Natisni

V času, ko nimamo Tedenskih Programov lahko izgubimo svoj energetski vir. To je normalno, saj spontanega energetskega vira v tem svetu ni na voljo in ga je potrebno obnavljati v nekih drugih dimenzijah, ki jih je težko doseči. Na Tedenskih Programih uspemo najti tisti energetski vir iz drugega sveta, da v tem svetu napolnimo "baterije". V treh tednih po začetku Tedenskih Programov se uspemo zbrati nazaj in najdemo sebe, svojo individualnost in moč v tej individualnosti. Tako se stvari spet popravljajo in izboljšujejo.

Zakaj čutimo, da izgubimo samega sebe in težko preživimo poletje? Na Tedenskih Programih se nam razvija individualni jaz, kar pomeni, da z močjo svoje osebnosti nosimo težo svoje odgovornosti. To pomeni, da smo samostojne osebnosti in sami odločamo o svojih dejanjih (uspehih ali neuspehih). Usoda nad nami nima take moči, kot jo ima npr. nad "našim sosedom" doma 100%. Usoda na nas nič ne vpliva, saj smo usodo zmožni spreobrniti. Če je pred nami neka težka situacija in če imamo sebe 100% ozaveščenega, avtomatsko sprožimo moč podzavesti, da nam ta ureja zadeve, da v življenju ne doživimo katastrofe. Vsi, ki se ukvarjamo z načrtnim duhovnim razvojem, smo grajeni drugače. Imamo moč lastnega jaza in moč svoje podzavesti. Skozi moč lastnega jaza imamo svoje življenje na vajetih. Drugi ljudje pa tega nimajo. Ker tega nimajo, ves čas živijo v strahu in negotovosti. Ko mi dobimo nazaj svojo moč, čutimo, da obvladujemo življenje, imamo moč nad situacijami in če nam pride neka ovira, se bomo borili in bomo zmagali, pa čeprav le s polovico ozaveščenega sebe. Za primerjavo naš "sosed" pa nima sebe nič ozaveščenega, s katerim delom bi se lahko boril. Ljudem običajno uspe, da so uspešni zaradi karmičnih vzrokov njihove preteklosti ali pa zaradi družinskega korena, iz katerega črpajo vir. Razlika pa je v tem, da so oni kot bitja kljub temu v sebi majhni. Tak človek se sicer zaveda svoje majhnosti, občasno mu tudi kaj uspe, ker mu neki programi iz družinskega korena ali preteklih reinkarnacij omogočijo, da mu nekaj uspe. Še vedno pa se tak človek v sebi počuti negotovega in nesigurnega, da se mu bo vse zrušilo, čeprav mu je nekaj uspelo. Mi pa v sebi nosimo moč, da se lahko borimo z ovirami in jih premagamo, saj smo zgrajeni drugače. Ustvarjamo neko svoje širše energetsko polje, kjer živimo in ustvarjamo pogoje delovanja, da ljudje do nas delujejo tako, kot je prav da delujejo. To se dogaja, ko spet v sebe dobimo moč, kar se nam prebudi že v treh Tedenskih Programih. Takrat spet čutimo, da smo sami v sebi, da obvladujemo in držimo svoje energetsko polje in nam vse stvari (minerali, rastline, živali, ljudje) služijo in delujejo nam v prid, da se nam življenje odvija lahkotno in pozitivno.

Od kod jemlješ moč, če hočeš eno stvar urediti ali jo spraviti pod kontrolo? Če imaš sebe v stanju energetske izpolnjenosti in to skladnost ter izpolnjenost širiš navzven, se tudi procesi v skladu s tem stanjem v okolju odvijajo. Izpolnjenost z energijo lahko primerjamo kot z baterijo, ki se napolni. V duhovnem svetu se energija ne troši, pač pa kroži. Deluje tako, da od spodaj črpa, skozi sebe povleče, osvetli, dvigne navzgor in spet razširi lepo vsebino navzdol. Nato spet od spodaj vleče, skozi sebe predela, presvetli v svetlo, plemenito in čisto ter zgoraj spet razširi navzven svetlobo, srečo in red (red ravnovesja).
V človeškem svetu ni vira, da bi se lahko kot "baterija" napolnili. Človeški svet dejansko živi od impulza vira življenja, ki je bil dan v preteklosti in skozi njega živi. Pra-sila, pra-energija, pra-vir je dal impulz življenja in ta vir se tukaj odvija, se troši in predeluje. Ali se civilizacija razvija ali ne, je relativno. Je padec in napredek in spet padec in napredek. V resnici rasa ne napreduje kaj veliko, saj se vrti v različnih oblikah  napredka. 3000 let pr.n.š. je bilo duhovno znanje (Kitajska, Indijska, Indijanska, Egipčanska civilizacija...) zelo razvito. Takrat je obstajalo veliko duhovnega znanja, kar je sedaj zanemarjeno in je civilizaciji nepomembno. Nazaj je bila civilizacija na visoki stopnji razvitosti v neki obliki napredka civilizacije skozi duhovno znanje. V sedanjem času je civilizacija v napredku skozi tehnično znanje. Civilizacija torej kroži. Enkrat se razvija en del in drugi del ugasne. Nato se razvija tretji del in drugi del ugasne. Dejansko se vsebine znanja po delčkih in delčkih gradijo v makro-polju človeškega kolektivnega stanja.

Ali bi bilo prav, da energija v človeku kroži na tak način, kot kroči v Angelskih in Božanskih svetovih? To ne bi bilo prav, saj človek nima dovolj svetlega žarka šušumnega kanala in srednjega stebra, da bi vir lahko skozi sebe osvetlil. Človek lahko nepredelane vsebine vleče navzgor, vendar jih navzgor nepredelane tudi razširi in od tega ni nobene koristi. To lahko počne le bitje, ki deluje vsaj na 4. angelski dimenziji ali višje. Tako bitje mora imeti samostojno individualno stopnjo evolucije vsaj na sredini 4. angelske dimenzije ali višje. Človek edino skozi verovanje v neko višje bitje (Angele, Nadangele, Bogove, Vrhovnega Boga...) lahko vstopi v ta proces, sam pa ne more. Zato je tudi zelo primerno, da človek skozi verovanje prosi višja bitja za pomoč. Ne glede na to, koliko različnih meditacij človek dela v sebi (kar je seveda koristno), vendar še vedno se bo vrtel v nekem krogu svojega lastnega vira, zato je verovanje v višje sile, v višja duhovna bitja zelo pomembno. S tem namreč vstopimo v polje nekih višjih zakonitosti. Pomembno je, da iz te majhnosti ujetosti v kolektivno polje človeštva izstopimo v neke lepše svetlejše dimenzije.