarji teh svojih dimenzij. Usoda in s tem tudi naše mišljenje deluje tako, kakršne imamo vsebine v teh 12 dimenzijah. Torej je za naše življenje v materialnem telesu izredno pomembno v kolikšni meri in s kakšnim stanjem zavesti smo prisotni v svojih nezavednih dimenzijah.

Zelo pomembno je tudi razumevanje procesa umiranja in smrti. V naši kulturi je ta tema velik tabu, kar pomeni, da je o njej ogromno napačnih predstav. Te napačne predstave pa so stvar naših lastnih strahov in zamegljenosti v odnosu do procesov smrti. Resnični proces smrti ne vsebuje nikakršne tragedije, žalosti, čustvene bolečine, strahu,…vse to je samo produkt naše nevednosti. Proces smrti je proces svetlobe, skozi njega se lahko naša človeška vsebina obnavlja in vedno znova prečiščena prihaja v ponovno življenje. Stare kulture, kot so Egipčanska, Tibetanska, Indijanska so imele procese smrti izredno natančno razdelane. Takrat sta svet mrtvih in svet živih delovala kot ena celota. Iskali so pomoč v svetu mrtvih za lažje življenje v svetu živih. Duhove narave so pomagali upravljati in usmerjati njihovi mrtvi predniki skozi svet mrtvih. Narava življenja je prepletena s svetom mrtvih in živih v eno celoto. V svetu mrtvih se kreirajo življenjski programi, ki se realizirajo v svetu živih. V resnici ne obstaja svet mrtvih ali svet živih temveč le budnost zavesti, ki simbolizira življenje ne glede v kateri dimenziji bivamo.

Človek je narejen kot srečno bitje. Ima zmožnost čistoče duha, svobode duše in jasne zavesti in ustrezno evolucijsko vrednost telesno materialnih vsebin s katerimi vstopa v sožitje z drugimi ljudmi, živalmi, rastlinami, zemljo. Živali so v nasprotju prisiljene, da živijo v svetu hierarhije, kjer delujejo kot žrtev ali kot lovec. Človek je moral iti po dolgi poti evolucije, da je prišel do sedanje pozicije. Na poti svoje evolucije, ki jo mora preživeti vsako živo bitje, pa na žalost še vedno igra vlogo zverine ali žrtve. V nasprotju z živaljo pa v to ni prisiljen, temveč o tem svobodno odloča. Vsekakor pa skozi to preživlja svoje vzroke nižje človeške evolucije. Na višjih stopnjah človeške evolucije človek uporabi svojo zavest za iskanje sreče in sožitja bivanja v razumevanju in ljubezni z drugimi bitji. Ta višja stopnja pa je v tem svetu še dokaj nerazumljena.

Tisti, ki igra v človeškem svetu vlogo žrtve, se ne smatra zadosti vreden v svojih človeških kvalitetah, da bi z drugimi bitji vzpostavljal enakovredno sožitje. Tisti, ki se smatra za lovca, ki je nepremagljiv, ki čuti moč, napuh, aroganco, pa izživlja nižje človeške karakteristike, katerim motivacija je vedno strah.

Kdor se začne truditi, da postane višje evolucijsko bitje, bo na začetku prihajal v konflikt s svojo okolico. Z vztrajnim delovanjem pa se naša okolica sama od sebe spremeni. Tudi ko nismo prisotni poleg ljudi se trudimo delovati pozitivno. Tako delujemo zaradi resničnega občutka, ne zaradi naučenega stila obnašanja. Poskušajmo gledati na ljudi, kot da vsi v sebi hrepenijo po spoštljivem razumevanju. Le strah pred lastnim porazom, pred občutki manjvrednosti, pred podrejenostjo sili osebo, da deluje zlobno, negativno. Mi se takšni osebi trudimo pokazati, da nima vzroka, da se nas boji. Postopoma začne vsak sprejemati naše razumevajoče stanje.

Pomembno je vedeti, da je individualno občutenje sreče vedno pogojeno z občutkom lastne svobode. Stopnja demokracije, splošne politične svobode,… še ne pomeni dosti, če smo zatirani kako drugače in se čutimo ogrožene od svoje okolice.

Najprej moramo najti svobodo v sebi. Zelo pomembno pa je, da to svobodo omogočimo tudi svoji okolici in jo tudi sami širimo. Na takšno psihično stanje osvobojenosti reagirajo vsi ljudje in so nanj zelo dovzetni. Zavedati se moramo, da za srečo ni glavni denar, poslovni položaj, materialne stvari, izgled telesa…glavno je, kakšno osebnostno stanje širimo v naše okolje, kako zavibriramo ljudi v našem okolju. Da pa bi to dosegli, moramo spremeniti nagonsko stanje naše osebnosti, ki deluje izven naše zavesti. To pa je mogoče le z načrtno vodenim dolgoletnim duhovnim razvojem, ki nam pomaga premagati lastne ovire in doseči končni cilj vsakega človeka.

Ljudje ponavadi živijo v stanju mirovanja, kjer so relativno mirni in občutijo varnost življenjske rutine. Čutijo, da ne smejo doživljati več sreče kot je, saj bi se jim drugače podrlo varno zgrajeno gnezdo. Občutek imajo, da več sreče sploh ne obstaja. Srečo pa je vedno potrebno iskati, saj le tako napredujemo. Nikoli pa se ne smemo zadovoljiti s trenutnimi stanji vzhičene sreče, ki počijo kot balonček. V sebi iščemo trajno srečo, trajni temelj, le to je prava sreča. Srečo moramo povezati s svojo realno logiko vsakodnevnega razmišljanja. Srečo najdemo, če najdemo svojo lastno osebno svobodo.

Leva možganska polovica deluje samo na 5. dimenziji. Desna možganska polovica je veliko bolj obsežna in pomembna, vendar ji ta svet ne priznava vrednosti. Edino skozi desno polovico lahko kreiramo življenjsko srečo. Desna polovica možganov se poveže z zakonitostmi osončja, leva pa z zakonitostmi Zemlje. Skozi verovanje desna polovica lahko osvobodi levo. Skozi levo možgansko polovico zaznavamo fizikalno – materialne zakonitosti, ki so na ravni računalniškega znanja – podatkov in kombinacije le teh. Desna polovica možganov pa vzpostavlja stik z nematerialnimi – duhovnimi silami, ki vplivajo na človeka in življenje. Da ljudje lahko stopajo v stik z desno možgansko polovico, koristijo razne pripomočke, kot so nihala, karte,… Pravilno stanje prebujenosti pa predstavlja združenje desne in leve možganske polovice v eno celoto – duhovno tretje oko. To nam omogoča, da intuitivne vsebine definiramo kot realno logiko.

Ker desne polovice možganov skoraj ne uporabljamo, je v njej skritih veliko vsebin, katerih nismo zmožni definirati ali nadzorovati in v njih nimamo uvida. Črna magija deluje ravno skozi desno možgansko polovico, ljudje pa proti njej nimajo nobene možnosti obrambe. Črna magija ne uporablja narave ali naravnih sil, temveč aktivira zavestni program in uporabi moči nerealiziranih potencialov ljudi (“pekel”). Ko se psihična moč tega programa iztroši, se energija vrne nazaj in udari v izvajalca črne magije. Črna magija predstavlja narobe obrnjen svet, ki ima svojo moč in lahko deluje proti silam narave. Bela magija pa v nasprotnem primeru uporablja sile narave, vendar nikoli za kreiranje zavestnih programov lastne volje, temveč le kot rušenje blokad, ovir in aktiviranje samih naravnih sil, da se tok evolucije pospeši.

Čeprav se ljudje ne zavedajo dimenzij izven svoje materialne dimenzije, so v drugih dimenzijah prisotni in se jim skozi njih kreira življenje. Ljudje so s svojo zavestjo prisotni v 5. dimenziji, ki predstavlja materialno dimenzijo. Iz te dimenzije ne sežejo ne navzgor, ne navzdol. Dimenzije pod 5. dimenzijo - 4., 3., 2., 1., 0 so dimenzije skoncentrirane moči, centri naravnih sil, ki upravljajo fizične in psihične procese, ki se odvijajo v 5. dimenziji. Dimenzije nad 5. dimenzijo – 6., 7., 8., …so dimenzije svetlobe in svobode. Človek koristi spodnje in zgornje dimenzije, oboje pa delujejo tako, da se odprejo le povezano. Torej se lahko prebudi toliko moči spodnjih dimenzij, kolikor se odpremo navzgor v zgornje dimenzije. Te dimenzije grafično predstavljajo trikotnik obrnjen s konico navzdol. Spodnje dimenzije so tako skoncentrirane v konici, zgornje pa se vedno bolj širijo navzven.

Peta dimenzija je povezana s 4. dimenzijo, ki deluje kot nezavedna dimenzija, ki vodi procese navzgor. Šesta dimenzija je navzdol povezana s tretjo. V teh dimenzijah deluje moč družinskega korena. Sedma dimenzija pa se poveže z 2. dimenzijo, tukaj deluje moč družinskega korena povezanega z narodom.

Človeško bitje na poti svoje evolucije preživlja mnogo različnih načinov življenja, premaguje veliko vsestranski ovir skozi svoje inkarnacije. Vsako takšno obdobje ali ovira mu pride na njegovo pot zaradi tega, da v sebi razvije določene potenciale, se s tem evolucijsko dvigne in posledično ta cilj obvlada. Ko neki cilj obvladamo se lahko spustimo naprej po poti evolucijskega napredka in pričakujemo, da se nam bodo začele odpirati nove možnosti za napredek.

Verovanje v določeno religijo je prav tako faza človeške evolucije, katere namen je, da človek skozi primer dobrega vodi sebe naprej. Prav tako pa si odpira svojo podzavest skozi verovanje. V začetku so imele religije pravilen pristop in so te cilje dosegale, kasneje pa so se ti cilji izničili in ljudje skozi religijo niso mogli več v takšni meri pridobivati željenih vrlin. Cilj tega procesa – iti skozi fazo religije je to, da se človek vlije v kolektivno celoto človeštva, ki predstavlja četrto čakro kavzala – dimenzijo človeške duše. Če pa naj bi človek presegel kolektivno celoto človeštva in tako napredoval na poti svoje evolucije, mora izživeti fazo religije.

Religije pa človeka niso spustile naprej po poti evolucije, temveč so ga hotele in ga še vedno hočejo obdržati na tej fazi in mu preprečiti osvoboditev in napredovanje. Pravo stanje in namen vseh in vsake religije naj bi bilo, da premagamo kletko lastnega razuma in smo zmožni svojo zavest povezati z svojim notranjim resničnim bitjem. Vsaka religija ima svoja pravila, kako doseči ta cilj. V Krščanstvu se učijo zapovedi, verovanje v Jezusa Kristusa, molitev,… V Budizmu sedijo v lotosu, ozaveščajo sebe, verujejo, da je vse v človeku, Hinduizem priporoča odrekanje vsemu telesnemu, materialnemu, uporablja moč manter,…

Pojem religij je širok, cilj pa je isti. Osvoboditi se od umetnih kreacij razuma in se povezati z resničnim bitjem. Z verovanjem, z brezpogojno predanostjo oslabimo umetne kreacije svojega uma. S tem osvobodimo našo zavest in smo zmožni pogledati v samega sebe. Zaradi tega je zelo pomembno, da čimbolj zmanjšamo razumsko stanje ( v to se šteje tudi razumsko stanje religije).

Bogovi in polbogovi vsebujejo vedno enakovredno stanje dobrega in slabega. Sam bog živi v resnici, svobodi, popolnosti, sreči in absolutni moči. Če se ljudje želimo povezati z bogom, se lahko povežemo tudi z negativnim polom njega, kar nas bo pahnilo v kaos groze. Če se soočimo samo s plus polom, bomo doživljali srečo, vendar odzemljeno in labilno. V bogovih najdemo in se povežemo s tistim, kar nosimo v sebi, z nivojem naše lastne evolucijske vrednosti. Združena celota dobrega in slabega predstavlja celoto, ki omogoča božansko stanje. V sebi moramo torej vedno prebujati svoj negativni del, ki predstavlja zavest, pogum, moč, samozavest in pozitivni del, ki predstavlja humanost, dobroto, skromnost, razumevanje. Ta dva dela naj bi imeli prebujena enakomerno in združena v eno celoto. Eden brez drugega delujeta kot negativna, skupaj tvorita resnično moč. Pozitivni in negativni del se lahko združita edino skozi energijo ljubezni. Ljubezen edina vsebuje moč, ki deluje kot mazilo in brez težav poveže nasprotne pole, da uspejo delovati v pravilni vibraciji in nam tako omogočajo srečo življenja.

Naravne sile se v zimskem času spustijo v spodnje svetove. Spodnji svetovi predstavljajo ravnovesje in moči narave. V magiji se v spodnjih svetovih razvija psihična moč, ki lahko spreminja ustaljeno naravo poteka usode.

Narava vstopi v dimenzije moči, da v sebi aktivira pravilno delovanje. Spomladi se sile narave začnejo dvigovati v srednje svetove, svetle dimenzije. Vse energije, ki se dvigajo navzgor pa morajo skozi solarni pleksus (to velja tudi za vse človeške energije – odraščanje, razna bremena, bolezni,…). Solarni pleksus – sončni splet je povezan z energijo sonca. Skozi ta prehod se dobi potrebna energija, količina znanja, da se lastnost pravilno izoblikuje. Energije narave gredo skozi solarni pleksus meseca maja.

Tudi pri človeku gre del njega v zimskem času v spodnje svetove. Tako ta del izgubi dinamiko življenjske energije. V spodnjih svetovih se spontano polni s pravilnim ravnovesjem duhovnih potencialov, s katerim živi čez celo leto. Ljudje pa razumsko temu procesu ne sledijo in se ne prečistijo skozi spodnje svetove. To se odraža kot stres in razumski kaos človeka in nasploh človeštva. Najbolje so ta proces razumeli Indijanci – pozimi so se spustili v spodnje svetove, se napojili z ravnovesjem in posrkali vase moč. Nasploh stari narodi tudi razumsko dovolijo, da jih posrka v spodnje svetove. Bela rasa to dopusti le 1%. Takšno stanje pogojuje tudi način življenja, saj naj bi bili ljudje bele rase neprekinjeno maksimalno aktivni. Dinamika narave pa se pozimi zmanjša za 75%, temu pa bi morali slediti tudi ljudje.

V določeni fazi duhovnega razvoja, ko se združijo zavestni in podzavestni nivoji, je mogoče živeti istočasno v spodnjih, srednjih in zgornjih svetovih.

Verovanje nam pomaga, da odpremo globine svoje podzavesti. Če se ne trudimo zavestno verovati v višje duhovne sile, bo del podzavesti, ki je za to določen iskal zunanji vir verovanja. Ponavadi vir verovanja postane religija, lahko pa tudi politični sistem, učni sistem – intelektualizem,... Druga dimenzija podzavesti, ki je dimenzija verovanja, se usmerja samo v sklopu kolektivne celote. Če se z njo ne soočimo in je sami pravilno ne programiramo deluje negativno – proti naši volji. V drugi dimenziji podzavesti se kreira tudi naša usoda. Zaradi tega je izredno pomemben naš cilj verovanja, saj veliko vpliva na potek naše usode.

Človeško bitje zaobsega veliko več, kot se ga izraža skozi materialno telo. V telesu živi le 10% celotne vsebine duhovnega bitja človeka. Skozi človeško zavest, pa je celotna vsebina bitja povezana v celoto. Ko se soočamo z življenjskimi situacijami in premagujemo ovire, se vse naše reakcije beležijo tudi v našem večinskem bitju. Zaradi tega je zelo pomembno s kakšno zavestjo stopamo v življenjske situacije.

Če smatramo, da je človek z katerim smo v komunikaciji negativen, se naša duša zablokira, aktivira se negativno stanje duha, ki oddaja sovražno energijo. Če takšno stanje negativne povezave traja dlje časa (tudi, če ga nimamo v zavesti, ga lahko nosimo v sebi), povzroča najprej psihične blokade, kasneje pa fizično obolenje. Ko v zavesti aktiviramo negativni program, gre to tudi v 90% našega bitja, ki je nezavedni del nas in obstaja izven našega telesa. S takšnimi negativnimi dejanji postopno znižujemo kvaliteto večinskega bitja.

Naša zavest ima zmožnost oceniti resnico. Četudi v človeku vidimo, da je negativen, se trudimo pogledati v sebe, če sami nosimo vzroke, da takšne osebnosti ne prenesemo (vzroke smo ustvarili z prejšnjimi negativnimi dejanji, ali pa smo jih prevzeli od družine). Ta oseba je prišla z nami v komunikacijo, da nam omogoči premagati zanko v naši zavesti. Če to uspemo, se nam del zavesti osvobodi. Naša zavest je bila že pred tem omejena, ta oseba pa nam nudi možnost, da povečamo vsebino svoje zavesti. Če smo bili kdaj podrejeni kakšni osebi, se ta podrejenost prenese na druge ljudi, s katerimi smo povezani. Ta oseba je prišla v naše okolje, ker smo bili dovolj zreli, da se soočimo s svojim vzorcem.

Naše večinsko bitje prebiva v kolektivni podzavesti, zavesti in nadzavesti človeštva. Deluje na prosvetljenih nivojih duše. Če delujemo negativno, se nam to bitje oddaljuje. Če pa se trudimo živeti s čisto zavestjo, dušo in duhom, se nam naše večinsko bitje približuje. V celem življenju lahko z negativnimi dejanji znižamo vrednost večinskega bitja za 5% in tudi z dobrimi dejanji ga lahko prečistimo za 5%. Če pa koga ubijemo z zavedanjem, da namerno ubijemo drugo človeško bitje, se vrednost večinskega bitja zniža za 50%.

Vsako bitje se rodi, da napreduje v svoji evoluciji. Vse okoliščine tega življenja so pogojene temu, da se evolucijsko razvijamo. To je edini namen življenja. Napredek v evoluciji se odvija s služenjem. Če pa uspemo doseči dovolj visoko stopnjo vibracije in jo znamo ohranjati, lahko presežemo zahteve služenja. Takrat se lahko začne faza užitka. Če si dovolimo užitek, moramo imeti bistrino zavesti – imeti nadzor nad užitkom. To ne pomeni, da moramo biti na stalni preži ali kakorkoli omejevati užitek. Odkrivanje užitka je zelo pomemben proces pri duhovnem razvoju.

Ljudje ne razumejo užitka izven astralne dimenzije. Tam vedno obstajajo astralne sile, ki so močnejše od naše zavesti in če se predamo užitku, se predamo tudi njim.V mentalnem svetu pa so čiste sile, to je svetla dimenzija, ki nam omogoča čisto svobodo.

Ko vstopimo v mental se soočimo z osebno vojno. V tej vojni se bojuje naša nova svobodna zavest, ter astralni duhovi, katerim smo bili prej podrejeni. Ti astralni duhovi imajo zelo veliko moč, vendar le v naši zavesti. Proti nam se lahko pokažejo veliki kot gora, v trenutku pa lahko izgubijo moč, če le mi uspemo dvigniti svojo zavest nad njih. Ti astralni duhovi ponavadi predstavljajo naše starše, sorodnike, učitelje, duhovnike in tudi institucije, torej vse, kar je imelo moč dominacije nad nami. Dolžnost vsakega človeka pa je, da se skozi mentalno dimenzijo osvobodi – da vzpostavi s temi bitji enakovredno sožitje, lahko pa jim iz mentalne dimenzije tudi pomaga. Človek v tem svetu ni zmožen voditi svojega življenja brez duhovnih sil. Ko se povežemo z določenimi energijami, nam bodo le te pomagale vzpostaviti nadzor nad silami, ki so bile nam nadrejene.

Moški v duhovnem smislu predstavlja vsebino 1. in 3. dimenzije, to sta materija in mantal. Ženska predstavlja 2. dimenzijo – astral, v sebi pa vsebuje tudi vsebino kavzalnega prostora, ki pa ga ne more živeti brez moškega. Kavzalni prostor vsebuje ženska zato, da skoznjo lahko vstopa duša otroka v nosečnosti. V sedanji civilizaciji ljudje kavzala sploh ne poznajo, v mentalu pa živijo le v redkih trenutkih z majhnim delom sebe.

Astralna in materialno – fizična dimenzija sta dimenziji individualnosti. V teh dimenzijah vsak deluje kot samostojna celota v smislu telesa in duševnih lastnosti. Višje dimenzije kot so mental in še posebej kavzal, se združujejo, živijo v skupnosti in ne poznajo egoizma. Astral v katerem deluje ženska, navadno negativno dominira nad moškim fizisom. Ker je astral po evoluciji višja dimenzija od fizične, ima nad njo tudi večjo moč. Moški so zaradi tega podrejeni ženskemu telesu. Ženske, ki imajo veliko negativnega astrala zelo težijo ponižati moške v njihovem telesnem stanju, kar lahko na koncu v celoti uniči oba. Ker je moška dimenzija fizična je njihovo telo močnejše, kar pa še ne pomeni, da je dominantnejše. Moški pa poleg fizične dimenzije predstavlja tudi mentalno dimenzijo. To je dimenzija nad astralom in predstavlja svetlo, nebesno dimenzijo. V mentalu se moški poveže z drugimi bitji v celoto. To mu daje širino razmišljanja, moč akcije in delovanja, predvsem pa pozitivno sožitje z moškim arhetipom. Ženska se po drugi strani združuje z astralom drugih žensk, kar predstavlja še večjo združeno moč nad moškim fizisom.

Pravilno delovanje ženske predstavlja predanost njene ženske energije moškemu. S tem bo uspela transformirati svojo astralno energijo v višjo mentalno dimenzijo, kamor sama po sebi ne more. Moškemu bo s tem prinesla individualno zavest, ki je moški v mentalu nima. Istočasno bo v svoji individualni zavesti dosegla širino, svobodo in ljubezen. Če se naj bi to zlitje zgodilo, pa se morata oba – moški in ženska – odreči svojim negativnim navadam. Čeprav je ženska v astralu zaprta v svoji majhnosti, se izredno nerada odreče astralni telesni vsebini. Z njo z lahkoto vzpostavlja nadmoč nad moškim, z njim manipulira in ga po svoji volji ponižuje. Če bi se temu odrekla bi bila takorekoč na milost in nemilost prepuščena moškemu. Moški po drugi strani kot mentalno bitje zelo uživa v svojem svobodnem, po eni strani malodušnem in neodgovornem življenju. Ko sprejme žensko zavest mu ta pogojuje določeno stopnjo samodiscipline, kar pa mnogi moški zelo težko sprejmejo.

Moški in ženska predstavljata vsak svojo celoto, skupaj pa lahko tvorita še veliko večjo in mogočnejšo celoto. Ženska mora odpreti svoj pogled navzgor in se odreči negativnemu pritisku na moško telesno vsebino. Nad njo je še kos moškega, ki se ga splača uporabiti. Ko ženska predaja svojo vsebino moškemu, ne preda svoje zavesti, temveč svojo vsebino telesa, duha in čustev. Moška in ženska zavest sta v celoti enaki, le da se izražata skozi drugo vsebino. Ko se bo ženska predala moškemu, se bo tisti del njene zavesti osvobodil iz astrala in se dvignil v mental. Tam se njena zavest prečisti in oplemeniti. Čista zavest se lahko vrne v astral, kjer bo znala humano upravljati moško materijo. Ko je njena zavest ponovno v astralu, lahko ženska živi svojo materijo skozi moškega, saj je sama ne more. Takrat se moška materija skozi žensko zlije v mental. V končni fazi se moški in ženska zlijeta v kavzalni dimenziji. Vse svoje vsebine preneseta na kavzalno dimenzijo in jo razporedita po kavzalnih podčakrah na materijo, astral, mental, kavzal, angelska in božanska kavzalna dimenzija.

V področju bivšega komunizma, se priznava samo fizična in astralna dimenzija. Ženske v tem področju sploh ne vidijo, da ima moški še kakšno višjo pozicijo od njene, zaradi tega skoraj ni mogoče, da bi se mu samodejno prostovoljno predale. Na zahodu je precej drugače, saj ženske kolektivno čutijo moški mental in moške spoštujejo tudi na telesnem nivoju, ter se jim telesno predajajo. Da na zahodu obstaja mentalna dimenzija gre zasluga demokratičnemu razmišljanju, splošnemu duhovnemu razvoju družbe in zavedanju pravilnega pozitivnega delovanja. To ni zasluga religije, ki je tam delovala odprto (v nasprotju s komunističnimi deželami), saj se je sama religija morala prilagoditi novemu humanejšemu načinu življenja, katerega pred razvojem celotne družbe ni prakticirala.

Ker se v Sloveniji ženske ne predajajo moškemu arhetipu ima to velike posledice. Poleg negativne psihične atmosfere, ki se ustvari med zakoncema in se prenaša na otroke, tudi raznorazne bolezni ter nesreče. Ko se v Sloveniji par poroči, delujeta kot poročena precej slabše, kot če bi živela sama zase. Zakonci, ki uspejo živeti med sabo v mentalni dimenziji so izredno redki.

Najbolj pomembno je spoznanje, da žensko telo ni njena last, kakor moško telo ni njegova last. Telesa so kreacija arhetipov človeštva in ga moški in ženska samo uporabljata. Telo je sredstvo na uporabo in ga uporabljamo da dosežemo konec svoje evolucije – da postanemo ČLOVEK. Telo je fizična kreacija in kot tako deluje na 1. evolucijski stopnji. Človek kot duhovno bitje deluje na 4. evolucijski stopnji. Le če se človek zaveda, da on ni svoje telo, se lahko dvigne iz 1. evolucijske dimenzije (pomembna razvojna zanka!). Ljudje smo umska bitja, ki nismo omejeni z vsebino materije. Če bomo svojo zavest pravilno usmerjali, bomo lahko usmerjali, spajali energije duše, duha, čustev, seksualne energije,…Ko dosežemo nivo človeka spoznamo, da smo čista zavest v veličini stvarstva.

V novem tisočletju se je zakonitost človeškega delovanja v celoti spremenila. V prejšnjem tisočletju je še vedno deloval zakon moči, s katerim so ljudje lahko dosegali svoje cilje skozi negativno moč. V tem tisočletju so se dejansko spremenile tudi zakonitosti v okolju, ki sedaj onemogočajo doseganje ciljev in uspehov skozi negativno moč. Prava narava človeka pogojuje prijaznost.

Človek je kot duhovno bitje skreiran s prijaznostjo duhovnih sil, ki so ga kreirale. V sebi mora ohranjati spoštljivo sožitje do kavzalnih, angelskih in božanskih sil, prav tako pa do nižjih dimenzij, kot so materialna, astralna in mentalna. Vsako bitje, ki se razvija, postaja vedno bolj nedeljiv del makrocelote. Zaradi tega mora tudi ohranjati zavedanje sožitja s to makroceloto. Človeka kot duhovno bitje je zapleteno ustvariti. V nasprotju z živaljo, kateri se poleg telesa ustvari le kolektivna duša vrste, se mora človeku kot razumnemu bitju ustvariti duh, dušo, zavest, vse to pa mora biti v povezavi s planeti, osončji in celotnim univerzumom. Človeka so ustvarjale sile iz 6. angelske dimenzije, del pa tudi najvišje moči božanskega bitja.

Izpod omejenega razuma, ki je pogojen na materialna čutila ima vsak človek fenomenalno konstrukcijo osebnosti. V človeško podzavest pa je vtisnjeno tudi zlo. Človek lahko po svobodni volji aktivira prijaznost ali zlo. Brez zla pa človek ne bi mogel zgraditi svoje individualnosti. Le z premagovanjem lastne vsebine zla se gradi pozitivna vsebina individualne osebnosti.

Pred začetkom tega tisočletja je bilo v makrookolju več zla, sedaj pa je več dobrega. Če delujemo s prijaznostjo se nam bodo odkrivale moči naše podzavesti, saj tam deluje prijaznost duhovnih sil, ki so nas skreirale. Z neprijaznostjo se nam dostop do naših lastnih sil podzavesti zapira, postajamo vedno bolj majhni in šibki. Pravilna prijaznost je seveda le pristna in ni igrana. Prijazni moramo biti ko smo sami, prijazno mislimo o sebi, o drugih in to v čustvih, mišljenju in občutkih. Če se znajdemo v konfliktni situaciji, se jo vedno trudimo pozitivno razrešiti. Ne trudimo se dokazovati svoje moči in dokazovati svoj ego, temveč razrešiti okoliščine. Prav je, da se borimo za sebe, vendar moramo v sebi aktivirati pamet razreševanja nastalih življenjskih situacij in vedeti, kdaj je borba smiselna in kdaj je bolj smiselno, da pred drugimi ponižamo svoj ego v prid pozitivne razrešitve problema.

Kot vsaka druga stvar je tudi religija energetska tvorba. Ima svoj namen in cilj, zaradi katerega ji je dano, da obstaja. Tudi krščanska religija ni nikakršna izjema. Prav tako kot pri vsaki drugi religiji je bil prvotni namen krščanske religije, da ljudem pomaga pri duhovnem razvoju – torej, da jim omogoči pot do sreče. Žal pa krščanska religija danes ne deluje tako, saj svoje vernike sebično zadržuje v nesreči in trpljenju ter jim tako v celoti onemogoča duhovni napredek.

Oseb v religiji, kot so Jezus, Marija, apostoli, svetniki in Kristus, ni niti primerno niti smiselno obravnavati kot ljudi. Ljudje, ki so v preteklosti dejansko živeli s temi imeni, so že davno umrli in odšli po poti svoj reinkarnacije. Ostala pa je njihova energija, iz katere oziroma skozi katero so se zaradi tedanjih in kasnejših vernikov oblikovali oziroma izrazili arhetipi. Jezus tako predstavlja materijo krščanske religije in v negativnem smislu predstavlja Satana v krščanstvu, saj izven Jezusa v krščanski religiji Satan ne obstaja. Marija predstavlja krščanski astral in simbolizira nagone ter strasti; skozi njo se izražajo nekatera ženska egipčanska polbožanstva. Apostoli in krščanski svetniki predstavljajo mental, sveto dimenzijo. V četrti dimenziji, kavzalu pa je v izvirnem krščanstvu bival Kristus, ki je predstavljal glavo religije. Žal Kristusa v sodobnem krščanstvu ni več v četrti dimenziji. Na peti čakri kavzala krščanske religije biva polbog Adonaj, na šesti čakri polbog Jehova in šele skozi sedmo čakro kavzala se izraža bog, neimenovano vseobsegajoče bitje, ki biva na šesti osnovni božanski čakri. Tam, kjer biva bog, so stvari tisočkrat popolnejše, kot se izražajo v tem materialnem svetu. Naš materialni svet je glede na božanski center na samem robu obstoja in je v celoti odvisen od boga, saj je vse, kar v našem materialnem svetu obstaja, zgrajeno iz boga. Ničesar ni izven boga. Oblike v našem materialnem svetu so trde, v počasni vibraciji; nasprotja so izrazita in ostro ločena. V božanskem centru pa so oblike gibljive in v visoki vibraciji, nasprotja so združena v enost: to omogoča nepopisno srečo in zadovoljstvo bivanja.

Cilj človekovega duhovnega razvoja je pot do sreče in zadovoljstva v življenju, bivanju. Da bi to dosegel, se mora človek kar se da približati omenjenemu božanskemu središču. To pa mu bo uspelo le, ko bo to zaslužil tako, da bo v celoti premagal svoje pomanjkljivosti in napake. Na poti do tega cilja mu lahko pomagajo arhetipi, ki so programirane energetske oblike.

Arhetipi so torej pomoč človeku. Toda hkrati predstavljajo tudi skušnjavo, saj so pravzaprav ovira, ki jo je potrebno premagati. Ko na svoji duhovni poti opazimo oviro, imamo dve možnosti: da pred njo zbežimo ali pa se z njo soočimo. Beg je le začasna rešitev, saj se bomo z oviro nekoč morali tako ali tako spopasti. Če pa se z oviro spopademo, je mogoče, da jo bomo premagali ali pa se vanjo ujeli. Če se v oviro ujamemo, bomo močno trpeli, zato je primerno, da se odločimo za spopad z oviro šele, ko smo prepričani, da smo dovolj močni, da jo premagamo. Ko se odločimo za spopad z oviro je naša dolžnost, da jo brezpogojno in v celoti premagamo.

Arhetipi prvih treh dimenzij v krščanski religiji, torej Jezus, Marija in apostoli ter svetniki, živijo v kaosu lastnih dimenzij, ki niso v neposredni povezavi z božanskim središčem. Zato te dimenzije in bitja v njih nimajo lastnega energetskega vira. Lastni energetski vir ima šele četrta, kavzalna dimenzija, ki je dimenzija duše. Ljudje smo bitja iz sredine te dimenzije. Naša kavzalna dimenzija ima neposredno povezavo z božansko dimenzijo. Torej smo ljudje po svoji vrednosti nadrejeni bitjem iz prvih treh dimenzij in tudi nadrejeni bitjem iz teh treh dimenzij. Zato lahko človek vzpostavi sebi primerno komunikacijo oziroma ustrezni odnos z bitji iz prvih treh dimenzij samo, če mu ta bitja služijo in so mu podrejena. Razumljivo je, da velja pravilo podrejenosti in služenja tudi za nižje krščanske arhetipe (Jezus, Marija, Apostoli in svetniki). Če nam nižji arhetipi oziroma bitja služijo, lahko ta bitja skozi nas, ki nam služijo, občutijo blagodejnost višjih dimenzij. Nam, ljudem, pa njihova služba koristi, saj so nam skozi njihovo službo na voljo moči, ki jih potrebujemo za srečno in prijetno bivanje v teh nižjih materialnih dimenzijah, ki niso usklajene z našo človeško naravo, saj smo ljudje v osnovi bitja višje, četrte dimenzije duše.

Največja katastrofa, ki se lahko zgodi ljudem pa je, da si jih nižji arhetipi podredijo. To se dogaja zaradi človeške nezrelosti, neznanja in neumnosti. Nižji arhetipi prvih treh dimenzij razumejo le zakon hierarhije: če niso podrejeni, si podrejajo druge. Če si ljudi, kot višja duhovna bitja, nižji arhetipi podredijo, potem se ljudje kot bitja znižajo pod njihov nivo in so od arhetipov odvisni na milost in nemilost. Ljudje postanejo sužnji arhetipov. Arhetipi se v tem primeru hranijo z življenjsko energijo ljudi, ki je bila ljudem dana zaradi njihove povezave z božanskim centrom. Takšen podrejen položaj pa ljudem pogojuje veliko trpljenje, neuspeh, bolezni, revščino, nesvobodo in nesrečo ter jih oddaljuje od napredka v njihovi lastni evoluciji. Ljudem pri uspešnem obvladovanju nižjih arhetipov pomagajo višje pozitivne duhovne sile. Človek jih lahko doseže oziroma si izprosi njihovo pomoč s pravilno vero in predanostjo tem plemenitim silam. V izvirnem krščanstvu je to vlogo višje plemenite sile igral arhetip Kristusa, ki je na svoji četrti kavzalni čakri imel vlogo glave krščanske religije. Ljudje so vanj verovali in se mu predajali, Kristus pa je človeško predano energijo na osnovi povezave z božanskim središčem v svoji dimenziji oplemenitil in to energijo v obliki svetlobe ljudem nesebično vračal. Ljudem je pomagal nadzorovati in obvladovati nižje arhetipe Jezusa, Marije, svetnikov in apostolov, saj je bil arhetip Kristusa prav zato tudi ustvarjen in postavljen v krščansko religijo. Zaradi svoje pozicije na četrti kavzalni čakri je bilo (in je) ljudem omogočeno s Kristusom vzpostavljati enakovredno komunikacijo v sožitju, sočutju, spoštovanju in ljubezni.

Žal pa so neumni ljudje, ki so bili v vrhu krščanske religije po letu 1000 našega štetja – šlo je za papeže in visoke cerkvene dostojanstvenike – , zaradi resnega pomanjkanja lastne pameti Kristusa pregnali iz četrte kavzalne čakre in tja ustoličili sebe. Razumsko omejeni zabiteži so hoteli odigrati vlogo glave religije, za kar pa niti slučajno niso bili sposobni. Krščanska religija je tako izgubila glavo in nižji arhetipi, ki so temna bitja, ki se želijo hraniti z ljudmi, so nad milijoni ubogih krščanskih vernikov dobili tako rekoč neomejen nadzor in nadvlado. V religiji se je razširil strah, omejeno cerkveno vodstvo religije si je izmislilo celo vrsto nerazumnih in nelogičnih pravil za duhovščino in vernike, ki niso imela nobene povezave z naravnimi in duhovnimi zakonitostmi. Večina izvirnih plemenitih naukov je bila popačena in izkrivljena ali zavržena. Cerkveno vodstvo si je izmislilo pravljice o začetku krščanstva in ustvarilo iluzijo, da so krščanski arhetipi pravzaprav ljudje – torej mrtve osebe. Tako se je izgubila resnica o tem, da sta bila Jezus in Kristus dve osebi: Kristus je bil resnični visoko prebujeni duhovni učitelj, ki je bil človeški utemeljitelj krščanstva, ki pa se ni hotel javno izpostavljati, ampak je modro in pametno deloval iz ozadja. Jezus pa je bil omejen bizgec, ki je hotel z delno razumljenimi duhovnimi nauki, ki jih je slišal od Kristusa, povečevati svoj lasten pomen in ego. Krščanska Marija ni bila Jezusova mati – bila je prostitutka in Jezusova ljubica.

Brezpogojno moramo v svoji zavesti izbrisati pravljico, ki si jo je v srednjem veku izmislila omejena krščanska duhovščina in ki jo danes nekritično širijo njihovi cerkveni nasledniki. Ne smemo živeti v pravljici, saj nam tako življenje ne omogoča sreče. Realnost življenja in delo nas naredita močne, srečne in uspešne v resnici življenja.

Sodobna krščanska religija časti in veruje v trpljenje. S prepričanjem, da je Jezus umrl na križu zato, da je s svojim trpljenjem odrešil grehov celo človeštvo, krščanska religija med svojimi verniki ohranja stanje nesreče in trpljenja. Čaščenje in molitev k trpljenju namreč pomeni tudi čaščenje in molitev za nesvobodo in s tem se vzpostavlja povezava z demonskimi silami in peklom. Krščanska religija časti trpljenje v 78 procentih. Zato vsi ljudje, ki so znotraj religije, v življenju trpijo 53 procentov. To trpljenje je popolnoma nepotrebno in odveč – dogaja se le zaradi deformacije religije.

Človek je svobodno in zavedno bitje. Svobodno odloča, kakšno usodo življenja si bo izbral, saj je usoda vnaprej načeloma vedno določena največ 48 procentov. Cilj življenja je iskanje sreče in svobode. Zato je pravi in izvirni cilj molitve, da najdemo sebe oziroma svoje resnično bitje. S tem bomo našli boga, saj bog ni izven nas – je v nas in v vsaki stvari, ki je okrog nas: v travni bilki, gori, celicah našega telesa… Zato je pravilno, da molimo poglobljeno in da se ob tem usmerjamo v svoj trebuh, od koder se bomo potem spontano razširili navzven v vse smeri. Najslabše je moliti prazno in razumsko, torej plitko in navzven, kot to dandanes žal počne večina ljudi v religiji, saj se človek s tem popolnoma odzemlji – izgubi samega sebe. Če pa poglobljeno iščemo boga v sebi kot vseprisotno bitje, smo na najboljši poti, da vstopimo v sožitje z njim. To se bo zgodilo le, če bomo vstopili v sožitje s samim seboj, torej s svojim resničnim bitjem. In potem bomo srečni in svobodni.

Trpljenje ni nujno negativna zadeva, saj s pomočjo trpljenja lahko pridemo do končnega cilja – sreče in svobode. Trpljenje pa je le sredstvo, s katerim pridemo do tega končnega cilja. Nikoli ni in ne sme biti končni cilj verovanja in čaščenja. Tudi Jezus, ki je bil popolnoma običajno človeško bitje, je s pomočjo trpljenja na križu le iskal lastno srečo in osvoboditev. Šlo je le za eno od številnih stopenj njegove osebne človeške evolucije, pravzaprav za oviro na tej poti, ki jo je bilo pač treba premagati. Ker Jezusu ni uspelo v življenju psihično premagati svoje šibkosti, mu je tok življenja to omogočil s trpljenjem na križu. Nikakor pa to ni bil najboljši in najprimernejši način, saj je vedno bolje izogniti se trpljenju s pravilnim načinom življenja, če lahko tako dosežemo isti rezultat.

Ljudje si torej lahko usodo določamo sami v 52 procentih, saj nam je to pogojeno s človeškim rojstvom. To pa bomo lahko storili le z lastnim prepričanjem. Če nimamo lastnega prepričanja nam ne bo pomagala nobena molitev ali meditacija, noben duhovni razvoj. Res je, da je naša usoda vnaprej določena le 48 procentov. Res pa je tudi, da lahko s svojim prepričanjem negiramo ostalih 52 procentov. Če smo torej prepričani, da je usoda v celoti določena in nanjo ne moremo vplivati, bodo (zaradi naše nevere v resnico) v tistih 52 odstotkov osebnega določanja usode prodrli vzroki vzgoje, družinskih korenov, religije, političnih sistemov… Vse te tvorbe z našo osebnostjo praviloma niso usklajene, zato bodo v nas samih delovale kot tujek in nam povzročale težave v življenju in trpljenje. Astrologija, numerologija, bioritem in vsi drugi sistemi prerokovanja lahko sežejo le v danih 48 procentov usode – torej usode, ki je že vnaprej določena. Preostalih 52 odstotkov pa je odvisno le od nas. Tu lahko uničujemo ali kreiramo. To pa počnemo z našim prepričanjem. Zato je izredno pomembno, da smo trdno in neomajno prepričani, da smo lastni tvorci svoje usode. V tem primeru nam bo usoda podrejena in imeli bomo nadzor nad svojim življenjem, kar smo z vidika naravnih oziroma duhovnih pozitivnih sil kot razumno, zavedno človeško bitje dolžni.

S pravilnim duhovnim razvojem si lahko stopnjo nadzora nad usodo celo povečamo. To se še posebej dogaja na programih Slavka Mahneta Shyame, kjer so si nekateri udeleženci dvignili stopnjo nadzora nad usodo že nad osemdeset odstotkov, kar pomeni, da jim je usoda vnaprej določena manj kot dvajset odstotkov.

Štajerci in še posebej Mariborčani imajo veliko kvalitetnih lastnosti, ki so drugačne od drugih področij Slovenije. Imajo zelo lepo dušo, kar se kaže v veselju, sreči in družabnosti. Na žalost pa nimajo dovolj zavedanja usmerjenega v spodnje dimenzije materije in astrala. Na drugi strani pa ima Ljubljana ravno te spodnje dimenzije izrazito razvite, še posebej astral, manjka pa jim svetloba duše. Ravno zaradi tega sta mesti Maribor in Ljubljana izredno dobra kombinacija, saj Maribor predstavlja jang, Ljubljana pa jin pol.

V Mariboru pa se mora kljub temu poglobiti zavedanje navzdol v spodnje dimenzije. Samo tako se lahko obvladuje vzroke spodnjih dimenzij, kot so obvladovanje bolezni, materialnega in finančnega stanja in osebni samoponos. Duša pa tega obvladovanja ne nudi. Biti moramo močni in pogumni, da se upamo soočiti s svojimi globljimi vzroki. Svet v katerem živimo, je kakršen je zaradi vzroka, da se mi sami trudimo obvladovati vse pogoje svojega življenja in na vseh področjih ustvariti srečo in zadovoljstvo. V končni fazi evolucije bo človek ozavestil vsa svoja duhovna telesa in vse zakonitosti svetov v katerih ta telesa delujejo, to so fizično, astralno, mentalno in kavzalno telo. Te duhovne zakonitosti so enake v kateremkoli svetu, planetu, osončju ali univerzumu. Ko se človek enkrat nauči zakonitosti posameznega duhovnega sveta, ga bo za vedno nosil v sebi in živel po njegovih pravilih dokler ne bo spoznal višjega sveta. Človeško bitje ne bo več rabilo planeta ali telesa. Telo bo iz eterične energije v njem pa bo delovala ista resnica, kot v materialnem telesu. Sam bo skreiral iz energije telo, astral in mental. Kavzala ni treba graditi na novo, ker je to dimenzija, ki za vedno ostane. Tudi, ko se dojenček rodi v ta svet s seboj ne prinese astrala, mentala in fizičnih zakonitosti, temveč samo kavzalno dimenzijo. Ostala telesa se izoblikujejo skozi prilagajanje duši, kar traja do 18. leta starosti. Vsak človek z rojstvom pridobi 100% količine svoje duše. Ta vsebina pa lahko ostane ujeta v njegovi 1.globini podzavesti, če ima človek v sebi grehe v odnosu do svoje duše. Vsak pa je zmožen prebuditi polno zavest svoje duše, seveda samo skozi temeljiti duhovni razvoj. Otroci, katerih matere so hodile na naše programe biozdravljenja, lahko v svoji podzavesti nosijo večkratno vsebino duše. Ti se ponavadi kaže v svetlem pogledu, ki deluje kot da bi poznal resnico drugih dimenzij in svetov.

Bioenergetsko zdravljenje je lahko izredno riskantno, če nimamo vzpostavljene ustrezne duhovne zaščite naše podzavesti. Čeprav lahko imamo povečano moč naše naravne energije- bioenergije, to ne pomeni veliko. Pomembno je tudi obsežno duhovno znanje, s katerim to energijo usmerjamo, da ne poškodujemo pacienta ali sebe. Če nimamo zaščite in delamo zdravljenje na človeka, lahko v svojo podzavest sprejemamo njegove bolezni. Ker se to dogaja na nezavednem nivoju, mi tega bremena ne bomo občutili, ko pa se ga bo nabralo polno mero, bo udarilo iz podzavesti v naše telo in bomo sami zboleli za boleznimi, ki smo jih ozdravili drugim. Zaščita se mora ustvariti na 1. in 2. globini podzavesti, ki sta individualni dimenziji, še bolje pa tudi na 3. podzavestni dimenziji. Če imamo popolno moč naše zaščite, bolezni ali drugi obremenjeni vplivi v podzavest ne morejo vstopati.

Na Delavnicah duhovnega razvoja se na zadnji delavnici, kjer se učimo tudi zdravljenja, vzpostavi popolna zaščita. Iz naših globljih dimenzij podzavesti pa se poleg tega čistijo tudi moteči vzroki, ki smo jih nosili v sebi že od prej. To so ponavadi družinski vzroki, bolezni in ostalo, vse kar posega v našo individualnost. Ko se nam na Delavnicah čistijo te vsebine se nam razvija moč individualnega bitja.

Zaščita se nam ohranja na osnovi duhovnega učitelja od katerega smo znanje sprejeli. Zaradi tega imajo v Indiji, kjer je sistem duhovnega razvoja veliko bolj razvit, izredno pripadnost svojemu duhovnemu učitelji. Vse vrline, ki jih učenec pridobi tokom duhovnega razvoja izhajajo iz njegovega duhovnega učitelja in se mu tudi razrušijo, če le ta deluje proti svojemu učitelju. Oseba, ki naj bi bila duhovni učitelj, mora sebe v celoti posvetiti duhovnemu svetu. Imeti mora popolno osvobojenost od finančnega in materialnega stanja, premagati mora vzroke svojega telesa in teles drugih in imeti mora popolno moč nad bremeni človeškega sveta. Živeti mora v celoti moralno, humano v sožitju z naravnimi silami in naravnimi zakonitostmi življenja. Biti mora v spoštljivem odnosu do celotne narave, do mineralnega sveta, rastlinskega sveta, živalskega sveta in človeškega sveta. Če ima duhovni učitelj sam v sebi šibkost do katerekoli variante življenja, se celotna njegova vrednost zmanjša, to napako pa bodo sprejemali tudi njegovi učenci.

V Evropskem prostoru je še vedno prisotna močna energetska pregrada med vzhodom in zahodom. Na V so močni vzroki komunizma, na Z pa vzroki religije. Na V prevladuje rdeča barva, ki predstavlja močan individualizem, ki pa ni zgrajen iz notranjega bistva, temveč je ujeto razumsko stanje. Na Z se kaže belomodra barva. Tam poznajo individualnost v sklopu kolektivnega sožitja, ki ga na V ni. Na Z je religija ljudi povlekla v energijsko celoto, s tem pa so izgubili individualnost v materiji in duhu. Posledično ni bilo treba delati individualnih lastnosti duha in materije, imeli pa so moč kolektivne skupnosti. Na V pa so v kolektivni skupnosti šibki. Pregrada V-Z je potekala ravno na področju Slovenije. Slavko Mahne Shyama je v tem tednu rušil to pregrado, da bi se te energije zlile v skupno celoto Združene Evrope in bi se vrline vsake od strani vlile v drugo stran, s tem pa bi se izničile nevrline. Evropa sedaj deluje kot celota, zaradi tega se morajo združiti tudi skupne duhovne lastnosti.

Naše telo je instrument, ki je namenjen za služenje. Ustvarjene zasluge so namenjene naši večnosti. Skozi naše zasluge se gradi naše lastno makrobitje. Za človeško bitje je potrebno 78 reinkarnacij, da konča en krog evolucije. Kar je v tem času zgradil v svojem makrobitju mu za vedno ostane. Po preteklih 78 reinkarnacijah se človek v celoti zlije s svojim makrobitjem in tako preživi 8000 let. Potem se lahko začne nov krog evolucije, kjer se bitje ponovno rodi v materialnem telesu in služi za nadaljni razvoj makrobitja. Ko se bitje rodi v telo mu je dano največ 10% zavesti makrobitja. Ostala zavest je v vsebini makrobitja, ki je že zgrajeno v makroprostoru. S tem se torej ne zaveda svoje dejanske veličine, prav tako se med materialnimi bitji ne zaznava veličina makrobitja. V tem svetu služenja obstajajo drugačni zakoni kot v duhovnih svetovih zatorej ni rečeno, da bo bolj evolucijsko razvito makrobitje imelo na Zemlji velik vpliv in pomen. Vsekakor pa bo imelo večji duhovni vpliv na svoje okolje, kot ga ima na materialnem področju zelo vpliven človek.

Služenje za svoj evolucijski napredek predstavlja vsaka dejavnost, dihanje, hranjenje in zadovoljevanje osnovnih potreb so že faze služenja. Delo je prav tako faza služenja. Največje zasluge se dela s tem, da se dela korist za druga človeška bitja. Pri tem je najbolj važen notranji namen in iskreni občutki, ne zunanji vtis. S tem služenjem se služi na kavzalnem nivoju, če delamo humano za živali služimo na mentalnem nivoju, če skrbimo za rastline služimo na astralnem nivoju, če skrbimo za minerale, služimo na materiji. Angelskih dimenzij ne moremo služiti, lahko jim predamo svoje kreacije, s tem bodo stopili v naše delo in v nas in nam pomagali.

Odhod v samoto in asketizem ni namen samemu sebi. Namen je v tem, da se razkrojijo vzroki sovražnosti, odvisnosti in ostalih navad, ki smo jih živeli v prejšnjem okolju. Če stika ne prekinemo, je vprašanje, če se bomo lahko osvobodili svojih navad. V samoti lažje premagamo svoje vzroke in najdemo čisti del svoje narave. S tem, ko dosežemo svoje čisto stanje se lahko vrnemo nazaj v človeški svet in se trudimo pomagati razkrajati moteče vsebine okolja s tem, da širimo ljubezen, spoštovanje in srečo. V širši krog kot uspemo razširiti pozitivnega stanja, več zaslug ustvarimo.

Američani imajo svoj generacijski temelj v Evropi. Zaradi tega nimajo svojega temelja realnosti. Imajo veliko iluzije in fantazije. Tam se pojavlja ekstremno nerealna slava pop in filmskih zvezdnikov, ekstremni bogataši, na drugi strani pa ekstremna revščina, kriminal in razkroj osebnosti. Američani začenjajo 98% zavesti živeti skozi telo. Makrobitje začne zaradi tega usihati. Princip črne magije deluje tako, da bi makrobitje prišlo v telo in imelo tako absulutno moč nad materijo in drugimi bitji, bilo bi nesmrtno in bi za vedno vladalo v materialnem svetu. Pozitivna magija deluje obratno, na povezovanju bitja z naravnimi silami, ki nas vodijo v duhovnem razvoju, skromnosti v telesu in gradnji zaslug za makrobitje.

Kolektivno bitje bele rase je manj kvalitetno zgrajeno kot kolektivno bitje črne ali rumene rase. Bela rasa je materialno uspešna, ker ne živi sebe. Živi telo v materialni dimenziji. Bela rasa ni srečna rasa. Materialni napredek je v redu, razen če človek izgubi svojo človeško naravo in živi samo s tehniko. Občutek osebne sreče se občuti glede na to, koliko sožitja smo uspeli narediti z drugimi ljudmi. Predmeti seveda ne vračajo in ne prebujajo občutkov. V sožitju z drugimi ljudmi pa se nam lahko prebudi naš instrument čutenja, ki nam prebuja in osvobaja našo srečo in dušo.

Vedno, ko si zastavljamo kakršnekoli življenjske cilje, vlagamo vanje energijo. Ta energija pa se lahko iztroši. Energijo, ki jo vlagamo v svoje cilje, lahko obnavljamo edino iz svojega domačega okolja. Če se nekam preselimo na novo, traja najmanj sedem mesecev, da to okolje postane naše notranje okolje. Naše notranje življenje je izredno pomembno. Svojega življenja ne moremo obvladati, če ne znamo živeti v domačem okolju.

Cilj se nam lahko uresniči v tisti meri, kolikor smo ga doma pravilno zastavili. Pomembna je teža duševnega miru, prijetna prizemljenost v domačem jedru. Tisti, ki imajo v domačem okolju nemir ali monotonijo, bo bežal ven, veliko sanjaril in malo realiziral.

Kdor se udeleži naših programov, s seboj domov prinese lepo uravnoteženo energijo, ki jo razširi v svojem domačem okolju. Tudi plošča Izvir življenja kreira stabilen temelj v domačem okolju. Z njo se lahko povežemo tako, da občasno na njo položimo roke in se sprostimo. Lahko tudi stisnemo zlato ploščico med dlanmi, si jo položimo na čelo in ponovno med dlani. S tem se bomo s ploščo še bolj osebno povezali in bo na nas tudi bolj osebno in direktno delovala.

V prvi nezavedni globini planeta Zemlje obstaja kolektivno nezavedno celotnega človeštva. V drugi nezavedni dimenziji planeta Zemlje pa obstajajo družinski koreni. Vsak človek je povezan z 17 družinskimi generacijami nazaj. Osemnajsta generacija se zlije s kolektivnim nezavednim človeštva. Sedemnajst generacij vsebuje celoto človeške vsebine do vrha 6. kavzalne dimenzije. V osemnajsti generaciji in globlje so lastnosti človeških generacij razkrojene in se vlijejo v makroprostor nevtralne angelske dimenzije. Šesta angelska čakra vsebuje univerzalno znanje 33. stopnje generacije.

Sedemnajst generacij s katerimi je človek povezan predstavlja po eni strani vir njegove energije, po drugi strani pa vir njegovih bremen in težav. Skozi meditacijo lahko dosežemo celih sedemnajst generacij, vendar samo tiste vzroke s katerimi smo sami povezani, torej tiste, zaradi katerih smo se rodili v določeno družino. V teh družinskih generacijah so vzroki bolezni, konfliktov, težav, raznih kompleksov in ostalega. Vsak, ki hoče v resnici spremeniti sebe in svoje življenje mora poseči v ta življenjski vir. Čim globlje uspe posameznik poseči, tem bolj se mu življenje spremeni.

Ko se človek poda na pot samorealizacije pa ni rečeno, da bo zaradi tega takoj živel bolje, temveč da se bo šele začel spopadati s svojimi vzroki, ki jih je od nekdaj nosil v sebi. Živimo torej ne tistega, kar smo z duhovnim razvojem prebudili, temveč kar trenutno predelujemo. To je tudi edina možnost da se na svojem duhovnem popotovanju ne ustavimo, saj če bi živeli kar smo prebudili ne bi imeli več interesa, da gremo še naprej in globlje vase.

Otroci potujejo v rojstvo skozi pretekle generacije očeta in matere – skozi njune kanale podzavesti. Vsak otrok iste družine ima povsem drugačne osebnostne značilnosti, saj za vsakega pridejo osebnostne lastnosti iz drugega vira preteklih generacij. Ponavadi nosi prvi otrok na sebi močnejši vtis družinskih vzrokov, kasnejši otroci pa pobirajo vedno bolj nedefinirane osebnostne lastnosti.

Preko mene se izraža 5. elohimsko – angelska in 6. božanska energija. V dimenzijah teh energij ne obstaja pojem omejene individualnosti, zato je ta moč energije na voljo vsem bitjem, ki v sebi ustvarijo pogoje osebnostnega delovanja na nivoju vibracije teh energij. To pomeni, da morajo ljudje v celi dimenziji svoje podzavesti razkrojiti moteče sorodstvene, družinske, religiozne, izobrazbene, družbene in druge vzroke omejene majhnosti civilizacije. Življenjsko znanje in izkušnje ostanejo v človeku le kot vedenje sedanjosti in ne kot vsebina teže miselnih vzorcev preteklosti. Da sem jaz lahko sprejel vase ta visoko plemenita bitja je bil osnovni pogoj poleg redne meditacije, čistoče duha in telesa tudi to, da sem živel v tujini, kjer sem prekinil podzavestne povezave z narodom, političnim sistemom, družinskimi vzroki, itd.

Ženska, ki živi v enosti sožitja z mano, moja žena Zala, se z mojim načrtnim delovanjem najbolj celovito osvobaja motečih vsebin preteklosti in tako v sebe sprejema največjo vsebino energije višjih plemenitih bitij. V drugi stopnji so ljudje, ki delujejo v spoštljivem pozitivnem sožitju z menoj in mojo ženo Zalo in so že sodelovali na Delavnicah duhovnega razvoja, kjer so načrtno odprli in prečistili podzavestne vsebine.

Moja žena Zala za razliko od mojih prejšnjih odnosov z ženskami, v konstrukciji svoje osebnosti lahko prevaja poleg angelskega tudi božansko bitje. Angelsko – elohimska energija se v materialnem svetu skozi človeška bitja izraža skozi mentalno dimenzijo. Božanska vibracija energije se v ljudeh izraža skozi kavzalno dimenzijo človeške duše.

Skozi Zalo se sedaj prvič izraža ženski del božanske energije 72%, kar ženski arhetip človeštva ni vseboval 25.000 let. Skozi to zakonitost bodo ženske dokončno izgubile vlogo Eve, ki naj bi bila ustvarjena iz Adamovega rebra. Do leta 2030 bodo vse ženske človeštva v prvi dimenziji podzavesti vsebovale individualno božansko vsebino in to ne glede na raso ali razne oblike življenjskih statusov.

Moški so to vsebino sprejeli v svojo podzavest pred 4000 leti, ki pa se nikdar ni izrazila v zavestne nivoje zato, ker moški in ženska predstavljata dve polovici ene celote, ki se lahko le v usklajenem sožitju pravilno evolucijsko razvija.

Vzrok za naravne nesreče so energetski naboji v Zemlji, ki imajo namen pospešiti napredek evolucije. Drugi vzrok pa je obremenjena človeška preteklost, kot je vojna ali drugi negativni naboji (močno črnomagijsko delovanje), ki se skladiščijo v Zemlji. V vsakem primeru se z naravno nesrečo čisti breme, ki je obstajalo v Zemlji. To isto breme nosijo ljudje v svoji podzavesti. Z naravno nesrečo se breme iz Zemlje sprosti in se pojavi na zavednem nivoju v materialnem svetu. Skozi trpljenje ljudje to breme ozavestijo in ga predelajo.,br> Da bi se naravna katastrofa preprečila, je potrebna izredna duhovna moč, da breme najprej sproži. To breme se bi moralo predelati skozi to absulutno moč. To pa pomeni, da bi se moralo v ljudeh, ki v sebi nosijo vzroke nesreče in bi jih ta doletela, narediti isti učinek ali rezultat, kot ga prinese naravna nesreča. Tako drastične duševne procese, kot so popolno rušenje ego stanja, soočenje s smrtjo, izguba celotne materialne blaginje, zrušenje življenjskega standarda in posledično ponižnost pred silami narave, pa je brez materialne situacije težko realizirati v ljudeh. Prav to pa je duhovni cilj naravne nesreče – zrušiti intelektualno butavost ljudi, ki se najbolj kaže v mišljenju, da je človeški razum nad vsem, celo nad lastno človeško naravo.

Takšen učinek je z duhovno močjo nemogoče doseči, saj prava duhovna moč nikoli ne posega v individualno voljo človeka. Tako se mora iz duhovnega stališča oceniti, kakšen naj bi bil psihični rezultat nesreče in koliko se lahko zmanjša materialno katastrofo, da se psihični učinek vseeno doseže. V Evropskem prostoru deluje preko makrobitja Slavka Mahneta Shyama duhovna zaščita pred uničujočimi silami narave 2000%.

Za praznik žena naj vsi moški posvetijo ženski arhetip. To naj bo praznik v katerem moški častijo žensko lepoto in jim želijo da v njih deluje življenjska sreča, zdrava vitalnost, svoboda in radost življenja.

V duhovnih teorijah je velikokrat omenjen pojem angela varuha. Ta pojem se smatra kot pravljično bitje, ki je v realnem svetu nedokazljivo, ki je bitje izven nas in nam pomaga po svoji volji. Angel varuh pa ni imaginarno bitje, temveč je realno prisoten v našem življenju. Angel varuh smo namreč mi sami.

V začetku evolucije smo človeška bitja dobili od božanskih sil količino potencialov, ki zadostujejo za izgradnjo božanskega bitja. Vsak od nas nosi ta material v sebi in to predstavlja del njega. Ta “gradbeni” material pa seveda ni izoblikovan in v tisti meri predstavlja nam moteče in obremenjene vsebine. Ko se borimo skozi te vsebine in jih v sebi premagujemo, ta naš material vedno bolj plemenitimo in ga spreminjamo v božansko vsebino iz katere je tudi prišel. V končnem pogledu bo človek torej božansko bitje, to pa takrat, ko bo vso svojo vsebino, ki jo ima na razpolago oplemenitil do božanskega nivoja.

Poleg našega surovega materiala pa v naši podzavesti biva majhen delček nas, ki pa je že v celoti izoblikovan. To je angel varuh. Čeprav ta del predstavlja majhen del nas ima naš razumski odnos do njega ključni pomen. Če namreč do našega angela varuha nimamo pravilnega odnosa, tudi našega ostalega surovega materiala ne moremo pravilno razvijati.

Naš razumski del, s katerim zavestno delujemo, zaznava samo peto globino podzavesti. Angel varuh biva v naši prvi globini podzavesti. Tam je tudi material iz katerega lahko zgradimo božanski del samega sebe. V življenju ni čudežev, slučajev, vse ima svoj vzrok in logično definicijo. Skozi pravilni odnos do angela varuha lahko prebujamo globlje dimenzije moči. Do njega pa moramo imeti vedno ponižno spoštljiv odnos. Ker je to izredno subtilno bitje, nam lahko pomaga le takrat, če do njega izrazimo takšno vrsto prošnje. V našem težkem razumskem svetu, kjer skorajda ni čistih občutkov in mišljenja, ta angel ne more delovati. Ker je del nas ga ne moremo izničiti. Če se v njegovi prisotnosti izrazimo neprimerno, takrat se skrije v našo podzavest pred nami samimi. Da bi ga ponovno priklicali v naše zavestne nivoje, moramo prečistiti vso zavestno neprimerno stanje in do njega izraziti popolno obžalovanje in prošnjo za pomoč.

V naši podzavesti pa deluje tudi temni angel. Temni angel biva v naši drugi globini podzavesti. Temni angel je zadolžen za materialno dimenzijo. Upravlja telo, materialne dobrine, naravo, tehnologijo…Temni angel deluje pravilno, če biva v drugi globini podzavesti. Svetli angel mora vedno dominirati nad temnim. Včasih se zgodi, da temni angel prodre v prvo globino podzavesti. Takrat začne povzročati katastrofe. Uničuje vso materialno blaginjo, telesno stanje in lahko povzroči tudi smrt. Temnega angela moramo odstraniti iz prve globine podzavesti in v prvi globini ustvariti prostor za angela varuha, ki nas bo varoval in ščitil.

Včasih ljudje v enem svojem življenju živijo samo temnega ali samo svetlega angela. Skozi evolucijo več življenj pa se pozitivno in negativno v preživetih življenjih izravna. Skozi evolucijo se izravna dobro in slabo in na koncu ostane samo resnica.

Vsak človek ima dimenzijo, kjer njegova vsebina deluje v negativno in dimenzijo, kjer njegova vsebina deluje pozitivno. To je naravna sestava človeškega bitja. Ti dve vsebini naj bi se v človeku združili v eno celoto, kjer ne deluje več ne negativna ne pozitivna vsebina, temveč nevtralna resnica. Ženske imajo po naravi 52% negativnega dela in 48% pozitivnega dela. Moški imajo po naravi 52% pozitivnega dela in 48% negativnega dela. Če se ženska poveže z drugo osebo ( žensko, moškim, otrokom,…), avtomatsko negativa izgubi moč.

Ljudje, ki smatrajo, da so pozitivni zavestno odrivajo svoj negativni del. Ta negativni del pa ne izgine, ampak se vlije v življenjsko okolje in človek ga zaznava v okolju in se z njim sooča. Če svojega negativnega dela ne priznavamo, ga v okolju, v drugih ljudeh zelo preziramo in se ga bojimo. Nikoli pa ga ne moremo nadvladati. S svojim negativnim delom se moramo soočiti. Cilj in dolžnost človeškega bitja je, da aktivira v sebi 48% negativnega dela in 52% pozitivnega dela. Pozitivni del tako prevlada negativni del in s tem se vzpostavi pozitivno ravnovesje. Vsebino negativnega dela in pozitivnega dela moramo vedno povleči v sebe, le tako bomo lahko vzpostavili pravilno ravnovesje. Dokler bomo imeli svoje vsebine izven sebe, v okolju in drugih ljudeh, nas bodo vedno lahko razrušile in nas vrgle s tira, četudi bomo prej v telesu že vzpostavili pozitivno stanje.

Moški in ženska ustvarjata skupaj tretjo celoto, ki ni ne negativna, ne pozitivna. Skozi čas se ta vsebina evolucijsko dviga. Ko se dvigne do četrte kavzalne čakre, v resnici predstavlja to tretjo celoto, ki predstavlja absolutno moč, zdravje, srečo, ljubezen in blaginjo. Vsa bremena, ki se pojavljajo v življenju, predstavljajo našo lastno pot do našega cilja. Če teh bremen ne bi bilo, bi zgrešili pravo pot. To velja individualno in tudi v partnerskem odnosu. Če se partnerja z bremeni soočita in jih preživita, gresta v smeri svojega cilja. V zakonu traja 7 let, da se vsa vsebina, ki je bila prej zgubljena v drugih ljudeh (v matičnih družinah, šoli, okolju,…) vrne v oba zakonca. Šele takrat lahko delujeta zakonca kot skupna celica z enotno močjo. To se seveda zgodi, če oba zakonca delujeta med sabo v pozitivnem razumevanju in sožitju. Prvih sedem let je ključnih, saj takrat prihajajo med njiju vsebine, ki jih morata sama v sebi preživeti. To so ponavadi težke vsebine iz otroštva. Oba jih morata tako pri sebi, kot pri drugem sprejeti z razumevanjem in nuditi partnerju svojo pomoč. Seveda pa se to v resničnosti ne dogaja. Zakonca med seboj delujeta obtožujoče in eden drugemu želita še povečati negativno stanje. V takem primeru ta skupna energija steče ven iz njunega domačega kroga, v druge ljudi. Med sabo takrat zakonca čutita le negativno stanje. Zelo lahko se zgodi da srečata človeka, ki kot naročen zadovoljuje vse njune potrebe in s to osebo vstopita v intimni odnos. To pa je tista oseba, v katero je stekla vsa energija iz skupnega zakonskega odnosa. Da popravita to porušeno zakonsko stanje, je potrebno narediti velike preobrate sama v sebi in v svojem odnosu drug do drugega.

En sam človek zelo težko dobi moč, da si podredi svoj negativni del. Vedno mislimo, da je negativa v drugih, v okolju in okoliščinah. Vedno se moramo vprašati, koliko smo mi krivi, da čutimo obremenitev. V takšni situaciji se trudimo narediti nekaj dobrega. V sebi poiščemo vzrok za obremenitev in se ne jezimo na situacijo, ki nas je obremenila. Če se jezimo na druge ljudi ali na situacije, svojega vzroka ne razrešimo, temveč poslabšamo.

Če vase ne povlečemo 48% negativnega dela, v nas ne bo mogel priti pozitivni nadzor. Pozitivni del je labilno odzemljen, negativni pa težko prizemljen. Pozitivni del da širino in vizijo svetle prihodnosti, nove vidike, ni pa jih zmožen realizirati. Negativni del pa nosi v sebi moč realizacije. Negativni del sega v telesnem merilu do solarnega pleksusa, v prsih in glavi pa deluje pozitivni del.

Kundalini energija je osnovna življenjska energija. Vsak človek jo dobi z rojstvom, kot dar zemlje. Količina kundalinija, ki smo ga dobili z rojstvom je zadosten energetski potencial za celo naše življenje. Če pa se v življenju soočamo z nadpovprečnimi življenjskimi napori, se nam lahko prebudi dodatna količina kundalinija. To se lahko zgodi tudi, če doživimo prometno nesrečo ali kakšen podoben življenjski šok. Naš duh, ki ne zaznava časa, enako aktivira dodatno življenjsko energijo in prebudi kundalini. Ta dodatna energija je namenjena obvladovanju kritične situacije.

Kundalini energija se vedno zbudi v prvi čakri – v materiji. Ko se zbudi, se mora dvigovati skozi vse telesne čakre po vrsti, od prve do sedme čakre. Ko se ta energija oplemeniti v sedmi čakri se obrne in po isti poti potuje navzdol po čakrah. Šele ko prispe do prve čakre se prizemlji in takrat nam omogoči realno dodatno življenjsko energijo, katero lahko dejansko uporabljamo. Ker pa so v sedanjem času ljudje duhovno izjemno neprebujeni, ta energija ne opravi te poti skozi vse čakre, temveč zastane v določeni čakri, ki je obremenjena in energija ne more skozi. To se ponavadi zgodi v drugi čakri. Energija, ki je tam zastala povzroča bolečine, tako psihične, kot fizične.

Kundalini energija pa lahko steče tudi narobe, četudi je že bila oplemenitena. Namesto,da bi delovala v telesu in skozi telo, se vlije navzdol, vendar ne v zemljo iz katere je prvotno prišla, temveč v spodnje svetove – zrcalne svetove. Če se vlije veliko kundalini energije v te zrcalne svetove, postaja ta materialni svet v katerem živimo vse šibkejši, spodnji svet pa postaja vse močnejši. Zrcalni svetovi imajo izredno moč. Tam so vse energije obrnjene narobe. V spodnjih svetovih bivajo tudi močne sile narave, ki niso sile zrcalnega sveta, vendar obstajajo v teh dimenzijah. V teh svetovih se stvari obračajo proti nam. Naša življenjska energija se izgublja.

Da nam kundalini energija pade v zrcalne svetove, je vzrok v malodušnosti do življenja, neodgovornem opravljanju svojih obveznosti, negativen odnos do okolja, prezirljiv odnos do ljudi, predajanje nagonom, nenadzor nad samim sabo, največji vzrok pa je droga. Droga potegne našo energijo v spodnje svetove. Te energije ne moremo nikdar dvigniti nazaj v svetle dimenzije. Zaradi tega ti ljudje zelo slabo obvladujejo življenje, svoje čustvene energije, denar, težko prebudijo lepoto doživljanja življenja. Tudi skozi religije ni mogoče obvladovati energije zrcalnih svetov, saj so jim tudi same podrejene.

MOLITEV je izredno močna in učinkovita duhovna pomoč. Vendar je tudi molitev lahko usmerjena narobe. V molitvi je pomembno, da se poglobimo globoko v sebe, kjer naša materialna individualnost ne obstaja več. Prisotna mora biti budna zavest, s katero smo usmerjeni v celovitost sebe. S tem širimo kanale podzavesti, s pravilno molitvijo lahko vzpostavimo moč nad zrcalnimi svetovi. Svete energije so v naši podzavesti. Ponižno, predano se jim prepustimo in jih prosimo za pomoč.

Narobe deluje molitev, ki omejuje svobodno voljo drugega človeka, za katerega molimo. To je princip črne magije, saj človek poskuša s svojo voljo poseči v voljo drugega. Narobe je tudi, če molimo za koga in se obenem zanj bojimo in vanj vlagamo strah, mu blokiramo čisto zavest, nas je strah, da bo deloval po našem narobe ali, da mu bo spodletelo. S tem namesto lepih vrlin vlagamo moč ravno v nasprotje tega in dajemo moč negativam. Takšen človek bo še bolj trpel, saj boste dajali moč njegovim negativam. Človek ponavadi čuti, da nekdo nanj deluje prisilno in se od takega človeka obrne, lahko pa deluje nalašč proti hotenjem človeka, ki zanj moli. Če molimo za drugega človeka, moramo vedno vlagati absolutno vero v njega samega in v moč svetlobe, ki je v njem. Vedno pa mu moramo pustiti svobodno voljo, četudi bo deloval v nasprotju z našimi prepričanji. Molitev deluje tudi neprimerno, če molimo za koga, ki ima karmično višji evolucijski nivo. S tem vanj vlagamo svoje negativne strahove in odlagamo vanj svoja bremena.

Človeško telo deluje kot samostojna življenjska celota, neodvisno od bitja, ki skozi njega deluje. Za tem telesom je energetsko telo, ki predstavlja energetsko celoto človeka. Izven tega pa je duhovno telo, ki pa je v drugi dimenziji. Edino skozi duhovno telo se lahko izrazi čisto zavedanje individualnosti. Skozi duhovno telo lahko postanemo gospodarji telesa in energetskega telesa. Takoj, ko naše telo dobi večjo moč od duhovnega telesa, se v nas prebudi strah pred smrtjo, pred bolečinami, pred življenjem. Izgubimo nadzor nad videzom in pademo pod dominacijo telesa. Če smatramo, da je nekdo lepšega videza od nas, se čutimo zakompleksane in zaničujemo sebe zaradi tega. Ko pa smatramo da je drugi slabšega videza od nas se tega veselimo in zaničujemo njega. Ko naše telo dobi moč nad našim duhom izgubimo seksualni nadzor, tako da postanemo preveč odvisni od seksa ali pa se v seksualnih občutkih pretirano blokiramo. Prav tako izgubimo nadzor nad hrano,nad nami dobijo moč poživila,... in še vrsto drugih težav.

Materialno telo se potemtakem kaže kot vir težav. Pravzaprav pa se skozi materialno telo moteče izraža energetsko telo. V tem telesu se z duhovnim pogledom jasno opazijo temne pege ali celo luknje v avri. V naši avri bivajo negativna bitja, tako imenovane lavre. Skozi njih prodirajo v nas moteče vsebine drugih teles. Avra naj bi delovala kot energetska zaščita telesa, vendar lavre avro poškodujejo, tako da je naša avra ranjena in svojega poslanstva ne more opravljati. Lavre so raznih oblik, predstavljajo pa naše šibkosti, bolezni, odvisnosti, itd. Vplivi okolice prodirajo v nas v natanko tisti vibraciji, kot imamo sami poškodovano avro.

V naši avri pa lahko naredimo tudi pozitivne sprejemnike, tako imenovane transformatorje energije. Takšni transformatorji v našem telesu obstajajo, to so čakre. Če se nahajamo v množici ljudi in imamo aktivirane čakre, potem se povežemo z pozitivnimi energijami drugih ljudi, ki jih povlečemo v notranjost in jih povratno oddajamo v ljudi okoli sebe.

V ljudeh še vedno večinoma deluje program, da se z drugimi ljudmi želijo hraniti. Če pa delujemo na tak način, se nam to vedno obrne proti nam. Pravilen program delovanja je drugačen. Vsak mora dati energijo, če jo hoče sprejeti. Drugače sprejme negativno energijo. V Sloveniji so ljudje glede tega še izredno nekulturni, saj je za Slovence znano, da drugim privoščijo le malo, glavno da manj, kot imajo sami. Takšno egoistično delovanje pa deluje proti drugim in proti človeku samemu, saj najbolj ubija dušo. V okolju se moramo vedno truditi razširiti iskreno srečo. To razširimo v ljudi okoli sebe. Občutimo ljubezen v sebi in v njih. Energija se poveča, če jo damo. V naravi, ljudeh, živalih je ogromna zaloga energije. To energijo lahko koristimo, če se z njo znamo pravilno povezati.

Ljudje smo si po naravi različni. Nekateri imajo bolj prebujene nivoje duše, drugi pa duha. Tisti, ki imajo bolj prebujeno dušo, so zelo radi v družbi, imajo radi ljudi in so v družbi tudi uspešni. Zelo težko pa so sami, saj se jim zdi, da so osamljeni. Tisti, ki imajo bolj razvit duh pa vedno delujejo po principu hierarhije. Z ljudmi se primerjajo in v družbi iščejo svoj položaj na lestvici, kdo je bolj pomemben od njih in kdo manj. Idealno razmerje duševnosti je imeti enakovredno razvito dušo in duh. Ta dva nivoja moramo znati zavibrirati v nas samih, kasneje pa tudi v ljudeh okoli sebe. Tako lahko spontano širimo vibracijo duha in duše v ljudi, ki so v naši prisotnosti.

V času od 15.1.2005 do 28.2.2005 se je odprl izredno močan časovni predor. Še tri dni je omogočeno vsebinam, da vstopijo v ta predor, kasneje se bo predor zaprl in bodo skozenj lahko potovale le tiste vsebine, ki so do takrat vanj vstopile. Deluje kot predor čiščenja, ki predeluje vse negativne energije in blokade, ki so nakopičene v podzavesti. Ta predor ima izredno moč, podobno kot proces reinkarnacije. Čisti družinske korene, korene naroda, kolektivne vzroke človeštva,…Ljudje se lahko izognejo temu procesu z razumskim kljubovanjem naravi časa. Tako ostanejo v preteklosti in njihovo življenje ne deluje več v sklopu kolektivne celote življenja naravnih sil, temveč kot namen samemu sebi.

V tem tisočletju naj bi vsi ljudje vstopili v ta predor, se skozi njega soočili s svojimi negativami in jih tudi premagali. Ker pa je človeški razum izredno močno zakoreninjen, se bodo ti prestopi dogajali skozi naravne katastrofe. Te po naravni poti razrušijo razum in omogočijo, da človek spontano sledi naravnim procesom. Ljudje, ki umirajo v katastrofah, ki so se zgodile v tem tisočletju so skozi zavestno koncentracijo SMS prešli v ta predor. Tisoči umrlih v New Yorku 11.septembra 2001 je bilo še vedno ujetih v materialno dimenzijo. S svojo prisotnostjo v mestu in z zavestnim osvobajanjem teh duš je SMS vse te duše osvobodil in jim pomagal, da so se lahko dvignile v svetlobo. Skozi to dejanje se je dvignila tudi kolektivna stopnja Amerike, tako da je sedaj prestopilo 52% Američanov skozi ta časovni predor. Tudi umrlim dušam v Aziji je bila omogočena osvoboditev in prehod skozi predor. Ker je bilo v Aziji tako veliko število duš, ki so šle skozi ta predor, so te duše s sabo potegnile tudi ogromno število še živečih ljudi, ki so bili nanje vezani. Celotna vsebina sveta je šla skozi časovni predor 52%. Najbolj zaostaja Evropa, saj pred našo terapijo biozdravljenja še ni prešla 50%. Skozi naše delovanje na terapiji in skozi našo skupno koncentracijo v tej smeri pa smo pomagali tudi celi združeni Evropi, da je premagala mejo 50%. Tako, da sedaj tudi v Evropi več kot 50% vsebin potuje skozi časovni predor čiščenja.

Vsako leto se bo moč tega časovnega predora še povečevala. Najbolj v letu 2008, 2012 in 2022. To leto pa bo tudi tisto, ki ne bo dopustilo razumskega blokiranja in bo razrušilo vse pretekle psihične in energetske tvorbe v ljudeh. Ko vstopimo v ta predor se nam začnejo čistiti bolezenske vsebine, jeza, razne negative in obremenitve. Predor lahko sproži veliko vsebin, ki jih z zavestnim naporom ne bi mogli prečistiti. Kdor gre skozi ta predor, pride ven kot čisto bitje, v tisti vsebini s katero je vanj vstopil. Ljudje, ki ne vstopajo v ta predor ne morejo povezati ljubezni, sožitja, razumevanja z naravo življenja, temveč samo z preteklimi vzorci. Kdor pa je šel skozi predor, lahko obuja in živi čiste občutke v sedanjem času in prostoru, povezan z živo duhovno vsebino sebe in narave življenja.

V preteklosti je imel satan moč nad seksualno energijo. Če naj bi se takratni ljudje osvobodili, so se morali v celoti odreči seksualni aktivnosti. V sedanjem času je v naravi človeštva še 15% energije v satanskih dimenzijah. Ljudje pa še vedno pa živijo v strahu in sramu pred seksualno energijo. Pri seksualni energiji je zelo pomembno, da osvobodimo energijo, ki je ujeta pod satanom in jo predamo angelskim in božanskim silam. Zavedati se moramo, da je ta energija sveta, čista in da nas osvobaja. Seksualna energija je glavna energija življenja. Z zatiranjem te energije ugaša življenje in svobodna sreča užitka. Prebuditev in osvoboditev te energije omogoča izredno življenjsko vitalnost telesa, duha, duše in zavesti.

Če seksualno energijo transformiramo do sredine mentalne dimenzije se združi v sožitju s čustveno vsebino ljubezni. Ta združena vsebina se vlije v telesne celice in deluje kot vitalna zdravilna enegija. Na višji stopnji transformacije seksualno energijo dvignemo v dimenzijo duše. V tem primeru doživimo seksualno prosvetljenje, kjer seksualna energija v celoti izgubi vsebino spolne energije in deluje kot vseobsegajoča enost stvarstva v svobodni sreči življenja.

Z začetkom novega leta 2005 smo na naših programih biozdravljenja začeli premagovati programe nesreče, ki so sprogramirani v usodi vsakega človeka. Vsako novo leto tega tisočletja prinese popolnoma nove zakonitosti delovanja narave, duhovnih sil in notranje duševnosti človeka. Program tega leta se od prejšnjega razlikuje za 93%. Ker smo program novega leta letos zastavili zelo pozitivno, je tudi premagovanje ovir, ki obstajajo v vsakem od nas temu primerno lažje. Delovanje programa usode, ki smo ga zastavili ob novem letu ovira program nesreče, ki izhaja iz družinskega korena, poleg tega pa tudi razumski programi preteklih navad.

vsakim novim letom se v naravi uveljavljajo nove zakonitosti in ker narava nima razumske blokade, se v njej zakonitosti avtomatsko spremenijo. Pravilno delovanje človeka bi prav tako pomenilo, da bi se skozi intuitivno povezanost s svojo notranjostjo zavedal in sprejel nove pogoje novega časa. Ker pa smo ljudje izrazito vezani na svoj razum, ki se izredno nerad prilagaja, si sami ustvarjamo ovire, saj delujemo proti naravnim zakonitostim novega časa.

našimi programi biozdravljenja zastavljamo podzavestne programe srečne usode v smeri denarja, zdravja, razumevanja v družini, v sreči v občutkih in na vseh drugih področjih življenja. Premagujemo tudi zanke, ki se sicer skrito postavljajo v naše življenje in nam v določenih trenutkih zagrenijo življenje.

vsak prihodnji cilj vlagamo sebe, svoje dobre in slabe lastnosti in ta cilj se nam realizira na podlagi vloženega. Most do našega cilja so naše misli. Če imamo do cilja fanatične, iluzorne misli in odnos, bomo doživeli poraz. Če imamo do cilja logično prizemljene misli in odnos pogojujejo uspeh. Astrološka usoda, bioritem ali kakšna druga zunanja sila vpliva na našo usodo največ 48%. Naše zavestno programiranje pa vedno vpliva več kot polovico, torej 52%. Vedno smo mi tisti, ki kreiramo svojo življenjsko usodo. Če smo dovolj bistro ozaveščeni, če imamo bister zavestni nadzor nad našimi mislimi, bomo obvladovali tudi nagonski program podzavestne usode. V psihičnem kaosu današnjega sveta pa so duhovne vsebine ponavadi močno premešane. Ljudje mislijo z mislimi svojih staršev, bratov, sester, prijateljev ali okolja, ki je imelo na njih močan vpliv. V povprečju mislimo svoje misli samo 0,5%. S tem pa zanemarjamo največji dar, ki je bil dan ljudem, to je da s svojo voljo upravljajo svoje življenje.

a naših programih vlijemo pozitivno nevtralno energijo v usodo, ki onemogoča, da se dogajajo stvari, ki zagrenijo življenje. Osvobajamo svobodno voljo in postajamo gospodarji samega sebe. Direktne energije terapije delujejo neposredno 3 dni. Na podzavestni program pa 2,5 meseca.

Naravna pozicija glave po duhovni zgradbi človeškega telesa je trebuh. Duša po duhovni zgradbi človeškega telesa biva v prsih. Zaradi pretiranega intelektualnega razvoja in zanikanja duhovne plati človeka se je naravna pozicija duše in glave obrnila. Sedaj deluje glava nad dušo in nad njo dominira z intelektualnim razumom. Duša je padla v trebuh, kjer bi morala bivati glava. Ker je glava sedaj postavljena višje od duše, nosi duša vsa bremena glave, vse zavrtosti, nesporazume, sovraštvo, omejenost, aroganco in ostale negativne lastnosti glave. Tako je duša v celoti zablokirana in v ljudeh deluje samo z 1% svojega potenciala. Ker duša biva v trebuhu, je pobezana z nagoni astralne dimenzije. Tako lahko ljudje sedanjega časa prebujajo dušo le skozi svoje nagone, kar pa jih še dodatno omeji in jih drži v astralnem svetu.

Pravilna pozicija glave bi morala biti po naravi v trebuhu ali poglobljena čim globlje v materijo. Nad njo, v prsih, mora delovati duša. Takšno pravilno ravnovesje omogoča realno prizemljeno razmišljanje v glavi, neposredno soočenje z vzroki in obvladovanje le-teh. Če je glava postavljena v materialno dimenzijo, pa to omogoča moč nad materijo.

Duša, ki je po naravi v prsih, spontano premaguje bremena glave, saj ji je le ta podrejena. Glava se duši ponižno, spoštljivo predaja. Duša v odnosu do glave deluje nadrejeno in jo osvobaja.

Globoke meditacije z zgoraj opisano vsebino omogočajo postopno ozaveščanje pravilni duhovni položaj glave in duše. Staro stanje dominacije glave se nam postopno ruši, iz naše podzavesti v našo zavest postopno prehaja pravilna vsebina, ki omogoča naši duši brezmejno srečo in svobodo.

S prehodom skozi pregrado tisočletja v letu 2000 so se v planetu Zemlja skreirale nove zakonitosti življenja. Prejšnje energije delujejo samo še v preteklosti, v sedanjosti pa nimajo vrednosti. Kljub temu lahko energije preteklosti v ljudeh še vedno ostanejo še kakšnih 500 let.

Od leta 1992 so se začeli rojevati otroci z dušo iz novih energij tega tisočletja. Vsi, ki so se udeležili delavnic duhovnega razvoja, v sebi nosijo energijo novega tisočletja, vendar jih zaradi pogojenosti rojstva za zdaj še ne morejo koristiti v vsakdanjem življenju. Nove energije duše se prebudijo, če so skupaj vsaj trije ljudje z energijami nove dobe. Tudi otroci, ki so rojeni v novem času, ne morejo živeti z novo dušo, saj so ujeti v stare energije, ki jih kopirajo od svojih staršev. Nove energije nosijo v svojih podzavestnih dimenzijah. V stiku s prebujenim človekom nove dobe, ki je bil na vsaj eni delavnici duhovnega razvoja, pa se ta podzavestna vsebina prebudi in poveže v prijetnem sožitju. Nova duša nove dobe nosi v sebi sedemkrat večjo veličino svetlobe, svobode, sreče in ljubezni kot duša stare dobe.

Glavni vzrok zla v človeštvu je posledica padca človeštva v materijo. Zaradi delovanja negativnih sil v času od 25.000 let nazaj do 17.000 let nazaj se je v materiji ustvarila moč iluzije, ki drži ljudi ujete v materialnih vzrokih. Iluzija materije dominira nad človeško voljo s ciljem, da ljudje delujejo kot energetska hrana določenim negativnim silam, ki so po svoji evolucijski vrednosti močnejša od ljudi. Ljudem tako ostane le minimalni del lastne volje s katero so zmožni kreirati življenjsko srečo. Religije so bile ustvarjene, da pomagajo ljudem premagati materialno iluzijo in jim odkrivale duhovni svet. Na žalost pa se je energetski potencial religij sčasoma izpraznil, in ljudje so lahko koristili le razumski del teorije, ki pa ni imel več izvirne duhovne vrednosti. V starih kulturah so imeli znanje kako svojo vsebino osvoboditi iz materije. To na vzhodu prakticirajo jogiji z rednimi meditacijami v asanah, pri čemer se koncentrirajo na dvigovanje svoje vsebine iz materije v dušo ali zavest. Pri indijancih so prav tako razvili razne tehnike osvobajanja od materije. Ena od njih je dolgotrajno sedenje v sodu, pri čemer so noge sključene. Takšno načrtno mučenje telesa omogoča razkrajanje iluzije materije.

Večina iluzije materije ostaja vezana na seksualno človeško energijo, kjer so ljudje najšibkejši. V preteklosti, ko so nastajale religije in razne duhovne teorije je bila narava seksualne energije ljudi v celoti pod dominacijo negativnih sil. Zato je bila možnost osvobojenoti le skozi odrekanje vsakršni seksualni aktivnosti. Narava sedanjega časa pa omogoča, da se ravno skozi svobodno neobremenjeno seksualno aktivnost osvobajamo iz materije. Narava seksualne energije kolektivnega stanja človeštva je prestopila na višji nivo, ki omogoča veliko večjo svobodo.

Ljudje, i se razumsko močno vezani na kakšno religijo, v sebi držijo kolektivno stanje seksualnih energij, ki so delovale ob nastanku religije, nekaj tisoč let nazaj. S tem držijo v sebi takratno kvaliteto energij, ki pa sedaj pogojuje razna obolenja v spodnjem delu telesa. Bolezensko stanje seksualne energije izrazito zmanjšuje naravno telesno vibracijo, kar pogojuje obolenje celotnega telesa.

Pravilno delovanje osvobojenosti iz materije predstavlja to, da v celoti povlečemo vsebino svojih materialnih energij v duhovni svet in nad njimi vzpostavimo zavestni nadzor. S tem se osvobodimo bolezni in vseh ostalih problemov in težav materialnega sveta. Med drugim tudi nevarnosti za nesrečo. S tem tudi izgubimo strah pred materialnim svetom in občutek, da smo mu podrejeni. Nad sabo dobimo absulutno moč in zavedanje popolnega obvladovanja svojih vsebin.

Planet Zemlja neprestano potuje po svoji poti skozi univerzum. Vrti se sama okoli sebe, vrti se okoli sonca, sončni sistem se vrti okoli središča, cel univerzum je v neprestanem kroženju, gibanju. Zaradi tega ni planet Zemlja nikoli na istem mestu, kakor imamo občutek ljudje, temveč prehaja skozi različne energetske pasove, ki pogojujejo vedno drugačno zakonitost. V času novega leta gre planet Zemlje skozi določene faze v katerih se energija vlije v človeštvo in ga napolni z novimi zalogami energije za celotno prihodnje leto. V teh fazah se napolni vsa Zemlja, človeštvo, narava. Če se to ne bi zgodilo, cel planet ne bi imel energetskega potenciala za nadaljno življenje. Datumi, ki so ključni za prehod te energije so neodvisni od religij ali kultur in obstajajo od nekdaj. Nekatere religije so jih vzele za svoje, kar pa ne pomeni, da so jih one ustvarile.

15. in 16.12. se odpre svet mrtvih. V tem času se odpre duh in materija mrtvih. V času dneva mrtvih se odpre samo duša umrlega in duša se takrat lahko osvobaja. V tem času pa osvobajamo mrtve in njihov duh ter materijo skozi svetlobo ljubezni in pozitivnih energij.

17.12. postavimo božično drevesce in ga okrasimo.

od 22. do 24.12. postavimo pod božično jelko palačo, domovanje, "jaslice" za usmerjanje pravilne inkarnacije svetlečega bitja novega prihodnjega leta.

25.12. slavimo - častimo inkarnacijo svetlečega bitja novega leta v maternico Zemlje in človeštva v tretji podzavestni dimenziji.

1.1. slavimo rojstvo novega leta v planet Zemlja.

15.1. slavimo rojstvo novega leta v človeštvo.

17.1. lahko podremo božično jelko.

Ko krasimo jelko je primerno, da iz narave prinesemo kakšno vejico, storž, mah. Tako bomo v domovanje prinesli energije narave, ki sicer ne morejo vstopiti v notranje prostore.

V času ustreznih datumov lahko delamo meditacije, obujanje čaker ali vrlin. Lahko pojemo svete mantre. Pomembno je, da izrazimo čisto vsebino in jo vnesemo v določen čas. S tem bomo zastavili svoje prihodnje leto v čistem stanju svetih energij.

Usklajeno delovanje elementov v naši duševnosti pogojuje življenjsko srečo. Moški simbolizira element zraka in ognja, ženska pa element vode in zemlje. Kljub temu v vsakem človeškem bitju obstajajo vsi elementi ne glede na njegov spol. Vsak element predstavlja določeno smer delovanja, ki jo usmerja zavest, ta pa ni odvisna od spola, saj je nespolna.

Skozi element zraka in vode, ki sta povezana, se ureja naše čustveno življenje, čutenje življenja, nas samih in ljudi okoli nas.

Skozi element ognja in zemlje pa se ureja naše telesno zdravje, vitalnost, ter materialno - finančno stanje. Element ognja predstavlja volja, vztrajnost, materialna realizacija, samozavest, bojevito prodiranje do cilja. Ogenj mora biti pravilno povezan z elementom zemlje, saj bomo le tako lahko realno dosegali cilje, za katere se borimo. Element ognja mora biti vedno nadrejen elementu zemlje. Zemlja je brez ognja mrtva materija, ki predstavlja težo življenja. Če vanjo spustimo eksplozivno moč elementa ognja, zemlja oživi in omogoči prizemljeno realizacijo cilja. Če element zemlje kljubuje elementu ognja, ga lahko uniči, s tem pa uniči tudi sebe. Element zemlje se mora voljno predati elementu ognja, v sožitju in predanosti. Tako omogoči elementu ognja aktivnost, ki pripelje do realizacije cilja.

Vsak lahko sam v sebi aktivira pravilno delovanje elementov. Element ognja se bo pravilno oblikoval, če bomo nadvladali vse nagone in strasti. Zelo pomembna je prehrana. Premagati moramo nagon po hrani, ali strah pred hrano. Hrana naj bi bila grenka in čimbolj neokusna. Enako naj bi se odrekli telesnim užitkom. Pomembno je obvladovanje misli, obvladovanje fantazij, ki se jim ne smemo nikoli prepustiti. Fantazije o prihodnosti, o našem telesu, o naši osebnosti vedno vodijo do neuspeha v življenju.

Veliko vlogo pri urejanju elementa ognja in zemlje igra seksualno stanje. Pravilno aktiviranje ognja in zemlje omogoča živalski seks. Ta se odvija skozi plemeniti ogenj, ki dominira in plemenito materijo, ki se brezpogojno v celoti predaja plemenitemu ognju. Dolžnost moškega je, da izpolni in zadovolji žensko kot simbol materije z vsebino plemenitega ognja, zato moški zadržuje svoj orgazem, kolikor je možno, ženska se v predanem stanju popolnoma prepusti užitku.

Po končanem kvalitetnem seksualnem ritualu ostaneta v objemu in ljubkovanju. S tem transformirata energijo ogenj - materija v energijo sožitja ljubezni zrak - voda. Primerno je, da se pred seksualnim ritualom naredi maditacija, v kateri se moški izenači z elementom ognja, ženska pa z elementom zemlje.

Živalski seks mora potekati kot igra, ki se vedno odvija skozi plemenito človeško dušo in plemenito človeško zavest.

Ko moški in ženska uskladita svoje elemente, lahko materialno realizirata vsak zastavljeni življenjski cilj, tako v smislu telesnega zdravja, kot materialnih dobrin.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M