Glavni meni

V času novega leta, ko se staro leto poslavlja in se rojeva novo leto, je primerno, da se ljudje trudimo biti pozitivni, prijetni in prijazni drug do drugega. To je namreč čas, ko se stanjša meja med materialnim in duhovnim svetom in v človeškem kolektivnem polju prevlada ljubezen kolektivnega sožitja.

To obdobje pa je tudi obdobje skušnjav. Izrazite so skušnjave konfliktnega odtujevanja ljudi, ki nas provocirajo, da bi podlegli čustvom jeze in sovraštva do soljudi, predvsem do bližnjih. Da bi ljudi opravljali, se z njimi prepirali, bili neprijazni, tečni in zoprni.

Še posebej zadnje tri dni decembra in prvi dan v januarju se moramo truditi obvladati svoja negativna čustva. Če nas bo kdo razjezil, do njega vseeno izrazimo ljubezen ali pa se usmerimo vase, navzdol v svojega duha in tam ponavljamo sugestijo ljubezni. Pojemo lahko tudi mantre Plemenita svetloba svetega duha in Naj bo božanska svetloba v tebi.

Te štiri dni pazimo, da se ne jezimo, opravljamo in zaničujemo ljudi. Trudimo se v sebi ohraniti ljubezen tako, da imamo radi ljudi, kajti le ljubezen združuje in je edino orožje proti konfliktnim energijam, ki nas v tem času preizkušajo.

Če bomo te dni pravilno delovali, si bomo ustvarili pozitivne zasluge, katerih sadove bomo koristili celo naslednje leto.

Kdor bo podlegel skušnjavam, bo podlegel kolektivnim vzrokom človeštva, s katerimi se bo moral boriti še celo naslednje leto, kar lahko povzroči, da bo zaostajal v času in ne bo mogel živeti sedanjosti.

Zadnje tri dni starega leta se namreč sprožijo energije rojstva novega leta, ki človeka duhovno prestavijo iz energij starega leta v energije novega leta. Če v tem času delujemo pozitivno, s tem omogočimo, da te energije stopijo v nas in nas prestavijo v čas novega leta, kjer vladajo drugačne duhovne sile kot v preteklem letu. Na ta način nam je dano, da zaživimo v skladu z zakonitostmi življenja novega leta, kar pomeni, da obvladujemo sedanji čas in posledično uspešno rešujemo situacije, ki nam pridejo na pot.

Razumsko okoreli ljudje, ki zanikajo ali blokirajo svoja pozitivna čustva in jih torej ne morejo živeti, tako težje prestopijo v novo leto.

Obdobje prehoda je čas ljubezni, prijaznosti, humanosti in dobrote torej pozitivnih čustev, ki se aktivirajo v človeku ob prestopu v nove energije.

Čustva prihajajo iz univerzalnega vira in krožijo, so živa energija, ki jo lahko čutimo v času. Pozitivna čustva razkrajajo okoreli razum, ki je neprimerljivo šibkejši od posameznega človeka in kolektivne človeške skupnosti, čeprav na videz ne izgleda tako.

Če ohranimo sožitje s kolektivnim človeškim poljem, potem razum nima moči.

Univerzalna moč je nesebična ljubezen. Ljubezen, ki je realna, prizemljena in plemenita, s katero vstopamo v univerzalno polje človeške ljubezni. Ljubezen je poslana iz božanskih dimenzij, kot čista sreča in svoboda, ki stalno vibrira v človeškem polju in ima moč, s katero lahko dosežemo vse oblike uspeha.

V človeškem kolektivnem polju je svetloba ljubezni, ki v sebi nosi moč vseh elementov in nam omogoči, če se ji predamo v ponižni prošnji, popolnoma prizemljen in realen nadzor nad vsebinami vseh človeških vzrokov. Omogoči nam srečo, ljubezen in blaginjo. Bolj kot smo humani, v večji meri bomo deležni te ljubezni in bolj bomo zaščiteni pred okorelim razumom.

Pekel so vsebine, ki jih ljudje še niso izživeli ali vsebine, ki so jih že živeli, vendar so utonile v pozabo. V večini so to vsebine, ki so jih ljudje živeli v nasprotju z naravnim kolektivnim poljem planeta Zemlje. Zemlja je te vsebine skozi stoletja vsrkavala vase in jih skladiščila. V tem smislu je pekel smetišče, odsev tistega dela kolektivnega človeškega polja, ki ne spada v naravno stanje planeta Zemlje.

V peklu so vsebine človekove zavesti, ki so te smeti proizvedle in ki ta odpad kolektivnega človeškega polja vzdržujejo ter širijo njegov vpliv. Pritisk pekla ne čutimo samo ljudje, njegova moč pritiska tudi na svet rastlin in živali.

Na smetišču so vsebinski programi, ki imajo veliko moč nad kolektivnim poljem planeta Zemlje. Tu so nakopičene nepravilne, nenaravne vsebine religij, političnih sistemov, preteklih kultur in civilizacij  ( perzijske, egipčanske, grške, rimske…), vojn, konfliktov,…

17.000 let nazaj je bila na področju Balkana nam nepoznana civilizacija ali politični sistem, katere vpliv se še danes širi iz dimenzije pekla in ta program ima največjo vsebinsko moč vpliva na mišljenje in delovanje ljudi, ki tukaj živijo danes.

Značilno za to tisočletje, v katerem živimo je, da se smeti v peklu reciklirajo, kar pomeni, da prihajajo odpadne vsebine na površje, na svetlobo. Za razliko od  prejšnjih tisočletij, ko so vsebine sicer v manjših odmerkih bremenile kolektivna polja planeta Zemlje, vendar so ostajale v peklu, se sedaj kolektivni vzroki dvigujejo iz teme proti svetlobi. Bliže ko so svetlobi, v večji meri  zaznavamo in občutimo njihov pritisk.

Negativne vsebine, ki pritiskajo na posameznika se kažejo kot njegovi individualni vzroki,  s katerimi se mora človek boriti, če želi v življenju duhovno in drugače napredovati.

Največja napaka nekaterih verskih sistemov je, da so v ljudeh prebudili strah pred peklom. Negativne vsebine pekla se hranijo s tem strahom ljudi in se krepijo. Ljudje, ki se bojijo, se ne morejo ali nočejo spopasti s svojimi negativnimi vzroki in z negativnimi vzroki okolja, ter se na ta način osebnostno ne razvijajo in duhovno ne rastejo.

Peto kolektivno polje

Na petem kolektivnem Zemlje polju se nahajajo bitja imenovana devasi. Devasi so mentalna bitja, ki imajo svojo zavest ter kreirajo svojo lastno kulturo.
Če bi  želeli devasi vstopiti v evolucijo kolektivnih polj in delovati v sožitju z vsemi dimenzijami planeta Zemlje, bi se morali roditi v materialni svet kot človeška bitja. Nasprotno pa trenutno ni možno, da bi se človeško bitje rodilo v peto kolektivno polje.

In vendar se že sedaj kreira civilizacija materialnih bitij na peti dimenziji, ki bodo imeli nekoč  možnost aktivno delovati v vseh kolektivnih poljih planeta Zemlje. Posledično se bo vzpostavil žarek, skozi katerega se bodo lahko človeška bitja rojevala v peto kolektivno polje.

Preden pa bodo materialna bitja zaživela na peti dimenziji bo pekel, ki predstavlja nenaravno vsebino planeta Zemlje in se nahaja na polju nič, prenehal obstajati. Vsa njegova vsebina bo dosegla svetlo stran.

Naravno bivanje Slavka Mahneta Shyame je na sedmi stopnji kolektivnega polja. Njegova energetska baza je deveto kolektivno polje in tam je tudi doživel zlitje z božanskim središčem.

Polje kolektivne vsebine planeta Zemlje vsebuje kolektivno polje stvari, rastlin, živali in človeka. Te dimenzije so med seboj povezane, hkrati pa ima vsako polje svojo lastno zakonitost.

Prvo dimenzijo kolektivnega polja planeta Zemlje predstavljajo stvari. To je svet grobe materije. Sem spada telo človeka, živali in rastlin, mineralni svet, izdelki človeka…

Drugo dimenzijo kolektivnega polja predstavljajo rastline. Ta dimenzija vsebuje telo rastline, ki predstavlja dimenzijo stvari in aspekt, ki predstavlja rastlino, kot čuteče bitje.

Tretja dimenzija predstavlja kolektivno polje živali. Ta je sestavljena iz vsebine stvari, ki predstavlja grobo živalsko telo, iz vsebine rastlinske dimenzije, ki jo žival vsebuje in iz živalske zavesti. Zavest je v manjši meri prisotna tudi v dimenziji stvari in rastlin. Kar opisane dimenzije nimajo je razum kot samostojna vrlina.
Četrta dimenzija predstavlja človeško kolektivno polje, ki vsebuje razum, inteligenco, logiko, zavest in čisti um. Naštete vsebine se odražajo v posameznem človeškem bitju iz kolektivnega človeškega polja. Človek črpa vrlino razuma iz kolektivnega polja v najmanjši meri, čeprav je razum v človeku prisoten v večji meri kot ostale vrline.

Razum ima v človeškem kolektivnem polju drugačen potencial kot ostale vsebine. V preteklosti so namreč višja duhovna bitja v razumsko stanje kolektivnega človeškega polja vnesla program, ki se razlikuje od naravnega programa te dimenzije. Ta bitja so bili padli angeli.

Razum je takrat dobil moč, ki mu omogoča, da deluje samostojno izven zakonitosti kolektivnega človeškega polja. Za človeka ta samosvoja moč razuma deluje rušilno, je kot strup, ki preprečuje, da bi človek črpal iz naravnih vsebin človeškega polja, kjer se nahaja sreča, varnost, ljubezen, užitek…

Umetni razum deluje sam zase in se izraža samo skozi materijo. Ostale zavestne vsebine, kot so um, zavest, logika, intelekt se izražajo skozi vse dimenzije; živalsko, rastlinsko in dimenzijo stvari. Razum pa ignorira te vmesne stopnje. In na ta način ne omogoča uravnovešenega razvoja ampak pogojuje podrejenost. Tako imenovani nečloveški razum dominira nad ljudmi in nad višjimi stopnjami zavestnih funkcij, ki delujejo kot naravni potencial človekovega kolektivnega polja. Razum je med temi vrlinami najnižje razvita a dominantna pozicija.

Umetni razum si podreja vsebine denarja, telesnega zdravja, znanosti in izobraževalnega sistema, religije. Ljudi spravlja v skušnjavo iluzije odvisnosti od materialnih stvari in jih tako povleče na evolucijsko nižjo stopnjo bivanja. Človeško kolektivno polje ni ogroženo od te vrste razuma, ogrožen pa je posamezni človek. Ljudje, ki so podrejeni umetnemu razumu, se vedno bolj oddaljujejo od kolektivnega človeškega polja in padejo niže v živalsko ali rastlinsko kolektivno polje.

Razum je omamna stvar, ki ima moč padlih angelskih bitij, ta pa je večja od moči, ki jo lahko ustvari človek sam. Ravno zato ta moč človeku ne omogoča naravnega evolucijskega napredka, ker ga povleče na nižjo stopnjo razvoja. Ljudje zlahka podležemo omamni privlačnosti umetnega razuma, ki nam daje lažen občutek moči in obvladovanja stvarnosti. Ne zavedamo se v kolikšni meri ta isti razum pogojuje iluzije, naše slabo telesno in psihično počutje, življenjsko nesrečo in trpljenje.

Pozitivna angelska moč deluje kot protiutež umetnemu razumu.

Na programih Slavka Mahneta Shyame se uravnovešeno prebuja vsa kolektivna polja in omogoča človeku, da se razvija v sožitju z vsemi dimenzijami, kar mu omogoča celosten razvoj svojega bitja.

V času božičnih in novoletnih praznikov se naravno okrepi človeško kolektivno polje in moč umetnega razuma v tem času oslabi. S tem, ko sodelujemo v prazničnih ritualih, skozi katere se neosebno izraža narava kolektivnega polja vseh dimenzij, se v nas prebudijo lepe energije kolektivnega polja planeta, ki se širijo v naše kolektivno človeško polje. To nam najbolj uspeva, če se trudimo imeti radi vse ljudi.

Osnova celotnega stvarstva je ljubezen. Ljubezen sožitja omogoča prijeten način zadovoljstva bivanja, saj je z ljubeznijo lepo živeti. Mnogi ljudje mislijo, da je ljubezen znak šibkosti in osladna zadeva. Toda tovrstna ljubezen, ki vsebuje takšne slabosti, ni resnična ljubezen, saj gre za stanje, ki je prežeto z raznimi vrstami egoizma (ljubosumje, posesivnost, daj-dam sistem…), katerim je v glavnem skupno to, da tisti, ki to nečisto obliko ljubezni sproža, nekaj pričakuje nazaj v zamenjavo za svojo ljubezen. Resnična ljubezen pa nič ne pričakuje v povračilo. To je čista sila stvarstva, v kateri je vsebovana moč celotnega planeta. Takšna ljubezen osvobaja, nudi zaščito, veličino in moč človeku, ki jo prevaja. Resnična ljubezen kroži in giblje kot vrelec ali potok življenja in avtomatsko nudi sadove tistemu, ki jo prevaja. Majhni otroci, ki jih še ni omadeževal deformirani kolektivni razum naše civilizacije, so pravi zaklad človeštva, saj prek njih v človeštvo neovirano dere reka ljubezni in osrečuje in osvobaja njihovo okolico.

V prvi polovici leta 2008 bo Slovenija predsedovala Evropski uniji. V tem procesu pa ne bodo sodelovali le slovenski politiki, ampak vsi prebivalci naše države. Slovenija bo postala središče Evrope in vsi Slovenci bodo tako imeli veliko odgovornost. V času predsedovanja Slovenije, naj bi se vsi Slovenci trudili imeti radi ljudi. V prvi vrsti naj bi imeli radi sebe in svoje sodržavljane, v drugi vrsti pa naj bi imeli radi prav vse ljudi Evropske unije. To je namreč predpogoj, da bodo tudi drugi Evropejci imeli radi Slovence in jim posledično izkazovali spoštovanje. Ljubezen je namreč vedno dvosmerna komunikacija. Le tisti, ki v sebi goji pravo ljubezen, razvija svojo lastno duhovno širino. Slovenski narod lahko razvije svojo duhovno širino le če bo imel rad sebe in druge.

Elementali

Elementali so namerno ali nenamerno ustvarjene duhovne kreacije, ki težijo k realizaciji nekega duševnega programa. So živa bitja, ki se hranijo z izživljanjem programa, ki ga nosijo. Ustvarjajo jih ljudje sami s svojim delovanjem. Elemental prebiva v človekovi podzavesti in se prenaša po družinskem korenu. Hujši elementali lahko povzročajo smrtne nesreče ali hude poškodbe in celo samomore ali umore, medtem ko blažji elementali povzročajo alkoholizem, prepire, konflikte, finančne in materialne težave, bolezni oziroma zdravstvene težave in še kaj. Ko elemental povzroči dejanje, se nahrani in vrne v podzavest oziroma družinski koren.
Primerno je, da elementale ozavestimo in razkrojimo s svetlečim magičnim mečem: s svetlečim magičnim mečem v elemental zasekamo križ, nato pa še pentagram.

Astralna dimenzija je duhovna dimenzija nad materialno dimenzijo. Ima svojo snovnost, ki pa ni trda materija, kot materijo dojemamo ljudje s svojim omejenim razumom. Je živost energije, ki se giblje.

V astralni dimenziji, prav tako kot v materialni dimenziji, obstajajo minerali, rastline, živali in ljudje. Med seboj so ločeni, saj primarno obstajajo vsak v  svojem  kolektivnem polju kateremu pripadajo.

Hkrati pa so povezani v skupno kolektivno polje, kjer bivajo v sožitju in soodvisnosti. Vsebine čutenja in mišljenja v tem kolektivnem polju delujejo znotraj posamezne kolektivne celote in odsevajo tudi skozi vse ostale vrste.

Ljudje, ki telesno živimo v materialnem svetu, s svojim duhovnim delom pripadamo in bivamo v astralni dimenziji, s katero smo vzročno povezani.
V astralni dimenziji se kreirajo energije, ki jih izživljamo v materialnem svetu. Vsaka naša misel, naše dejanje, čustvo in občutek odseva v kolektivno polje celotnega planeta astralne dimenzije.

Dolgoročne oblike izražanja odsevajo prvotno v kolektivno polje človeške skupnosti in nato potujejo skozi živalski in rastlinski svet do mineralnega sveta, ki predstavlja temelj. Od tam se vsebine vračajo nazaj do človeške dimenzije in se izrazijo kot usoda vidnih dogodkov na površinskem nivoju našega življenja. Iz kolektivnega polja se vrnejo do posameznika in mu kreirajo življenjsko usodo.

Dogodki, ki odsevajo vse do temelja in nam kreirajo našo usodo so rojstvo, novo leto, rojstni dnevi, iniciacije, dogodki, ki predstavljajo prelomnice v našem življenju npr. prvi šolski dan, zaključek razreda ali šolanja, vpis v srednjo šolo, na fakulteto, prva zaposlitev…

Do temelja prodre tudi naš odnos do sočloveka, s katerim smo v tesnejšem odnosu kot je partnerski, zakonski odnos, odnos do otrok in staršev, sodelavcev…
Površinska komunikacija odseva samo znotraj polja človeške kolektivne celote, ki predstavlja četrto ali kavzalno dimenzijo astrala.

Obstajajo pa tudi višje astralne dimenzije. Peta astralna dimenzija predstavlja kolektivno polje vseh planetov našega osončja. Zaznavamo jo lahko kot živo gibljivo energijo planetov. Planeti osončja vplivajo na kolektivno človeško polje in so vključeni v program usode človeškega bitja. Iz te dimenzije se izraža astrološka definicija.

Astrologija razlaga celotno usodo človeka na podlagi njegovega rojstva. Ob rojstvu je skozi specifično delovanje planetov usoda človeka zapečatena.

A vendar je človeški zavesti dana možnost, da preseže danost rojstva. Kadar je človekova svobodna volja v nadrejenem položaju nad usodo, lahko človek sam usmerja in vodi svoje življenje. Medtem ko so minerali, rastline in živali podrejeni dominaciji planetov.

Obstajata še šesta in sedma astralna dimenzija. Prva predstavlja kolektivno vsebino 7. osončij, druga kolektivno vsebino 14. osončij.

Človek s svojim razumom ni zmožen definirati veličine stvarstva. Znanost kot produkt bele rase ne priznava in ne govori o duhovnih dimenzijah. Raziskuje le materialno dimenzijo. Posledično se je razvila kolektivna celota, ki ni povezana z naravo planeta Zemlje in naravo kolektivnega polja ljudi. Taka kolektivna celota nima povezave z živo celoto planeta Zemlje in kreira vsebine, ki se tičejo izključno človekovega razuma. Človeški razum pa izključuje dojemanje človeka kot celostnega bitja. Ne vsebuje pojma, ki bi obnavljal in plemenitil večinski del človeka, s katerim doživljamo pogoje osebnega čutenja bivanja.

Nasprotno pa stari narodi, skrbijo za doživljanje zadovoljstva v celoti svojega bitja. Živijo bolj celovito življenje kot ljudje bele rase, ki kljub prednostim, ki jim jih daje sodobna tehnologija, v življenju duševno bolj trpijo in so bolj osamljeni.

Obstaja stanje živega polja Zemlje, kjer so minerali, rastline, živali in ljudje v enosti. Med vsemi stvarmi in bitji, ki obstajajo v Zemlji, neprestano kroži energija. Da bi človek zaznal ta proces gibanja energije, mora vstopiti v astralno dimenzijo svoje podzavesti, kjer obstaja vedenje in čutenje, da je Zemlja živa. Pomembno je, da človek ohranja stik z živo vsebino Zemlje.

Znanje, ki ga imamo, je vsekakor koristno in pomembno, nimamo pa pravice, da si ga  egoistično lastimo. Biti moramo hvaležni zanj. Pravilno je, da človek hvaležno preda svoje znanje živi vsebini Zemlje in tako koristi rezultate iz duhovnega sveta.

Nasprotno pa lahko človek s svojim razumom povzroči, da se prekine proces kroženja naravnih vsebin skozi njegovo telo in duševnost. Takrat njegovo telo začne slabeti in velikokrat zboli. Najpogosteje za rakom. Rakaste celice so vezane na razumske kreacije, ki dominirajo nad določenim delom telesa.
Po naravi predstavlja razum  2 % celote človeka.

Razum sam po sebi ni nič slabega. Ravno nasprotno. Človeški razum je božanska vsebina v človeku in predstavlja človekovo materialno individualnost. Problem pa je, ker razum v svoji nižji fazi razvoja ni zmožen sodelovati z živo vsebino Zemlje. Veže se izključno sam nase in tako nastaja razumska kreacija, ki je  ločena od zakonitosti živega procesa planeta Zemlje. Razum v taki obliki išče kolektivno povezavo z bitji, ki imajo prav takšno ločeno kolektivno razumsko kreacijo in ustvarja se kolektivna celota , ki je sama sebi namen. Človeka, ki priznava to ločeno razumsko kreacijo, v celoti preplavi vsebina razumskega kolektivnega polja. S tem se v človeku zmanjša delež življenjske energije iz katere je bil ustvarjen in ki izhaja živega polja Zemlje.

Živo polje Zemlje omogoča naravno ravnovesje življenjskih  procesov. Umiranje, rojstvo, življenje živih in življenje mrtvih; vse to je del živih procesov planeta Zemlje. Deformiran razum v človeku zastruplja te procese naravnih vsebin.

SVET MRTVIH

Kadar se ravnovesje dimenzij živih in mrtvih poruši prevlada kaos v človekovi duševnosti. Svet mrtvih prodira v svet živih in obratno. Ko svet mrtvih prodre v živega človeka se mu poruši astralna dimenzija.

Živi ljudje posegajo v svet mrtvih z neprimernim razmišljanjem o mrtvih (opravljanje), z egoizmom do umrlega (si želimo umrlega nazaj) ali s sovražnim odnosom do umrlega. To zablokira proces evolucije mrtvega, ki se dviga vedno višje po astralni dimenziji, posledica česar pa je, da umrli ne zna opredeliti ali je živ ali mrtev. Ne ve, da zanj obstaja življenjski vir v duhovnem svetu in zato išče vir v živih ljudeh. Bori se, da bi ohranil navade iz realnega življenja, ker ne pozna drugih oblik bivanja.

Zato je pomembno, da imamo spoštljiv odnos do umrlega človeka, do njegovega zemeljskega življenja in njegovega življenja po smrti, kjer mu želimo, da zaživi v sreči in svobodi in si gradi novo življenje. Prav tako se moramo truditi, da po svojih najboljših močeh mi tukaj živimo naprej  in gradimo čim bolj polno življenje.

Šele ko mrtvi prestopi v kavzalno dimenzijo astrala, lahko zaživi v duhovnem svetu. Takrat se prekine tudi vsa povezava z njegovim prejšnjim življenjem. V svetu mrtvih so ljudje srečnejši kot v materialnih dimenzijah. Po smrti se razkroji človeški razum, ostane pa duša, duh in zavest. Reši se razumskih predstav v povezavi z materialnim svetom. Individualnost se ne izraža več skozi razum, ki je omejen na definiranje razumskih pojavov, ampak skozi zavest, ki ne blokira čustev in duhovne sreče.

Ob dnevu mrtvih se razumska kletka, ki omejuje človeka, zmanjša in takrat lahko nekateri zaznajo delček te prijetne energije sreče duhovnega sveta.
Duhovno prebujeni ljudje, ki imajo ozaveščen svet živih in tudi svet mrtvih, lahko živijo v obeh dimenzijah hkrati. Kadar takšen človek komunicira z dimenzijo, kjer mrtvi duhovno zaživijo, doživlja občutke, ki so veliko lepši in prijetnejši od teh, ki jih lahko živi v tem svetu.
To pa zato, ker smo ljudje v svojem telesu vezani na materijo, ki otežuje procese čutenja, mišljenja in delovanja. Skozi materijo se kreirajo vse vrste iluzij, ki nas zasužnjijo in nam onemogočajo, da bi doživljali čiste občutke in videli resnico bivanja.

S premagovanjem skušnjav materije, si v duhovnem svetu gradimo srečo in zasluge, ki jih lahko nato živimo tudi v  tem svetu. Zato se trudimo biti  nesebični, ne razmišljajmo in govorimo slabo, ne podležimo pohlepu in  ljubosumju, ne bodimo pokvarjeni…

Pozicijo v svetu mrtvih si ustvarjamo tudi s tem, da osvobajamo vpliv mrtvih iz svoje podzavesti. Lahko polglasno ali glasno beremo Tibetansko knjigo mrtvih in vsi mrtvi na Zemlji nas bodo slišali in se osvobajali. Pomaga tudi petje manter Hare Krišna in Plemenita svetloba Svetega Duha.  
Z obujanjem pozitivnih življenjskih vrlin krepimo individualno zavedanje v globinah svoje podzavesti, kar omogoča, da budno živimo v duhovnem svetu in od tam črpamo energijo.

Obstajajo različne definicije boga. Vsaka religija razlaga boga drugače. Vendar je bog le eden, tako da vse religije častijo istega boga.

Religije so nastale in se širile iz prvotnega božanskega vira, ki je čista svetloba.

S časom se je ta prvotni življenjski vir trošil in religije so postajale vedno bolj institucionalizirane.

Dokler je prvotni vir prisoten na tretji nezavedni dimenziji, ljudje še lahko stopijo v stik z njim, religija ostaja živa. Ko pa življenjski vir prestopi na temno stran, ki jo predstavlja 2 nezavedna dimenzija, religija brezpogojno propade.

Pomembno je, da priznamo boga. Da smo iz njega ustvarjeni. V sebi moramo najti božanski vir, ki obstaja tudi v vsem, kar nas obkroža.

Človek, ki priznava, da je vse božansko stvarstvo in da je on prav  tako del božanskega stvarstva, v sebi gradi višjo stopnjo življenjske varnosti in sreče, ima bolj trdno osebnost in je predvsem duhovno večje bitje.

Kadar človek misli, da je neodvisen od božanske življenjske vsebine, da je zgolj razumsko bitje, takrat se njegov duhovni del bitja vedno bolj manjša. Napadejo ga bolezni, pride v težave, dogajajo se nesreče…Vse z namenom, da se mu skozi trpljenje razkroji napuh razumskega življenja in se v njem začne prebujati spoštovanje do boga.

Kadar smo v sožitju z božanskim virom, se naša življenjska energija obnavlja, obstaja pretok energije, ki ga lahko ponazorimo z dihanjem.

Bitja z veliko ego vsebino samopomembnosti prekinjajo ta pretok, obstanejo lahko le tako, da se hranijo z energijo drugih.

Slavko Mahne Shyama je v času svojega bivanja v Avstriji vstopil v božansko središče, kjer obstaja čista resnica. Pogoj, da vstopiš v prvotni božanski vir je, da duhovno umreš kot človek.

Slavko Mahne Shyama se je spojil z božanskim središčem in skozi njega lahko najdemo božansko vsebino. Njegov človeški del, njegovo telo je le pot do božanske vsebine. Slavko Mahne Shyama je prisoten v božanskem središču v enaki meri kot takrat, ko je doživel srečanje z božanskim virom, hkrati pa je prisoten tudi tukaj. Je v neprestanem sožitju z božansko vsebino. Slavko Mahne Shyama ne smatra, da je on božanska vsebina. Smatra, da je v enosti s to božansko vsebino.

Tisti človek, ki bi uspel skozi Slavkota Mahneta Shyamo najti pot do božanske vsebine, bi lahko dosegel takšno duhovno preobrazbo kot jo je on. Božansko središče sprejme vsakogar, ki si to zasluži. Problem pa je, da mora človek, če želi vstopiti v božansko središče, umreti s svojo človeško vsebino. Ego stanje se v božanskem središču popolnoma razruši, človek se mora  razbliniti in pri tem vstopiti v enost božanske zavesti. Človeška bitja zaradi strahu samorazkroja niso zmožna vstopiti v božansko središče in se vedno umaknejo nazaj v svoje človeško stanje razuma, ki daje občutek navidezne kolektivne varnosti.

Na dan mrtvih se odvijajo pomembni duhovni procesi, ko mrtvi  vstopijo bliže materialnim dimenzijam.

V tem tisočletju lahko mrtvi sežejo globje v materialne dimenzije in so v obdobju izven praznikov prisotni v globjih astralnih dimenzijah.

Sedmo leto tega tisočletja se realizira tudi v dimenziji mrtvih, tako da so mrtvi  prisotni v širšem razponu.

Zelo pomemben je pravilen odnos do mrtvih. Ta je od letošnjega leta naprej tesnejši, takšen kot je bil pred 17.000 leti.

Dan mrtvih je priložnost, da se razbremenimo tistih vzrokov , ki smo jih sprejeli od mrtvih s katerimi smo bili sorodstveno povezani v času njihovega življenja ali vzrokov sorodnikov, ki so že dolgo mrtvi in se z njimi nismo nikoli srečali.

Namen dneva mrtvih je, da se vzroki mrtvih, ki jih nosimo v sebi, sprožijo iz naše podzavesti in se vrnejo k mrtvim. Vzroki se sprožijo ob obisku pokopališča ali če razmišljamo o umrlih.

Vzrok se sproži  na 7. čakri materije in normalno potuje 3 mesece in pol po naši podzavesti, preden prejme prednik svojo vsebino nazaj.
Če želimo ta proces pospešiti naredimo ritual s kavzalno ploščo, ki je bila narejena v ta namen. Če naredimo ritual s kavzalno ploščo, bodo vzroki povezani s predniki v  2 do 3 urah stekli iz naše duševnosti in se v 7 dneh vrnili nazaj mrtvemu.

Ritual s kavzalno ploščo in ritual kabalističnega križa

Rituala naredimo preden gremo na pokopališče in ko se vrnemo nazaj domov. Pred ritualom s ploščo naredimo kabalistični  križ. Ploščo speremo pod mrzlo tekočo vodo, nato položimo roke na ploščo. Roke položimo eno na drugo, ženska leva spodaj, desna zgoraj, moški obratno. Po 15 do 30 s menjamo položaj rok. Nato damo ploščo na prsa s poslikano stranjo obrnjeno proti svojemu telesu, inicialke SMS so obrjene navzgor, roke položimo eno zraven druge. Držimo 15 do 30 s, nato ploščo na prsih obrnemo s poslikano stranjo vstran od telesa in držimo 15 do 30 s. Potem še enkrat položimo roke na ploščo, tako kot na začetku. Na koncu ploščo speremo pod vodo, ni pa nujno.

Ko pridemo domov naredimo najprej ritual s ploščo opisan zgoraj, nato naredimo kabalistični križ.

Ritual s kavzalno ploščo pri osvobajanju umrlih:

Kadar nimamo možnosti obiska pokopališča lahko sprožimo proces osvobajanja vzrokov tako, da prikličemo mrtvega. Najprej naredimo ritual s kavzalno ploščo opisan zgoraj. Na ta način se zaščitimo pred nevarnostjo, da bi začel mrtvi koristiti našo življenjsko energijo. Mrtvega pokličemo po nazivu, naj pride ta in ta, naj se tvoje vsebine dvignejo po žarku kavzalne plošče v višje duhovne dimenzije.

Ko končamo, ploščo speremo, naredimo ritual s ploščo, ploščo ponovno speremo z obeh strani in jo damo na zrak za 1 do 2 uri.

Po zračenju, ploščo speremo, naredimo ritual z rokami in ponovno speremo ploščo.

Ritual z knjigo:

Če nimamo kavzalne plošče lahko delamo ritual na simbole v knjigi. Poglobimo se v simbol, nato nanj položimo roke, ženska levo spodaj, desno zgoraj, moški obratno. Nato menjamo položaj rok. Ritual začnemo z mentalnim simbolom, simbol bogastva izpustimo, zaključimo z mentalnim simbolom.
Primerno je, da knjigo nesemo s seboj na pokopališče. Lahko jo imamo v torbi in jo za kratek čas, ko začutimo obremenitev, vzamemo ven.
S knjigo ne moremo dvigovati vsebin mrtvih.

Ritual dvigovanja vsebin mrtvih s pomočjo kavzalne plošče ni primerno delati izven dneva mrtvih, razen 7 dni po tistem, ko nekdo umre. Sedem dni po smrti, so za umrlega odprte poti v duhovni svet in v tem času lahko povlečemo njegove zemeljske vzroke  v duhovne dimenzije. Če se vzroki v tem času ne osvobodijo, umrli ostane deloma ujet v procesih zemeljskega življenja in takrat ne zna definirati ali je mrtev ali še živi.

Mrtvi ljudje, ki so ujeti v svoje zemeljske vzroke, ohranijo nagone telesnega življenja, ki jih silijo, da se hranijo z energijo živega človeka. V tem primeru mrtvi v duhovnem svetu ne morejo napredovati.

Umrli, katerih vzroke osvobajamo s pomočjo kavzalne plošče, takoj dosežejo 6. astralno dimenzijo, kjer se jim razkrojijo vsi zemeljski nagoni.

Proces osvajanja karmičnih stopenj oziroma čiščenja karmičnih vzrokov na določeni dimenziji, si lahko predstavljamo kot igranje računalniške igrice. Naši soigralci na posameznih dimenzijah so ljudje, ki imajo nalogo, da nam zastavljajo ovire in preizkušnje v življenju, katere nas silijo, da se neprestano razvijamo in karmično napredujemo in nam tako ne dovolijo stagnacije. Nekomu, ki si želi živeti v malodušju, mu ti soigralci zadajo večjo in težjo nalogo kot drugače. Tudi človek, ki se izmika oviram na svoji poti, lahko pričakuje vedno večje težave.

Igra, ki jo igrajo igralci, se lahko zaustavi npr. zaradi močne usmerjenosti v intelekrualno, zaradi religioznega ali političnega sistema, ki zablokira življenjske energije in povzroči, da le te zaostanejo v času. V tem primeru se v človeku naredi razdor med njegovim resničnim bitjem in razumsko zgrajeno celoto. Takrat se razjezijo in v igro posežejo angeli, ki delujejo na 8,7 karmični dimenziji v obliki bolezni ali nesreče, ki razruši razumsko kletko.

V svoji evoluciji človek v osnovi osvaja prvih sedem stopenj. Vsaka karmična stopnja je kvalitetna in pomembna za življenje.

Prva, druga in tretja karmična dimenzija predstavljajo temelj individualnosti in samozavedanja, ki pogojujejo človekovo srečo in zadovoljstvo v življenju. Če ima človek osvojen temelj, potem tudi individualizira vsako naslednjo osvojeno dimenzijo. Če dimenzija ni individualizirana nosi in občuti v tej dimenziji energijo drugih. Četrta predstavlja komunikacijo, peta čustva, šesta neosebno znanje. Sedma stopnja je končna dimenzija oblik. Vstop v to dimenzijo predstavlja zelo zahtevno nalogo. Ko človek vstopi v  sedmo karmično stopnjo se mu briše vso prej osvojeno znanje in vrline in vstopi v neosebno stanje zavedanja – razkrojijo se vse oblike egoizma.

Vsaka karmična stopnja v katero vstopimo je za nas obremenjena. Dokler se na tej stopnji borimo, s tem premagujemo svoje vzroke. Ko neko dimenzijo osvojimo, nam le ta predstavlja življenjsko vrlino, ki nam ostane za vedno. Sami pa se pomaknemo na višjo karmično stopnjo in se znova spopademo z bremeni in vsebinami. Kolikor uspemo urediti določeno karmično stopnjo, toliko se nam bo življenje v realnosti odvijalo brez problemov, ki predstavljajo to isto dimenzijo. In toliko stopnjo sreče bomo lahko občutili.

Če se želi človek zaščititi pred obremenitvami najbolj pomaga stanje ponižne prošnje in molitve: » Prosim, da se mi pomaga.« Napuh in ošabnost izničita vero in učinek prošnje. Prosimo vedno z individualnostjo. Zelo pomagajo tudi mantre Slavka Mahneta Shyame, ki že v osnovi delujejo jo na 8. karmični stopnji. Če mantre skupaj pojejo vsaj trije ljudje lahko dosežejo tudi 9. karmično stopnjo.

Osma karmična stopnja predstavlja neskončni vir življenjske energije in sreče. Človek lahko osvoji 8. karmično dimenzijo na tri načine: skozi vero in predanost, z nesebično ljubeznijo, z osvobojeno seksualno energijo. Ko človeku z eno od teh vrlin uspe vstopiti v 8. dimenzijo se mu avtomatsko zgradita ostali dve.

Nesebično delovanje pomeni, da se trudiš osrečiti druge, da nesebično skrbiš za svoje otroke, svojega partnerja in starše, vendar v zameno ne zahtevaš ničesar. Če samo pomisliš na povračilo, se zasluga, ki si jo ustvaril, zbije iz 100 na 35 % učinka. Misel, tudi če je navidezno humana, deluje na 3. karmični stopnji. Pomembno je, da v sebi iščemo življenjski vir sreče, ki ni vezan na misel. Nadzor in kontrolo misli vzpostavimo, če misel opazujemo in se ne enačimo z njo. Pomagamo si lahko tudi s ponavljanjem manter in imen bogov. Če premagamo svoje misli in miselne vzorce, avtomatsko preidemo na 6. karmično stopnjo. Če človek osvoji 6. dimenzijo lahko v življenju koristi tudi vse ostale. V prvih šestih dimenzijah so poleg ljudi prisotne tudi živali, rastline in minerali. Iz sedme dimenzije človek upravlja spodnje dimenzije, vendar ne živi v njih.

Slavko Mahne Shyama črpa vir energije za program biozdravljenja iz 8. karmične dimenzije, na delavnicah iz 16. dimenzije, na delavnicah v prejšnjem tisočletju iz 26 dimenzije. 26. karmična dimenzija v prejšnjem tisočletju se istoveti v tem tisočletju z 9. dimenzijo.
Nekateri nesebični ljudje, ki obiskujejo programe Slavka Mahneta Shyame lahko v neki meri uporabljajo energijo 9. karmične stopnje.

Na programih biozdravljenja obudimo življenjsko energijo 9. karmične dimenzije, ki nato še tri dni, ne da bi se mi tega zavedali, polni naše telo in naše življenjsko okolje in nam posledično spreminja življenje. Na delavnicah duhovnega razvoja se individualno doseže 7,5 karmične stopnje. Naši vzroki, ki so razširjeni skozi makro okolje se iz 95% do konca delavnice zmanjšajo do minimuma, vendar le v kolektivni celoti skupine, ki deluje na delavnici. To pogojuje, da lažje razmišljamo in se občutimo izven kolektivnega stanja, da občutimo sebe kot lastno osebo, s svojim virom moči.

Življenje človeka je določeno s karmo in darmo. Darma je evolucijska pot razvoja človeškega bitja in človeka spremlja skozi celoten razvoj človeka kot duhovnega, razumnega bitja. Karma pa je vezana na trenutno življenje človeka. Zakonitost karme je zelo enostavna: Negativne misli in dejanja nam povzročajo nesreče in trpljenje in nas duhovno zasužnjujejo. Pozitivne misli in dejanja nam omogočajo srečo in nas duhovno osvobajajo.

Darma se deli na devet stopenj, karma pa na sedem. Najslabša stopnja darme je deveta. Ta stopnja predpostavlja kolektivne katastrofe, kot so viharji, vojne in podobno. Najslabša stopnja karme je sedma. Človek, ki živi na sedmi stopnji karme živi pekel. Dogajajo se mu nesreče, bolezni, konflikti in njegovo življenje je polno težav, napačnih odločitev in trpljenja. Najučinkovitejši način za premagovanje karmičnih bremen in dvigovanje na višje, lažje karmične stopnje je delo. Kvalitetno in primerno je vsake vrste delo, še največ koristi pa dajo duhovne vaje, ki so opisane v knjigi Slavka Mahneta Shyame. Seveda pa je zelo pomembno, da z negativnimi dejanji, besedami, mislimi in občutki ne povzročamo nove slabe karme.

Najboljša stopnja karme je stopnja nič, vendar je to dimenzija praznine, kjer se nič ne dogaja. Naravne sile evolucije delujejo na prvi stopnji karme, ki je popolnoma neomadeževana. Z vidika človeka se na tej stopnji stvari dogajajo izredno počasi, vendar gre za mogočno silo, ki je nič ne ustavi.
Čeprav je človek bitje, ki je mikro kopija univerzuma in ima zato v svoji podzavesti oziroma duševnosti vse stopnje karme, pa v tem svetu človek v materialnem življenju ne more živeti nižje kot na četrti stopnji karme. Zmaga v življenju je, da je človek venomer na spodnjem delu četrte stopnje karme, saj v tem primeru živi lagodno življenje brez težav. Zastavljeni cilji se v tem primeru uresničijo brez pretiranega napora, odnosi z ljudmi se odvijajo pozitivno, v sebi lahko občutimo občutke sreče in svobode.

Žal pa velika večina ljudi v naši civilizaciji živi na sedmi in šesti stopnji karme. To pomeni, da je občutek sreče na izredno nizki stopnji, ljudje okoli nas delujejo proti nam, življenjske okoliščine nam niso naklonjene, zastavljeni cilji se nam sistematično podirajo. Ogrožajo nas bolezni in nesreče.

Slabo karmo lahko človek kopira tudi iz družinskega korena, v katerega se je rodil, torej ni nujno, da jo povzroči s svojimi dejanji. Res pa je, da je človeško rojstvo vedno pogojeno in zasluženo s preteklimi dejanji človeškega bitja iz prejšnjih življenj.

Program svoje karme pa lahko sprejemamo tudi od institucij, na primer od religije, če se vežemo na trpečo in omejeno vsebino le teh. Z enačenjem z religijo, še posebej če poveličuje trpljenje, lahko pademo v začaran krog doživljanja teh občutkov, ki jih sama karma za nas ne bi pogojevala.

Krščanska religija, je bila v času svojega rojstva programirana pozitivno in je bila popolnoma ustrezna za azijsko področje in za izraelski narod, za katerega je bila ustvarjena. Žal pa krščanska religija ni bila primerna za evropsko področje, ki ima popolnoma drugačne zakonitosti kot Azija in za evropske narode, ki so po svojem fizičnem ustroju dosti drugačni od Izraelcev. Kljub temu, da je teorija krščanske religije v Evropi še vedno humana je prišlo do izrazite negativnosti in sistematičnega rušenja naravnih zakonitosti. To se je zgodilo zaradi tega, ker se je religija odcepila od narave in človeka in je delovala kot da je namen sama sebi.
Dodatna težava je v tem, da je krščanska religija sistematično uničevala domačo duhovnost Evrope (keltski svečeniki, itd.), ki bi Evropejcem zagotovila primeren razvoj dvigovanja evolucije in ustvarjanja dobre karme.

Pravilen način duhovnega razvoja za Evropejce ni čaščenje človeka-posameznika, kot je to najpogosteje značilno za duhovne organizacije v Aziji. Pravilen način duhovnega razvoja v Evropi je čaščenje sile, ki upravlja naravo, hvaležnost tej sili, da lahko v njej bivamo, vera v vsemogočnost in brezmadežnost te sile.

Človek je bitje na poti evolucije, ki se tiče predvsem njegovega duševnega napredka. Merilo njegove evolucijske vrednosti in prebujenosti je v čistoči in veličini posameznih aspektov njegove duševnosti.

Čas predstavlja gonilo sprememb, ki omogočajo evolucijo.

V človeški evoluciji pa je prišlo do velikega zastoja, ki naj bi trajal že 27.000 let.

Po sami naravi časa, naj bi se vsebine duha, duše in zavesti spontano čistile, skozi življenja posameznikov, skozi generacije in generacije potomcev. Zastoj v človeški evoluciji pa je to naravno pot zaustavil. Globlje dimenzije se vsaj pri beli rasi niso skoraj v ničemer spremenile, pri rumeni in črni rasi pa so evolucijske spremembe nastale že pred tem časom.

Zaradi tega je bela rasa obsojena na večni nemir, ki ga druge rase ne poznajo v tej obliki. Notranje osebnostne spremembe omogočajo človeku občutek zadovoljstva ob napredovanju. Če pa okoliščine temu niso naklonjene, iščemo možnost napredka v drugi smeri.

Bela rasa je izjemno napredovala v iskanju zunanjih tehnoloških dosežkov, bogastva in užitka. Vse to pa nam ni prineslo sreče, temveč smo še vedno ostali na isti stopnji občutkov, kot če vsega tega ne bi imeli. Morda se je stanje duha še poslabšalo.

Ker smo bitja na poti evolucije, pomeni da nosimo v sebi del, ki je že urejen in veliko količino dela sebe, ki še ni urejen. Ta neurejeni del predstavlja naš temni pol.

Temni pol predstavlja vse naše strahove, konflikte, obremenitve, vse kar pritiska na našo eksistenco.

Namen vsega tega slabega pa ni v tem, da nam greni življenje, temveč v tem, da se pokažejo naše neurejene vsebine. Ljudje ali okoliščine, ki so nam negativni in nam predstavljajo bitko življenja nam pravzaprav kažejo kakšni smo mi.

Mi namreč nismo samo naše ego stanje, ki se ga vsakodnevno zavedamo, temveč smo globoko in veliko bitje, ki vodi vse procese našega življenja. Ljudje, ki se do nas obnašajo negativno, so programirani s strani našega notranjega neurejenega dela, ki jih v tej smeri sprovocira. Okoliščine, ki so obrnjene proti nam, so se tako sprogramirale zaradi naših neurejenih notranjih vsebin.

Zavedno delovanje predstavlja peto dimenzijo – materialno življenje. Globlje dimenzije – četrta, tretja, druga, prva in nula so podzavestne. V teh dimenzijah se odvijajo vsi nezavedni procesi usode. S svojim zavestnim delovanjem torej zelo težko vplivamo na procese podzavesti, v najboljši meri vplivamo le na četrto globino podzavesti. Na tem nivoju že lahko v neki meri vplivamo na kratkoročni potek naše usode in si olajšamo vsakodnevna bremena in napore. V tretji globini podzavesti pa se kreira dolgoročnejša usoda, kamor pa zavestno zelo težko vstopimo. Druga in sploh prva nezavedna dimenzija v toku življenja večinoma ostaneta trdno zaprti. Vsebine, ki so pogojene v teh nezavednih dimenzijah je zaradi tega izredno težko spremeniti.

Na tedenskih programih biozdravljenja posegamo in urejamo vzroke do svoje tretje globine podzavesti. S tem se kratkoročna usoda umirja, negativni programi se blagodejno blažijo. Na delavnicah duhovnega razvoja se poseže v drugo nezavedno dimenzijo, kar lahko sproži izjemno temeljito spremembo življenja. Veliko pa je odvisno od tega, koliko zaloge temnega dela smo imeli v sebi in koliko smo ga skozi program uspeli urediti.

Človek se mora kot bitje na poti evolucije zavedati, da trenutno stanje, ki ga živi ni edino možno in ni nespremenljivo. Sama končna narava človeškega bitja je v resnici v celoti čista in polna veličine. Naša naloga je, da na tej poti evolucije ohranimo zavedanje našega končnega cilja in iz tam črpamo moč za premagovanje naših trenutnih življenjskih ovir.

Naša Zemlja, planeti osončja in celotno vesolje kroži po zakonitostih sile življenja. Procesi menjave letnih časov, rast rastlin, živali in funkcije bioloških procesov v človeku se odvijajo po zakonitostih sile življenja. Sila življenja ima popolni program delovanja tudi za človeško duševnost.

Edino človeški razum deluje po pravilih, ki so izven naravne sile življenja. Ta pravila, pa čeprav na prvi pogled izgledajo pravilna in pozitivna, nas od te sile življenja oddaljujejo. Vsa moč življenja je v nas, le premagati moramo svoje naučene vzorce mišljenja, ki nas držijo v preteklosti.

Pravilno zgradbo človeške duševnosti predstavlja uravnotežen duh, uravnotežena duša in nevtralna, neosebna zavest. Preveč energije v duši na prvi pogled kaže srečnega človeka, vendar je tak človek sam v sebi šibek in prestrašen. Preveč energije v duhu na prvi pogled kaže močnega človeka, vendar je tak človek v sebi pust in dolgočasen.

Ko v sebi prepoznamo značilnost osebnosti, ki ni uravnotežena, moramo krepiti ravno tisti del, ki nam manjka.
Navadno je ravno obratno, saj ljudje z izraženo dušo želijo čim manj odgovornosti, realnosti in dela. Iščejo svobodo, srečo v komunikaciji. S tem pa ne gradijo svojega drugega pola.

Ljudje, ki so usmerjeni na duh si želijo moči, denarja, položaja in svojo energijo vlagajo v to smer. S tem pa si ne razvijejo srečnih občutkov in svobodnega doživljanja življenja.

Če smo na poti duhovnega razvoja, smo spoznali tehnike s katerimi vplivamo  na gradnjo naše osebnosti. Načrtno  lahko delamo vaje, ki v nas obujajo naš šibki pol.

To drugo stran naše osebnosti pa je težko obuditi zaradi tega, ker v njej obstajajo težki vzroki naše osebnosti. Tisti, ki delujejo na duši imajo v duhu veliko količino strahov, neobvladanih nagonov. Če naj bi ta del sebe prebudili, se moramo soočiti s temi strahovi in prebuditi duhovno moč, ki jih bo nadvladala.

Ljudje, ki so skoncentrirani na duh pa imajo na čustvenem področju veliko količino nerazvitih čustvenih vsebin, ki jih morijo in tiščijo. Prav tako se moramo truditi, da te vsebine osvobodimo in v sebi prebudimo čista pozitivna čustva.

Silo življenja v nas najbolj uničuje sovraštvo in ljubosumje. Ta čustva so močna in dolgotrajna, zaradi njih pa v celoti prekinemo povezavo z pozitivno silo. Zelo pa nas slabijo tudi ostala negativna čustva, kot so jeza, strah, pohlep, egoizem, samovšečnost, zaničevanje drugačnih ljudi (spol, rasa, status), …

Spontano pride v naša življenja največ skozi čisto seksualnost ( ker jo doživljamo izven razuma in se nam odpre naša podzavest), skozi pozitivno komunikacijo in skozi vestno delo.

Vera v silo življenja nam daje moč in uvid v popolnost naše osebnosti izven razumskega dela. Iz te neizmerne količine zalog pravilne in popolne zgradbe naše osebnosti lahko gradimo naš manjkajoči in oslabljeni del.

Vera in vztrajnost, natančnost in strogost do samega sebe nam dajo dolgoročne rezultate, ki za vedno ostanejo naša prebujena življenjska vrlina.

Na poti življenja pa ohranjajmo hvaležnost do sile življenja, s tem jo prikličemo in ji ohranjamo odprto pot do nas, da nam pomaga, da se življenje odvija pozitivno in nas usmerja, ko sami ne najdemo pravilne poti.

Skupaj z naravo časa in v sožitju človeških in ostalih duhovnih bitij vseobsegajočega stvarstva smo preživeli polletje 2007.

V času poletja vam želim, da so z vami lepa in prijetna duhovna bitja, ki naj vas varno vodijo in ščitijo v svobodnem doživljanju užitkov poletnih radosti.

V poletnem času ohranite varno finančno materialno blaginjo, zdravje, srečo, varnost in življenjsko zaščito. Ohranite razumevanje prijetnega medsebojnega sožitja in svobodno radost ljubezni.

Jesenski programi se pričnejo 11.9. 2007

                                         Slavko – Zala

                                        SREČNO!

Rada bi napisala kako sem prvič, pa čeprav so bile to moje pete delavnice s tako močno hvaležnostjo pričakovala delavnice, saj sem nekako čutila, da bodo nekaj zelo posebnega.
Lahko povem, da jih ne bom nikoli pozabila, tudi vse prejšnje so bile krasne, ampak te so bile zame nekaj čisto novega in tudi doživljala sem jih čisto drugače. Ne znam opisati kako, saj še sama točno ne vem kaj vse se mi je dogajalo, lahko se zavedam samo en mali delček vsega tega kar je bilo na delavnicah.

Ko smo bili na dihanju in nam je Slavko Mahne Shyama povedal in razložil kako naj dihamo in nam povedal da se naj čimbolj potrudimo, da imamo veliko priložnost, da razkrojimo čimveč naših bremen, ki jih nosimo v sebi in smo si jih nalagali s svojimi nepravilnim življenjem, sem se zavedala da se moram res potruditi in dati vse od sebe, čeprav me je bilo zelo strah dihanja, saj imam vedno občutek da bom med dihanjem kar umrla. Ko smo se ulegli in se sprostili in začeli z počasnim dihanjem nato pa stopnjevali dihanje, mi je ratalo res zelo težko. Mislila sem, da tega ne bom zdržala, da bom enostavno če bom še naprej dihala kar umrla. Tako težko mi je bilo, ampak sem se spodbujala da sem še naprej dihala in premagala strah. Kar naenkrat se mi je zgodilo kot da sem nekam odšla, kjer mi je bilo tako lepo, tak mir, nobenih bolečin, nobenega trpljenja, vse tako kot v željah ki si jih želimo vsi. Da sem se spet zavedala sebe je bilo takrat, ko me je Vanja pomasirala in mi prijazno in nežno rekla naj še naprej diham. Takrat se zavedam kako je moje telo trznilo in takoj sem začela naprej pospešeno dihati.

Ko sem šla med odmorom Slavkota vprašat kaj se mi je zgodilo, mi je razložil da sem šla v drug svet, kjer je osemkrat boljše kot tukaj in da če ne bi bila pod njegovim vodstvom, bi zapustila to telo. Zato sem se zavedala kako se je vse prav zgodilo, da je ravno v pravem trenutku prišla Vanja, da me je potegnila nazaj v ta svet. Nič kar se dogaja na delavnicah ni slučajno, vse je pod kontrolo Slavka Mahneta Shyame in vseh duhovnih sil ki so vseskozi prisotne.

S hvaležnostjo bi se rada zahvalila Slavku Mahnetu Shyami, da sem se lahko udeležila delavnic duhovnega razvoja, da sem bila deležna vseh teh nenavadnih neverjetnih občutkov, ki ti jih ne more nuditi noben drug na tem svetu. Tega ne bom nikoli pozabila in obljubim da se bom sedaj v življenju še bolj trudila da bom delala čim manj napak in imela rada vse ljudi na svetu. Zahvalila bi se tudi Zali ki mi velikokrat pomaga z nasveti v življenju in tudi od nje sem se veliko naučila, zahvaljujem se tudi Davidu, Karim in Juriju, ki so za mene posebni otroci in se tudi od njih učim. Vesela sem za vse vas ki se tako trudite in ste prišli do konca delavnic in vam želim veliko uspeha v nadaljnjem življenju.

Rada vas imam!

Klavdija Ian

 

Veliko ljudi danes v svojem življenju uporablja pamet 3. čakre glave, ki prestavlja nivo čustvene inteligence in element ognja. Čustveno inteligenco lahko definiramo kot nagon človeka po realizaciji svojih ciljev oziroma kot obsedenostjo s samopotrjevanjem skozi doseženi uspeh. Posamezniki, ki uporabljajo pamet 3. čakre glave so tipično usmerjeni navzven in v doseganje življenjskih ciljev.  V svojem trudu so neprestano v boju s svojim okoljem, saj imajo občutek, da je brez njihovega neprestanega boja ogrožena realizacija njihovih ciljev. Taka oseba to občuti kot stanje neprestanega paničnega nemira in se zato ne more posvetiti svojemu življenjskemu okolju celovito. Pogosto je obsedena z lastnim uspehom in kariero, ne zna pa polno živeti svojega družinskega življenja ali pa občutiti lepote narave okoli sebe. Taki posamezniki so sicer pogosto navzven zelo uspešni in so si ustvarili blaginjo, vendar v sebi trpijo, saj ne zmorejo pritiska dosežka svojih ciljev.

Tipičen primer tega so uspešni poslovneži, ki nosijo v sebi popoln kaos. Da lahko zdržijo pritisk uspešne realizacije svojih poslov, se pogosto drogirajo ali so drugače zasvojeni, obenem pa imajo pogosto neurejeno osebnostno in duševno ravnovesje. Analogno lahko trdimo za nekatere znane osebnosti, politike, umetnike, športnike, ki so zaradi pritiska lastnega uspeha, pogosto nesrečni in nezadovoljni. Njihovi realizirani cilji jih ne pripeljejo do sreče bivanja, temveč jih pahnejo v nesrečo.

Pravo srečo bivanja lahko dosežeš s pravilnim načinom realizacije ciljev. Človek, ki uspe v svojem življenju aktivirati dimenzijo zavesti, se poveže s svojim notranjim bitjem, ki mu omogoča aktivirati stanje notranje stabilnosti in ravnovesja. Dimenzija zavesti se nahaja na 4. čakri glave in nam omogoča da svoje življenjske cilje dosegamo z občutkom umirjene gotovosti in nas njihova realizacija ne ogroža. Mnogi poduhovljeni ljudje pogosto smatrajo, da ljudje ne bi smeli stremeti k blagostanju in materialnemu ugodju, da jih to preusmerja od resničnega namena življenja. To je napačno pojmovanje, za človeka je primerno, da si zastavi cilje uspeha, vendar mora sočasno graditi svojo notranjost, da ne podleže pritiskom uspehov. Vrline, ki jih razvijamo skozi doseganje materialnih uspehov, so prav tako duhovne, kot tiste, ki jih dosežemo z duhovnimi vajami. Materialno okolje pa je tudi lep primer ravnovesja, ki vlada v vseh višjih dimenzijah. V to okolje smo se pravzaprav rodili zaradi tega, da se skozi materialno telo in življenje učimo kako pravilno uravnovesiti lastne potenciale.

Problem nastane, ko cilji pomenijo več kot oseba sama, ko se zaradi ciljev uničuje življenje drugih ljudi, živali in narave, ko človek pade iz ravnovesja in išče srečo in zadoščenje zunaj sebe.

Trajna sreča je vedno pogojena skozi notranje bitje, s katerim občutimo življenje. Iskanje sreče drugje je vedno pogojeno na neuspeh.

Pravilna realizacija ciljev je možna, če uspemo v stopnjah človeške pameti koristiti nivo zavesti in ostale višje dimenzije: intelekt, logika, višja logika.

V beli rasi ženske po svoji naravi v svojem delovanju običajno ne presežejo 2. čakre glave, moški pa praviloma delujejo na 3. čakri glave. Realizacija ciljev vedno teče tako, da jo človek aktivira na 2 čakri glave (dimenzija uma), šele nato se aktivira njegov osnovni nivo zavedanja, ki ga uporablja v svojem življenju. Nato steče ta energija navzdol do nivoja razuma, ki omogoča tudi materialno manifestacijo želja in ciljev. Posameznik, ki je sposoben v svojem delovanju aktivirati nivo zavesti, lahko sproži v sebi tako silo, da si zagotovi vse, kar potrebuje za srečno življenje.  Posameznik z obujeno stopnjo intelekta pa premore tako silo, s katero lahko rušilno odstrani iz njegovega okolja vse neprimerne energije sedanjosti, preteklosti in prihodnosti, ki bi ga utegnile ogrožati v njegovem bivanju.

Druge civilizacije v svojem življenju uporabljajo višje nivoje zavedanja in imajo zato bolj spoštljiv odnos do naravnega okolja. Na primer Amazonski Indijanci kolektivno delujejo na nivoju 4. čakri glave, slabo pa uporabljajo nižje dimenzije glave (predvsem razuma ne). Le ti namreč pojmujejo, da je svet dober za življenje tak kakršen je in si zato niso trudili izboljševati življenjskih pogojev. Bela rasa je v nasprotju z njimi zna uporabiti te nižje nivoje zavedanja, kar je tekom zgodovine prinašalo tehnološki razvoj in modernizacijo. Proces industrializacije je bela rasa izpeljala na nivoju 3. čakre glave, realizirala pa preko uporabe nivoja razuma. Negativna posledica uporabe zgolj nižjih nivojev zavedanja pa se kaže v neustreznem odnosu in uničevanju samega sebe, mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta.

Razlika med starimi civilizacijami in belo raso je tudi v tem, da oni živijo v trenutku sedanjosti, v realnosti, ki je pogojena skozi njihovo duševnost. Zavedajo se ne samo razumskega dela sebe, temveč tudi podzavestnega. Tako je njihov svet poln duhov in drugih nadnaravnih sil, ki vodijo in usmerjajo življenje.
Iz stališča naše civilizacije je takšno pojmovanje realnosti v celoti nerazumljeno, saj je naše zavedanje sebe drugačno. Skozi stoletni razvoj smo svoje zavedanje omejili na razum in materialno oprijemljive pojme. Naš nezavedni del pa še vedno obstaja okoli nas in nam na trenutke prodre v zavest, potem pa se spet umakne. Lahko rečemo, da  mi življenje mislimo, namesto da bi ga živeli.

Znanost bi lahko odigrala pomembno vlogo pri učenju uporabe nivojev zavedanja v človeštvu, če bi znala definirati človeško duševno zgradbo (lahko bi uporabili znanje iz Ved – čakre ali znanje iz Kabale – drevo življenja). V tem delu sedaj vlada velika praznina.

Skozi vedenje o pravilni notranji zgradbi človeka bi lahko naučiti posameznike, kako aktivirati posamezne vrline, lastnosti, energije ali dimenzije zavedanja, ki so jih imeli prebujene znani modreci človeške zgodovine.

Današnja znanost pa nas uči samo to, kaj so ti znani modreci znali narediti oz. napisati (fizični izdelki, zapisi njihovih misli), ne pa tudi katero stopnjo zavedanja ali energijo so pri tem uporabljali. Npr. Konfucij je uporabljal 5. čakro glave, večina ljudi pa ga zaznava in razume samo do 2. čakre glave. Vsi ljudje, ki so kdaj bivali na tem svetu, so pustili v kolektivni energiji človeštva svoj potencial.

Prava naloga znanosti bi bila, da nas nauči prepoznavanja teh potencialov in omogoči uporabo le teh tudi v sedanjosti vsakomur od nas.

Človeška duševnost je zgrajena izredno inteligentno in popolno.

Čeprav v vsakdanjem življenju pademo v bremena in skrbi in se v njih ujamemo, vseskozi živimo po popolnem načrtu duhovnega razvoja.

S svojo zavestjo živimo ujeti v umetno programirani program našega ego stanja. Skozi to ego stanje doživljamo in živimo življenje, brez da bi se zavedali kdo smo v resnici in kam nas ta pot vodi.

Samo življenje nas vodi do določenih spoznanj skozi katera zorimo in se izoblikujemo. Pot po kateri pa lahko ta proces pospešimo, pa je pot duhovnega razvoja.

V duhovni teoriji velja, da je najpopolnejši način duhovnega napredka skozi verovanje – predanost.

Verovanje odpre v nas tunel, ki nas vodi do svetlobe. Ko aktiviramo vero do popolnega cilja, se ta kanal v duševnosti začne odpirati.

Cilj verovanja pravzaprav nima ključnega pomena in je le posredni element. To je lahko oseba, simbol, svetnik, božansko, bog.

Namen vere je, da najdemo v sebi pravilni notranji center iz katerega verujemo in iz tega centra skreiramo povezavo do centra popolnosti, ki ga predstavlja naš cilj verovanja.

Verovanje deluje v dve smeri. V cilju verovanja iščemo center popolnosti, prav tako pa skozi to iščemo center popolnosti v sebi. Pomembno je, da cilj verovanja predstavlja čim višjo stopnjo popolnosti. Od tega je odvisno koliko bo ta cilj učinkovit.

Skozi proces verovanja se ustvarjajo zasluge do cilja popolnosti. V neki fazi, ko ustvarimo dovolj zaslug, se naše celotno bitje premakne za eno stopnjo višje. Prejšnje ego stanje se razruši in ustvari se novo, popolnejše ego stanje.

To pomeni, da se naša osebnost in življenjska situacija korenito spreobrne. Takšen prestop osebnosti se skozi spontano življenje odvije v približno petih reinkarnacijah.

Vsakokrat ko prestopamo to odločilno fazo, pride do razkroja ego vsebin, kar pa pomeni za nas veliko skušnjavo. Takrat namreč čutimo, da se moramo odreči prejšnjega stila življenja. V teh odločilnih trenutkih nam prihaja jeza in nevera do našega cilja verovanja, občutek večvrednosti in nesmiselnosti vere.

Velika večina se na takšni prelomnici porazi in pade nazaj na začetek – v prejšnje ego stanje. Tudi zasluge in vsa energija, ki smo jo prejeli od cilja verovanja se v takšnem primeru brišejo. Da ponovno pridemo do faze prestopa je potrebno veliko več napora in osebnostne moči, preživeti moramo veliko več življenjskih katastrof.

Dokler pa živimo imamo vedno možnost ponovnega začetka in z močno voljo in pravilno usmerjenostjo lahko vedno pridemo do našega končnega cilja popolnosti.

Danes ženske prenehate s pisanjem imen Boginj. Tokrat naredite križ pred in po pisanju. Ritual kabalističnega križa delate še do četrtka. V sredo skurite vse napisane liste. Križ naredite pred in po kurjenju.

Boginje predstavljajo princip pozitivnih ženskih lastnosti in ženske moči. Naravna notranja zgradba človeške duševnosti je zgrajena tako, da je moški in ženski princip vedno v ravnovesju. Na podlagi tega ravnovesja je zgrajena tudi celotna narava, rastline, živali, itd.

Ravnovesje moškega in ženskega principa omogoča pravilno delovanje telesnih procesov, procesov rasti telesa, rastlin, živali, menjavanje letnih časov, torej vseh procesov, ki se dogajajo izven človeškega zavedanja.

Ker pa je človeku dana svobodna volja in je zmožen samostojnega odločanja, se lahko po lastni volji odloči delovati tudi v nasprotju s tem naravnim ravnovesjem. Odstopanje od naravnega ravnovesja pa vedno pogojuje padanje v nesrečo.

V civilizaciji bele rase je ravnovesje moško – ženske energije zelo močno porušeno. V veliki meri je to posledica nepravilne sestave in vodenja krščanske religije. Do prvega tisočletja je ta religija še vedno ohranila duhovno vsebino iz katere je bila skreirana. Po tem času pa se je ta energija iztrošila. Ostala so samo razumska pravila in dogme, ki pa niso več imele duhovne vrednosti. Od takrat naprej je bil edini možen obstoj te religije skozi prisilo in dominacijo. Tako je religija začela delovati kot politična struktura – razumske norme(ki so lahko pogojno tudi zelo pozitivne) brez dejanske duhovne vrednosti.

Ta religija pa je od vsega začetka izrazito predstavljala dominacijo moškega principa in se borila pred močjo ženskega principa, ki ga ni obvladala.

Skozi procese inkvizicije, kjer je še posebej poudarjeno moško načelo nad ženskim, je tako ženski princip v veliki meri ugasnil.

Tako se je začel postopno neuravnovešeno graditi moški princip, ki predstavlja jang pol – zunanje, razumsko. V razumu se je skreiral program lastnega bitja, ki ima sam sebi namen. Ta pa je deloval brez notranjega intuitivnega jin pola. Naučen razum, ki ga poznamo v sedanjem času tako predstavlja izključno dominacijo moške vloge in vsebuje 90% moške in samo 10% ženske vsebine.

Poleg religije je stanje še dodatno poslabšal komunistični režim, saj tudi ta temelji na prevladi razumskega dela in popolnoma zavrača notranji ženski del. Na področju demokracije je bila dana možnost svobodne izbire delovanja.

V času inkvizicije se je v ženskah izoblikovala nagonska obramba pred moškimi, kar pa pogojuje večni konflikt. V današnjem času emancipiranih žensk so ženske pravzaprav začele delovati z moškim principom – navzven, razumsko, ognjeno, saj so ugotovile, da jim to prinaša moč. Ženska moč pa je ravno v drugi smeri – notranja, intuitivna in blaga, ki situacije umirja, ohranja samonadzor in blaži razburkana čustva.

Ženske, ki delujejo po moškem principu tako živijo v večnem konfliktu same s seboj in do okolja.

Ženski princip predstavlja vlogo narave – matere zemlje. Moč ženske energije uravnava telo, da ravnovesje, vitalnost in duševni mir.
Pravilna sestava duševnosti, ki je v nas porušena pa vseeno še vedno obstaja v nas in vse okoli nas. Spoj žensko – moške energije je pravzaprav povsod izven našega razuma. V notranjih globinah podzavesti živi popolna vsebina pravilnega življenja.

V to vsebino je mogoče vstopiti navzdol skozi področje trebuha. V tem delu se nahaja razumska pregrada, katere ne moremo prebiti. Da premagamo to pregrado moramo izključiti vse naučene vsebine.

Na drugi strani te pregrade obstaja drugi svet čiste resnice. Tam obstaja ogromna sila narave, ki skrbi za človeško srečo. Poleg pravilnega spoja moško – ženske energije lahko tam odkrijemo tudi vse ostale skrivnosti in zakonitosti popolne duševnosti. Edinstveni vir resnice obstaja v nas in spoznali ga bomo samo tako da sami individualno uspemo stopiti skozi brezno svojega razuma.

TA TEDEN ŽENSKE PIŠEMO IMENA ŽENSKIH BOGINJ:

Šakti, Epafrodita, Izis, Nuid, Izida – šest dni, vsako besedo 70 krat. Pred pisanjem je primerno narediti ritual kabalističnega križa.

Razum, um, zavest, intelekt, logika in višja logika so stopnje zavedanja človeka. Posamezne stopnje zavedanja se nahajajo na različnih centrih moči posameznika oziroma na različnih čakrah njegovega telesa.

Razum je prva stopnja zavedanja in se po dimenzijah človeka nahaja v začetku vratu. Predstavlja ga eterična vsebina vezana na materialni svet, vendar razum ne vsebuje vrlin, ki bi posamezniku pomagale upravljati fizični svet. Na nivoju razuma se posamezniku ustvari tudi njegova ego vsebina, ki  bi morala biti podrejena višjim stopnjam zavedanja.

Um je druga stopnja zavedanja in se nahaja na 2. čakri glave. Čakre do nivoja vratu imajo bistveno nižjo vibracijo kot čakra na vratu, najbolj intenzivno pa vibrirajo čakre v glavi posameznika. Um je vsebina v človeku, ki v resnici upravlja materialno dimenzijo in telo človeka. Njegova vloga je, da iz človeka izčisti odvisnost od materialnih in telesnih vzrokov. Če posameznik prakticira mirno sedenje vsaj 10 minut, bo zaznal v svoji duševnosti različne misli, strasti, nagone, bolečino, za katere se sicer ne zaveda, da jih nosi v sebi. Vsi ti občutki in misli delujejo kot nesnaga našega uma in nas obremenjujejo. Odstranimo jih lahko samo skozi poglabljanje v svoje telo, s čimer se nam kristalizirajo naši človeški vzroki. Takrat  naš um zaživi in človek lahko vzpostavi drug odnos do svojega telesa. V primeru, da uma ne aktiviramo, vse doživljamo skozi človeško telo in človeška čutila v obliki vidnih, slušnih, čutečih vsebin, raznih oblik odvisnosti in iluzij. Človeška čutila so nagonski program človeka, ki sama po sebi 100% negativno delujejo, razum pa se jih mora naučiti nadvladati.

Ljudje držav razvitega sveta trenutno delujejo na nivoju razuma. Tudi vsa znanost, politični in šolski sistemi lahko posameznika v stopnjah zavedanja pripeljejo zgolj do stopnje razuma. V zavedanju bele rase je prisotno mišljenje, da je doseči doktorat znanosti bolj pomembno kot doseči duhovno popolnost. Zaradi takega mišljenja civilizacija bele rase vsebin glave (um, zavest, intelekt) sploh ne uporablja. Če bi začeli uporabljati um, bi prišli na prvo fazo resnice znanja človeštva in s tem začeli uporabljati znanje preteklih in prihodnjih civilizacij. Tudi angelsko znanje se izraža skozi umsko stanje.

Zavest se nahaja na 4. čakri glave. Ker je zavest v odnosu do človeške narave tako neznana in drugačna vsebina, jo je zelo težko definirati. Človek bi lahko definiral zavest samo če bi spoznal notranjo izvirno naravo človeka.

Intelekt se nahaja na vrhu četrte čakre glave in je vsebina, ki sama po sebi ne deluje kot naravni potencial, temveč kot nad-dimenzija.  Intelekt predstavlja akumulirano znanje preteklosti, sedanjosti in potencialnega znanja, ki se na podlagi preteklosti in sedanjosti lahko razvije. Iz intelekta lahko človek črpa naravno znanje iz izvirne narave človeštva; skozenj torej lahko vstopamo v uskladiščeno znanje človeštva. Če ga posameznik uspe aktivirati, nima več časovnih ovir in lahko seže s svojim znanjem v preteklost in prihodnost človeške evolucije.

Za razliko od zavesti je intelekt sam po sebi prazna vsebina in deluje kot oblika vedenja, ki je neokrnjena. Tudi od vseh  drugih naravnih potencialov in zavednih nivojev (duh, duša, čustvo, razum, um, zavest) se razlikuje ravno po tem, da nima mase. Razum je edina dimenzija zavedanja, ki je spremenljiva. Deluje namreč kot umetna vsebina, ki se stalno ruši. Ko se zrušijo vse vsebine vzrokov čutil, ki so ga ustvarile, potem se lahko razum ponovno zgradi na višjem nivoju. V primeru hudih življenjskih šokov se pregrade med zavednimi nivoji lahko odprejo. Takrat se lahko vsebina intelekta sproži po dimenzijah navzdol in preoblikuje delno tudi druge nivoje zavedanja človeka.

Stara ljudstva so imela zelo dobro razvite dimenzije uma, zavesti in intelekta. V tistih časih je bilo to znanje znanost, danes pa se pod besedo znanost pojmuje samo krepitev razuma. Današnja znanost lahko človeka vedno pripelje samo do nivoja razuma, ker temelji na merljivih dejstvih in ni zmožna izstopiti iz nivoja čutnih zaznav. Dejansko pa to znanje, ki ga človek lahko uskladišči v razumu predstavlja zgolj 2% vsega znanja. Stara ljudstva so vsa znanja črpala iz dimenzij uma, zavesti in intelekta, niso pa poznali razuma. V tistih časih so razum uporabljali zgolj njihovi sužnji in podložniki. Dandanes, ko prevladuje zavedanje na nivoju razuma, so ljudje sicer navidezno bolj srečni kot ljudstva v preteklosti, vendar v sebi večina ljudi civilizacije bele rase zelo trpi. Pojavljajo se sicer impulzi sreče, vendar nimamo tiste prave notranje sreče, ki bi jo  nosili v sebi in v njej vibrirali.

Človeku je evolucijsko dana velika količina energije negativnega in pozitivnega pola, in sicer obojega kar 1000%. To je osnovni material iz katerega se človek gradi,  saj se človeška zavest lahko izrazi v zdravi, kreativni vsebini zgolj skozi usklajeno vsebino negativnega in pozitivnega pola.

V materialnem univerzumu obstaja zgolj eterična energija, ki ji mnogi rečejo tudi bioenergija. Vse kar obstaja na naši materialni dimenziji vsebuje to eterično energijo, brez te energije so stvari mrtve.

Človek, ki umre vedno najprej vstopi v eterično vibracijo materialnega sveta. V tej fazi svojega prehajanja se umrla oseba ponavadi niti ne zaveda, da je preminila. Svet doživlja tako, kot ga je v času svojega življenja, vendar ne more več okušati zemeljskih užitkov prehranjevanja, spolnosti, uživanja poživil,…Nekateri ljudje obtičijo v tej vibraciji in si poiščejo žive ljudi s podobnimi nagoni in strastmi in nato iz njih sesajo energijo, vendar večina ljudi naredi prehod v astralno dimenzijo.

Izredno visoko duhovno prebujeni ljudje pa naredijo lahko prestop celo v mentalno ali kavzalno dimenzijo.

Astralno dimenzijo sestavlja 7 čaker, ki se vsaka nadalje deli še na več podčaker. Na nivoju prvih petih čaker je posameznik nezaveden in nemočen in je povsem pod nadzorom vodnikov teh čaker. Stopnja individualnosti je pod 2%. Na šesti in sedmi čakri astralne dimenzije pa ima posameznik večjo svobodo izbire in ima svojo individualnost. Naš prehod na določeno čakro astralne dimenzije je pogojen s tem kakšno življenje smo živeli pred fizično smrtjo. Velika večina ljudi pa naredi prestop na 4. čakro astralne dimenzije. Ta se nadalje deli na 7 podčaker, ki imajo vse drugačne vzorce bivanja.

Različni življenjski stili posameznika po fizični smrti privedejo na različno podčakro 4. čakre astralne dimenzije:

1. podčakra je najbližje ideji krščanskega pekla, saj je prežeta z vzorci mučnega obstoja bivanja. Na to dimenzijo prestopajo morilci, mučitelji in kriminalci, ki na tej čakri bivajo v 1000% trpečih vzorcih celih 400 let.

2. podčakra je običajno prestopna točka za zelo brutalne ljudi, ki so bili bodisi zelo kruti, bodisi zelo egoistični ali veliki skopuhi. Na to podčakro prestopijo tudi ljudje, ki so v svojem življenju manipulirali z drugimi. Ta čakra predstavlja posameznikom 200% trpljenja.

3. podčakra je prostor izživljanja človeških užitkov in vanjo prestopi kar tri četrtine vseh ljudi po svoji fizični smrti. Na tej podčakri ljudje še zmeraj niso individualizirani in nimajo druge izbire kot izživljati svoje človeške nagone. Ljudje na tej podčakri 200 % uživajo v izživljanju svojih želja in strasti, ki jih niso izživeli v času fizičnega bivanja: nekateri imajo neprestano spolne odnose, alkoholiki neprestano pijejo, drogeraši se stalno drogirajo, lovci lovijo itd.  Vse teorije duhovnega razvoja zato učijo, da se je potrebno osvoboditi svojih želja in strasti. Če posameznik to stori, lahko po smrti prestopi direktno na 4. podčakro mentalne dimenzije, kjer lahko živi kar 1000% užitka. Ta užitek pa se zelo razlikuje od tega, ki ga ljudje izživljajo na 3. podčakri 4. astralne dimenzije.

4. in 5. podčakra: tu ima človek več svobodne izbire in za razliko od drugih podčaker na teh podčakrah ljudi vodijo angeli, ki prihajajo iz kavzalne dimenzije. Ljudje doživljajo večji užitek bivanja, saj so tu prisotni  vsi užitki nižjih podčaker, vendar delujejo na višji vibraciji. Na primer ženska doživlja kar 600 krat večji užitek seksualnosti, kot ga lahko na 3. podčakri, saj seksualno energijo lahko doživlja preko kolektivno združene energije seksualnosti vseh moških.

Prehod na višjo čakro in podčakro astralne dimenzije ali celo na višje dimenzije pomeni za človeka večjo srečo bivanja po fizični smrti. Človek lahko skozi svoj duhovni razvoj preživi vse pretekle in prihodnje vzroke trpljenja in si ustvari, da bo njegova baza prestopa po fizični smrti vedno 4. podčakra 4. čakre astralne dimenzije.

Človeku je evolucijsko dana velika količina energije negativnega in pozitivnega pola, in sicer obojega kar 1000%. To je osnovni material iz katerega se človek gradi,  saj se človeška zavest lahko izrazi v zdravi, kreativni vsebini zgolj skozi usklajeno vsebino negativnega in pozitivnega pola.

Mineralni, rastlinski in živalski svet imajo že od višjih duhovnih sil vzpostavljeno ravnovesje med negativnim in pozitivnim polom. Človeku pa je od višjih božanskih sil dan le majhen odstotek  (4%) harmonije obeh polov. Le ta je prisotna v njegovi podzavesti in predstavlja tisti del človeka, ki deluje na ravneh mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta.   Preostala energija, ki ni v harmoniji polov pa tvori v človeku kaos. Kaos negativnega pola se kaže kot zloba, agresivnost, zavist in škodoželjnost, kaos pozitivnega pola pa se kaže v stanjih odzemljenosti, sanjarjenja in iluzij.

Zahodne civilizacije imajo glede na svojo preteklost veliko bolje prebujen pozitivni pol energij ljudi, medtem ko je negativni pol zelo nerazvit. V Sloveniji in državah zahodne Evrope imajo ljudje v povprečju pozitivni pol razvit že nad 1000%, negativnega pa samo 67%. Vzrok za takšno neravnovesje izhaja iz verovanj krščanske religije, ki vidi v energijah negativnega pola pekel. To je povzročilo, da so verniki do teh energij izražali strah in so bežali pred njimi. Za razliko od krščanstva omogoča muslimanska religija ljudem razviti predvsem negativni pol.

Vsaka aktivnost, ki jo delamo ljudje, bi morala biti v pravilni harmoniji negativnega in pozitivnega pola energij. Znanost kot dejavnost ima bolje  razvit pozitivni pol. Tisti del znanosti, ki pa kreira uporabne izume (npr. sodobno uporabno tehnologijo), je rezultat 45% združene harmonije negativnega in pozitivnega pola.  

Za primerjavo delovanja harmonične združitve polov lahko vzamemo primerjavo med delovanjem živali in človeka. Žival zna sama intuitivno najti pravo rastlino, da se pozdravi, zna začutiti potres in bližajoče se naravne katastrofe. Človek že vrsto let razvija različne veje znanosti, od medicine do visokih tehnoloških naprav za opazovanje sprememb v okolju, pa še vedno ne zna vedno najti pravih zdravilnih substanc ali pravočasno napovedati določenih okoljskih sprememb. Človek skozi znanost nikakor še ni dosegel celotne vsebine človeških zmožnosti.

Verovanje je proces, ki vodi v pravilno harmonijo sožitja negativnega in pozitivnega pola. Sedanje oblike verovanja ljudi držav zahodnega sveta so zelo vezane na materialno dimenzijo: ljudje verujejo v znanost, tehnologijo, cerkvene institucije, politične in izobraževalne sisteme,… Pravilno verovanje pa ti omogoča, da odpreš tudi vse svoje podzavestne dimenzije, in se združiš s ciljem verovanja. Cilj verovanja je spoznanje resnice (uskladitev negativnega in pozitivnega pola). Ko človek enkrat spozna resnico mu ni več potrebno verovati, saj verovanje preide v vedenje.

Negativni pol lahko razvijemo z ozaveščanjem samega sebe, s poglabljanjem vase in soočanjem s tistimi energijami kaosa iz katerih se lahko s trudom usklajeno razvijamo. Verovanje navznoter razvija negativni pol energij. Človek bi se v svojem duhovnem razvoju moral vedno najprej poglobiti vase in šele nato izraziti z verovanjem navzven. Če verovanje navzven presega tisto kar smo si zgradili kot negativni pol v sebi, potem nas bo vrglo iz samega sebe in bomo kot osebnosti postali šibki in labilni. Pomembno je tudi, da se pri verovanju navzven izražamo z ljubeznijo, saj bo ta omogočila da se naši notranji negativni vzroki uskladijo z našimi pozitivnimi vzroki. Ljubezen je v tem procesu verovanja in usklajevanja energij obeh polov kot mazilo življenja. Človek ki je ne zna ali pa noče uporabljati pa postane pust, zagrenjen, tečen in nezadovoljen.

Sedanje stanje nizke prebujenosti negativnega in visoke prebujenosti pozitivnega pola Slovencev je rezultat preteklosti in delovanja krščanske religije. Kristus je sicer poznal resnico harmonije obeh polov in ju imel oba prebujena 300% v harmoniji. Žal so krščanske nauke po navodilih voditeljev rimskega imperija v 3.st.n.š. povsem prepisali in tako še dandanes krščanstvo omogoča predvsem prebujenje pozitivnega pola, nima pa v svoji teoriji nobenih metod prebujanja negativnega pola. Če bi krščanska religija omogočala prebujanje negativnega pola ljudi, bi posledično ljudje postali močnejši, bolj samozavestni in uspešni, to pa bi pomenilo tudi manjšanje pomembnosti institucije religije same.

Indijske religije so v preteklosti delovale zelo pozitivno in so omogočale prebujanje obeh polov človeških energij, vendar danes te iste energije ne delujejo več enako, saj so se med tem spremenile zakonitosti življenja. Te spremembe v veljavnih zakonitostih življenja se zgodijo, ker se naše osončje, galaksije in vesolje neprestano gibljejo in  v različnih delih vesolja veljajo drugačne zakonitosti. Poleg tega univerzum obstaja v materialni, astralni, mentalni in kavzalni dimenziji, ki so fizično na istem prostoru, delujejo pa na različnih vibracijah. Človeku je skozi duhovne sposobnosti dana možnost prestopati med temi dimenzijami.

Božansko stvarstvo vsebuje v svojem središču celotno vsebino energij in lastnosti, ki so poznane v človeškem svetu. V središču so te energije v celoti popolne in žarijo kot svetloba na celotno stvarstvo. Naše človeštvo se nahaja na robu stvarstva, kjer je svetloba šibkejša. Božanske lastnosti so med ljudmi prisotne v majhni meri in vsi občutki življenja so le senca popolnih občutkov božanskega središča.

Prisotnost božanske svetlobe v nas ali v naši določeni lastnosti je merilo, koliko bomo v sebi občutili sreče, ali koliko nam bo ta lastnost služila v pozitivnem urejanju življenja. Ne glede na to ali v boga verjamemo ali ne, vedno se nahajamo na določenem nivoju božanskega stvarstva.

Namen človeške evolucije pa je ravno  tem, da v sebi premagujemo vsebine ne-boga in krepimo vsebine boga. Lastnosti, ki določajo stopnjo sreče so resnica, zdravje, materialna blaginja, pozitivni odnosi, individualiziranost, moč, volja, delovne vrline, poslovne vrline, seksualne vrline, ljubezen,…

Koliko teh pozitivnih lastnosti koristimo v svojem življenju nam pogojujejo naši vzroki, ki smo jih sprejeli od družine, okolja, naroda, celine, človeštva in univerzuma. Duhovni razvoj nam omogoča, da prebudimo v sebi čisto zavest, ki je razbremenjena navedenih vzrokov. S to zavestjo se lahko učinkovito borimo z vzroki svojega življenja in gradimo drugačno vsebino boga v sebi. Za naše zasluge ali za naš padec nikdar niso krivi vzroki, ki jih nosimo v sebi, temveč izključno naša zavestna dejanja. Čeprav imamo v neki osebnostni lastnosti zelo negativno in obremenjeno stanje, lahko s svojo čisto zavestjo korak po korak to stanje razbremenimo. Seveda bomo morali v to vložiti veliko energije, veliko več kot mogoče kakšen drug človek, ki ima to lastnost že po naravi prirojeno. Za našo evolucijo pa štejejo prav ti majhni koraki in naša osebnost raste s temi majhnimi koraki. Spremembe se pokažejo po daljšem času, ko smo v osebno rast vložili že veliko napora.

V občutenju božanske svetlobe v našem življenju ima ključni pomen odnos moški – ženska.

Ljudje smo skreirani kot dva dela ene celote in samo ta pravilno zgrajena celota nam daje občutek zadoščenosti in nas vodi k pravilnemu razvijanju lastne individualnosti. Moški je dolžan do ženske izražati spoštovanje. Ženska je dolžna moškemu izražati predanost. Čeprav se zdi, da predanost pogojuje zmanjšanje lastne individualnosti v ženski, je to samo napačna razumska razlaga tega pojma. Predanosti namreč ženska ne izraža razumskemu delu moškega, temveč njegovi notranji vsebini. Ko se ženska pravilno poveže s to notranjo vsebino, v sebi začuti veliko večjo količino individualnosti in ženske moči.

Iskanje pravilne povezave med moškim in žensko dejansko ni omejeno na določeno osebo nasprotnega spola, temveč si s tem gradimo svoj lasten program pravilne, uravnotežene zgradbe osebnosti. Vsak pa v sebi nosi značilnosti arhetipa nasprotnega spola, ki so navadno bolj ali manj negativne. Skozi iskanje pravilne povezave z nasprotnim spolom tako dejansko v sebi urejamo energije odnosa do nasprotnega spola.

V človeštvu obstaja kolektiven moški in ženski arhetip. Če v osebi nasprotnega spola iščemo to vsebino popolnosti moškega ali ženske, v sebi prebujamo vsebino popolne ženske ali moškega.

Božansko središče nam je skozi dvojnost moškega in ženske dalo možnost, da se mu približamo. Prav tako se lahko skozi nepravilne odnose še najbolj oddaljimo od boga. To življenje nam ponuja možnost napredka in naša dolžnost je, da to priložnost izkoristimo.

Skozi življenje se odvija nenehen proces zorenja naše osebnosti. To je pravzaprav edini smisel našega življenja – evolucijski razvoj duševnosti. Naše bitje je zgrajeno po določenih duhovnih pravilih, ki omogočajo ta razvoj.

Naša zavest v budnem stanju neprestano kopira slike iz okolja. Vase shranimo vonje, okuse, dotike, zvoke. Vse te čutne zaznave shranimo v svoji podzavesti. Zelo pa je pomembna zgradba naše osebnosti, ki te zaznave definira. Glede na našo osebnost in naš odnos do teh zaznav se le te vtisnejo v podzavest.

Višji, kot je evolucijski nivo naše osebnosti, z večjo vsebino lastne individualnosti in celoviteje zaobsežemo vse vtise. Zaznav ne definiramo več toliko skozi naučene pojme, temveč jih zaznavamo bolj resnično.

Vse te zaznave potujejo v dimenzije naše podzavesti, kjer se obdelajo in v približno treh mesecih se krog obrne in v življenju se nam zgodi dogodek na osnovi prejšnjega vtisa.

Sanje imajo zelo velik pomen, saj se skozi njih obdelujejo zaznave zavesti. S tem predelamo nakopičene vtise in olajšamo zavest.

Naša podzavest pa nam skozi sanje kaže tudi naravni razvoj naše osebnosti. Posebne sanje, ki jih doživljamo kot da smo budni in v njih čutimo poseben pomen, nam kažejo ovire ali prednosti, s katerimi se sooča naša duševnost.

Bremena v odnosih, preteklost, so lahko zelo težka in večinoma ne želimo poseči v njih ali pa se jih sploh ne zavedamo. Sanje nam odkrijejo ta vzrok, ki je lahko naša duševna pomanjkljivost ali neurejen odnos z okoljem.

Če nam sanje nekaj pokažejo, to pomeni, da je naša osebnost dovolj močna in zrela, da premaga negativno stanje. V kolikor se sanje končajo z našim porazom, se je v budnem stanju koristno vrniti v sanje in jih v meditaciji izpeljati nam v prid. S tem bomo dejansko razrešili konflikt v sebi in napredovali v gradnji svoje duševnosti.

Skozi sanje lahko razrešujemo svojo preteklost, lahko programiramo prihodnost, poleg tega pa sanje spremljajo dejansko dogajanje v naši duševnosti. Zaradi tega lahko sanjamo tudi dogodek, ki se nam bo v prihodnosti zgodil ali pa več sanj nakazuje potek naše prihodnosti.

Pomembne sanje si lahko zapisujemo in skušamo ugotoviti njihov pomen. Skozi sanje ozavestimo sporočene vsebine in tako sledimo toku sprememb in napredka naše osebnosti.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M