Glavni meni

Vir trpljenja in težav v tem svetu, v našem življenju je ujetost v materialne vzroke. Ujetost pomeni suženjstvo naše zavesti, ki je podrejena materialnim oblikam. Da bi se osvobodili materialnih vzrokov, pa moramo vzpostaviti nadzor nad svojim duhom. V našem duhu so namreč vse materialne kreacije, ki jim moramo biti nadrejeni: če jim nismo nadrejeni, so torej one nadrejene nam. Nad duhom moramo imeti nadzor, duh nam mora služiti. Če naš duh vlada nad nami, je naša zavest zasužnjena. In če je naša zavest zasužnjena, je majhna. To pa pomeni, da smo v življenju omejeni in da ne moremo izkoristiti vseh možnosti in širine, ki nam jo nudi. Če je to tako, potem evolucijsko zelo počasi napredujemo, kar je škoda, saj je edini vzrok, da smo se rodili v ta svet, naš čim hitrejši evolucijski napredek in s tem naša rešitev od materialnih vzrokov.

Materialni vzroki, v katere smo ujeti, so odvisnosti od strasti, nagonov, raznih iluzij, fantazij. Podrejenost se kaže skozi strah, obsedenost, preokupiranost, zasvojenost v odnosu do neke materialne kreacije. Največ težav imamo ljudje s podrejenostjo seksualnosti, čustveno labilnostjo, strahom oziroma labilnostjo do denarja, poslovne uspešnosti, materialnih dobrin (avto, hiša, dobra služba…). Bojimo se bolezni, bolečin, mraza, vročine, lakote, žeje.
V današnjem svetu je zelo pomembna varianta osvoboditev od intelektualnih vzorcev oziroma znanja. Klasična moderna izobrazba zaobjame le 15 odstotkov resnice življenja. Če smo znanju oziroma naučenim pojmom podrejeni, potem imajo naučeni pojmi nad nami nadzor in mi nimamo od izobrazbe v življenju nič: nobene sreče, uspeha, kaj šele širine, ki naj bi jo izobrazba nudila: nasprotno – ujeti smo v lastno razumsko kletko kreacij, zaradi katere nam je onemogočeno, da bi zaužili življenje v polni meri ter evolucijsko hitreje napredovali. Zato je koristno, da se z intelektualnimi vzorci potrudimo izboriti, saj bomo le tako nad tem znanjem vzpostavili nadzor in ga tako sploh lahko koristno uporabljali.

Ljudje smo zelo različna bitja. V materialnem svetu čutil smo si na videz zelo podobni, saj naši možgani delujejo podobno, čutila omogočajo približno enako orientacijo v okolju, človeško telo (kot kolektivna rastlina) nudi približno iste svobode in omejitve vsem ljudem, ki ga trenutno uporabljajo. V podzavesti pa smo si ljudje zelo različni. Večina trenutno živečih ljudi se nas je rodila v iztekajočem se obdobju kali juge, ki v tokokrogu časa omogoča najnižje evolucijsko bivanje: zato smo ljudje močno omejeni s čutili in pravzaprav zelo neumni. Zlata doba kot nasprotje kali juge, kjer je življenje najbolj prijetno, kjer so ljudje resnično pametni, in kjer skupaj z ljudmi živijo celo angeli in bogovi, pa omogoča polno življenje naše podzavesti. Ljudje sedaj živimo z majhnim delčkom pete nezavedne dimenzije, kar znese le dva odstotka celotnega človeškega bitja. V zlati dobi pa ljudje živimo s tistim, kar imamo danes skrito v prvi nezavedni globini podzavesti. V tej prvi nezavedni globini podzavesti pa ljudje nosimo resničnega sebe in prav tam smo si zelo različni. Nekateri ljudje nosijo v svoji prvi nezavedni globini podzavesti človeško, demonsko, angelsko ali božansko bistvo. Ko torej v današnjem svetu srečaš sočloveka, pravzaprav nikoli ne veš, kakšno bitje si dejansko srečal. Še največ vpogleda v sočloveka ima zakonski partner, ki lahko preko globlje povezave zazna tretjino resničnega dela svojega partnerja.

V ta svet se torej rojevajo kot ljudje tudi demoni, angeli in bogovi. To pa zato, ker se je samo v materialnem svetu čutil možno popraviti, nadgraditi, izboljšati, evolucijsko napredovati. V naš svet se je vredno roditi. Materialni svet čutil namreč omogoča osvoboditev od materialnih vzrokov, saj se skozi človeško telo z njimi soočamo v vsej njihovi moči, nevarnosti in neprijetnosti. In prav to je naša sreča, saj nam to omogoča hitrejše evolucijsko napredovanje in končno osvoboditev od materialnih vzrokov, ki je cilj vseh, ki so se v ta svet rodili kot ljudje. Božanska bitja, ki se z majhnim delčkom sebe rodijo v ta svet, si pogosto programirajo zelo trpečo inkarnacijo, boleče soočenje z materialnimi vzroki, saj prav trpljenje najučinkoviteje razkraja materialno iluzijo, ki nam onemogoča osvoboditev od materialnih vzrokov. Edina dobra alternativa trpljenju v materialnem svetu pa je predanost sistematičnemu duhovnemu razvoju: le tako bomo dosegali evolucijski napredek hitro in nam bo hkrati dovoljeno živeti življenjske užitke.

Ljudje, ki so po svoji naravi bolj usmerjeni v astralno dimenzijo, so v komunikaciji bolj zaprti. Redko komu se odprejo in potrebujejo nekaj časa, da sprejmejo osebo za svojega prijatelja. Zdi se jim, da so na tem svetu sami in če nimajo osebne komunikacije z ljudmi hitro začutijo osamljenost in odtujenost od sveta.
Ko neko osebo sprejmejo za svojo se nanjo zelo osebno navežejo, saj smatrajo, da ta oseba njim pripada. Od nje pričakujejo pozornost in so zelo užaljeni in prizadeti, če se ta oseba ne posveča samo njim.

Zelo močno so vezani na materialne oblike življenja, kot je telo, lastnina, hiša, okolje, ki jih obdaja. S temi materialnimi stvarmi si v astralni dimenziji skreirajo svoj svet – zaprto kroglo, v kateri navidezno živijo. S tem pa si onemogočajo realno povezavo z življenjem, ki ni zaprto in statično temveč je v neprestanem gibanju in se spreminja. Za takšnega človeka so spremembe zelo mučne, saj rušijo njegov notranji navidezen svet.

Da izstopimo iz svojega astralnega balona, moramo ta svoj svet razrušiti. Na naših programih se ta proces tedensko odvija. Vsakič se po delčkih ruši navidezna zgradba in odpira se pogled v svetel mentalni svet.

Ljudje, ki imajo po naravi v osebnosti mentalni nivo imajo odprto komunikacijo. Do sveta imajo neoseben odprt odnos in vse ljudi dojemajo kot svoje prijatelje. Tudi, če nekoga srečajo prvič, so do njega svobodno odprti in se obnašajo, kot da se poznajo že vrsto let. Do ljudi, s katerimi so življenjsko povezani so prav tako neosebni. Do njih niso pretirano zahtevni in od njih ne pričakujejo stalne pozornosti, temveč jim dajejo svobodo.

V mentalnem svetu nismo nikoli osamljeni, saj imamo vedno občutek, da smo povezani z vsemi ljudmi na svetu. Sebe ne dojemamo kot ločene od sveta, ampak smo prisotni v celoti združenih vsebin kolektivnega stanja.

Našo materialno lastnino, naše telo in naše bližnje ljudi ne dojemamo samo skozi materialne oblike, temveč se jih zavedamo bolj kot energetsko prisotnost. S tem dajemo svoboden optimizem ljudem okoli sebe, prav tako pa tudi stvarem in vsem okoliščinam.

Vedno se moramo truditi za pošteno delovanje v našem življenju. S tem pozitivno vodimo usodo našega življenja in napredujemo na svoji evolucijski poti.
Ko nas življenje sprovocira, se obvladamo.

Situacijo pogledamo iz tega stališča, da nas je naš lastni vzrok pripeljal do tega. Ljudje, ki so vključeni v dogodek so samo sredstva naše podzavesti, ki nam kažejo naše negativne vzroke in skozi njih imamo možnost da vzroke razrešimo.
Če pridemo do konfliktnega stanja se skušamo sami v sebi soočit s tem, kar se je zgodilo. Ne jezimo se na okolico. S tem izbojujemo svojo lastno zmago nad svojimi šibkostmi.

V nasprotnem primeru, da se na primer maščujemo osebi, za katero smatramo, da nam je naredila krivico, smo izgubili sami v sebi. S tem hranimo svoj astralni nivo in nazadujemo v evoluciji. Če se v konfliktnih situacijah umaknemo zaradi strahu, prav tako ne razrešimo svojega podzavestnega vzroka. Na evolucijski poti stagniramo in čakamo na novo priložnost za soočenje z istim vzrokom. Strah, ki ga čutimo v različnih situacijah ni »votel«, temveč je vezan na neko vsebino v naši podzavesti in predstavlja določeno količino programirane energije, ki smo ji podrejeni. To vsebino lahko v sebi poiščemo, jo definiramo, vanjo vložimo bistro stanje zavedanja, s tem se vsebina strahu razkraja.

Zavedati se moramo, da življenje vodijo naše energije in te pogojujejo potek našega življenja.

Duhovni razvoj ni sam sebi namen, temveč je namenjen temu, da postanemo uspešnejši v realnem življenju.

Na podlagi krščanske teorije in duhovnih teorij, ki izvirajo iz vzhoda se smatra, da je smisel pravilnega duhovnega življenja v odrekanju od materialnega. Veliko ljudi, ki so udeleženi na naših predavanjih prav tako sledi tem načelom, kar pa v veliki meri vpliva na dejansko realizacijo uspeha v življenju.

Naša civilizacija je zgrajena na podlagi materialnega napredka. Izobrazba, ki je omogočila ta napredek je stara sto do dvesto let, v katerih se je zgodil res velik napredek. V tem času so se na različnih področjih razvila znanja, ki nam olajšajo življenje in nam omogočijo lažje in udobnejše bivanje.

Vendar pa je to znanje omejeno samo na materialni nivo. Starejše civilizacije pa so bile razvite ravno v duhovnem nivoju, v materialni nivo pa niso toliko vstopale.
V današnjem času naj bi edino religije predstavljale sistem duhovnega življenja, vendar so religije zelo omejene v nudenju znanja, kako v človeku zgraditi nivo duhovne popolnosti.

Kljub vsemu materialnemu razvoju, smo ljudje še vedno enako slabi, nespoštljivi, negativni in v tej smeri nismo napredovali. Če se duhovno ne izpopolnimo nam materialni napredek prinaša še več trpljenja, saj se ljudje ujamejo v materialne stvari, ki nad njimi dobijo nadzor.

Zdaj bi se morali ukvarjati z vprašanjem kako premagati komplekse, strahove, konflikte, nervoze, bolezni, kako prebuditi navdih, ustvarjalnost in kreativnost.

Na naših programih se učimo kako varno ustvariti življenjsko blaginjo, kako varno živeti življenjske užitke, kako razviti moč nadzora nad vsemi življenjskimi vzroki.
Vse izvira iz naše duševnosti, naši vzroki pogojujejo potek našega življenja.

Gradi se nam individualno samozavedanje, ki je neodvisno od drugih ljudi in od okolja. To nam omogoča, da duhovna neurejenost ljudi na nas ne vpliva.
Notranja čista individualnost se dvigne iz nas in jasno vidimo življenje.

Stil življenja katerega živimo je zelo raznovrsten in pester. Razlikuje se od človeka do človeka, vendar pa nas nekatere dejavnosti ogrožajo, druge pa nas vodijo v srečo.

V življenju nas vodijo navade, ki smo jih povzeli od družine ali okolja. Nek standardni stil življenja zajema delo, skrb za družino, občasno zabavo, občasno ukvarjanje s športom,…

Če kvaliteto življenja razdelimo na deset stopenj, predstavlja peto stopnjo takšen standardni stil življenja. V tem primeru nam življenje teče relativno tekoče in mirno, gledano iz zunanje perspektive lahko rečemo, da smo srečni.

Ker pa živimo takšno življenje v navadah in programih preteklosti, nam to ne prinaša občutka, da živimo polno. V tem primeru je resnična kvaliteta življenja, kakor jo sami občutimo na drugi stopnji kvalitete. Razlog za to je v tem, da z razumskim stilom življenja občutimo samo majhen delček sebe. Ogromno naših vsebin se skriva v nezavednih nivojih, v naših globinah. Tam so skladiščeni vsi strahovi, kompleksi, nagoni, želje in hrepenenja.

Premike v življenju dosežemo, če posežemo v te globlje vzroke življenja. Celota nas je izgubljena v globini našega bitja. Ta pa je za naš grešna.

Če definiramo dva nasprotna stila življenja – asketsko življenje in uživaško življenje, katero nam kreira večjo kvaliteto življenja?

Asket se zavestno odreče vsem življenjskim navadam, užitkom, druženju z ljudmi. Z fizičnim in duhovnim trpljenjem odpira dimenzije globlje v temelj. S tem ozavešča svoje neurejene vzroke in jih ureja.

Drugi stil življenja, s katerim tudi posegamo izven razumskih navad je žurerski. S tem stilom živimo vse nagone in užitke, pri tem pa nimamo nad njimi nikakršnega nadzora. Navadno nas to vodi do tega, da v realnem življenju začnemo doživljati poraze. Pojavljajo se nam finančni porazi, poslovni porazi, zdravstvene težave in raznorazna ponižanja od okolja.

Rešitev v tem primeru predstavlja, da se postopno pomikamo v osamo od ljudi, da spet spoznamo samega sebe in naredimo zavestni nadzor nad užitki.
S tem, da smo si dovolili užitke smo namreč vstopali v svoje globlje dimenzije, ki pa jih nismo imeli pod nadzorom. Če ostanemo ujeti v nagonih in željah pa ne moremo nikoli skreirati višje kvalitete življenja.

Celota našega bitja je v naši globini. Če spustimo kletko našega lastnega mišljenja in norm, gremo na pot iskanja samega sebe. Dovolimo si užitke, s tem lahko utrjujemo moč naše individualnosti. Postopno se nam dviguje moč nadzora nad užitki. Ko v sebi zgradimo celovito, stabilno, zrelo odgovornost do življenja nam užitki postanejo nepomembni, kljub temu pa doživljamo užitke bivanja in obstoja, ker v sebi nosimo osvobojeno stanje celovitosti našega bitja.

Ljudje nismo popolno realizirana bitja, temveč imamo v sebi še veliko neoplemenitenih vsebin, ki nam krojijo življenje.

Navadno ljudje živimo z vsebinami, ki smo jih povzeli od svojega družinskega korena. Te vsebine so po eni strani pozitivne in nam omogočajo uspehe v življenju, po drugi strani pa predstavljajo šibkosti in negativne lastnosti, ki nam življenje grenijo.

Naš materialni svet predstavlja našo individualno pozicijo v svetu, ki zaobsega naše materialno okolje, ljudi, status in tudi naše mišljenje in čustvovanje. Povedano drugače, to so vse vsebine, ki jih zaznavamo skozi svoja materialna čutila.

Da v materialnem svetu dosežemo rezultat moramo biti v njem skoncentrirani in samonadzorovani. Obvladovanje materialnega sveta nam da občutek stabilnosti, miru in moči. Če preveč pademo v materialni svet, pa začnemo delovati programirano razumsko, kot robot, brez vira navdiha in veselja.

Življenje je še veliko več, kot se zdi na prvi pogled. Obširnost življenja zaznamo skozi duhovno zavedanje. Duhovni svet nam je v pomoč, da občutimo veličino in popolnost, ki ni vezana na naše sorodstvene in druge civilizacijske vzroke.

Skozi to občutenje lahko postopno premagujemo svoje neurejene vsebine, pogledamo na svet neosebno in neobremenjeno, kar nam nudi novi vidik življenja.
Vendar lahko za nekoga duhovnost predstavlja tudi beg iz realnosti. V tem primeru se identificiramo z popolnostjo duhovnega sveta, svojih negativnih lastnosti pa ne priznamo in za njih krivimo druge ljudi.

V tem primeru obtičimo na istem mestu v lastni fantaziji, ki nam v realnosti ne nudi nobenih rezultatov napredka.

Duhovni in materialni svet sta dejansko ena realnost, ki pa je v našem času popolnoma obrnjena narobe. Stare civilizacije so imele sisteme, s katerimi so ta dva svetova enakovredno vključevali v svoja življenja.

Duhovni svet naj bi deloval kot vir čistoče, navdiha in energije. Je vir individualne spremembe.
Materialni svet omogoča stabilno, prizemljeno realnost. Skozi materialni svet doživljamo rezultate, ki smo jih skreirali v duhovnem svetu.

Vsi ljudje smo povezani s kolektivnim nezavednim. V kolektivnem nezavednem so shranjeni vsi vtisi človeštva, vse dobre in slabe lastnosti, ki so tja jih vtisnile civilizacije od nastanka razumnih bitij pa do danes. Obstaja kolektivno nezavedno družinskega korena, naroda (politični sistem je del kolektivnega nezavednega naroda), rase, celotnega človeštva in še globlje kolektivno nezavedno živali, rastlin in mineralov. Skozi kolektivno nezavedno je človek povezan s stvarstvom: toliko, kolikor ima človek izživete vzroke kolektivnega nezavednega, določa, na kateri stopnji evolucije se nahaja.

Ko se človek rodi, se veže na dobro in slabo okolja, v katerem se rodi. Praviloma kvalitete kolektivnega nezavednega družin v okolju naroda ne presegajo kvalitete kolektivnega nezavednega naroda. Ko se to v nekaterih redkih primerih zgodi, se kolektivno nezavedno tistega družinskega korena poveže s kolektivnim nezavednim drugega naroda ali celine, saj se kolektivno nezavedno neke celote vedno povezuje z večjo makroceloto.

Človek, ki se odloči stopiti na pot duhovnega razvoja, mora v prvi vrsti premagati vzroke družine. Po normalni poti spontanega življenja se človek sedemkrat do desetkrat rodi v družino iste vrednosti, šele potem prestopi v žarek družine z višjo evolucijsko vrednostjo. V spontanem življenju ima tako človek komplekse in omejitve, ki so vezani na družinski koren. Ker je družinski koren močna kolektivna celota, ki obsega družinske generacije za 600 let v preteklost, se človeku, ki živi spontano, zdi, da nima moči in volje za premagovanje kompleksov; želje, ki presegajo vrednost družinskega korena se mu zdijo nedosegljive.

Sistem duhovnega razvoja v prvi vrsti omogoča popravljanje svojih osebnih vzrokov. To lahko človek relativno hitro doseže. Naslednja stopnja je popravljanje družinskih vzrokov, kar za posameznika pravzaprav pomeni osvobajanje od družinskega korena, v katerega se je rodil. To je zelo težak podvig. Družinski koreni so namreč žive kolektivne celote, ki se močno borijo, da bi preprečili, da bi katerikoli posameznik iz njih izstopil. Ko se posameznik bori s to silo, se mu zdi, kot da se bori s peklenskimi silami. Posamezniku lahko uspe le, če se poveže z neko višjo, čisto in plemenito celoto. Skozi brezpogojno vero in predanost do te višje celote si lahko posameznik ustvari zasluge oziroma pogoje, da se uspešno izbori z družinsko kolektivno celoto. Absolutno zmago za posameznika pomeni že, če premaga vzroke družinskega žarka, kaj šele naroda, ki obsegajo kolektivno nezavedno (pozitivne in negativne vtise oziroma vzroke) ljudi, ki so bili v narod vključeni od sedanjega trenutka do 2000 let v preteklost. To pomeni, da je posameznik izstopil iz vzrokov rojstva. Naslednje mogoče stopnje premagovanja vzrokov posameznika so rasa, ki obsega kolektivno nezavedno vseh ljudi vključenih v raso od sedanjega trenutka do 7000 let v preteklost, in človeštvo, ki obsega kolektivno nezavedno vseh živečih ljudi od sedanjega trenutka do 10.000 let v preteklost.

Kdor se odpravi na pot duhovnega razvoja, se odloči, da ne bo več živel spontano. To je dolgoročno velika prednost in edina prava odločitev, saj bo s tem pospešil svojo evolucijo razumnega duhovnega bitja. Kratkoročno pa to pomeni velike napore v primerjavi z drugimi ljudmi, ki živijo spontano, normalno življenje in hkrati veliko življenjsko odgovornost, saj je na taki poti, polni nevarnosti in  skušnjav, nujna visoka stopnja moralnih načel in humanosti posameznika. Na takšni življenjski poti posameznika je odločilna pomoč višje, čiste in plemenite celote, do katere vzpostavi brezpogojno vero in predanost. Takšna višja celota se lahko pokaže v podobi duhovne organizacije ali duhovnega učitelja. Z brezpogojno vero in predanostjo do te višje celote posameznik ustvari pogoje, da mu ta višja celota pomaga nositi del bremen, ki se mu sprožajo na zanj zahtevni poti duhovnega razvoja. Udeleženci programov Slavka Mahneta Shyame se moramo sami soočiti samo s 15% vzrokov, ki se nam sprožajo na naši močno pospešeni poti evolucije. Toliko je minimalno potrebno, da nam je s stališča naravnih in karmičnih sil priznan duhovni razvoj v naši lastni osebnosti.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M