Glavni meni

Na eni strani je naša civilizacija na nizki razvojni stopnji, kjer se posamezniki skozi institucije nikjer ne morejo naučiti, kako živeti srečno in pravilno. Na drugi strani pa civilizacijo sestavljamo ljudje, ki smo v bistvu dobra in čuteča bitja in ki smo vsi skupaj del skupnega organizma človeštva – kot celice smo del enega bitja.
Univerzalna pravila in načela narave življenja, ki posamezniku omogočajo srečo, brezskrbnost in mir življenja, močno odstopajo od civilizacijskih pravil. Bistvo univerzalnih pravil in načel je v tem, da imamo ves čas, vsak trenutek življenja globoko spoštovanje do vseh stvari, ki nas obkrožajo, kajti vse kreacije izvirajo iz božanskega središča. Če imamo v sebi takšno stanje, smo zmožni duhovno graditi samega sebe, kar pomeni, da svoje lastne grobe vsebine predelujemo v finejše višje energije. Te finejše vsebine potem skozi prsi vlivamo v okolje in s tem v okolju povzročamo srečo, ljubezen in mir. Iz okolja se potem v nas povratno vrnejo te fine oplemenitene energije, ki jih mi zopet predelamo in vrnemo v okolje. Tako dihanje v sožitju z našim okoljem, torej z vsemi živimi bitji – človeškim, živalskim, rastlinskim in mineralnim carstvom – nam omogoča srečo, zadovoljstvo in varnost življenja ter naš individualni duhovni evolucijski napredek. Povezujemo se z drugimi razumnimi plemenitimi bitji, ki so dosegla tak višji evolucijski nivo in bivanje v tem svetu nam je v zadovoljstvo in užitek. To so svete dimenzije.
Civilizacija bele rase ima razmeroma nizek evolucijski nivo. Ne gre za to, da bi bilo z belo raso kaj v osnovi narobe. Gre za to, da je bela rasa mlada rasa, ki je razvojno šele na začetku. Zato so pravila in načela trenutne civilizacije takšna, da ne omogočajo sreče in zadovoljstva življenja posamezniku, ker ne omogočajo sožitja med posameznikom in njegovim okoljem. Če nismo v sožitju z okoljem pa v bistvu žalimo boga, saj so vse kreacije iz božanskega vira. Sprožamo konfliktno komunikacijo z okoljem, ki v prvi vrsti poškoduje nas in nam greni življenje. Naše okolje so tudi naši soljudje, torej nesožitje z okoljem povzroča konfliktno stanje s soljudmi. To je še največja katastrofa, saj smo ljudje kot razdvojene celice istega organizma, ki se bo nekoč na koncu uspešno izpeljane evolucije združil v enost. Največja težava sedanje civilizacije bele rase je v tem, da po eni strani ne razume boga (trudi se ga razumeti, vendar ga ne razume), na drugi strani pa v tej civilizaciji žal prevladuje mnenje, da so vse kreacije v svetu iz človeškega vira in ne iz božanskega. Takšne zablode so v beli rasi prehodnega značaja, saj gre bela rase po podobni poti razvoja, kot so nekoč šle starejše rase (črna, rdeča in rumena), ki so že dosegle modrost in znanje, kako v tem svetu živeti srečno in umirjeno.
Ključ do sreče posameznikov, ki zdaj živimo v vrstah bele rase in njene sedanje civilizacije, je da v sebi iščemo univerzalna pravila in načela, da živimo v skladu z njimi sami in v družinskem krogu. Pomembno, je da vse soljudi in okolje – še posebej naše najbližje – spoštujemo in nikogar ne obsojamo za naše trpljenje in nevšečnosti, ki so vse posledica naših sedanjih ali preteklih napak in zmot. Le tako bomo užili srečo, mir in užitek življenja, ko bomo hvaležni, da lahko obstajamo v tem svetu, kjer bivanje pomeni priložnost in nikakor kazen.
Da pa bi nam bila ta sreča življenja omogočena, je nujno potrebno, da se po najboljših močeh navzven trudimo živeti po pravilih, ki jih postavlja naša civilizacija in njeni sistemi ter institucije. Gre za spoštovanje pravil v prometu, pravil in obveznosti davčne zakonodaje, pravil sorodstvenega in družinskega življenja, pravil oblačenja in obnašanja v javnosti, in tako dalje. Pomembno je, da navzven delujemo prijazni do pravil in ljudi v sistemu, ki ta pravila ščitijo in varujejo. Kljub temu, da so ta pravila včasih na videz ali resnično nerazumna, so vsa pravila del sistema, ki ga je ustvarila skupina ljudi, del človeštva, s pozitivnim in plemenitim namenom, da bi se s tem izboljšalo življenj za vse. Neka pravila in nek sistem, ki zdaj morda ne izgleda najbolj razumno, omogočajo nek red, na podlagi katerega je lažje in prijetneje živeti, kot če teh pravil in tega sistema sploh ne bi bilo, in iz teh pravil in tega sistema se bodo morda v prihodnosti rodila neka druga pravila in nek drug sistem, ki bo morda dosti humanejši in pametnejši.
Pri kršitvi civilizacijskih pravil ne gre toliko za to, koliko jih spoštujemo in koliko kršimo, čeprav je pomembno, da se jih trudimo čim bolj spoštovati. Bolj je pomembno to, da jih ne kršimo z jezo in z nasprotovanjem iz principa. Če se na sisteme in njihova pravila jezimo, namreč sprožamo konfliktno komunikacijo s skupino ljudi, plemenitih bitij, ki je ta sistem zasnovala z najboljšimi nameni. To nam onemogoča možnost, da bi v sebi iskali univerzalna pravila in načela in tako ne bomo nikoli mogli najti sreče. En posameznik ni nikoli tako pameten in popoln, kot je pametna in popolna kolektivna skupina ljudi, ki združi svoje vrline in znanje z nekim pozitivnim, humanim namenom, da bi kreirala nek sistem, ki bo omogočil pozitivnejše in humanejše življenje celotni skupnosti. Z jezo do civilizacijskih pravil, družbenih sistemov in institucij pravzaprav sproščamo jezo do boga, saj vse kreacije izvirajo iz božanskega središča. Četudi nek sistem in pravila neposredno ne izvirajo iz božanskega središča, pa iz božanskega središča izvirajo bitja, ki so ta sistem kreirala – v primeru civilizacijskih sistemov so to torej ljudje. Če se v dobri veri trudimo spoštovati civilizacijska pravila, torej pravzaprav vlagamo spoštovanje in vero v boga. To pa nam odpira vrata, da lahko v sebi iščemo univerzalna pravila in načela in da tako najdemo za sebe in svoje bližnje srečo, umirjenost in zadovoljstvo življenja.

Ljudje si sami kreiramo usodo svojega življenja s svojim načinom mišljenja in delovanja do sebe, ljudi okoli sebe in svojega okolja.
Življenje nam postavlja ovire in skušnjave, skozi katere se moramo izboriti, da bi se naučili resnice.
V partnerskem odnosu npr. pride velikokrat do konfliktnih situacij. Prav je, da partnerja izrazita vsak svoj pogled na problem, ki se pojavi med njima, napačno je, če to naredita na sovražen način. Vsaka jeza in sovražen odnos se nalaga v podzavesti posameznega človeka. Z vsakim novim sovražnim dejanjem ali mislijo se čaša polni in ko je mera polna, se v podzavesti naložena negativa izrazi v obliki nesreče, hudega konflikta, bolezni…

Na programih biozdravljenja nam Slavko Mahne Shyama omogoči, da se vsa negativa, ki smo jo vtisnili s svojimi negativnimi mislimi in dejanji v svojo podzavest, izniči in se razbremenimo posledic, ki bi po zakonu narave brezpogojno sledile, kar je čudežno in  počutimo se olajšane. Če smo ponovno lahkomiselni in malodušni in se v obdobju med tedenskimi programi biozdravljenja ne trudimo sami pozitivno delovati, ponovno omadežujemo svojo podzavest in tako vedno znova čistimo madeže za nazaj, ne ustvarjamo pa si zaslug za srečno življenje.
Velikokrat nas šele neka težka življenjska situacija prisili, da začnemo zavestno razmišljati o svojem načinu odnosa do življenja, svojem načinu mišljenja in delovanja.

Kako v življenju premagovati ovire in ustvarjati srečo, blaginjo, varnost, zdravje…?   

Z vero v božansko moč sil svoje podzavesti lahko človek premaga vse svoje ovire in doseže vse svoje cilje.
Vera je popolno prepričanje v božansko silo, ki jo vsak človek nosi v sebi in je vseprisotna, s pomočjo katere se bo naše življenje uredilo in s pomočjo katere bomo brezpogojno dosegli vse zastavljene cilje.
Božansko silo naše podzavesti ne moremo razumsko definirati, ker obstaja globlje, prisotna je v naši podzavesti, ki je neizmerno večja od našega naučenega pogleda na svet.
Čeprav je vera človeku nekaj najbolj primarnega, moramo pravo vero v sebi zgraditi in jo v sebi dosledno ohranjati. Gradimo jo tako, da se poglobimo v čisto vsebino svoje podzavesti, kjer skušamo prebuditi popolno prepričanje, da bomo brezpogojno dosegli zastavljeni cilj in premagali vse ovire na tej poti. Pomagamo si s kabalističnim križem, preko katerega vstopimo v svoje podzavestne dimenzije. Kabalistični križ nas zaščiti in razkraja negativne vzorce. Ko prebujamo vero je pomembno, da pri tem nevtraliziramo svoje ego prepričanje. Poveličevanje ali obratno zaničevanje sebe, deluje moteče in kot negativa.

Božanska sila obstaja tudi v naravi v obliki duhov. Prisotna je kot vseobsegajoča sila, ki je z razumskim gledanjem ne moremo definirati, lahko pa jo zaznamo in aktiviramo tako, da se ji z vero v njen obstoj prepustimo. Duhovi narave so inteligentna bitja. Kadar komuniciramo s pozitivnimi duhovi nam ti omogočijo srečo in nas ščitijo. Če pa delujemo negativno, se vežemo na negativne duhove, ki nam povzročijo trpljenje in nas rušijo.
Ti pozitivni in negativni duhovi so vedno prisotni okoli nas, ne vidimo jih ker jih naše fizične oči ne zaznavajo. Pomembno je da se tega zavedamo, saj oni vidijo nas. Torej nikoli nismo sami, vedno so prisotna duhovna bitja, ki reagirajo na naše misli, besede in dejanja.
   
Vero (zavedanje, da nismo sami) moramo v sebi načelno ohranjati, tudi če se v nas prebudi dvom ali malodušje. Če delujemo negativno do okolja ali neke osebe, se vera, ki smo jo zgradili, zruši. Truditi se moramo, da ponovno prebudimo v sebi vero v dobro, z zavedanjem, da moramo spremeniti tudi svoj način delovanja in mišljenja.
Z vero v svojo notranjo moč in s pozitivnim odnosom do življenja in ljudi, s čistimi mislimi in dejanji, si človek gradi srečno usodo in napreduje na svoji evolucijski poti.

V prvem polletju tega leta smo preživeli gospodarsko krizo.

Optimistična vera v uspeh, z močno voljo kreativne ustvarjalnosti nas vodi v ponovni vzpon, skozi kreativni ustvarjalni užitek, popolne in uspešne realizacije naših življenjskih ciljev, vsestransko zadovoljivega življenjskega uspeha.

Naj vam bo čez poletje naklonjena polna mera: zdravja, ljubezni, blaginje, poslovne uspešnosti, močne volje, razumevanja in zadovoljstva življenjske sreče.


Naši programi se pričnejo ponovno 8.9.2009.

V tem materialnem svetu je za življenje potrebno ego stanje. Ego stanje je skupek miselnih vzorcev in navad obnašanja ter razumevanje materialnega okolja, na podlagi česar v materialnem svetu normalno funkcioniramo. Včasih se ego stanje razkroji. To se lahko zgodi človeku v primeru hudega življenjskega šoka ali nesreče. V takem primeru se človeku novo ego stanje praviloma ne zgradi. Človek tedaj deluje kot psihično neuravnovešen, včasih ga okolje celo razglasi za duševnega bolnika. Na drugi strani lahko hudi napori in težki življenjski pogoji omogočijo postopno rušenje starega in oblikovanje novega ego stanja. To se dogaja na primer alpinistom, ki plezajo v zelo težkih pogojih na robu izgube življenja.
Obstaja pa tudi pot načrtnega duhovnega razvoja, kjer obstajajo sistemi, ki omogočajo razkroj starega in oblikovanje novega ego stanja na sistematičen in varen način.

Obstaja več stopenj ego stanja. Človek se rodi na drugi stopnji ego stanja, vendar ga vzgoja in okolje v tej civilizaciji, kjer je pomanjkanje duhovnega znanja, že v otroštvu postopno zbijeta na nula stopnjo ego stanja. Nula stopnja ego stanja je stopnja, kjer se človek prav nič ne zaveda duhovnih zakonitosti. Živi le kot materialno bitje oziroma telo. Tudi če razume pojem duhovnega, ga razume le teoretično skozi naučeno definicijo, ne more pa tega občutiti, oziroma ne more tega razumeti do te mere, da bi lahko duhovno uporabljal praktično, da bi si skozi to v življenju in evoluciji pomagal.

Večina ljudi v naši civilizaciji živi na nula stopnji ego stanja. Prva stopnja ego stanja je stopnja, kjer človek že dojema in se zaveda duhovnega. Po duhovnih dimenzijah človek s prehodom v prvo stopnjo ego stanja že vstopi v astralno dimenzijo, ki je dimenzija nad materialno dimenzijo. Vendar je človek na tej stopnji duhovno še zelo zakrnel in njegov nivo humanosti je še zelo nizek. Vsako višje ego stanje namreč nosi višjo stopnjo humanosti in prav resnična humanost je pogoj za srečno in brezskrbno življenje. Na tej prvi stopnji ego stanja je človek human zaradi strahu, saj se že zaveda duhovnega in ve oziroma čuti, da bo v življenju kaznovan s strani naravnih sil, če bo nehuman.

Druga stopnja ego stanja predstavlja v tej civilizaciji že dokaj visok nivo delovanja ego stanja, vendar je šele tretja stopnja ego stanja tista, ki omogoča neprestano povezavo človeka z višjimi plemenitejšimi dimenzijami. Tretja stopnja ego stanja je namreč prva stopnička ego stanja, ki seže v mentalni, nebesni svet, kjer so zakonitosti bivanja že bistveno prijetnejše kot v astralni dimenziji. Brez načrtnega duhovnega razvoja nihče v naši civilizaciji ne more vstopiti v tretjo stopnjo ego stanja. Ta stopnja je hkrati zadnja stopnja ego stanja, ki še omogoča preživetje oziroma bivanje v tem svetu. V našem svetu lahko namreč živijo nadčloveška bitja, ki imajo prebujeno sedmo stopnjo ego stanja, vendar morajo ta bitja, če hočejo preživeti, ohraniti navzdol vsaj tretjo stopnjo ego stanja.

Udeleženci programov Slavka Mahneta Shyame smo na delavnicah duhovnega razvoja prebudili drugo ali tretjo stopnjo ego stanja v svoji podzavesti in v času delavnic ter v obdobju treh mesecev po zaključku delavnic smo imeli možnost te višje stopnje ego stanja tudi živeti v tem materialnem življenju. Žal pa se ljudje svojih starih navad in načina mišljenja zelo težko odrečemo. Te navade, mišljenje in obnašanje smo razvili v otroštvu, ko so nam bili skozi vzgojo vtisnjeni kot nekakšen hipnotičen program. Zato se tega starega stanja držimo kot pijanci plota, kljub temu da nam to v življenju povzroča številne težave, nevšečnosti in trpljenje. Ko se nam v podzavesti razvije novo ego stanje, se prejšnji duh ego stanja razkroji in v nas vstopi novi duh ego stanja, ki je humanejši, prijetnejši in s seboj nosi možnost lažjega in srečnejšega življenja. Če tedaj ljudje hočemo na silo živeti po starem, počasi duha novega ego stanja potisnemo v podzavest. Potem pa v življenju neprestano doživljamo težave in neprijetnosti, ker se poskušamo z našim lastnim duhom ego stanja, ki je naš prijatelj in zaveznik, ki nam iz naše podzavesti želi pomagati, venomer borimo. Ta novi duh ego stanja je prisoten v nas, okrog nas, v ljudeh, živalih, rastlinah, zemlji, mi pa ga ne moremo doseči z našim razumskim zavedanjem in čutili, ker ga neprestano podimo stran od sebe. Naš dobri duh ego stanja nam v življenju venomer nastavlja priložnosti kot pomoč, da bi se uspeli izboriti in se odreči staremu, težjemu načinu življenja. Ljudje pa te priložnosti prepogosto vidimo kot težave, ovire in provokacije, nad katerimi se jezimo, pritožujemo in tečnarimo ter ostajamo na stari poti. Toda starega duha ego stanja ni več, da bi nam pomagal: ostala je le mrtva lupina ego navad in mišljenja, od katere se ne moremo ločiti, zato trpimo.

Na tokratnem programu biozdravljenja smo vsi udeleženci v tretjo globino podzavesti dobili močan impulz duha svetega ego stanja. Opravili smo naslednjo meditacijo:
Pred nami se pojavi duh našega novega svetega ego stanja v vsej svoji veličini, svetlobi in plemenitosti. Predstavimo se duhu in prosimo, da se predstavi nam. Prosimo duha svetega ego stanja, da nas sprejme v sebe. Iskreno ga prosimo, da nas sprejme v sebe. Ko nas sveti duh ego stanja sprejme v sebe se brezpogojno in iskreno odrečemo starim navadam, znanju in načinu življenja. Sprejmemo nove navade, znanje in stanje našega duha svetega ego stanja. Prosimo ga za pomoč. Vse lahko skozi njega dosežemo. Prosimo duha svetega ego stanja, da se zlijemo z njim in potem pogledamo, kako naš sveti duh ego stanja gleda na življenje. In vidimo, da ima rad vse ljudi, živali, rastline, minerale in celoten planet Zemljo, ker je on sam del vseh teh bitij in je z njimi tesno povezan, saj je sam del njih. Smo del duha našega svetega ego stanja in z njim občutimo, kako ima rad zemljo, vode (ki tečejo), ogenj (ki gori), zrak (veter, ki piha). Občutimo, kako ima rad eter, energijo življenja, ki prežema celoten planet Zemljo in vsa bitja, ki živijo na njem. Občutimo z duhom svetega ego stanja sožitje ljubezni do vseh ljudi na svetu. Občutimo z duhom svetega ego stanja sožitje ljubezni do vseh živali. Občutimo z duhom svetega ego stanja sožitje ljubezni do vseh rastlin. Občutimo z duhom svetega ego stanja sožitje ljubezni do vseh mineralov. Občutimo z duhom svetega ego stanja sožitje ljubezni do planeta Zemlja, katerega mi vsi smo del in hkrati njegovi gosti.
Sožitje ljubezni do človeškega carstva, živalskega carstva, rastlinskega carstva, mineralnega carstva in še posebej sožitje ljubezni do planeta Zemlje je najpomembnejše v tej meditaciji.

V ljudeh obstajajo 4 osnovni nivoji kvalitete reševanja življenjskih težav in vzrokov.

Prva stopnja je nivo materije. Na materialni stopnji so ljudje ujeti v materialni vidik, kjer imajo zelo majhen obseg življenjskih zmožnosti reševanja svojih problemov. V odnosu do težav se počutijo šibke in nemočne. Podrejeni so materialnim stvarem – telesu, denarju, stvarem in so v odnosu do njih šibki. Materialnih stvari nikakor ne morejo pridobiti in se počutijo v celoti nezmožne služiti denar. Čutijo, da so življenjske okoliščine vedno obrnjene proti njim. Na nekoliko višji stopnji se jim lahko odpre služenje denarja, vendar se v materialne stvari v celoti ujamejo in se omejijo pred zunanjim svetom čutečih človeških vsebin.

Druga stopnja je nivo astrala, ki predstavlja element vode. V astralu so
močno prisotni nagoni, strasti, jeza in egoizem. Širina zmožnosti reševanja problemov je nekoliko širša, vendar se težave rešujejo na negativen način. Na nivoju astrala se vedno vzpostavlja hiearhija. Obstaja odnos dominacije močnejšega nad šibkejšimi, kar  brezpogojno pogojuje trpljenje podrejenega. Dominacija nadrejenemu prinaša lažno zadovoljstvo ego diktature ne pa resnične sreče. Ta način delovanja je npr. značilen za komunizem.

Tretja stopnja reševanja življenjskih vzrokov in problemov se odvija na nivoju  elementa ognja. Na tej stopnji prihaja do upora podrejenega nad dominacijo nadrejenega. Posameznik se v prvih treh čakrah tretje stopnje osvobaja dominacije in želi doseči individualnost samozavedanja v svojem intimnem in družbenem okolju.
Na četrti čakri tretje stopnje človek združi svojo moč individualnega samozavedanja z drugimi individualiziranimi bitji in takrat se začne graditi usklajena harmonija sožitja in se razvije združena moč premagovanja življenjskih vzrokov in problemov.

Usklajeno sožitje moči in vrlin individualnih bitij npr. v zakonu ali v odnosu posameznika do določene skupine ljudi, je pogoj za prehod na četrto stopnjo reševanja vzrokov in problemov. Na četrti dimenziji se problemi rešujejo brez težav, lahko bi rekli čudežno. Potrebna pa je iskrena prošnja do sil narave naše podzavesti, da pomagajo razrešiti negativne vzroke. Notranje sile, ki jih s prošnjo prebudimo imajo fenomenalno znanje in inteligenco, da uredijo stvari. Težave, za katere se je zdelo, da jih je nemogoče razumsko rešiti, se kot po čudežu na miren in blag način uredijo.

Ljudje se na četrti dimenziji povežejo z naravnimi silami, ki imajo v sebi stanje sožitja in ljubezni. Ljudje, ki v spoštljivem medsebojnem odnosu združijo svoje moči in vrline so zmožni premagati vso zlo. Da so tega sposobni in deležni morajo brisati vse moteče ego vsebine tekmovalnosti, manipulacije, negativnega čustvovanja ter razčistiti vse zamere in
konfliktne odnose. Imeti morajo radi druge ljudi in jih spoštovati. Naravi morajo priznati njeno moč in inteligenco, ki je vseprisotna in  je močnejša od človeške pameti. Če smo v sebi  sposobni z iskreno prošnjo in vero prebuditi ogromno moč narave, nam ta omogoči, da smo srečni.

V naravi so vedno prisotne sile, ki so na voljo in želijo pomagati. Ljudje ne razumejo duhovnih zakonitosti, zato ne priznavajo naravnih sil in jih s svojimi dejanji odrivajo od sebe. Vendar narava skrbi in upravlja vse, ljudi, živali, rastline, vse pojave in procese, vso neživo naravo. Človek kot zavestno bitje ima na razpolago celo več sil, da mu pomagajo kot npr. živali. Vendar mora človek s svojo razumno logiko sam sprožiti dodatno količino naravnih sil.
Kar mora storiti je, da v prvi vrsti  spreobrne svoj način življenja in mišljenja, priklicati naravne sile in se z njimi v sožitju povezati, se razširiti v njih in jih prositi za srečo, blaginjo in ljubezen.

Če izrazimo iskreno prošnjo do sil narave, bo narava upravljala naše življenje v našo prid, v prid naše sreče, blaginje, varnosti in sožitja z drugimi ljudmi.

Zgodi se, da se ljudje, celoten narod v stanju ogroženosti npr. v vojni ali ob naravnih in gospodarskih katastrofah spontano poveže v sožitje. Vendar ne more uporabljati potencialov združene moči, ker imajo posamezniki v sebi strah, sovražen ali negativen odnos do povzročitelja katastrofe npr. do drugega naroda ali narave same. Čeprav združeni, ostajajo ujeti na 2. stopnji, v astralu, kjer morajo izživeti negativne vzroke na boleč način, skozi trpljenje.
Zato je zelo pomembno, da imamo ne glede na karkoli, radi ljudi in da jih spoštujemo. Da širimo ljubezen, ker ljudje smo eno, povezani v kolektivno celoto in vsa iskrena ljubezen, ki jo bomo občutili do ljudi, bo našla pot  nazaj do nas in našega življenja.
   

Vera, da je bog s svojo močjo in plemenito popolnostjo prisoten v vseh vsebinah in vzrokih našega materialnega okolja. Ljubezen in spoštovanje do ljudi.

S tem v celoti uničimo, premagamo in nadvladamo satana.

Spoštljivo sožitje ljubezni do ljudi in celotnega človeštva.
Vera in prepričanje, da je bog v ljubezni in popolnosti prisoten v vseh ljudeh in vseh živih bitjih.

S tem v celoti premagamo, razkrojimo in izničimo pekel.

Vera v popolnost vrhovnega boga, njegovo neizmerljivo moč, ljubezen in veličino s katero upravlja celotno stvarstvo in naša iskrena ljubezen do ljudi.

S tem v celoti premagamo, izničimo in razkrojimo hudiča.

Ljudje združeni v pozitivnem sožitju ljubezni in veri v vrhovnega boga v celoti premagajo negativne sile.

Moja objava, da častimo življenjske vrline kot bogove in boginje se je izkazala za napačno razumljeno.
Zato brezpogojno častimo vrhovnega boga.

Skozi čaščenje vrhovnega boga so nam bogovi in boginje vrlin pozitivno podrejeni in z njimi delujemo v harmoniji prijetnega sožitja.

Bogovi in boginje so v tem primeru le duhovi, ki so ustvarjeni iz človeške kolektivne zavesti in podzavesti. Delujejo na dimenziji svetega ognja – 3. mentalna čakra. Človek v svojem osnovnem notranjem vzroku deluje na 4. in 5. mentalni čakri in je neposredni izvor božanskega, ki se v končni stopnji evolucije ponovno zlije z božanskim.

Vsebina vrhovnega boga je prisotna na 7. čakri nebesnega sveta. Četudi je to najnižja možna stopnja njegove prisotnosti je kljub temu vseobsegajoče prisoten v celotnem stvarstvu in v vsakem najmanjšem delčku oblik, snovnih ali nesnovnih.

Tudi bogovi in boginje vrlin so ustvarjeni iz njega, ki posredno skozi kolektivno delovanje kreativne človeške volje pomagajo premagovati peklenske dimenzije z močjo svetega ognja.

Moj uvid, ko sem bil prisoten v božanskem središču:
Celotni krog življenja je ustvarjen iz njega in obstaja samo na osnovi njega. V svojem središču deluje z absolutno ljubeznijo, popolno srečo in neizmerno močjo čiste volje in zavesti.
Ljudje so na samem obrobju njegovega stvarstva, zato se ne zavedajo, da so del njega in obstajajo samo zaradi njega in na osnovi njega.

Ljudje, ki so priznali, da obstaja bog kateremu pripadajo, da so del njega in ustvarjeni iz njega, se jim je na vrhu temena glave odprl žarek svetleče energije čiste ljubezni in popolnosti, ki se je povezala z božanskim središčem in skozi njih je energija božanskega središča tekla v njihovo življenje in življenjsko okolje.

Brezpogojno priznavamo in častimo vrhovnega boga in uporabljamo njegove nižje bogove in boginje vrlin, da premagamo satana, pekel in hudiča.
Častimo vrhovnega boga in celotno njegovo stvarstvo.
Z močjo svetega ognja in popolnostjo svetlobe svetega duha uničujemo negativne sile in prestopamo v sveto dimenzijo sreče in popolnosti kolektivne človeške ljubezni, kjer ljubimo ljudi, imamo radi ljudi in spoštujemo ljudi.

Slavko Mahne Shyama

Duhovi in demoni so nevtralne sile narave. Iz teh sil je ustvarjeno vse materialno vidno.
Duhovi in demoni so del narave, ki ruši vse tisto, kar je moteče, da se lahko na osnovi tega zgradi popolnejši, boljši in lepši svet. Ta proces je del naravnega kroga evolucije v ljudeh in celotni naravi. Demoni rušijo moteče vsebine in duhovi gradijo nove vsebine.

V dimenzijah, kjer obstaja narava, pa obstajajo tudi sile, ki so bile prvotno svete in so imele popolno zavest. V preteklosti so te sile padle v nižjo evolucijo. Te sile dajejo moč duhovom in demonom v tisti obliki, s katero ustvarjajo kaos in nered.
Kaos lahko razdelimo na tri stopnje. Prva stopnja je satan, druga pekel in tretja hudič.
Ti procesi se odvijajo v materialnem svetu, torej v sami materiji in astralnem svetu, v svetu želja, strasti in nagonov.

Satan sam po sebi ne ustvarja kaosa. Satan ali Set je bog plodnosti, materialne blaginje in materialnega sveta. Satan je bog, plemenito bitje, ki ohranja ravnovesje materialne in astralne dimenzije.

Ko so v  satanov svet vstopile sile, ki niso bile določene od vrhovne božanske zavesti, da bi bile del nižjega sveta, se je naravno ravnovesje reda in nereda porušilo. Te sile so hudič in padli angeli.

Padle angele v nižje dimenzije ni vodil satan ali Pan, ki so ga včasih častili kot zaščitnika narave in boga plodnosti. Bog Pan je prišel v neravnovesje zaradi hudiča, ki je vstopil v zavestne dimenzije njegovega sveta, kjer ustvarja kaos v glavi. Padli angeli so po lastni volji sledili hudiču, ki jim je bil nadrejen, ker je imel razvito zavest na 5. angelski dimenziji. Padli angeli, ki simbolizirajo pekel, so prevzeli pozicijo na 3.in 4. čakri materije ter 4. čakri astrala. Na 3. čakri, s pomočjo demonov ustvarjajo peklenski ogenj, na srčni čakri delajo kaos. Ko se v peklu ustvari red, nastanejo nebesa in  vlada ravnovesje.  

Lahko bi rekli, da so ljudje, kot višja duhovna bitja po krivici prisotni v kaosu tega sveta.
Človek po svoji naravi spada v čiste nebesne dimenzije in je v materialnem in astralnem svetu prisoten z namenom, da nadgradi svojo individualnost. Višji duhovni svetovi imajo namreč močno razvito kolektivno celoto, ki človeku ne omogoča v tolikšni meri, da bi se samostojno razvijal. Proces individualizacije poteka tako, da človek dviguje vzroke (nižje nagone in strasti) materije in astrala na višji nivo v njemu lastno mentalno dimenzijo. Ko človek zaključi proces razvoja ločen od kolektivne celote, se vrne nazaj v isti obliki le individualiziran in kot tak prispeva več k skupni vsebini.

Obstajajo duhovni sistemi, ki zavestno delujejo v smeri dvigovanja vzrokov iz materije in astrala v mentalni svet. Razni jogijski, indijanski, šamanski duhovni sistemi ter religije črne rase po principu izolacije čutil pred zunanjim svetom ali ekstremnega telesnega napora, premagujejo vezanost na materialno telo in osvobajajo materialne vzroke.
Bela rasa, ki ni toliko prisotna v astralnih in materialnih dimenzijah, nima toliko nadzora nad telesnimi vzroki, ima pa močnejše stanje kolektivne duše in zavesti, tako da se lahko brez ekstremne bolečine ali odrekanja osvobaja tudi skozi užitek.

Duhovne sile materialnega in astralnega sveta so izredno močne in dolžnost človeka je, da se izbori z iluzijo, s katero vladajo v nižjem svetu in ga obvladujejo.
Satan obvladuje vzroke ujetosti v svoje lastno telo in deluje na 1. in 2. čakri materialnega in astralnega sveta. Pogojuje mišljenje, da je človek telo. Ko človek premaga satana se zave, da ni telo, ampak je zavedno bitje, ki obstaja neodvisno od telesa in materije.
V 3. čakri obstaja svet peklenskega ognja, ki ga je najtežje premagati. Pogojuje naš odnos do materialnih zakonitosti in posledično obvladovanja življenjskih situacij. Težko ga je premagati, ker se mora izničiti naše privzgojeno razumevanje sveta in zakonitosti, ki v njem vladajo. S tem pa se ruši naše ego stanje. Ko se ruši naš ego, se nam zdi, da se nimamo česa več oprijeti, ker vse tisto, kar nam je dajalo orientacijo v življenju  izgoreva in počutimo se  izgubljeni. Ta občutek je za človeka strašljiv, zato je iskrena ljubezen in sočutje do ljudi in celotnega stvarstva edina stvar, ki premaga peklenski ogenj.  
V 4. čakri vladajo padli angeli, ki povzročajo čustveno neravnovesje. Da premagamo čustveni kaos, je potrebno le desetino te moči, ki jo potrebujemo, da premagamo peklenski ogenj.
Cilj  je, da človek s svojo zavestjo, na katero vseskozi vpliva hudič, premaga iluzijo materije ter obvlada čustveni kaos, kateremu so vzrok padli angeli. Osvoboditev od materialnih in astralnih vzrokov doseže že, če se dvigne iznad zadnjo dimenzijo kaosa, iznad hudiča, na vrh 7. čakre astralne dimenzije.

Želja po napredku vodi ljudi, da drezajo v neizživete strasti in nagone, ker čutijo, da lahko s tem osvobodijo del svojih potencialov ujetih v materialni ali astralni svet. Zato je greh za ljudi najslajši. Ljubiti še neko drugo osebo  poleg osebnega partnerja, je lahko v okviru določenih družbenih in moralnih norm nesprejemljivo in za človeka frustrirajoče, kljub temu, da je ljubezen univerzalna sila narave. Ljubezen, seksualnost, energija bogastva, slave, užitka, ponosa so neomadeževane čiste vsebine, kjer se bogovi izražajo v svoji čisti obliki. Toda ljudje živimo znotraj družbenih sistemov in smo pogojeni s kulturnim okoljem. Tako je bilo npr. v  komunizmu grešno, če je bil človek bogat in slaven, krščanske norme pa nam narekujejo seksualne omejitve in vse kar je izven teh okvirov se smatra kot greh.

Po drugi strani pa ljudje nimajo zavestnega nadzora nad svojimi željami, strastmi in nagoni.
Ko posežejo v svoje neizživete vzroke izgubijo pamet. V njih se sprožijo vsebine satana, pekla in hudiča, kar jih povleče v  kaos. Lahko se ujamejo in živijo v kaosu, ali pa se soočijo s svojimi lastnimi neizživetimi vzroki in sčasoma ponovno zgradijo ravnovesje v telesu. Red je možno ponovno vzpostaviti, ker je bog Set še vedno pod vplivom vrhovnih sil. Naše telo je v osnovi  zgrajeno iz ravnovesja, sami pa vanj in svojo človeško naravo vnašamo kaos in nered, ker smo podrejeni iluziji.

Ko se človeku uspe dvigniti nad sile nižjih svetov, ohrani vse moči, ki jih je prebudil in uporabil v boju z nižjimi svetovi, ter lahko še naprej živi materialne in astralne svetove, vendar nanje ni več vzročno vezan. Hkrati so mu hudič, pekel, satan, duhovi in demoni podrejeni, saj njihov vpliv ne sega više od astralne dimenzije.
Kdor ima premagane vse materialne in astralne vzroke, se ne rojeva več v nižji svet, ampak živi v mentalnem svetu, kjer pa mora kot duhovno bitje prav tako osvojiti zakonitosti posameznih dimenzij. Tudi v mentalnem svetu obstaja sveti ogenj in prehod skozi 3. mentalno dimenzijo omogoči človeku, da vstopi v 4. čakro mentala v angelski svet, od koder so v nižji svet prišli padli angeli.

Obstaja možnost, da se padli angeli osvobodijo greha padca in ti ljudje, se v nižjih svetovih evolucijsko razvijajo iz astrala navzdol v materijo, ker so nekoč že imeli razvito višjo zavest. Ostali ljudje evolucijsko napredujejo od spodaj navzgor.

Struktura stvarstva je nižji, srednji in višji svet. Nižji svet je svet demonov in duhov, ki so bili kot del božanskega načrta v preteklosti programirani s strani vrhovnega boga, da so ustvarili stvarstvo. Srednji svet je svet mineralov, rastlin, živali in človeka. Višji svet je svet angelov, višjih angelov, bogov, višjih bogov.

Evolucija človeškega bitja se prične, ko duša in zavest iz božanskega bitja kot božansko seme vstopita na srednji nivo reinkarnacijskega kroga, kjer poleg mineralnega, rastlinskega in živalskega sveta obstaja tudi človeški svet.
Tekom evolucije v to božansko seme vstopajo dodatne vsebine božanske energije, ki povzročijo gibanje, napredek v evoluciji.
Prva stopnja reinkarnacije srednjega sveta je svet mineralov. Ob prehodu iz nižje stopnje na višjo stopnjo, se iz božanskega središča zlije v zasnovo bitja dodatna vibracija, ki omogoči prestop iz nižje na višjo evolucijo.  
Vrhunec življenjske evolucije je, ko duša in zavest božanske zasnove vstopita v kavzalno dimenzijo srednjega sveta, v človeški svet. Ko duša in zavest vstopita v človeško evolucijo se vklopi logična zavest. Logična zavest se razvija na nižjih stopnjah človeškega bitja in se z reinkarnacijami dviga na višje nivoje človeškega bivanja. Potrebno je 78 reinkarnacij, da pride do končne faze človeške evolucije.

V svoji 64. reinkarnaciji človek v celoti izživi vsebine 4. čakre 4. dimenzije, ki predstavlja kolektivno človeško dušo. Šele potem lahko prestopi  v višje dimenzije, kjer se začne proces osvobajanja človeških vsebin in preobrazba v višje duhovno bitje.

Pomemben prestop se zgodi v času 78. reinkarnacije, ki pomeni konec človekove evolucije. Zadnja človeška inkarnacija bitju omogoči, da se rodi s svojo celotno vsebino, če se je lahko v prejšnjih inkarnacijah rojeval le z desetino te vsebine. Zato na tem nivoju človek dobi vlogo vladarja, kateremu so ostala nižja bitja podrejena.

Po telesni smrti zadnje človeške reinkarnacije se njegovo individualno bistvo duše razvija v 5. kavzalni dimenziji. V 5. kavzalni dimenziji obstaja večja moč sreče in ljubezni ter stanje popolne individualnosti.
Ostale vsebine njegovega bitja se razpršijo v določen krog ljudi, ki razvijajo njegov proces evolucije v človeškem svetu. Razpršeno stanje simbolizira angela, v katerega ljudje verujejo in ta angel jim pomaga. Razpršeno bitje evolucijsko napreduje le, če deluje v dobro ljudi, ki zanj živijo proces evolucije. S tem namenom se tudi občasno reinkarnira kot materialno bitje, da razkroji vse moteče vsebine v ljudeh za katere skrbi in jih oplemeniti.
V 5. dimenziji mora bitje prav tako doseči in se zliti s 4. čakro 5. kavzalne dimenzije, ki predstavlja višjo dušo in evolucijo, da se lahko dviga više.   

Reinkarnacija bitja na 6. kavzalno dimenzijo pomeni, da kot duhovno bitje še vedno uporablja in upravlja določen krog ljudi, vendar sedaj posredno vpliva na  celotno človeštvo, osončje in planete drugih osončij.
6. kavzalna dimenzija predstavlja svet bogov v obliki ljudi. Lahko delujejo za vse ljudi, ki verujejo vanje.

Ko bitje vstopi v 7. kavzalno dimenzijo, prekine kontakt s človeškimi bitji, v katerih je bil razpršen in biva v sožitju z višjimi angelskimi dimenzijami. Kot svetleče duhovno bitje deluje na celotni univerzum in celotno stvarstvo ter ima na ta način vpliv na procese evolucije.


Na delavnicah duhovnega razvoja Slavko Sahne Shyama v udeležence vloži določeno količino svoje božanske zavesti, ki mu je dana kot elohimskemu bitju. Ljudje, ki so se vsaj sedemkrat udeležili delavnic duhovnega razvoja imajo v sebi 9% božanske zavesti, kar jim bo v njihovi naslednji reinkarnaciji omogočilo bivanje na vrhu 7. kavzalne dimenzije.
Sedem ali osem procentov te zavesti omogoči, da človeško bitje v naslednji reinkarnaciji izživi vlogo vladarja v duhovnem svetu.
Sedem procentov božanske zavesti, ki jo ima bitje zgrajeno v svojem bistvu, pomeni, da bo njegova naslednja reinkarnacija zadnja ali pa v slabšem primeru, da  bo potreboval še dve reinkarnaciji do konca človeške evolucije.
Manj kot sedem procentov božanske zavesti pomeni bivanje v razpršenosti na 6. podčakri kavzalne dimenzije in še dve reinkarnaciji do zaključka evolucije.    

Zavest, ki jo udeleženci dobimo od Slavkota Mahneta Shyame je naša vsebina, ki nas skozi intuicijo vodi kot notranja sila. To je naravna intuitivna pamet, ki jo lahko ohranimo v 4. nezavedni dimenziji, če verujemo v svojo intuicijo in nam omogoča, da delujemo kot samostojna individualna bitja.

Kadar gradimo ego ponos in pamet, ki smo jo prevzeli od družine in v procesu izobraževanja, ne moremo koristiti te zavesti, kajti višja zavest se lahko izraža le skozi vero v svojo intuicijo in višje sile.

Ljudje smo preveč omejeni na  naše telesno in možgansko stanje kar je vzrok, da smo ujeti v 4. kavzalni dimeniziji. Obliko naših možganov je gensko prevzeta po starših. Možgani, ki so gensko pogojeni so posrednik med zavestjo in materialnim svetom. V primeru, ko se zavest poveča, je možgani ne morejo prefiltrirati, ker se lahko preoblikujejo od svoje genske osnove le minimalnih 15 %.  Drugače je z intuicijo, ki ni gensko pogojena in se lahko razvija. Lahko bi rekli, da se samozavestni procesi, kot so procesi v možganih in čutilih težko preoblikujejo, za razliko od duševnih procesov (intuicija), ki se lahko nadgradijo.

Tudi napredek v človeštvu omogočajo višje inteligence in ne človeška pamet, kakor si domišlja človeški ego. Višje rase iz makroprostora sprožijo procese večjega razpona zavesti in znanja, kar omogoči razvoj znanosti. Nove tehnologije je npr. omogočila zavest 6. kavzalne dimenzije.

Človštvo evolucijsko premakne le vera in iskreno predajanje višjim silam. Če želi človek  izstopiti iz 4. kavzalne dimenzije mora premagati vse telesne bolečine, mraz in vročino, vse nagone, ki so vezani na človeško telo. Z vero v višje rase mora obvladati in si podrediti demone in duhove, da delajo zanj, saj je to pogoj evolucijskega napredka  v 5. kavzalni dimenziji.    

Človeški svet, v katerem živimo je srednji svet, ki je sam po sebi kaotičen in poln trpljenja.
Kaos in trpljenje povzročajo bitja nižjih svetov, ki so prisotna v srednjem svetu, vendar mu po svoji naravi ne pripadajo.

Duhovi in demoni nižjega sveta so bili v preteklosti priklicani s strani zavestnih bitij srednjega sveta, da bi jim služili. V današnjem času sile nižjega sveta delujejo moteče, ker so ali brez nadzora ali pa so bila programirana, da bi delovala proti bitjem srednjega sveta in jim škodovala.

Bitja nižjih svetov sama po sebi ne morejo prodreti v srednji svet, razen če jih nekdo zavestno ne prikliče, zato da se v srednjem svetu ne morejo hraniti iz lastnega vira. Hranijo se z energijo ljudi. V ljudeh sprožajo svet iluzije, na katero se veže človeška zavest. Ljudje postanejo podrejeni iluziji in so kot takšni lahek plen za duhove in demone, v odnosu do katerih ostanejo brez moči. Nižje sile na ta način manipulirajo z ljudmi.

Duhovi lahko delujejo v korist nekoga ali so škodljivi. Delovanje teh sil je odvisno od zavestnega programa na osnovi katerega so bile priklicane. Lahko da so bile klicane z namenom, da delajo korist za zavest, ki jih je priklicala in istočasno, da škodujejo drugim ljudem. Obstajajo pa tudi nižji duhovi, ki delajo dobro in v korist ljudi.

Obstajajo hiearhije duhov. Z nivoja zmožnosti dojemanja človeške dimenzije se duhovi razvrščajo od nula do četrte dimenzije. Nula in prva dimenzija je svet demonov, druga dimenzija je svet nižjih duhov, tretja dimenzija je svet višjih duhov in četrta dimenzija je človeški svet.
Z nivoja zavesti, ki je višja od človeškega dojemanja velja drugačna hiearhija duhov. Stopnje delitve segajo pod nivo nula dimenzije.

Bitja nižjih svetov se prisesajo na družinski koren in se selijo iz generacije v generacijo. V človekovem družinskem korenu obstajajo demoni do pete stopnje pod nula dimenzijo.    
Skozi duhove in demone nižjih svetov se v družini zgradi hiearhija. Vsak človek ima  okrog sebe duhove in demone nižjih svetov, ki jih nagonsko uporablja. S tem, ko črpa moč iz družinskih zalog, želi vzpostaviti glavno pozicijo v družini, da bi dosegel večji uspeh in blaginjo kot drugi. Vzpostavi se tiha vojna med brati in sestrami, ki se iz občutka ogroženosti in strahu borijo za prevlado. Ta način delovanja  človek iz nivoja družinskega kroga prenaša v ostale nivoje svojega življenja, na svoje poslovno delovanje, prijateljski krog, partnerski odnos…

Vsak človek ima v sebi nagonsko težnjo, da si s pomočjo manipulacije podreja druge ljudi z namenom, da bi delovali v njegovo korist. Človek, ki ima v svojem družinskem korenu večje zaloge npr. obvladovanja denarja, v tej smeri manipulira z drugimi ljudmi. Obratno je sam podvržen manipulaciji drugih na tistih področjih, ker je šibkejši. Ta proces se odvija nezavedno. Ljudje smo ujeti v iluzorni krog strahu in boja za prevlado, kar nam onemogoča, da bi bili v življenju srečni, zadovoljeni, da bi občutili radost in lahkost bivanja.

Naša misel vodi našo energijo in duha. Vsaka misel sproži duhove in demone, ki so vedno okrog nas. Od našega načina mišljenja je odvisno, kako bodo te sile delovale.

Z zavestnim trudom lahko človek v sebi zgradi takšno pozicijo v srednjem svetu v odnosu do duhov in demonov spodnjega, srednjega in zgornjega sveta, da se reši njihove nadvlade in jih sam upravlja tako, da mu služijo. Če se trudimo delovati plemenito in humano, spoštovati ljudi, biti ponižni in hvaležni in privoščiti drugim najboljše, na ta način bodo duhovi delovali pravilno in jim ne bomo podrejeni.    

Za vsako človeško bitje je pravilna prehrana ena bistvenih stvari v življenju ne glede na to, ali stopi na pot načrtnega duhovnega razvoja ali ne. Ključnega pomena pri tem je neuživanje mesa. Razlogov za to je več:

· Zgradba človeškega telesa: Človeško telo ima črevesje, ki je nekoliko krajše od črevesja rastlinojedih živali in precej daljše od črevesa mesojedcev.

· Življenje v stvarstvu obstaja na osnovi življenjske energije. Največ življenjske energije – rečemo ji tudi »prana«, sprejmemo vase z dihanjem. Rastline v sebi vsebujejo prano, ki ostane v izvirni obliki. Rastlinsko seme na primer lahko tudi po zelo dolgem času vzklije – v njem je torej še vedno »življenje«. Rastlinojede živali pa življenjsko energijo predelajo v nižje oblike energije. Zato se meso hitro pokvari. Če ga želimo spraviti za dalj časa, ga moramo zamrzniti. Če meso zaužijemo, se ta presnavlja bistveno dlje kot hrana rastlinskega izvora. V črevesju se na osnovi tega tvorijo naslage in strupi, ki nam grenijo življenje in povzročajo težave in bolezni. Meso mesojedih živali pa je celo neužitno.

· Po svojem naravnem bistvu naj bi človek vstopil v in koristil potenciale mentalne dimenzije. Uživanje mesa nam to možnost zapre. Zagovorniki mesne prehrane trdijo, da fizično telo nujno potrebuje meso za zdrav in normalen razvoj. Trdijo, da so v mesu aminokisline, ki jih v drugi hrani ni. Našli so celo encim v telesu, katerega obstoj je odvisen od uživanja mesa. Ampak prav ta encim preprečuje vstop v mentalno dimenzijo. Je tujek v človeškem organizmu, ki se je verjetno skreiral skozi generacije, ki so neprekinjeno uživale meso.

· Človeško telo je sestavljeno iz celic. Ker smo ljudje, naj bi naše celice delovale po človeški vibraciji. Uživanje mesa pa te celice pokvari oziroma uniči. Ustvarijo se nove celice, ki delujejo po živalski vibraciji. Te pa res potrebujejo meso za svoj obstoj. Zgornja sprejemljiva meja živalskih celic v človeškem telesu je 18%. Takrat lahko človek neovirano koristi potenciale mentalne dimenzije. Zavedati se moramo, da je vibracija celic v našem telesu v največji meri odvisna od prehrane v otroštvu. Večini nam je bila vsiljena mesna prehrana. Celo tistim otrokom, ki sami po sebi mesa sploh niso marali. Oseba, ki do petnajstega leta redno uživa meso, ima ponavadi polno mero (100%) živalskih celic. Oseba, ki pa do petnajstega leta sploh ne uživa mesa oz. ga uživa zelo redko, pa ima ponavadi zelo nizek odstotek živalskih celic, tudi če kasneje redno uživa meso.

Če torej želimo zaživeti kot resnična človeška bitja, moramo naša telesa »očistiti« živalskih celic. Samo vegetarijanska prehrana v tem primeru ne zadostuje – nujen je post. Za nas, ki obiskujemo Slavkove programe, so primerni dvodnevni posti z vodo vsak vikend, vendar ne več kot tri vikende zapored. Enodnevni post namreč ne uničuje živalskih celic. Preveč postenja – na primer več kot trije vikendi zapored ali daljši posti (en teden ali celo več) niso primerni. Ljudem, ki takšne daljše poste izvajajo, se lahko razprši zavest.  
Post naredimo tako, da na predvečer posta pojemo lahek obrok zdrave hrane. Vsak dan posta lahko zjutraj spijemo čaj za čiščenje, čez dan pa pijemo samo vodo. Primerno je, da jo ogrejemo na temperaturo človeškega telesa. Spiti jo moramo vsaj tri litre, priporoča pa se približno štiri litre. Če spijemo manj, na primer samo dva litra, se lahko zgodi, da iz telesa ne odplaknemo vseh strupov, ki se med postom izločijo v telo. Črevesje lahko načrtno prečistimo tudi tako, da na hitro spijemo liter slane vode. To deluje celo bolje, kot če bi se klistirali. Klistiranje pa je sicer obvezno pri daljših postih.
Ne smemo se ustrašiti reakcij, ki se sprožajo med postom, na primer slabost, bolečine v trebuhu, vrtoglavica, izpuščaji, bruhanje. Vse to so le znaki čiščenja organizma. Izpuščaji lahko nastanejo zaradi tega, ker se iz telesa čistijo naslage sladkorja. Da napore posta lažje zdržimo, lahko delamo tudi jogijske vaje, obujamo čakre in meditiramo. Previdni moramo biti pri vajah dihanja. Če na primer izvajamo pospešeno dihanje – dovolj je le nekaj minut – bo telo sprejelo življensko energijo podobno kot če bi kaj pojedli in razkroj živalskih celic se bo tako ustavil.
Ob koncu drugega dne zvečer lahko pojemo manjši obrok zdrave hrane.

Kolikokrat se je potrebno postiti, je odvisno od vsakega posameznika posebej. Za tiste, ki so imeli veliko živalskih celic (80% ali več), so primerni trije vikendi zapored. Nekateri pa so rabili samo en dvodnevni post ali pa še tega ne.
Pomemben dejavnik v tem procesu je tudi starost človeka. Ljudje, stari največ 39 let lahko v polnih 100% izgradijo človeške celice. Potem pa se ta zmožnost postopno zmanjšuje. Do nekje 55. leta je možno zgraditi 85% človeških celic, do 65. leta okrog 55%, kasneje pa še manj. Starejši ljudje rabijo tudi več časa, da te celice zgradijo – nekje do 4 leta. Zato dvodnevni post za nekatere udeležence sploh ni bil primeren ali pa so ga delali le enkrat.

V času posta živalske celice odmirajo. Da trajno odmrejo in se namesto njih zgradijo nove, »človeške« celice, je potrebno šest mesecev. V tem času se je primerno držati naslednjih načel:
· Strogo neuživanje mesa v kakršnikoli obliki.
· Neuživanje živalskih produktov – na primer mlečnih izdelkov, medu in jajc. Jajca so v tej smeri sicer še najmanj moteča. Delovanje te vrste hrane je sicer relativno. Če kdaj pa kdaj pojemo kakšno sladico, ne bo konec sveta. Navadni jogurt že sam po sebi ni škodljiv. Nekatere vrste sirov – predvsem kozji in nekateri nemastni siri prav tako ne. Nadomestek za jajca so takoimenovana biojajca, ki jih imajo v večjih trgovskih centrih. Če kokošja jajca kupimo pri kmetu, kjer se kokoši prosto pasejo, so takšna jajca precej manj moteča od jajc, ki jih vzrejajo v večjih tovarnah mesa. Zmožnost hrane, da znova aktivira živalske celice, pa še dodatno zmanjšamo tako, da hrano potem ko jo kupimo za kakšno uro položimo k zdravilni plošči.
Če se že zgodi, da pojemo hrano iz živalskih produktov, bodimo aktivni, pa jo bo telo uspelo samo predelati. Tecimo, ali pa naredimo kakšno vajo hata joge.
· Neuživanje surove čebule, česna, pora in hrena. Le-ti namreč vsebujejo eterična olja, ki delujejo kot naravni antibiotik. Podobno kot meso transformirajo višje oblike energije v nižje. Sami po sebi sicer niso škodljivi, v dobi teh šestih mesecev pa delujejo moteče. Gre namreč za to, da blokirajo razkroj celic, zato so pri mesni hrani tako koristni. V našem primeru pa bodo zavirali razkroj živalskih celic, kar lahko zmanjša učinek ali pa podaljša čas izgradnje človeških celic. Če želimo uživati na primer čebulo, je dobro, da jo prej prepražimo in se bodo eterična olja izničila.
· Neuživanje alkohola. Nekateri so mnenja, da je alkohol koristen, ker pomaga telesu pri prebavi hrane. Vendar redno uživanje alkohola na žalost uničuje celice – človeške in živalske. Če na primer oseba, ki ima zgrajene človeške celice vsak dan v tednu spije kozarec vina, ji bodo človeške celice začele odmirati. Trajalo bo tri mesece, da se bodo zgradile nazaj. Alkohol pa je lahko koristen v redkih primerih, ko ga načrtno zaužijemo zato, da se nam razrušijo razumske blokade in okosteneli vzorci.
· Neuživanje prežganih maščob. Prežgane maščobe povzročajo utrujenost in zavirajo razvoj človeških celic. Izjema je, če uporabljamo olivno olje. Če se olivno olje prežge, vseeno ne deluje moteče. Tudi sicer je jedem primerno dodajati eno žlico nerafiniranega olivnega olja.
· Pazimo, da kljub vegetarijanskemu načinu prehranjevanja jemo raznoliko hrano. Uživajmo čimveč žitaric in stročnic, ker so še posebej bogate s prano. Koristna je tudi soja, ki velja za nadomestek mesa. Bodimo pa pazljivi, da ne jemo gensko pridelane soje.

Morda ni odveč opozoriti, da opisani način čiščenja ni mišljen kot samomučenje. Če se odločimo zanj, se potrudimo najti užitek v tem. Zdrava hrana je lahko prav tako ali pa še bolj okusna. Lahko smo tudi ustvarjalni in odkrivamo nove načine priprave hrane.

Ko preteče obdobje teh šestih mesecev, lahko dokaj neovirano uživamo živalske produkte. Enkrat na štirinajst dni ali največ enkrat na teden pa lahko zaužijemo obrok mesa, in sicer ribe ali perutnino. Ribe in perutnina so namreč precej oddaljeni od človeške evolucije in manj blokirajo človeške celice in vstop v mentalno dimenzijo. Rdeče meso pa je v vsakem primeru neprimerno, prav tako redno pitje alkohola.

Za konec si poglejmo še drugo plat vegetarijanstva. Kritiki (pogosto iz zdravniških krogov) nam lahko opišejo nešteto primerov, ko se vegetarijanci zapletejo v zdravstvene in druge težave. Sam sem slišal za fanta, ki so se mu raztopili zobje, čeprav ni imel zobne gnilobe.
Oseba, ki uživa meso, deluje ponavadi skozi tretjo čakro (element ognja). Če pa preneha uživati meso, se mu odpre možnost, da začne delovati skozi četrto čakro, ki je človeškemu bitju naravna. Žal pa nekateri ljudje namesto da bi prestopili v četrto padejo v drugo čakro. Torej se jim namesto človeških celic ustvarijo rastlinske in tak človek le še vegetira. Podobno se zgodi tudi zasvojencem s trdimi drogami. To se zgodi tistim, ki so preveč malodušni. Take ljudi meso umetno drži na tretji čakri. Ko ga nehajo uživati, izgubijo oporo in padejo še nižje. Če želimo prestopiti v četrto čakro, si moramo ta prestop zaslužiti. Biti moramo aktivni. Lahko meditiramo (mirno sedenje na stolu ali v diamantu dve minuti na dan zadošča), delamo jogijske in dihalne vaje, se ukvarjamo s športom. Verjetno še najbolj pomaga, če smo resnično in iskreno humani ter ustvarjalni. Za nas, ki obiskujemo programe biozdravljenja, pa že sam program deluje tako, da nam gradi vsaj četrto čakro.


* * *


POVEZANOST Z ZEMLJO KOT Z ŽIVIM BITJEM

Zemlja je živo bitje. V njej lahko najdemo sedem energetskih nivojev, podobno kot ima človek sedem čaker. Živa bitja, ki živijo na zemlji, se bolj ali manj globoko povežejo s planetom. Če pogledamo ljudi, se pripadniki starejših ras z zemljo povezujejo globlje. Najuspešnejši so bili indijanci, ki so se s zemljo povezali na prvem, najglobljem nivoju. Belci smo v tej smeri najmanj uspešni. Se nam pa uspe s planetom povezovati kolektivno, skozi inštitucije. Najgloblje seže znanost – do drugega nivoja. Podobno globoko sežejo politični sistemi, na primer demokracija. Zanimivo pa je, da je današnja oblika demokracije padla na tretjo stopnjo povezanosti in bi se lahko celo razkrojila. Zato je prišlo do finančne krize in recesije. Reforme in psihični proces bo verjetno dosegel, da se bo povezava zopet vzpostavila na drugem nivoju.
Tudi naša nova vlada je v teh prvih mesecih delovala dokaj plitvo. V prejšnjem tednu (tretji teden aprila) se je Slavko trudil, da zmanjša kaos, ki je trenutno prisoten v delovanju naše vlade. Skozi to naj bi povezava naše vlade z zemljo zaživela na drugem nivoju.

Podobno pa za nas, obiskovalce programov biozdravljenja delujejo sami programi. Z zemljo smo kot skupnost povezani na spodnjem delu drugega nivoja, odpira pa  se celo možnost povezave na najglobljem, prvem nivoju.

Duhovna rast in napredek v evoluciji razumnega bitja sta povezana z zmanjševanjem mikrocentra taistega razumnega bitja. Ljudje namreč živimo kot v nekakšnem balonu, krogli, znotraj katere se nahaja vse naše znanje, življenjske lastnosti in potenciali. Če je ta balon velik, je v njem težko najti določeno znanje in vrline, saj je vse razpršeno; ko nekaj najdemo, nekaj drugega, kar smo prej že našli, izgubimo. Poleg tega se v veliki balon zlahka ujamejo psihična stanja drugih ljudi, v njem obstajajo vplivi družinskega korena in številni drugi psihični vzorci,v katerih je ujeta njegova individualnost.
 
Ko pa se ta človekov življenjski center zmanjšuje, je v njem vse manj prostora za moteče dejavnike in tujke, na drugi strani pa se vrline v njem koncentrirajo. Mikrocenter povprečnih današnjih ljudi obsega pet kilometrov, končni cilj v tem svetu pa je, da se mikrocenter koncentrira le v nekaj milimetrov. Ko imamo mikrocenter koncentriran le v nekaj milimetrih, imamo le v eni majhni točki na voljo vse vrline, vse znanje, celotno videnje življenja. Takšno bitje ima torej popolno razumevanje življenja in je zato lahko neosebno prisotno v celotnem okolju. Pot do življenjske sreče je namreč v tem, da ne pademo v stvari, ki se nahajajo okoli nas, ampak da jih nevtralno upravljamo in da z njimi nismo zasvojeni ali od njih kako drugače odvisni. Tisti, ki ima svoj lasten mikrocenter velik, težko zbere vrline in znanje, s katerim upravlja svoje življenje, osebno pada v stvari in v svoje okolje ter tako izgublja stik s sabo, svojim resničnim bitjem; zmožen je upravljati le zelo majhen del svojega okolja. Tisti, ki ima svoj mikrocenter majhen, pa ima zelo veliko duhovno širino, saj je lahko neosebno prisoten v ogromno stvareh in tako upravlja zelo obširno okolje.

Duhovni razvoj torej pomeni zmanjševanje razpršenosti osebnostnega samozavedanja. To je ponazorjeno tudi z evolucijskim dvigovanjem po čakrah. Evolucija se začne na fizisu, prvi čakri. Tu je mikrocenter zelo velik, razpršen. Bolj ko se mikrocenter dviga, bolj se zmanjšuje in dviguje se evolucijska vrednost razumnega bitja. Ko se mikrocenter človeškega bitja dvigne v četrto čakro, človek vstopi in dobi orientacijo v kolektivnem znanju in razumevanju človeštva. Na peti, šesti in sedmi podčakri četrte osnovne čakre človek vstopa v glavo človeštva. Ko pa se z mikrocentrom dvigne nad četrto osnovno čakro iz človeštva dejansko izstopi in v odnosu do človeštva nastopa kot samostojno individualno bitje; vstopi v višjo evolucijo. Glavni cilj dviganja mikrocentra v tem svetu je vrh šeste, adjna čakre. To je najvišja stopnja pozicije mikrocentra, ki v tem svetu še omogoča preživetje. Tu mikrocenter obsega velikost le komaj kakšnega milimetra.

Denar

Denar predstavlja v našem svetu zelo močno kolektivno energijo človeštva. Kljub temu da mnogi mislijo, da je denar zlo, to ni res, saj je denar v svoji osnovni naravi pozitivna in plemenita energija, ki v stvarstvu omogoča velik potencial komunikacije.

Med ljudmi obstajajo tri osnovne zablode glede denarja. To so strah pred denarjem, mišljenje nevrednosti do energije denarja in iluzoren odnos do denarja. Tisti, ki se denarja bojijo, se nagonsko zavedajo moči denarja. Zavedajo se, da bi jim denar (če bi ga dobili v velikih količinah), lahko zrušil življenje in jih pahnil v nesrečo. To se v osnovi dogaja zahodnim poslovnežem, ki zaradi pomanjkanja osebne moči padejo v denar in jim ugasnejo vsi drugi potenciali: sami postanejo denar, stvar in padejo v nesrečo, namesto da bi ostali ljudje, katerim bi bil denar le sredstvo do osebne sreče.
Tisti, ki mislijo, da denarja niso vredni, menijo, da evolucijsko nimajo vrednosti, da bi denar prišel k njim. Mislijo, da lahko dobijo le zelo malo ali celo nič denarja in verjamejo, da lahko veliko denarja služijo le drugi, oni pa ne.
Tisti pa, ki imajo iluzoren odnos do denarja, denarju pripisujejo preveliko ali napačno veličino in sami sebe v odnosu do denarja ali energije denarja zmanjšujejo. Imajo manjvrednostni kompleks do denarja.

Vse tri vrste zablode v odnosu do denarja človeku onemogočajo dostop do energije denarja in mu s tem zapirajo pot do sreče in duhovnega napredka. Strah pred denarjem povzroča beg pred denarjem in izogibanje denarju. To pa ni dobro, saj je denar pozitivna od božanskih sil ljudem dana energija, s pomočjo katere se tudi dosega sreča in duhovna rast. Vsak človek je razumno čuteče bitje in kot tak evolucijsko vreden energije denarja. Denar je stvar in energija denarja je na voljo ljudem, zato denarja ni primerno pretirano poveličevati, saj je človek evolucijsko gledano bitje, ki je denarju nadrejeno. Na drugi strani pa je treba do energije denarja venomer ohranjati spoštljiv odnos in izražati hvaležnost, ko nam je ta energija naklonjena, saj je energija denarja sveta energija, dana s strani sil, katerih evolucija neprimerno presega človeško. Te sile energijo denarja posredno še vedno upravljajo, zato je primerno, da človek venomer ohranja spoštljivo in ponižno hvaležnost do sil, ki mu omogočajo, da prihaja v stik z energijo denarja in z vsemi drugimi svetimi energijami, ki sestavljajo naš svet in na podlagi katerih je življenje kot ga poznamo sploh mogoče.

Prispodoba za našo levo in desno možgansko polovico sta miška in slon. Miška, ki sedi v ušesu slona in ga posluša, predstavlja levo možgansko polovico, ki je simbol zavesti in razumske logike. Slon predstavlja desno možgansko polovico, ki simbolizira naše nezavedno. Miška usmerja slona, saj je drugače brez orientacije v zunanjem okolju.

Takšen naj bi bil pravilen in uravnovešen odnos med levo in desno polovico naših možganov.
Z vsebino leve možganske polovice naj bi človek prodiral v vsebine desne možganske polovice in iskal orientacijo v podzavestnih svetovih.

V desni polovici možganov, ki predstavlja kolektivno nezavedno, namreč obstajajo vse definicije realnega življenja, vso znanje, ki ga človek potrebuje v življenju, tudi vir sreče, svobode, smisla življenja, zadovoljstvo bivanja, čutenja, občutkov, strasti. Podzavest vsebuje vso preteklost, sedanjost in prihodnost, vso evolucijo duhovnih bitij, ki so vplivale na človeštvo.

Človeška podzavest predstavlja pot v vse dimenzije materialnega in duhovnega stvarstva, je pot do božanskega centra, do Boga. Ta ogromna podzavestna vsebina je v vsakem človeku, vendar mu ne pripada. Človeška podzavest ni individualizirana, je kolektivna vsebina celotnega stvarstva, vseh živih bitij, planetov, osončij…

Na žalost danes ljudje črpamo informacije zgolj iz okolja s pomočjo leve možganske polovice. Informacije, ki obstajajo v okolju, so se nekoč sicer ustvarile iz vsebin desne možganske polovice, vendar danes delujejo kot moteče vsebine preteklosti, ki obremenjujejo človekovo duševnost in so vzrok za bolezni in trpljenje človeštva.

Naloga človeka je, da ponovno najde pot do ogromne moči svoje podzavesti. Pot je skozi trebuh, navzdol, do pregrade, ki jo lahko premagamo le s ponižno vero in prošnjo, da nam sile podzavesti pomagajo, da ustvarimo srečo in uspeh v svojem življenju. Spremeniti moramo svoj način mišljenja o svoji pomembnosti in biti s svojo zavestjo čim bolj neopazni in iskati pomoč podzavestnih sil. Ko nam to uspe, se vsebine veličine, znanja, resnice, varnosti in zaščite prenesejo v naše realne življenjske situacije. Sprožimo nevidno silo, ki ustvarja v našem realnem življenju polje varne življenjske sreče, lepo stanje umirjenega življenja in blaginje.

Na žalost človek informacije išče zgolj v zunanjem okolju, ki jih  preko raznoraznih medijev in izobraževalnih sistemov sprejema vase. Zaradi ignorance svojih podzavestnih vsebin, informacij ne poveže s svojo desno možgansko polovico, ter jih tako ne individualizira. Ne postanejo njegova osebna resnica, ampak nasprotno predstavljajo težo in breme.

Informacije, ki jih sprejema iz zunanjega okolja skozi vrat, ki simbolizira ego razum, naj bi človek povezal z vsemi čakrami glave, torej z zdravim razumom, logiko, umom, zavestjo in višjo zavestjo.    S tem se aktivirajo osebna čustva, občutki in strasti, ki izpolnijo informacije iz zunanjega okolja in jih povežejo z ritmom narave življenja, z virom sreče,svobode, smisla življenja v naši podzavesti.

Informacije, ki ostanejo v vratu in se ne povežejo z našo podzavestjo, vzbujajo v nas lažno mišljenje egoponosa, navidezne veličine sebe, saj  predstavljajo le 4% človeka samega. Ta lažni ego ponos človeku onemogoča, da bi odkril resnično veličastnost svojega bitja in bil srečen.

Odnos do zunanjega okolja in do nas samih ima izjemno velik vpliv na delovanje naše duševnosti. Čeprav po naravi človek vsebuje v sebi celotno pamet pravilnega delovanja do sveta, pa je to ravnovesje dejansko močno porušeno.

Pravilna pozicija zavedanja samega sebe je v samem centru, v globini, v temelju zavedanja. Samega sebe moramo čutiti in gledati kot središče sveta, središče naše popolnosti. Na svetu živi in je živelo veliko ljudi, ampak naše lastno zavedanje mora biti osredotočeno na samo sebe in se zavedati svoje lastne popolnosti in neponovljivosti. Samo lasten individualen razvoj nas lahko pripelje do našega cilja duševne popolnosti.
Od tega cilja nas lahko zelo odmakne mišljenje, da so drugi ljudje boljši, bolj pomembni, močnejši, pametnejši, bolj sposobni. Takšno mišljenje nas odzemljuje iz našega temelja in postavlja te druge ljudi v naš temelj, mi pa postanemo šibki in nesposobni, ter ne sledimo svoji poti duhovnega razvoja.

Vedno se moramo zavedati svojih osebnostnih slabosti in šibkosti obenem pa ohranjati zavedanje svoje notranje popolnosti. S tem bomo spontano skozi življenje premagovali svoje ovire in bomo gradili stabilno stanje osebnosti.

Naslednje stopnje odnosa do sveta so družinska, prijateljska, zunanji ljudje, svet.

Če imamo v svojem jedru močno zavedanje svoje individualnosti, moramo na drugo mesto postaviti našo družino – najprej partnerja in potem otroke. Odnos z našim življenjskim partnerjem je zelo pomemben, ker nam ta odnos gradi pozicijo v odnosu do sveta – materialno, finančno, zdravstveno.
V partnerski odnos so vedno vmešani ljudje iz naše preteklosti – iz naše primarne družine. Naša naloga je, da s partnerjem iščemo izvirno povezavo ljubezni z njim samim in izključimo svoje starše in odnos, ki smo ga kopirali od njih. Naša družina mora biti ločena od prejšnje družine, zavedati se moramo da pripadamo novi skupnosti, ki je za nas prva, ostale družinske skupnosti so na drugem mestu.

Naslednja stopnja je prijateljski krog ljudi, s katerimi se družimo in vzpostavljamo zunanje odnose. Čeprav se z njimi trudimo vzpostaviti prijetno sožitje, pa moramo paziti, da ne posežejo v našo individualno družino ali celo v naš notranji temelj individualne osebnosti. V ta krog ljudi spadajo tudi naši starši, bratje, sestre, sodelavci,…
Ta krog ljudi ne vpliva na naše materialno in finančno stanje, če pa ga spustimo preveč blizu, nam lahko ruši družinsko stanje in individualnost.

Pomembno je, da se ne zapiramo pred zunanjim okoljem, ampak da smo pozitivno odprti, saj s tem plemenitimo svoje notranje bistvo in ustvarjamo gibanje napredka.

Čeprav živimo v tridimenzionalnem materialnem svetu, pa večina ljudi v duhovnem smislu živi samo dvodimenzionalno. Človek, ki živi dvodimenzionalno živi ujet v stvari, saj so stvari vedno dvodimenzionalne. Tak človek živi kot stvar, predmet, ki je natrpan z naučenimi podatki, na podlagi katerih zelo omejeno upravlja stvari, ki so okrog njega in v katere je ujet. Ločen je od življenjskih procesov in od življenjskih energij in živi le na podlagi energij, ki so jih v stvareh aktivirali drugi ljudje, ki živijo ali so živeli tridimenzionalno. On pa samo troši življenjsko energijo, saj se stvari same po sebi ne morejo obnavljati. Če je človek ujet v stvari se tudi sam ne more obnavljati, zato ne živi, ampak samo životari. To je življenje trpljenja. Človek ni človek, ampak samo razumsko skreirana vsebina.

Če hoče človek res biti človek in ne stvar, mora živeti tridimenzionalno: nad stvari se mora dvigniti in jih upravljati tako da se od njih oddvoji. Ko se človek nad stvari dvigne, izstopi iz dvodimenzionalne ravnine, v kateri se stvari nahajajo. Dvigne se nad njih in tako vstopi v tretjo dimenzijo. Ob tem se mu tudi občutno in bistveno povečajo življenjski vidiki in obzorja.
Šele ko človek izstopi iz stvari in se dvigne v tretjo dimenzijo, najde samega sebe. Odpre se mu popolnoma drugačno razumevanje stvari in tudi samega sebe. V tridimenzionalnem okolju sebe zazna kot živo bitje, najde svoje seksualne in čustvene energije, ki so v našem svetu osnovne življenjske energije. Šele tedaj človek ne živi več kot stroj.

Stvari niso samo predmeti, kot sta na primer avto ali hiša, ampak tudi družine, povezave, dveh življenjskih partnerjev, podjetja in vse druge, tudi državne institucije. Če je na primer nek podjetnik, lastnik podjetja, ujet v podjetje, živi in upravlja podjetje dvodimenzionalno. Potrebuje ogromno napora, da uspe obvladovati poslovne procese, ugasnejo mu vsi življenjski potenciali, čustveno in seksualno otopi. Postane dolgočasen in živi za podjetje, namesto da bi podjetje, ki je stvar, živelo za njega in druge ljudi. Takšni poslovneži pogosto delujejo brez logike, saj se prava logika pojavi šele v tridimenzionalnem svetu. To se pogosto kaže v pretiranem pohlepu. Dvodimenzionalno stanje poslovneža se v največ primerih prenese tudi na zaposlene. Vsi poslovni procesi in odnosi v podjetju potekajo robotizirano in brez življenja. Ljudje, ki so vezani na to podjetje, so venomer utrujeni, nesrečni in pojavljajo se konflikti med zaposlenimi in v njihovih družinah. Uslužbenec v podjetju se lahko takšnega morečega stanja reši le s požrtvovalno lojalnostjo do lastnika podjetja; če uspe na lastnika podjetja gledati kot na čuteče človeško bitje, si sčasoma zasluži, da vstopi v tridimenzionalni svet. Tudi robotizirani ljudje so namreč v svojem bistvu čuteča človeška bitja, ki si želijo, da bi bila srečna in ljubljena.

Poslovnež, ki duhovno napreduje in vstopi v tretjo dimenzijo, najprej zagleda svoje preteklo stanje ujetosti v dvodimenzionalen svet. Ko to definira, ozavesti sebe kot individualno zavestno bitje, zave se svojih življenjskih potencialov: najde in zlije se s seksualno in čustveno energijo, obnovi seksualne potenciale in čustveno zavedanje. Postane zmožen sožitja z drugimi ljudmi. Potem ozavesti podjetje kot samostojno celoto in definira vse procese, ki se v podjetju dogajajo. Prebudi se mu razumevanje do zaposlenih in definira njihove medsebojne poslovne in človeške odnose. Zdaj vidi jasno sliko, saj se je od podjetja oddvojil in se nadenj dvignil. S tem se mu je razširilo obzorje: zave se stvari, ki se jih prej zaradi lastne omejenosti ni mogel. Odpre se mu razumevanje stvari in procesov v podjetju, za katere prej sploh ni vedel, kaj šele jih razumel. Ko poslovnež, lastnik podjetja vstopi v takšno tridimenzionalno stanje, se olajša situacija celotnega podjetja. Zaposleni občutijo večjo varnost, prijetno poslovanje, urejajo se medsebojni človeški odnosi v podjetju, podjetje se okrepi in postane tudi navzven bolj uspešno. Ljudje prihajajo radi v službo in se srečnejši vračajo domov k svoji družini, ki se s tem tudi olajša in zaživi lažje.

V partnerskih in družinskih odnosih je podobno kot pri podjetju. Če smo v partnersko razmerje in družino kot stvar ujeti, gledamo na partnerja in na otroke kot na stvari. Do partnerja se obnašamo skozi programirane vsebine, ki smo se jih v življenju naučili skozi primarno družino, v šoli, s televizije in iz knjig. Če v družini delujemo kot robot, ne moremo občutiti partnerja kot človeka, čutečega živega bitja in se mu kot takemu ne moremo prilagajati. Na partnerja in otroke gledamo kot na stvari, čeprav to niso, saj so človeška bitja. S svojim nerodnim delovanjem partnerja in otroke pogosto prizadenemo, če pa kdo od njih živi tridimenzionalno, celo sesamo njihovo življenjsko energijo ali pa tudi njih zbijemo v dvodimenzionalno življenje. Zato je še posebej pomembno, da se v odnosu do partnerja in družine dvignemo v tretjo dimenzijo, nad partnersko razmerje in nad družino, ki sta v bistvu stvar. Prav je, da iz teh stvari izstopimo in od zgoraj poskusimo definirati obseg, širino in energije, ki delujejo v družini. Potem bomo spoznali, da partner sploh ni to, kar smo prej mislili, da je. Videli bomo, da razmišlja drugače, kot smo prej mislili, da njegove potrebe niso enake našim, saj smo si človeška bitja različna. Spoznali bomo, da otroci niso samo stvari, naši osebni proizvodi, ampak čuteča človeška bitja s svojo lastno pametjo in življenjsko potjo. Ugotovili bomo, da so potrebne le majhne spremembe v našem življenju, delovanju ter načinu razmišljanja, da bomo srečnejši in da bodo srečnejši tudi tisti, ki živijo okrog nas, naši najdražji. Če bomo v odnosu do partnerja in družine delovali tridimenzionalno, bomo lahko z njimi vzpostavljali čuteče človeške odnose v okviru seksualnih in čustvenih energij, tako da z njimi ne bomo več v robotiziranem odnosu, ampak v odnosu človeških bitij.

Ples s planeti

V sodobni civilizaciji prevladuje mišljenje, da je planet naša last, da so ljudje gospodarji in upravitelji planeta, da ga lahko rešijo ali uničijo. Toda planet Zemlja je neizmerno pametnejši od posameznega človeškega bitja in neizmerno pametnejši od sodobne civilizacije. Planet lahko ljudi, civilizacijo in človeštvo kadarkoli uniči, če bi bilo to potrebno. Planet razmišlja, da so ljudje, ki na planetu živijo, njegova last, saj so iz njega zrasli, na njem živijo in nekoč se bodo vanj vrnili nazaj. Skozi planet Zemlja se ljudje povrnejo tudi v vse druge planete našega osončja. Dobro bi bilo, če bi ljudje to razumeli in planet spoštovali; občutili hvaležnost, da nam omogoča življenje. Če bi veliko ljudi tako razmišljalo, bi bilo življenje neprimerno lažje in manj bi bilo naravnih katastrof.
Dobro in pomembno je, če se lahko človek izklopi. Izklopi iz ustaljenih navad, miselnih vzorcev, naučenih pravil in umetno kreiranega razuma. Če to človek lahko stori, se lahko duhovno razblini in hvaležno in spoštljivo zlije s planetom. Zlije se z vrlinami in kvalitetami planeta in spontano kopira resnične naravne zakonitosti in pravila življenja. Tako lahko človek postane resnično pameten in ne naučeno pameten, ko dejansko sploh ni pameten. Skozi planet se potem človek spontano ulije v vse planete osončja in v medplanetarni prostor, kjer se zlije z vrlinami in kvalitetami celotnega osončja. Nato planeti vrnejo človeka nazaj v planet Zemljo in potem planet Zemlja vrne človeka nazaj v njegovo telo. Ta duhovni proces bi se lahko imenovalo ples s planeti.

Ljudje svet okoli sebe po naravi doživljamo duhovno. Duhovna zgradba človeka je sestavljena v osnovi iz duha, ki ima center na področju trebuha, iz duše, ki ima center v prsih in iz zavesti, ki ima center v glavi.
Pristna naravna komunikacija pomeni, da skozi te nivoje doživljamo ljudi, stvari in dogodke okoli nas. Od urejenosti duha, duše in zavesti pa je odvisno, kako bomo to komunikacijo doživljali.

V sedanjem času pa smo se ljudje zelo odmaknili od ljudi in narave. Usmerili smo se v tehnologijo in stvari. Televizija, računalnik, hiša, avto, moda,… nam v veliki meri okupirajo našo zavest, pristni človeški stik pa je zaradi tega potisnjen v ozadje. Če so še pred petdesetimi leti ljudje imeli v svoji zavesti večinoma ljudi in komunicirali z njimi, sedaj v naši zavesti za njih ni več prostora. Stvari pa nimajo zmožnosti povratnega človeškega odzivanja in nam ne vračajo vsebin na vseh nivojih, ki jih človek ima. Posledično naši naravni potenciali ne živijo in se ne obnavljajo skozi življenje, temveč postajamo vedno bolj podobni stvarem, ki so v naši zavesti. Podobno kot si predstavljamo računalnik – polni velike količine podatkov, ki pa so brez čustvene in duhovne vrednosti. Čeprav se sami sebe še vedno zavedamo kot čuteče osebe, pa naše delovanje tega ne izraža več.

Vzrok, da smo preveč padli v tehnologijo pa ni v samih stvareh, temveč v našem gledanju na stvari. Ker sama znanost duhovne razsežnosti človeka ne priznava, smo zaradi kolektivnega vpliva postali ujetniki svojega telesa in razuma. To nezavedanje in zanikanje naravnih človeških potencialov povzroča vse večji propad moralnih vrednot.

Doživljanje samega sebe je v celoti odvisno od naših duhovnih potencialov in nima nobene zveze z našim materialnim telesom ali stvarmi, ki jih imamo. Nekdo je lahko neprivlačnega videza, pa se bo v svoji koži počutil samozavestnega, kot takega ga bo sprejel tudi svet okoli njega. Nekdo ima lahko malo materialnih stvari, pa se bo čutil v celoti zadovoljnega. Po drugi strani ima lahko nekdo privlačen videz, še vedno pa bo izredno nesamozavesten in bo iskal na sebi samo slabosti. Nekdo lahko ima veliko količino stvari in denarja, pa se bo primerjal z drugimi, ki imajo še več in se bo čutil majhnega in neuspešnega.

Zavedanje naših pozitivnih potencialov v duhu, duši in zavesti nam omogoča, da se osvobodimo omejenosti, ki nam jih narekuje kolektivno mišljenje. Pomembno je v sebi čim bolj prebujati pozitivno komunikacijo z ljudmi in okoljem skozi naše naravne potenciale. Skozi to bomo v sebi prebujali življenje naših potencialov, ki bodo vedno bolj polni energije. Osvobodili se bomo praznega življenja, ki se odvija samo v mislih in zaživeli s celotno duhovno zgradbo našega bitja.

Samuel in Ezekiel sta bitji iz božanskega kroga, ki sta se inkarnirali na Zemljo. Zdaj Samuel predstavlja četrto, Ezekiel pa tretjo čakro človeštva. Vsako bitje v stvarstvu je pozitivno in opravlja pozitivno vlogo. Božanska bitja opravljajo še posebej pomembno in odgovorno vlogo.
Naravni zakon obstoja je, da se bitja razvijajo, napredujejo. To je evolucija. Pomemben del človeške evolucije je tudi individualizacija človeškega bitja. Ljudje so del celote človeštva. Skupni potencial človeštva je enak potencialu boga. Toda evolucija človeštva je v toku, zato ta potencial ni realiziran. Šele ko bodo vsi ljudje zaključili s svojo evolucijo, bo človeštvo dejansko enako bogu. Ljudje so torej posamezne celice nerealizirane enosti človeštva. Da bi se bil človek na kvaliteten način zmožen povezati v sožitje z drugimi človeškimi bitji, je nujno potrebno, da se individualizira. Samo individualizirana razumna bitja se lahko kvalitetno povežejo v enost z drugimi človeškimi bitji in v to enost prispevajo svoje vrline in kvalitete, ki plemenitijo celoto.
Na nivoju druge čakre človek nima individualnosti. V duhovnem smislu dejansko živi kot žival brez lastne orientacije in pameti. Je del kolektivne celote, na katero skoraj nima vpliva s svojo voljo. Kolektivna celota mu omogoča preživetje, saj sam ne bi obstal. Tudi to stanje je do neke mere kvalitetno, saj je kolektivna celota neindividualiziranih bitij boljša kot pa razpršeni neindividualizirani posamezniki, ki v kolektivno celoto sploh niso vključeni. Vendar pa je individualizacija razumnega bitja neizbežen proces evolucije.
Ko človeško bitje stopi na pot lastne individualizacije, vstopi v tretjo čakro, ki simbolizira sveti ogenj. Sveti ogenj v človeštvu upravlja Ezekiel. V svetem ognju zgorijo vse človekove lastnosti-nevrline in stare navade, ki človeku preprečujejo individualizacijo. Ko se ta proces dogaja, človek občuti, da je v vojni s samim seboj. Zato bi lahko rekli, da je Ezekiel bog vojne. Vojna, ki se dogaja v človeku je boj starega neindividualiziranega stanja z novim, še nerojenim individualiziranim stanjem, ki predstavlja višje stanje in s tem višje stanje osebnosti. Nekateri ljudje na tej poti vojno v sebi preživljajo tiho in se nadzorujejo. Drugi to stanje nekontrolirano širijo navzven. Vojno stanje nastopa tudi med skupinami posameznikov, ki vojno v sebi doživljajo na isti vibraciji. Tako lahko pride do vojnega stanja med družinami, narodi in rasami. To stanje je lahko stanje tihega konflikta ali pa stanje fizičnega boja z orožjem. Ko se ljudje rodijo v določeno skupino ljudi, na primer narod, ki vstopi v vojno z drugim narodom, so se rodili tja in tedaj zato, da bi v sebi premagali neko razvojno stopnjo tretje čakre, brez česar se nikoli ne bi mogli individualizirati. Vojne zato duhovno gledano niso negativen pojav, ampak so koristne, saj imajo s tega vidika pozitivno vlogo. Na drugi strani pa je seveda pomembno in dobro, da se čim več vojn preživi samo v duhovnem smislu, čim hitreje in če je le mogoče brez fizičnega boja. Pobijanje ljudi ni nikoli in v nobenem primeru koristno, saj so vsi ljudje del kolektivne celote človeškega bitja; vsi ljudje so božanska kreacija in kot taki sveti. Pobijanje in sploh vse vrste nasilja nad ljudmi zbija evolucijsko stopnjo posameznika in kolektivnih človeških skupin, ki ta greh zagrešijo.

Ko človek premaga vse vzroke, ki mu preprečujejo doseči stanje lastne individualnosti, izstopi iz boga Ezekiela in vstopi v četrto čakro, v Samuela, ki je bog ljubezni, sožitja, sočutja. Tu se človek spoji v kolektivno sožitje ljubezni vseh individualiziranih človeških bitij. To je lepo stanje miru, olajšanja in sreče. Tu pa lahko obstajajo le bitja, ki so v celoti šla skozi proces individualizacije in so s tem postala zrela, da v kolektivno celoto aktivno vstopijo s svojimi vrlinami in kvalitetami ter tako to celoto plemenitijo.
Izvorno krščanstvo je plemenita religija, katere namen je bil, da bi ljudje dosegli individualizacijo in individualizirani vstopili v kolektivno sožitje. Religija jih je tedaj vodila skozi sveti ogenj, ki ga je upravljal Ezekiel, da so zgoreli lastne osebne ovire, ki so jim onemogočale individualizacijo. Nastanek religij je posledica božanskega impulza, vendar so religije vedno vezane na časovne in včasih krajevne zakonitosti obdobja, v katerem nastanejo. Če in dokler se religije spreminjajo s časom, ko se oblikujejo vedno nove naravne zakonitosti, religije delujejo pozitivno in so koristne. Pogosto pa je težko ali celo nemogoče, da bi religije sledile času, ker jih usmerjajo ljudje, ki so v primerjavi z bitji, ki so religije kreirala, po naravi vedno nepopolni in evolucijsko dosti manj razviti.

Ko gre posameznik skozi sveti ogenj, se mora spopasti s številnimi skušnjavami, kompleksi in lastnimi nevrlinami, ki mu onemogočajo individualizacijo. Če se človek s temi lastnimi negativnimi programi pravilno izbori, ti zgorijo v svetem ognju, ki ga upravlja Ezekiel. Ko pa se posameznik sooči s temi lastnimi vzroki se mu zdi, da se je znašel v peklu. In to dejansko je pekel, saj gre za lastni osebni pekel posameznika, ki ga je ta že celo svojo dotedanjo evolucijo nosil v sebi. Ta osebni pekel mu je od nekdaj grenil življenje, mu povzročal nesreče, bolezni in trpljenje, kljub temu da se ga posameznik ni zavedal. Dimenzija svetega ognja pa je enkratna priložnost, ko lahko posameznik svoj osebni pekel ozavesti in nato ta osebni pekel zgori v svetem ognju, ki ga upravlja bog Ezekiel. Tedaj se posameznik tega lastnega pekla reši za vedno in se dvigne v višje dimenzije ljubezni in sožitja, ki jih upravlja bog Samuel.
Religije so kot računalniški programi, ki so kreirani za neko okolje in nek čas. V tistem okolju in času so programi močni in popolni. Ko pa se čas in prostor spremenita, programi oslabijo. V stoletjih življenja krščanske religije se je povečal strah pred lastnim osebnim peklom posameznih kristjanov, ki so prehajali skozi dimenzijo svetega ognja. Kakor se združujejo in povezujejo pozitivne stvari pa se združujejo in povezujejo tudi negativne stvari. V krščanstvu se je tako pojavil strah pred peklom in zaradi nesporazuma je prevladalo mišljenje, da pekel dejansko obstaja kot makro dimenzija. Kljub temu da pekel kot makrodimenzija ni obstajal, saj je obstajal le na nivoju vsakega posameznika, so kristjani sčasoma pekel skreirali tudi na makronivoju, saj so verovali, da obstaja. In vera je najmočnejša sila, ki jo zmore človek. Kristjani so še vedno častili Ezekiela kot svetnika, na drugi strani pa so prezirali dimenzijo svetega ognja in Ezekiela kot njenega upravljavca, ker so pomotoma smatrali, da je ta dimenzija pekel. V vsakem primeru pa so vlagali vero v pekel in vero v Ezekiela. Umetna tvorba krščanskega pekla je sčasoma postala tako močna, da je ni več mogel premagati noben kristjan. Kristjani so še vedno kot vsi ljudje napredovali na evolucijski poti individualizacije, kakor hitro pa so se približali dimenziji svetega ognja so se v strahu sami zbili nazaj na drugo čakro, nižjo dimenzijo, saj niso mogli premagati umetne kolektivne krščanske tvorbe pekla, ki je s stoletji postala ogromna in za posameznika nepremagljiva.
Pravilna pot lastne individualizacije je pogumno stopati po poti duhovnega razvoja in se z ovirami na tej poti soočiti pametno. Dobro je spoštovati plemenite pozitivne sile, ki stojijo na tej poti in nam pomagajo pri dosegi tega cilja, naše individualizacije, ki predstavlja naš osebni napredek in srečo. Taki plemeniti sili sta tudi Ezekiel in Samuel, ki sta bitji iz božanskega kroga. Dobro je, da Samuela in Ezekiela sprejmemo pozitivno. Ezekiel, Ezekiel, Ezekiel. Samuel, Samuel, Samuel.

 

Zlo pomeni nered in kaos delovanja energij in materialnih vsebin. Dobro pomeni red in usklajenost energij in materialnih vsebin. Skozi zlo se odnosi razdvajajo in oddaljujejo. Skozi dobro se odnosi približujejo v harmonijo pozitivnega sožitja.
Prvotno je v univerzumu obstajala materija: bila je brez oblik, vendar je vsebovala privlačenje, tako da se ni razpršila, ampak se je oblikovala v usklajene oblike. Nastala so osončja in planeti. Planeti in sonca delujejo usklajeno v pravilnih oblikah privlačenja. Sonca imajo svoje središče – črno sonce. Okrog črnega sonca tako kroži več osončij. In tudi črna sonca imajo svoja središča, okrog katerih krožijo. Celoten univerzum se giblje in kroži v redu in usklajenosti energij in materialnih vsebin; če bi med planeti delovalo zlo bi se osončja razletela in planeti bi padli drug v drugega.
Oblike živih bitij se na planetih vedno spreminjajo, ker se planeti, sonca in celoten univerzum gibljejo skozi makroprostor. Zato se vedno znova spreminjajo zakonitosti energij. Do preloma tisočletja so veljale zakonitosti kali juge, ko prevladajo evolucijsko najnižje zakonitosti. Zdaj so te zakonitosti prešle in oblikovale so se nove, humanejše. Žal pa ljudje zaradi napačnih privzgojenih pravil zastajajo v preteklosti. Zaradi spremembe makroobdobja sedaj ni več prisotnih energij preteklosti in stare navade delujejo kot tujek, umetna tvorba.
Glavni izvor zla v človeštvu je to, da ljudje v sebi niso zmožni spreminjati energij v tiste energije, ki so v skladu s sedanjim časom oziroma novim redom. Zastareli red je nered, ker ni usklajen z delovanjem narave v določenem času. Če v naravi ni energij, na katere bi se lahko vezala, je energija iz preteklosti sama sebi namen, ker ne more krožiti skozi žive oblike. Stara pravila torej nimajo temelja, skozi katerega bi se lahko izražala.
Človek ustvari pravilno vsebino sreče, če deluje v skladu s silo privlačnosti, ki jo nosi v sebi. Če pa deluje v skladu z zastarelimi pravili, kar je posledica razumske okorelosti, človek izgubi možnost doseganja pravilnega sožitja, ki bi mu ga proces privlačnosti omogočil doseči brez trpljenja.
Človeku v prvi vrsti omogoča srečo zavedanje lastne individualnosti. Človek, ki to doseže, se ne bo izgubil v naravnem procesu sil privlačnosti, ki poteka skladno z gibanjem univerzuma. V tem svetu obstajata dve sili privlačnosti: ljubezen in seksualna privlačnost. Če človek pravilno sledi tema dvema silama, bo srečen.
Čustvene in seksualne energije, ki se prebudijo brez samozavedanja lastne individualnosti, v človeku ustvarijo podrejenost in odvisnost. Neozaveščena seksualna in čustvena vsebina sta zlo, ker sta brez reda. Tako se na primer ustvarjata nezdrava pohota in ljubosumnost. To v okolju človeka povzroči odpor in povratno negativno reakcijo. Čustvene in seksualne energije med okoljem in človekom ne krožijo več, ampak ostanejo v okolju kot tujek, ki človeku povzroča nesrečo in trpljenje.
Vse to pa se ne zgodi, če sta ljubezen in seksualna privlačnost pod nadzorom – torej, če sta izoblikovani v samozavedanju lastne individualnosti. Red samozavedanja lastne individualnosti ustvarja sožitje z ljudmi, živalmi, rastlinami, stvarmi. To deluje kot pozitivna sila. Če človek ohrani stabilno zavedanje lastne individualnosti, so čustvene in seksualne energije stabilno uravnotežene. Človek jih spontano širi v okolje, kjer sprožijo pozitivno reakcijo in se oplemenitene z oblikami zunanjega okolja vrnejo nazaj v človeka. Tako človek duhovno raste in se bogati. Energija v tem primeru venomer kroži med človekom in njegovo okolico in to je tisto gibanje življenja, ki predstavlja srečo življenja za človeka in njegovo okolico.
Ljudje so kot individualne osebnosti zelo podobni planetom. Če se tega zavedajo – če vedo, kdo so in če vedo kdo so drugi – ne padajo nekontrolirano drug v drugega in ne pustijo drugim, da nekontrolirano padajo v njih. Med ljudmi naj bi bilo podobno ravnovesje, kot je ravnovesje znotraj in med planetarnimi sistemi.
Seksualna in čustvena energija sta si enakovredni. Obe energiji sta sveti in primerno je, da jih v čisti obliki častimo. Človek, ki je resnično srečen, plemeniti svoje seksualne in čustvene vzroke in živi z obema energijama.

Človeška usoda se kreira na podlagi evolucijskega stanja človeške rase, ki trenutno živi, in na podlagi preteklih dejanj posameznih skupin človeštva. Če bi se ljudem, ki sedaj živijo, brisala pretekla dejanja, bi živeli bistveno lažje. Usodo poleg trenutnega evolucijskega stanja človeka določajo družinski koren (600 let v preteklost), narod, celina (15.000 let v preteklost) in človeštvo (25.000 let v preteklost).

Pred 25.000 leti je na našem planetu živela rasa, katere ljudje so imeli individualno notranje bistvo na peti mentalni čakri, torej na peti čakri nebesnega sveta. Trenutno živeča rasa ljudi pa ima individualno bistvo na četrti čakri nebesnega sveta. Sedanja rasa se je na prehodu v novo tisočletje izživela. Prvi dve rasi sta imeli notranje bistvo na drugi in tretji čakri mentalnega sveta. Zato bo naslednja rasa imela notranje bistvo na šesti čakri nebesnega sveta, kar je v primerjavi s sedanjo raso evolucijsko bistveno višje.

Že sedaj se otroci rojevajo z individualnim bistvom na peti čakri nebesnega sveta, čez 550 let pa se bodo začeli rojevati na šesti čakri nebesnega sveta. Doslej so na Zemlji bitja z individualnim bistvom na šesti in sedmi čakri mentala živela le med Maji in Inki, vendar so ta bitja prišla z drugih planetov. Podobno so z drugega planeta v daljni preteklosti prišli tudi avstralski Aborigini, ki so imeli individualno notranje bistvo na šesti čakri nebesnega sveta, vendar so to kasneje izgubili in se do preloma tisočletja rojevali na četrti mentalni čakri kot vsi drugi ljudje. Sedaj pa se otroci Aboriginov že rojevajo z notranjim bistvom na šesti mentalni čakri.

Evolucijska vrednost ljudi se kaže v tretji nezavedni dimenziji, ki je od materialnega sveta razmeroma dosti oddaljena, saj materialni svet deluje na 5,5 nezavedne dimenzije. Za človekovo duhovno evolucijo materialni svet ni toliko pomemben, saj po smrti izpuhti. Podzavestne dimenzije, kot je na primer tretja, pa večno ostanejo. Na drugi strani pa je zelo pomembno, kako delujemo na materialnih nivojih. Ljudje imamo namreč svobodno voljo, s katero lahko do neke mere spreminjamo svojo usodo in s tem evolucijo. Evolucijo lahko tako izboljšamo ali poslabšamo. Vsako dejanje, beseda in misel v materialnem svetu se kot pečat vtisne v podzavest in ne le izboljša ali poslabša našo evolucijo ampak tudi narekuje našo usodo.

Človeštvo je zato sedaj glede svoje usode v težkem položaju, ker je bilo v bližnji preteklosti storjeno ogromno negativnih dejanj – vojn, pobijanja, laži, poniževanja soljudi, spletk… Našo evolucijo izboljšuje plemenito humano delovanje do ljudi, živali, rastlin, okolja in do same narave evolucije. Zla in negativna dejanja pa evolucijo in s tem usodo zbijajo.
Ljudje gradijo svojo duhovno palačo na tretji nezavedni dimenziji, duhovno prebujeni pa lahko tudi na četrti in peti nezavedni dimenziji. V tej duhovni palači bo človek bival po smrti lahko tudi na milijone let. Vsaka dobra misel, dejanje in beseda je kot kamen v tej palači, ki jo lahko gradimo. Tisoč dobrih misli pomeni tisoč kamnov v tej palači. Vendar pa lahko le eno sovražno dejanje in beseda zruši teh tisoč kamnov.

Plemenito humano delovanje je tisto, ki omogoča napredek v evoluciji. To pa ne pomeni, da bi morali ljudje v materialnem svetu biti le prijazni in blagi. Včasih je celo primerno, da izrazimo strogost ali kako drugače navidez delujemo negativno. To je potrebno, ker je v nas ljudeh prisotno veliko negativ, za katere je primerno, da se izrazijo, ker se bodo le tako razkrojile. Pri tem pa je zelo pomembno, da imamo pri takem delovanju do okolja, rastlin, živali in predvsem do ljudi v svoji notranjosti human, plemenit in ljubeče spoštljiv ter razumevajoč odnos do predmeta ali bitja, s katerim smo v negativni komunikaciji. Še posebej je to pomembno pri ljudeh, saj je vsak človek z enim delom svojega bitja tako kot mi sami pripadnik kolektivne celote človeštva, ki je evolucijsko vedno višja in popolnejša od nas samih oziroma od naše evolucijske razvitosti.

Resnično veličino našega bitja da resnična vera do boga. Ta se lahko razvija samo skozi notranje bitje s pomočjo iskrene predanosti, prošnje in spoštljivosti do božanskega vira. Številne religije v sedanjosti in preteklosti so izgubile stik s prvotnim božanskim impulzom, na podlagi katerega so bile ustanovljene in so kot institucije kreirale samo razumsko stanje verovanja, ki je osredotočeno samo na materialne nivoje in ne da učinka. Kljub temu pa moramo spoštovati tudi vernike religij, saj nekateri izmed njih skozi religijo običajno v otroškem obdobju najdejo tisto izvirno lepo stanje religije in kvalitetna moralna načela, ki jih potem lahko celo življenje nosijo v sebi. V tem pogledu so ti verniki lahko popolnejši od nas, ki nismo nikoli bili člani te religije.

Človek se rodi z določeno vsebino individualnega bitja, ki predstavlja notranji del človeka,  njegovo čutečo vsebino. To bitje se nahaja v notranjosti našega telesa, čeprav ni telesna vsebina. Naše individualno bitje je edini vir zadovoljstva življenja, kreativnosti in sreče.

Individualno notranje bitje pogojuje našo evolucijsko pozicijo v tem življenju, torej ugodnost življenjskih možnosti ter evolucijsko rast, to je ugodnost življenjske pozicije v naši prihodnji reinkarnaciji. Od  našega zavedanja in priznavanja individualnega bistva je odvisno, ali bomo svojo evolucijsko vrednost nadgradili ali zmanjšali.        

Iz nivoja našega individualnega bitja kreiramo vzroke zunanjih posegov, ustvarjamo zunanje polje ego ponosa in statusne pomembnosti, denarne in materialne blaginje…

Ljudje se povečini začnemo istovetiti z zunanjim okoljem, ki smo ga ustvarili, naj bo to telesni videz, avto, hiša, denar, ki smo ga zaslužili... S tem prekinemo stik z našim notranjim bistvom. Ne živimo več v sebi in delujemo iz sebe, ampak postanemo omejeno materialno bitje, ki je v nasprotju z našo čutečo notranjo vsebino. S svojim notranjim bitjem        prekinemo povezavo in onemogočimo, da bi lahko z njegovo vsebino delovali v materialnem in astralnem svetu. Postanemo ranljivi do vzrokov zunanjega sveta, kot so čustvena in seksualna iluzija, iluzija materialne blaginje, ego napuha, statusne pomembnosti, telesnega videza… V sebi občutimo strah in negotovost. Postanemo hrana demonov.

S pomočjo raznoraznih iluzij in fantazij demoni zavajajo ljudi, da  postanejo šibki in se lahko hranijo z njihovo energijo. Demoni so nehumana, astralna bitja, ki si podredijo človeka, da lahko skozi njega vstopijo na višji nivo duhovnega bivanja, kjer po naravi ne smejo obstajati.

Dokler živimo z zavedanjem in priznavanjem svojega notranjega svetlečega dela, je naše življenje varno, brez strahu, pretresov, konfliktov, iluzij… Takrat ustvarjamo varno polje zunanjih vzrokov, brez dvomov v dosego naših ciljev, brez strahu in negotovosti, ker smo popolnoma zaščiteni.
Individualno bitje človeka ima po naravi vrednost na četrti čakri mentala, kar predstavlja nebesni svet, zato lahko človek v povezavi s svojim notranjim delom najde moč in stabilnost ter zmanjša strah pred življenjem.

Zaradi načina delovanja naše civilizacije, ki je duhovno nerazvita in podvržena iluzijam  materialnega sveta ter iluzornim oblikam mišljenja, večina ljudi lahko zaznava svoje individualno bitje le v sanjah, na 3. podzavestni dimenziji. V  budnem stanju se svojega notranjega bitja ne zaveda in ga ignorira, kar pogojuje evolucijski padec. Misli, besede in dejanja se morajo oblikovati v naši notranjosti v skladu z našim individualnim bitjem, drugače so prazna vsebina, ki po smrti izpuhti v prazen nič. Človek se po smrti sooči z vsebino svojega individualnega bitja. Ker je v materialnem svetu živel v svojih razumsko skreiranih zunanjih vzrokih in je svoje lastno čutečo vsebino preziral, s tem zmanjša evolucijsko vrednost svojega individualnega bitja. Kot individualno čuteče bitje je evolucijsko padel.

Ob smrti ljudje spoznajo, da v resnici niso umrli. Ostajajo budno zavestni v  odnosu do materialnih, astralnih in mentalnih vzrokov istočasno in to v veliko večji meri, kot v času življenja.

Na delavnicah duhovnega razvoja in tedenskih programih Slavka Mahneta Shyame obujamo in plemenitimo svoje notranje bitje in krepimo zavedanje svoje notranjosti. Z višjo stopnjo zavedanja, ki jo prebudimo, se v nas prebuja vedenje, da v sebi nosimo čuteče živo bitje.
Na delavnicah duhovnega razvoja nam Slavko Mahne Shyama omogoči, da dvignemo pozicijo individualnega bitja iz človeške zakonitosti naravnega bitja, ki je na četrti podzavestni dimenziji, na nivoje bliže materialni dimenziji. Na ta način lahko živimo srečo materialnega bitja.

Pomembno je, da imamo radi ljudi, ker je vsak človek čuteče individualno bitje, ki je z vsem človeštvom povezan v človeško kolektivno vsebino svetlobe, ljubezni in sreče, ki obstaja na četrti čakri kavzalne dimenzije. Vsak človek ima v sebi vsebino ljubezni in sreče, ne glede na to, v kolikšni meri je podrejen iluzijam in fantazijam ter posledično demonom.
S humanim, spoštljivim in razumevajočim odnosom do ljudi in življenja, stopimo v stik s   čutečo vsebino našega notranjega bitja, ki je čista moč sožitja, sreče in ljubezni.

 

Planet Zemlja je živi organizem, ki ima prav tako kot človeško bitje več teles, vibracij oziroma oblik energije.
Del trde materije planeta Zemlje so tudi človeška, živalska in rastlinska telesa. Eterično telo planeta pa poganja vse eterične procese, ki se na ali v planetu dogajajo. To so vreme, letni časi, krog življenja v vseh živih bitjih vključno s procesom rojstva, planetarno ozračje, kisik, ozon in sploh vse, kar omogoča gibanje in pogon trde materije. V človeškem telesu so na primer eterične poti nadiji oziroma človekov energetski sistem; eterično telo človeka in drugih bitij je aura.
Eterično energijo vsebujejo vsi drugi planeti našega osončja, ne glede na to, če je na njih materialno življenje ali ne. Eterična energija tako poganja planet okrog sonca, omogoča kroženje po osi planeta ter določa pozicijo planeta do drugih planetov. Življenje pa ni samo materialno, ampak tudi eterično. Na drugih planetih živijo eterične civilizacije, ki nimajo materialnih teles, vendar so to vse razumna in čuteča bitja. Tudi na Zemlji živijo eterična bitja. Najbolj znana so palčki, vile in devasi. Slednji so ljudem evolucijsko nadrejena bitja. Obstajajo tudi težja eterična bitja, ki so jih umetno kreirali ljudje in so svoje kreatorje na Zemlji lahko preživela. To so razni elementali, ki so v veliki meri vezani na družinske korene, in magično kreirana bitja, ki so jih kreirale razne magijske organizacije v preteklosti. Umetno kreirana eterična bitja sesajo energijo iz ljudi, živali in rastlin.
Človeško eterično telo je povezano z vsemi eteričnimi vsebinami planeta Zemlje in z vsemi eteričnimi vsebinami drugih planetov v osončju. Trdo-materialne, eterične, astralne in druge dimenzije v osončju so povezane: v planetih in v osončju obstajajo zelo natančno določene zakonitosti naravnih sil, v okviru katerih vse deluje. Ljudje s svojimi razumskimi pravili teh zakonitosti in pravil nikakor ne morejo zaobiti.
Astralna dimenzija je popolnoma drugačna od trdo-materialne in eterične, ki se povezujeta in delno prepletata. Med eterično in astralno dimenzijo je brezno, ki ga je treba prestopiti, preden vstopimo v astralno dimenzijo. V astralu je potrebno aktivirati popolnoma drugačno obliko zavesti, saj so za razliko od trde materije in etra tam namesto treh dimenzij štiri: oblike vidimo hkrati od vseh strani in od spodaj ter od zgoraj, od zunaj in od znotraj. V astralni komunikaciji smo prilepljeni na oblike, ki jih zaznavamo in poskušamo razumeti.
V astralni dimenziji so povezave med ljudmi drugačne kot v površinskih dimenzijah. V istem sorodstvu so ljudje zaprti v družinske balone, kjer z drugimi komunicirajo samo po zakonitostih družinskega korena. Z zunanjim svetom lahko povprečen človek komunicira samo devet odstotkov. V večji meri lahko z zunanjim svetom komunicirajo samo duhovno prebujeni ljudje. Tako lahko udeleženci programov biozdravljenja že po treh udeležbah z zunanjim svetom komunicirajo 25 odstotkov, po eni delavnici duhovnega razvoja pa že 40 odstotkov. To pa je zelo pomembno, saj lahko človek sebe resnično spreminja samo toliko, kolikor izstopi iz družinskega korena (balona).
Če se naj bi človek razbremenil vzrokov družinskega korena in prebudil lastno individualno zavedanje, mora oplemenititi družinski koren za 35%. S tem nadgradimo svojo evolucijo, ki je bila pogojena na osnovi rojstva v materialni svet. S pozitivnim mišljenjem in delovanjem v odnosu do sorodstvenih povezav tako gradimo zasluge, ki nam omogočijo lastno svobodno individualnost.

Človek sam po sebi ni slab. Vsak človek, ki se rodi na ta svet, je dobro in svetleče bitje. Program negativnih vsebin, kot so zloba, sovraštvo, jeza.., vstopi vanj skozi družinski koren, koren naroda, negativni podzavestni program človeškega kolektivnega, ki pa ni lasten človekovi naravi, ampak nam je bil vsiljen tokom razvoja človeške evolucije s strani zavestnih demonskih bitij.  
Znotraj evolucije človeškega bitja je prišlo do vdora motečih duhovnih vsebin nižjega sveta v človeški svet, ki je srednji nivo evolucijskega bivanja. Iz nižjih svetov je v človeški svet stekla energija zla, ki jo človeštvo danes nosi v svojih podzavestnih dimenzijah. V naših podzavestnih dimenzijah, predvsem v prvi in nič podzavestni globini, obstaja še 100.000% vpliva zla.

Človek, ki se duhovno razvija se mora soočiti s celo vsebino te razumsko zavedne vsebine motečih energij, ki jo vsak nosi v sebi. Tisti, ki na svoji poti samorealizacije prodre v globlje podzavestne dimenzije kolektivnega stanja človeštva, vstopi v celotno vsebino kaosa, ki je človeštvo še ni uspelo premagati. Če se posameznik izbori skozi prvo in nič globino podzavesti, bo zmanjšal vzrok zla v celotnem človeštvu za kakšen procent. Vsem ljudem bo posredno olajšal življenje, kajti vsi ljudje bodo živeli z virom čiste energije, ki jo je uspel osvoboditi ta človek. Ljudje, ki se uspejo izboriti skozi zlo in negativni program nižjih svetov, so izredno redki. Le približno vsakih 2000 let se rodi takšen človek.

Negativne sile so lahko vstopile v človeško kolektivno, ker je človek razumsko zavestno bitje, ki pa nima usklajenosti leve in desne možganske polovice, torej zavestnega in intuitivnega dela. Človek ima svobodno voljo. Lahko izbira, kar je za demone uporabno, saj lahko človeka zavedejo, uporabijo njihov budni, zavestni razum. Prepričajo ga, da so boljši od angelov in čiste narave, ki pravilno vodijo človeka na poti evolucije. Nižja evolucijska bitja kot so rastline in živali, vodijo pozitivne duhovne sile, saj živali in rastline nimajo budnega zavedanja, ki bi ga lahko demoni izkoristili sebi v prid. V rastlinski dimenziji demonska bitja niso prisotna, v živalih so prisotna minimalnih 5 %.

Človek se v svojem procesu evolucije osvobaja vpliva negativnih vsebin z ozaveščanjem in usklajevanjem nasprotij. S tistim delom sebe, kjer so nasprotja v harmoniji, se zlije z naravo evolucije, vstopi v sožitje z pozitivnimi silami narave. Kadar so nasprotja uravnovešena, ni več nevarnosti pred negativnimi vplivi nižjega sveta, s katerimi se mora človek boriti na svoji poti razvoja.
Če je človek zloben pomeni, da je podrejen negativnim energijam, ki pa niso naravni del človeka. V stiku s človekom, ki je zloben, se trudimo v sebi aktivirati mišljenje, da je dober človek, videti v njem njegovo svetlečo stran. Ko uspemo vzpostaviti z njim prijetno komunikacijo, nas ta človek ne bo ogrožal.
Pomembno je, da v svojem mišljenju in komunikaciji z ljudmi, vzpostavimo sožitje s čistimi energijami človeka. S takšnim načinom prijetne komunikacije vstopimo v pravo naravo človeškega bitja, ki je brezmadežna in nas izpolni z neizmerno količino energije. Nasprotno nam povezava z negativnimi silami energijo pobira, nas izčrpa.
Mišljenje, da so ljudje dobri, nam pomaga, da v sebi premagamo vzroke negativne komunikacije in vzpostavimo povezavo s svetlečim delom človeka in človeštva.  V svojem osebnem gledanju na ljudi se moramo truditi zgraditi dobre vsebine v povezavi s človeštvom, saj je naša komunikacija z ljudmi odvisna od tega, koliko dobrih in koliko slabih vsebin imamo v povezavi s človeštvom.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M