Glavni meni

Sonce vedno sije
že na miljarde let.
Tako kot v nekem času duša.
In četudi pade solza
kdaj, kot kaplja dežja,
se vedno izlije v morja življenja.

Življenje je lepo.
Mirno, čisto in bogato.
Iz njega naj veje
tvoja lepa moč.

Letos smo po dolgem času imeli možnost priti na Delavnico Duhovnega Razvoja 2010.
Nekaj res lepega in veselega se je prebudilo v meni, ko je Slavko konec prejšnjega leta rekel, da bi bilo morda primerno, da bi v letu 2010 organizirali Delavnico. Še lepše pa je bilo, ko je Slavko naznanil v začetku letošnjega leta, da bo res prišla na vrsto Delavnica. Takrat sem se tok razveselil, da me je imelo, da bi na glas na Biozdravljenju zavpil: "Jes!!!". Vendar mislim, da to morda ne bi bilo primerno, tako sem raje v mislih vsaj 10 krat zavpil "Jes!!! Jes!!! Jes!!!..." Meni je bila to najlepša novica, kar jo lahko sploh slišim.

Na dan, ko se je Delavnica začela, sem bil zjutraj tako zelo vesel, kakor sem bil vesel, ko sem bil še čisto majhen in smo z družino šli na morje. To je bil zame tak vesel občutek in zdaj sem čutil podobno, sicer še bolj intenzivno in veselje je kar švigalo po meni. No in prišli smo na Delavnico, takoj sem zagledal ljudi, s katerimi hodimo na tedenske programe Biozdravljenja in postal sem še bolj vesel. Vedel sem, da smo končno spet prišli skupaj in se bomo skupaj trudili in dali vse od sebe tekom Delavnice.

Zanimivo je bilo, da smo letos že takoj na 1. vikendu delali komunikacijo s partnerjem s pogledom. Včasih se mi je že na prejšnjih Delavnicah zgodilo, da me je (po nekem času, ko smo delali komunikacijo s pogledom) prevzel nek izjemno prijeten občutek na področju prsnega predela. Kot bi se prebudilo nekaj res smešnega v meni, nekaj svobodnega, osvobajajočega in tudi tokrat me je preplavil močan občutek žgečkljivega smeha. Trudil sem se, da bi se usmeril vase, vendar je bil ta občutek smeha tako močan, da me je povsem preplavil. In zgodilo se je, da sem se pričel smejati in nikakor se nisem mogel nehati. In bolj, ko sem se smejal, še bolj prijeten občutek se je prebujal. Sploh pa je bilo zanimivo, kako se je tudi drugim udeležencem prebujal ta občutek svobode. Gre res za en tako prijeten občutek svobode, ki se mi v normalnem življenju sploh ni dogajal in se mi tudi ne dogaja. Mi je pa všeč, da se je kasneje na Delavnici, ta občutek smeha nekako osvobodil ali spravil pod nadzor. Sploh so mi pri tem pomagali ljudje s katerimi sem delal komunikacijo. Komunikacijo s pogledom smo delali, kakor uvod v druge vaje, ki so prišle na vrsto. Bilo je zelo primerno. Letos sem imel tudi drugačen občutek na Delavnici kakor, da bi predeloval neko veliko vsebino, ki se je sprožila.
Ko smo se zvečer vrnili domov, je bilo primerno, da bolje, da ne komuniciramo kaj dosti, saj je bila energija sprožena in je bilo veliko bolj primerno, da se procesi odvijajo naprej kakor je zastavljeno, ne pa da se zmanjša učinek, kar bi se lahko zgodilo, če bi morda preveč komunicirali navzven.
V drugem dnevu smo ponovno delali komunikacijo s pogledom in kasneje prebudili kundalini energijo, ki je dodatna nova surova količina energije, katera se sicer prebudi ob rojstvu. Tako pa tekom Delavnice sprožimo novo količino energije, ki jo kasneje oplemenitimo in ta energija nam bo na voljo celo življenje za uporabo.
Ko sem v ponedeljek prišel v službo (praksa, ker delam sedaj), je bil čisto drugačen občutek. Tudi mentor, ki me je učil, se je z mano pogovarjal na čisto drugačen način. Sam sem komaj čakal, da bo na vrsti Delavnica dihanja oziroma sem se kar malo bal, saj sem vedel, da bo treba dat vse od sebe.
No in prišla je na vrsto Delavnica Dihanja, ta dan smo morali priti na Delavnico tešči, saj je bilo tako primerno in dosegli se bodo boljši rezultati, kot pa bi se, če ne bi bili tešči. Naredili smo priprave na pospešeno dihanje, nato pa se je dihanje pričelo. Imeli smo možnost dihati Kapalabhati tehniko dihanja in Slavko Mahne Shyama nam je vsem odprl podzavest, da smo se lahko soočili s svojimi vzroki, katere živimo in jih imamo sedaj možnost ozavestit in predelat za vedno. Vzroke, katere je drugače zelo težko predelat, sedaj pa imamo eno uro časa, da se z njimi soočimo in se jih v celoti osvobodimo za vedno.
Ko sem pričel z dihanjem, sem se najprej soočil z nekim močnim občutkom lenobe, a sem dihal kar naprej, vendar ves čas sem imel občutek, da bi se lahko še bolj trudil, kot pa se trudim in dihal sem še bolj naprej. Prav čutil sem, da so na površju velike količine vzrokov, ki s katerimi se lahko izborim, če bom dal vse od sebe. Vmes sem padal v različna stanja od tega kako tečem, kako letim, kako sem svoboden, kako se mi je prebudila teža življenja, raznovrstni občutki, ki so se predelovali. No in kmalu pa je Slavko Mahne Shyama rekel, naj prenehamo z dihanjem, kdor pa želi, ima še 15 minut časa in lahko nadaljuje, če tako želi. Čutil sem, da bi se sam lahko trudil še bolje in bi dal lahko še več od sebe, vendar me je ves čas obvladovala neka lenoba, ki sem se sicer boril z njo, vendar vem, da bi se lahko še bolj. In nato, ko sem slišal, da imamo le še 15 minut, sem vedel, da moram dat vse od sebe, saj imamo na voljo le še zadnje minute in dihal sem še bolj intenzivno, kolikor se je dalo, pa čeprav umrem. In dihal sem kolikor sem mogel. Kar naenkrat sem se zagledal, kako imam v roki lopato, lopato s katero kopljem zemljo, vsi smo kopali. Kakor, da je ta zemlja, material, katerega predelujemo. In kopal sem kolikor se je dalo in metal zemljo čez ramo, skopal sem že veliko in tekel naprej kopat. In daleč pred sabo sem kar naenkrat zagledal Tadeja, ki prav tako koplje z lopato z izjemno močjo. In kopal sem naprej tudi jaz z vso močjo in prišel blizu njega. Pogledala sva se in se prijateljsko nasmejala drug drugemu in kakor, da bi si dala še nek močan občutek volje in kopala sva naprej, kopal sem kot ena mašina, vse me je že bolelo, a sem kopal naprej, da skopljem ves material, vso težo življenja in da se končno osvobodim. Zatem pa me je odneslo v neko drugo dimenzijo. Zagledal sem se kako sem oblečen v starodavna oblačila mojstra borilnih veščin. Bil sem popolni mojster in sem se boril z borci okoli mene, izvajal sem izjemne tehnike, katero znanje imam v sebi, kakor iz prejšnjih življenj in boril sem se naprej. Vse sem premagal z lahkoto. Kar naenkrat pa se je pred mano pojavil učitelj, prišel je, da mi pomaga, da me nauči novih tehnik, resničnih tehnik, ki so potrebne za uspeh. Stala sva sama v nekem času in prostoru, začutil sem globoko spoštovanje do mojstra borilnih veščin, ki je prišel. Učitelj me je napadal s svojimi udarci, jaz pa sem se moral braniti, moral sem dati vse od sebe uporabiti vse svoje znanje, a kljub vsem svojem znanju sem jih dobil, vedno me je zadel. In kar naenkrat sem zagledal, da je ta učitelj Slavko Mahne Shyama, boril se je z mano in me učil. Čutil sem veliko hvaležnost, da mi pomaga. Bil je popolni mojster celotnega znanja vseh borilnih veščin, ki so kadarkoli obstajale. Ko me je napadal, mi je v mislih sugeriral, kako se moram braniti, besede sploh niso bile potrebne, vse je šlo preko misli in borbe. Ko sem napadel jaz, se je vedno ubranil na način, ki je bil povsem nov in bilo je hipno učenje. Vse je bilo povezano udarec za udarcem, izmiki, zvini, akrobacije, prav vsrkaval sem znanje. Čeprav me je vse bolelo, sem se boril naprej, pa čeprav umrem, vse sem dal od sebe. In kar naenkrat me je odneslo v drug čas in prostor, pred mano se je pojavil veliki borec, ki ni bil človek. Moral sem se borit z njim in ga premagat, ali pa bo on mene. Ko sva se začela borit, sem začutil v sebi znanje, kar me je naučil Slavko Mahne Shyama in uporabil sem to znanje in popolnoma obvladal in premagal tisto bitje. Zatem pa se mi je pojavila ogromna pošast z nekimi čudnimi izrastki, klešči, repom. Začutil sem strah. Kot bi mi iz podzavesti prišel nek demon ali neko drugo negativno bitje, katero me je ves čas življenja obvladovalo. In čutil sem, da je edini način, da se osvobodim, da ga premagam. Stal je pred mano in me mirno gledal. Skočil sem z vso močjo proti tej pošasti in se začel boriti z njo, kolikor se je dalo. Bila je tako nevarna, da bi me lahko z enim samim zamahom ubila. Dal sem vse od sebe in skoraj bi bil že premagan, takrat pa sem se spomnil znanja, kako sem se boril in učil s Slavkotom in uporabil sem vse znanje, ki ga imam. Vse svoje starodavno orožje, nožev, sablje, mečev, verig na katerih so bile špičaste krogle. Vse sem vrtel okoli sebe, kot popolni mojster. In podrl sem pošast po tleh in jo tudi razsekal na 1000 kosov. Moral sem jo pokončati, ali pa bi ona mene. Ni bilo druge možnosti. Po celem svojem telesu sem začutil močne reakcije med dihanjem, kakor da sem se osvobodil nekaj ogromnega. Nato sem dihal še naprej, za tem pa je kmalu Slavko Mahne Shyama rekel, naj vsi prenehamo z dihanjem. Ko sem nehal z dihanjem sem bil gotov. :)
Čutil sem, da smo predelali ogromno stvari. Stvari, ki sem jih doživel med dihanjem so bile res zanimive. Po počitku smo na Delavnici delali še druge vaje dihanja, nato pa smo kmalu odšli domov.
Na 3. vikendu pa smo imeli Delavnico Prosvetljenja. Zopet smo delali komunikacijo s pogledom in bilo je zelo fajn. Letos sem imel srečo, da sem lahko delal komunikacijo s puncami, ki so mi bile res všeč. In prav lepo je bilo videti toliko lepih deklet na Delavnici. Delavnice so The Best! :)
Tokrat smo delali meditacijo na plamen sveče, razkrajanje ego stanja z rušilno močjo naravnih elementov. Sploh ta meditacija je bila tako močna, ko smo rušili svoj ego z naravnimi elementi. Ko smo se v meditaciji kar naenkrat znašli na osamljenih otokih in rušili smo svoj svet z močjo zraka, ognja, vode, zemlje. Še posebej mi je v spominu ostalo rušenje z močjo vetra, ki sem ga res močno čutil. Tudi še kasneje sem še nekajkrat sanjal o tem, v tistih sanjah, ki so tako močne in se jih zavedaš na povsem drugačen način…
Na 4.vikendu, pa smo delali tudi mentalno projekcijo v rastline. Ne vem, če se je to že kdaj zgodilo, ampak bilo je prav zanimivo, kako so rastlinice kar vidno zapirale svoje liste, ko smo se usmerjali v njih. Na drugem dnevu Delavnice pa sem občutil, kakor da bi bili vsi znotraj ogromnega sonca, kjer je polno svetleče energije, ki se prebuja. Energijo, ki jo je priklical Slavko Mahne Shyama. Vsako vajo, ki smo jo delali tisti dan, sem čutil, kot bi energija še bolj žarela, vsi smo bili v žareči energiji, ki nas je osvobajala in izpolnjevala. In še posebej se je Sonce Energije čutilo, ko smo peli mantre v krogu, vsi smo žareli, čedalje bolj in bolj.

Ne vem, meni je Delavnica nekaj najlepšega, kar se mi zgodi v življenju. Nekaj tako lepega, da sploh ne morem opisat z besedami. Če me kdo vpraša, kaj je bilo najlepše obdobje v mojem življenju, mu brez obotavljanja lahko povem, da so to vikendi Delavnice. Nedvomno, brez pomisleka! To je to! To je zame čas, ko se v meni zbudijo energije in sam popolnoma zaživim.

Sedaj je minilo nekaj tednov od Delavnice. Razlika, ki jo čutim v sebi je ogromna. Pred Delavnico, sem v sebi ves čas nosil neko težo življenja. Velikokrat kadar sem prišel v pogovor z običajnimi ljudmi, sem čutil, da imam v zavesti neko težo, ki mi je onemogočala, da bi lahko svobodno, neobremenjeno komuniciral. Sicer navzven nisem nikoli kazal, raje sem se umaknil, ko sem tako čutil. Kadar pa sem prišel na Biozdravljenje, se mi je vedno prebudilo lepo stanje. Želel sem si, da bi kar ostal v tistem stanju in svetu, ki se mi je običajno prebudilo na Biozdravljenju.
Sedaj, ko je čas poletja in nimamo tedenskih programov Biozdravljenja, skoraj vsak večer v avtu kje na samem pojem mantre, katere smo se naučili in vedno me izpolnijo z energijo. Če se da, zjutraj naredim vaje dihanja, se spustim v relaksacijo, naredim z zdravilno ploščo, kadar imam čas in cel dan čutim drugačno stanje, kot pa če ne bi naredil teh vaj.

Opazil sem, da kadarkoli sem v prisotnosti Slavka Mahne Shyama ali na Biozdravljenju ali na Delavnici, vedno postanem drugačen, kot bi v meni zaživele povsem svobodne vsebine in takrat jih lahko živim. Kot da pridem domov, domov v tisto dimenzijo, kjer se lahko neobremenjeno borim, osvobajam, delam po svojih najboljših močeh in resnično živim. Sedaj po Delavnici, v sebi čutim olajšanje. Sploh ne čutim več tiste teže, ki sem jo čutil v vsakdanjem življenju pred Delavnico. Tako zelo lažje se je borit v življenju, ko v sebi ne nosiš tiste teže. Tudi sebe čutim na drugačen način, nek nov človek sem, tudi ko komuniciram z ljudmi je, kakor da sem drug človek, veliko bolj svoboden, drugačen, lepši, večji, bolj prizemljen. V sebi nosim vsebine, ki nam jih je dal Slavko Mahne Shyama, jih prebudil in jih lahko uporabljamo. Vsebine, ki so nam dane v dar. Resnično sem hvaležen, da mi je bilo dano, da sem lahko prišel na Delavnico. Da sem bil lahko med vami moji ljudje. Hvala, ker sem bil lahko med vami. Res ste tok fajn ljudje. Hvala Zala, ki si bila tako vesela in nasmejana in prijazna, res je bilo lepo na Delavnici. Hvala Slavko Mahne Shyama za vse kar se mi je zgodilo, da sem lahko prišel na Delavnico, hvala za vse kar sem danes, za vse kar sem se lahko osvobodil, za stanje, ki ga nosim v sebi, za življenje, ki ga lahko živim, za lepe ljudi, ki so okoli mene, hvala, da lahko pridem na Biozdravljenje in je tok lepše živet v tem svetu. Hvala za vse občutke domačnosti, za tiste občutke, ko čutim, da sem prišel domov na Biozdravljenju in Delavnici in da lahko občutim duhovni svet na tak topel in prijeten način. Hvala.

 

Ravno sem na faksu in ko razmišljam, kaj vse se mi je zgodilo v roku leta in pol, me preplavlja topel občutek hvaležnosti…

Sem študent računalništva ravno proti koncu študija (čaka me le še dokončanje prakse ter diploma), vendar še pred enim letom je bila zgodba povsem drugačna.

Študij sem kar zavlekel kolikor se je dalo in morda še malo dlje. Razlog je bil v tem, da se nisem znal resno usesti h knjigam in orng zagrabit, ko je bilo treba. Bil sem namreč prelen, prepuščal sem se občutkom malodušja, lenobi, razvajenosti, prelagal stvari na naslednji dan, namesto da bi prijel za študijsko delo tako, kot bi bilo treba. Koliko let je minilo, odkar sem se vpisal na faks, se niti ne upam napisat, res pa je, da sem polepšal dan vsakemu študentu, ki sem mu povedal, kako dolgo že študiram, saj večina ljudi ni tako zavlekla stvari.

Vsak začetek šolskega leta, sem bil poln energije in volje za študij, naredil sem si plan, točno kdaj in koliko izpitov ter katere bom opravil v posameznih obdobjih. Problem pa je bil, da je po kakih 3 tednih vnema popustila. Začel sem stvari prelagat na naslednji dan, nato na naslednji dan itd…
Na tedenskih programih Biozdravljenja sem Slavka Mahneta Shyama vprašal, kako bi lahko okrepil voljo in mi je svetoval naj doma po cel teden pišem določeno sugestijo volja do učenja, veselje do učenja. Vedno sem v času pisanja sugestij, dobil res močno voljo, če ne v tistem tednu, pa v tednu zatem. Takrat sem tudi opravil večino študijskih obveznosti. Želel sem si, da bi ta občutek močne volje imel ves čas, vendar pisanje sugestij ni bilo vedno primerno. Poleg tega pa, ko so se začeli izpiti, bi moral res orng študirati, ponavadi pa me je vedno preplavil nek močan občutek malodušja, kako je vse težko, občutek lenobe in tistega stalnega odlašanja, tako pravih rezultatov v času izpitov ni bilo.
Čas pa je le tekel naprej…

Nekega dne lani v februarju, pa sem po telefonu po dolgem času poklical Slavka Mahneta Shyama, saj sem začutil, da je čas, da se vse to moje odlašanje preneha. Imel sem srečo, da sem po telefonu zaslišal Slavkotov glas. Povedal sem mu, da res že dolgo študiram in če je sploh še primerno, da nadaljujem študij, saj čutim, da je čas, da si končno uredim življenje, kakor je treba. V tistem pogovoru, pa se je zgodilo nekaj, kar mi je spremenilo življenje.
Slavko je nekako spremenil ton glasu in me vprašal koliko časa že študiram in koliko izpitov imam še do konca. Povedal sem mu obe veliki veliki številki. Takrat pa se je nekaj zgodilo. Slavko je z nihalom pomeril in mi povedal, da sem ves čas študija vlagal samo 1% energije in da sem čist navaden lenuh. Bilo mi je kakor, da bi se zbudil. Želel sem obrazložiti, da je naš faks kakor res težak, a še preden sem uspel zaključit stavek, mi je rekel: "Nič mi ne govori, zame si čist navaden lenuh." In imel je povsem prav. To je bila čista resnica. Dejansko sem prav začutil to svojo nizkotno vsebino lenobe, ki me je ves čas nekako močno obvladovala, jaz pa sem bil preveč len in malodušen, da bi se uspel spopasti z njo. Nato mi je povedal še nekaj osebnih stvari, ki so bile povsem resnične in sem ostal čisto brez besed. Zahvalil sem se Slavku Mahnetu Shyama za to resnico, ki mi jo je povedal o meni.

V meni se je takrat nekaj spremenilo, premaknilo se je nekaj velikega, nekaj novega je oživelo v meni. Vem le to, da sem bil takrat povsem razsut 3 dni in sem hodil na faks popolnoma razrušen. Razmišljal sem kaj naj naredim. Ne vem točno, kaj se je takrat med telefonskim pogovorom zgodilo, vem pa da je ena izmed stvari, ki so se zgodile ta, da me je Slavko nekako resnično v globini temelja mojega bitja soočil z mojo vsebino malodušja in lenobe. Prvič v življenju sem začel dobivati nadzor. Po 3 dneh se mi je življenje povsem spremenilo.

V sebi sem začutil neverjetno moč in zavedel sem se, da želim zaključit študij in to v celem svojem bitju me je preplavila neverjetno močna žgoča želja. Občutil sem izjemno ekstremno moč volje, da lahko premagam vse občutke lenobe in dokažem sebi, da lahko razturim in bom nedvomno razturil! Da dokažem sebi, Slavku in celi okolici, česa sem sposoben. In to je stanje, ki mi ga je prebudil Slavko Mahne Shyama, stanje, ki ga nisem nikoli prej znal živeti. Doma sem v svoji sobi sam pri sebi udaril s pestjo po mizi in si rekel: "Dost je! V enem letu bom opravil vse izpite!", in sem šel študirat.
Na Biozdravljenju sem pred začetkom prišel do Slavkota in mu rekel, da čutim v celem bitju, da moram zaključit študij in da mu bom za vsak opravljen izpit prinesel čokolado, saj to, kar se mi je prebudilo, je vse zaradi njega. Nasmejal se je, jaz pa sem mislil povsem resno. Takoj mi je rekel, da sem se zelo zelo aktiviral. Vedel, sem o čem govori, saj je bila ta močna energija prisotna v meni ves čas. Zahvalil sem se in zame se je pričelo povsem novo obdobje.

Od takrat naprej, vsako jutro, ko sem vstal, sem šel ven lavfat brez majice, tudi pozimi. Sploh pozimi je bilo najbolje, ko te tista ledena svežina bode po telesu in te povsem osveži, zbudi. Ko sem tekel in izvajal karatejske zadeve v mrazu, sem v sebi čutil moč, da lahko premagam vse občutke malodušja, lenobe, zaspanosti. Čutil sem da moram končno premagat te nizkotne vsebine. Tudi ponavljal sem si vsako jutro te besede. "Premagam vse občutke malodušja, lenobe in zaspanosti!" Kot bi se mi prebudila zavest, ki je prej spala. Takoj zatem, sem se vsak dan knajpal najprej s toplo in nato še z mrzlo vodo. Mrzla je bila najboljša. V celem letu nisem niti enkrat več vprašal na Biozdravljenju glede študija, saj sem čutil, da je čas da dokažem, kar sem si zadal. Zanimivo je tudi to, da sem ves čas še vedno čutil stanje lenobe, vendar ji nikakor niti pod razno nisem dovolil, da kakorkoli vpliva na moje življenje. V meni je bil ves čas občutek ekstremne volje. Praktično vso energijo sem usmeril v študij in bil je izjemen občutek užitka dinamike. Podoben občutek, kot sem ga začutil na Delavnici Duhovnega Razvoja 2007 med pospešenim dihanjem, stanje popolne moči in ekstremno močne volje, da lahko vse dosežeš. Zraven sem ves čas izražal občutek hvaležnosti Slavku Mahnetu Shyama, ki mi je pomagal. To moč volje ima vsak človek v sebi. Mislim tudi, da moč ni naša last, pač pa je le darilo, ki ga lahko uporabljamo tekom našega življenja.

Na faksu sem potem padel v skupino res pridnih študentov, s katerimi smo vse leto skupaj študirali in si pomagali. Velikokrat smo kar zasegli kako prazno predavalnico, prosili za pomoč asistente in skupaj smo študirali, kot sam nisem še nikoli prej. Prav veselje in užitek je bilo. Namesto doma, sem študiral na faksu v tihi čitalnici, ko je bil mir in tista prava študijska energija, ki je veliko bolj prisotna na faksu, kot pa doma, kjer človeka vedno rade premamijo druge stvari kot študij. Na faksu pa nimaš kaj drugega, kot le študirat in študiraš, in bil sem tam od jutra do večera. Pri vsakem predmetu sem čutil, da si je potrebno nabrati dovolj zaslug, da se ga opravi, da je treba odplačat dolg do predmeta, pa naj bo to s samostojnim študiranjem ali pa s tem, da sem pomagal sošolcem, pa čeprav mi je morda zmanjkalo časa, da bi se lahko bolj pripravil zase za posamezen izpit. Že s tem, ko sem pomagal sošolcem in jim omogočil, da imajo tako več znanja do posameznega izpita, (pa naj bo s tem, da sem se sam naučil trikov pri snovi in jih delil s sošolci in se jim tako ni bilo treba toliko učiti, ali pa, da sem povabil tiste res pametne in inteligentne sošolce zraven, ki so nas oskrbeli z znanjem), sem čutil, da se ustvarjajo zasluge. Kakor, da bi se z vsemi sošolci vsi duhovno dvigali in si ustvarjali življenjske zasluge preko študija. Vendar ne zaradi mene, nikakor zaradi mene, pač pa zaradi Slavkovih sil in bitij, ki so ves čas okoli nas. Zanimivo je bilo še to, da sem dobival res visoke ocene, pa čeprav sam pri sebi vem, da nisem znal za toliko. Nisem ne tako bister, ne pameten, le priden sem bil in študiral. A vem, da bi bil lahko še veliko veliko bolj dejaven in priden kot sem bil in to da mi je bilo dano opraviti vse tiste izpite, ni bilo zaradi mojega truda ali znanja, saj vem koliko sem znal in koliko nisem. Po vsakem opravljenem izpitu sem občutil stanje sreče in ponižne hvaležnosti do duhovnih bitij, ki so okoli mene in mi pomagajo, ki so okoli nas zaradi Slavkovih koncentracij. Spomnim se občutka, kako sem bil šokiran pri predmetu računovodstva, ko sem odpisal izpit in resnično sem mislil, da bom v tistem roku padel, saj je bila na testu snov iz zadnjega poglavja, ki sem ga res le preletel, nisem pa ga uspel dovolj zvadit za tisti izpitni rok. Tako sem delal po občutku, vendar vedel sem, da če sem se nekje zmotil, bo vse narobe in bom padel. Ko pa sem prišel h profesorju na ogled, mi je povsem resno rekel: »Tega izpita jaz nimam kaj gledat!« in odložil je izpit stran od sebe. Pogledal sem ga in bil prepričan, da sem pač padel. Nakar pogledam oceno, ki je bila napisana na izpitu: 10/10. Bil sem osupel! Rekel je, da sem pisal najbolje od vseh študentov na tistem roku. Ko sem prišel ven iz kabineta, sem takoj le prijel zdravilno ploščo med roke in se zahvalil Slavkovim silam in bitjem, ki so z mano, ki mi pomagajo in jih čutim z vsem bitjem. Pri večini predmetov se mi je dogajalo podobno. In v roku enega leta, mi je bilo res dano opraviti vse potrebne izpite za zaključek študija. Bilo mi je dano opraviti toliko izpitov, kolikor jih nisem opravil prej skupaj v več kot 3 letih.
Vem, da koristimo vrline in moči, ki niso naše, pač pa so nam dane v dar. In naše življenje usmerjajo duhovna bitja, ki so z nami zaradi Slavka Mahneta Shyama.

Čutim stanje hvaležnosti za to izjemno leto, ki mi je bilo dano, da sem ga živel na tak način… Enkrat smo imeli na Biozdravljenju predavanje, kako teče energija, ki jo prebujamo na Biozdravljenju in Delavnicah v posamezna področja, ki jih živimo v življenju in slej ko prej, če živimo vestno in se trudimo, steče dovolj energije v ta področja in pojavi se uspeh. No tako se je zgodilo meni na študijskem področju, vse to zaradi Slavka Mahneta Shyama. Zelo mi je pomagal tudi Zalin nasvet, ki mi ga je dala kar že nekaj časa nazaj. V času realizacije izpitov ni nihče na svetu vedel, koliko izpitov imam še do konca, nikomur nisem dovolil, da bi se usmeril v moj zastavljen cilj, ne družini, ne prijateljem, ne sošolcem, ne znancem. Prav to mi je dajalo še posebno moč. Hvala ti Zala. Prav čutil sem, da bi s tem, če bi komurkoli povedal, izgubil določene energije, ki so bile prisotne kot pomoč pri realizaciji cilja.
Zanimivo je bilo še to, da sem po vsaki terapiji čutil še močnejšo voljo. In poleti, ko ni bilo programov je dinamika malo upadla, a izjemna razlika je bila, ko so se spet programi začeli. Kot bi dobil neko turbo energijo pri koncentraciji in spominu, vse je šlo nepredstavljivo lažje in hitreje v glavo. Zato sem tako vesel, ker lahko hodim na Biozdravljenje in je tako lažje življenje, zelo lažje.
Ekstremna moč volje, ki sem jo ves čas čutil, je prisotna v vseh ljudeh, želim si da to ve vsak človek, ki prebira te besede. Treba se je zavedati, da je ta energija v nas, ni pa naša last, pač pa jo lahko ponižno hvaležno uporabljamo v naših življenjih. Zaradi Slavka Mahne Shyama, mi je bilo dano, da sem lahko premagal lenobo. Če sem jo lahko jaz premagal, jo lahko čisto vsak premaga.

Sedaj ravno opravljam prakso, praktično izobraževanje, ki ga moramo računalničarji opraviti ob koncu študija. 2 meseca sem pisal prošnje in jih pošiljal na računalniška podjetja. Ravno, mesec pred letošnjo delavnico, pa me je poklical gospod iz kadrovske in me povabil v podjetje Halcom. Kmalu sem izvedel, da je to podjetje med najboljšimi računalniškimi podjetji v Sloveniji, če ne celo med najbolj stabilnimi podjetji. Dobil sem odličnega mladega prijaznega mentorja, bivšega asistenta ravno našega faksa, pri katerem lahko črpam znanje, kako se še v praksi uporablja računalnik. Na nekem službenem izobraževanju mi je nek gospod rekel, če vem, da sem prišel med vsemi pisarnami ravno v pisarno, kjer so notri najboljši računalniški mojstri celotnega podjetja in iz te pisarne se črpa znanje za vse ostale zaposlene, ki jih v našem podjetju ni malo. Ne vem, če bom lahko ostal v tej pisarni med temi mojstri, že to je tak velik dar, da sem lahko sedaj tukaj in si pridobivam znanje.

Slavko Mahne Shyama, v meni je občutek hvaležnosti, ker lahko živim v tem času, da sem lahko na programih Biozdravljenja, da lahko pridem na Delavnice in živim tako lepo življenje, ki se mi ureja zaradi tebe. Hvala ti za pomoč pri študiju. Hvala za te izjemne stvari, ki so se mi zgodile in se mi dogajajo v življenju. Hvala...

 

No, pa tudi jaz sem jih preživela. Ko Slavko pove, da bodo delavnice , me nekako kar prebudi iz nekega vsakdanjega ritma. Tudi tistih torki so nekako že v kalupu. A delavnice! Tu pa se začne preganjavica, ali se jih ponovno udeležiti.Najraje sploh ne razmišljam, ker bi mi mogoče še kakšna sila kje odsvetovala le te. Globoko v sebi pa vem, kako zelo mi bodo koristile. Za prvo že vem, da ko bom za prvim ovinkom od doma, da bo po tem vse steklo samo od sebe. Sedaj se še sestavljam in natančno vem, da se sestavljam v še močnejšo osebnost. Ali mi gre dobro ne vem, ve pa to zagotovo Slavko. Po doživetju teh delavnic vem, vem zagotovo, da človek zmore marsikaj, še bolj zagotovo pa vem, da ne zmore ničesar, če mu to ni dano . Velikokrat v življenju sem se počutila nesrečna, ampak vedno pa sem na koncu zmogla razmisliti, da mi je življenje kljub vsem preprekam bilo nekako naklonjeno. Naklonjeno v tej meri, da lahko svobodno sodelujem na delavnicah, ki so nekaj neverjetnega. Nekaj dni po končanih delavnicah se mi je zdelo, da sem nekaj nekje pozabila. Ko sem pregledala, ali mi kaj manjka, sem imela vse. Mislim, da je tisto nekaj ostalo tam in nikoli več si ne želim, da se vrne.

Na koncu se ti Slavko srčno zahvaljujem, da sem lahko v TVOJI bližini, prav tako tebi Zala , vse ostale pa prav lepo pozdravljam iz prelepe Graške Gore.

 

Vikend prosvetljenja: Napor, trpljenje in tisti znani občutek negotovosti: ali bo padla maska in bom ugledal samega sebe? Ali mi bo dano videti resnico?
V meni so še vedno živi spomini na tisti maj izpred treh let, ko sem se na nek način na novo rodil. Duhovno je postalo stvarno in prejšnje predstave so zbledele kot črke v starem časopisu, ki dolgo stoji na soncu. Tokrat pa se v knjigo naših bitij piše nova zgodba. Nova pustolovščina, nova pot v neznano. In kot se za dobro pustolovščino spodobi, se do samega konca ne ve, kam nas bo pravzaprav pripeljala. Ali bomo zdržali vse napore in morebitne skušnjave ter na koncu zmagali, kot vsi junaki dobrih pustolovščin?

Letošnja pustolovščina se je meni zdela težja in napornejša kot nekaj prejšnjih. Morda je od nas Mojster zahteval več, ali pa sem se nevede sam odpravil na pot, ki je kdaj prej ne bi zmogel?
Po res naporni soboti je prišlo nedeljsko popoldne. Že takoj, ko sem se usedel na klop, se je tančica, ki mi zastira pogled do resničnega bitja, začela premikati. Kdo sem jaz, kdo sem jaz, kdo sem jaz… je odmevalo po moji notranjosti. Tančica pa se je zibala sem in tja in kar ni in ni hotela pasti. Minute so tekle, partnerji so se menjali. Tančica pa je še kar visela. In kar naenkrat nasproti mene sedi Vanja. Kdo sem jaz, kdo sem jaz … In povem še eno od misli, ki mi prva pade na pamet. Pa me Vanja vpraša: »Povej mi, kdo si ti v resnici!« In tančica je zaplapolala, kot da bi potegnil prepih skozi hodnike vesolja. Ko pa sem hotel povedati, je vetrič ponehal in spet se ni zgodilo nič. In sem postajal že kar nemiren. Čas se je neusmiljeno iztekal. Še dan prej sem komaj čakal, da bo konec, zdaj pa sem se počutil kot moštvo, ki mora dati gol, teče pa 44. minuta drugega polčasa.
To delavnico sem večkrat pomislil, da bi na prosvetljenju rad vsaj na eni komunikaciji delal z Zalo. Z njo sem namreč v vseh letih doslej delal samo enkrat. To je bilo novembra 2000. Leto, v katerem sem žel duhovni trud vseh prejšnjih let. Imeli smo enodnevni program, ki je med drugim vključeval pospešeno dihanje in komunikacijo. Na tistem programu so se skoraj odprla vrata v duhovni svet. Obstal sem na samem pragu, na ono stran pa nisem uspel prestopiti. Najprej na dihanju, nato pa še pri komunikaciji, ko je nasproti mene sedela Zala. Ta ista vrata so se zame odprla šele skoraj sedem let pozneje.
Kljub temu nisem aktivno izbiral partnerjev. Vsi so izbrali mene, jaz nikogar. Vse komunikacije so se končale, nasproti mene pa je bil prazen prostor. In Zala se je kar sama usedla nasproti mene.

In potem smo doživeli nekaj, kar se še ni zgodilo. Mojster je vsakega posebej pozval: »povej mi, kdo si ti!« Sam sem bil na vrsti predzadnji. Ko sem se zazrl v njegove oči je bilo, kot da bi se vesolje ustavilo. Kot da sedim pred vsemi Angeli in Bogovi. Proseče sem se zazrl v njegove oči in nisem mislil na nič. Zaprem oči: Kdo sem jaz, kdo sem jaz, kdo sem jaz, kdo sem jaz, ... odmeva po celem mojem bitju. In vprašanje doseže sam rob stvarstva in se odbije nazaj, in vse meje se izbrišejo.
In še zadnjič smo odprli oči in se zazrli v partnerja pred sabo. Lahko sem samo nemočno zajokal. Trenutek, ki sega prek večnosti in nazaj. Ko se eoni združijo v eno. Trenutek, ko si vse in nič istočasno.
In ko sem gledal med njene oči, se mi je zdela tako lepa. Ne lepa samo kot ženska, ampak kot čisto človeško bitje. In dejstvo, da sem v svojem resničnem bistvu prav tako lep,
me navdaja z mirom in spokojnostjo. Hvala ti!

In potem smo zaprli oči in mojster nas je še zadnjič vodil. Najprej skozi materijo. V nekem trenutku sem se dvignil. In materija je bila pod mano. Lahko sem jo usmerjal, preoblikoval po svoji volji. Nato duh: čisto stanje notranjosti. Kot da bi fizično telo in vsa duhovna telesa zasvetila od znotraj. Kot da se v templju naseli svetnik. Nato duša, ki zasije skozi celo osončje in še naprej, brez meja. Na koncu zavest. Zdelo se mi je, kot da jelki zrasejo nove iglice, svetleče in žareče, stare pa se osipljejo in padejo stran. In zavest se z mogočnim žarkom poveže s svetimi dimenzijami. Zato nas torej bogovi v našem bistvu smatrajo za božanska bitja. Tak žarek so imela bitja, s katerimi sem se soočil na zadnji delavnici. Zdaj bom pa še lažje molil, sem pomislil. Pa morda sem kakšen korak bližje tistim plemenitim bitjem, ki so name naredila tako mogočen vtis.

Čez en teden smo imeli še en program. Čudovit, mogočen in prijeten. Na koncu smo stali v krogu in prejemali priznanja. Vsakemu sem od srca zaploskal. Kaj, če njega ne bi bilo? Kdo ve, za kaj vse bi bili prikrajšani. In ko je Mojster poklical moje ime in so mi ostali ploskali, so se mi kar malo orosile oči. In ko sem prejel priznanje, se mi je zdelo, da sem si ga tokrat kar zaslužil.

 

Delavnica se je končala. Pridem domov in odprem okno v spalnici. Na strehi sosednje hiše žvrgoli kos. Kot bi se hotel s svojim petjem zahvaliti mati naravi za ta svoj čudoviti dar. Kot bi prepeval hvalnico življenju. Tudi sama želim zapeti hvalnico za to, da mi je bilo dano doživeti ponovno nekaj prelepega in neponovljivega.

Udeležila sem se Slavkove delavnice, ki je zagotovo veliki dar in blagoslov, pa tudi veliko doživetje.
To potovanje v neznano je za vse nas udeležence prav gotovo velika in izjemna priložnost, da si svojo življenjsko pot spremenimo na bolje, da si ustvarimo srečnejše pogoje za življenje nasploh.
Govorim iz lastnih izkušenj iz prejšnjih delavnic. Nova Morda niti ni toliko pomembno koliko delavnic se je nekdo udeležil. Zagotovo toliko, kolikor mu je bilo namenjenih. Pomembno pa se mi zdi spoznanje, da smo na pravi poti duhovnega razvoja, ki nas vodi v vedno nova in nova odkritja in spoznanja. Vodi nas v lepšo in srečnejšo prihodnost, če smo le pripravljeni živeti bolj humano in plemenito.

Gotovo je pomembno tudi zavedanje in vera, da na tej poti nismo sami, ampak nas vseskozi vodi in spremlja cela vojska plemenitih duhovnih sil.

Slavko, iskreno iz vsega srca se ti zahvaljujem, da si moj duhovni učitelj in da sem lahko tvoja učenka in da lahko črpam neprecenljivo bogastvo, ki nam ga nesebično daješ in posreduješ.
Iskreno se zahvaljujem tudi tvoji ženi Zali.
Srečna in vesela sem, da grem življenju nasproti z veliko večjo mero optimizma, kot pred tem, ko še nisem obiskovala tvojih programov in bila na tvojih delavnicah.

Hvala

 

Čas delavnic je zame najlepši, najljubši, najboljši čas mojega življenja.

Po vsakem vikendu komaj čakam, da bomo spet prišli skupaj naslednji vikend.

Ko sem na delavnicah, kamorkoli se obrnem, okoli sebe vidim svetleče ljudi, ki svetijo… Lahko grem svobodno do kogarkoli, se pogovarjam s komerkoli o čimerkoli… Vsi so prijazni, so veseli ko pridem do njih in jih ogovorim, ali se jim le nasmejem. Nasmejejo se nazaj, kot bi božali z nasmehom… In okoli nas vem da so zraven tudi druga bitja… In spredaj je Zala, ki se sveti v izredno lepi energiji, se smeje… In spredaj si ti Slavko Mahne Shyama… Kot bi vsi dihali v neki komunikaciji, ki sploh ne obstaja v normalnem življenju, na delavnicah pa je ta energija povsod prisotna, ves čas…

Odkar sem prišel na svet, sem čutil da mi nekaj manjka, že prvi trenutek, ko sem se zavedel samega sebe, življenja naokoli… Tu na delavnicah pa sem prišel končno v ta svet, ki sem ga iskal, ki ga čutim z celim svojim bitjem. Čim pride ponedeljek, že se veselim sobote, spet teh žarkov svobode, toplote, lepote, bitij, energij… Želim si, da bi tu ostal za vedno skupaj z vsemi bitji, ki so okoli mene, saj je to res dom, ki sem ga vedno iskal.

Slavko Mahne Shyama, rekel si, da nas vse spoštuješ, ker smo zdržali na zadnjih delavnicah… Ne vem, če veš, kako zelo spoštujemo vsi tebe, kako zelo te imamo radi… Kako zelo smo veseli, ker si tu… Kako zelo smo veseli, ker smo lahko tu… Tu s tabo…

Ne poznam druge besede, kot hvala, vendar ti pošiljam lep topel in prijeten nasmeh, saj ti si tisti, ki si ga prebudil v meni… Hvala…

 

Letos je zopet delavnica. Učitelj nas je že na prvi delavnici opozoril na njegovo višje Bitje, ki že vse od njegove preobrazbe vodi in usmerja številne procese. Pravi, da lahko izražamo vero vanj in ga prosimo za pomoč.
Ko sem se v dvorani usmeril vanj, sem začutil nekako znano prisotnost. Spomnil sem se, da sem lahko veliko let nazaj neovirano komuniciral z njim, bil sem nekako povezan. In marsikaj v življenju je uspelo na videz brez truda. Če sem iskren, sem včasih mislil, da je to posledica moje lastne razvitosti. Nisem se zavedal, da koristim vrline in sposobnosti svojega učitelja in njegovega Bitja, mislil in čutil sem, kot da bi te vrline bile moje. In tako se je zgodilo, da sem v svoji neumnosti to Bitje užalil. V nekem obdobju se mi je zdelo, da se številne besede učitelja obrnejo drugače, da nekako ne grem po pravi poti. Da moram sam poskrbeti za svoje življenje. Ko je tako moja vera v učitelja kopnela, sem verjetno izrazil občutek, da sem sam v sebi popolnejši, kar je pa nedvomno žalitev. In tako sem ostal brez blagoslova višjih bitij, ki so tako nesebično skrbela zame. Prav kmalu sem spoznal, da je usmerjanje lastnih duševnih procesov veliko težja reč, kot sem si predstavljal prej. Brez pomoči višjih bitij verjetno sploh ne gre.
Sem pa spoznal, da si moraš duhovne vrline zaslužiti in moraš jih znati uporabljati. Verjetno prav zato nekateri uspešni ljudje spontano koristijo nek višji potencial. Več vrlin pomeni tudi večjo odgovornost, tako do sebe kot tudi do svoje okolice. Torej sem na nek način imel prav, ko sem čutil, da moram sam skrbeti zase in svoje življenjsko okolje. Samo vero in hvaležnost pa bi vseeno moral ohraniti.

Minil je teden in na vrsto je prišlo dihanje. Kot vedno mi je bilo pred začetkom kar malce tesno pri srcu, preveval me je nekakšen strah in nemir. Ko smo začeli dihati, pa je vse potekalo kar samo od sebe. Za prvih dvajset minut se ne spomnim nobenih posebnih reakcij, niti nobenih posebnih vzorcev. Pomislil sem celo, da premalo intenzivno diham. Potem pa sem se spomnil čudovitih doživetij izpred treh let na dihanju in kasneje na prosvetljenju. Spomnil sem se, kako sem bil vzhičen. Videl sem, da s tem ni bilo nič narobe. Zdaj pa je čas, da karkoli se že zgodi, da to vzamem nevtralno in neosebno. Kar naenkrat sem začutil, da se razblinjam. Da sem kot zrak, razširjen po celi dvorani. Kot da nimam osebnosti, da sem brez občutka pomembnosti. Samo enostavno sem. In Bitje, ki bedi nad nami vsemi, mi je namenilo svojo pozornost in zlilo name božanski nektar, ki se je zlil v moje prsi in sem lahko samo nemočno zajokal kot otrok. Hvala! Hvala za blagoslov. Isto bitje me je blagoslovilo, morda na drugačen način, že veliko let prej. In uspel sem zavreči ta Dar. Vendar norci imajo včasih srečo in se jim ponudi še ena priložnost. Vendar tokrat mora pri tem ostati; nihče namreč ni dovolj nor, da bi se mu sreča nasmehnila še tretjič.
Proces dihanja pa se je vrtel naprej. Žal mi je bilo, da so se stvari nekaj let nazaj tako čudno zasukale. Nisem prizadel le sebe in svoje žene. Na nek način sem prizadel tudi Zalo. Zala, v najino družbo si morda takrat prišla ravno zato, ker sem nosil v sebi vrline popolnejšega in celovitega bitja. Ko sem le-te izgubil, je del mene ostal v enakem odnosu s tabo, kot da bi te vrline še vedno nosil v sebi. In to je zate predstavljalo breme. Prosim odpusti mi, kajti nisem imel pojma, kaj se dogaja. Postani znova najina prijateljica. Vendar ne na tak način kot takrat, naj nas tokrat povezuje ljubezen do Bitja, ki nas je vse tako velikodušno blagoslovilo.
Občutil sem tudi veliko ljubezen do staršev. Resnično sem jim hvaležen, da sem se rodil ravno njim. Če bi bilo drugače, bi morda moja življenjska pot vodila drugje in ne bi imel možnosti, da me blagoslovijo tako plemenita Bitja.

Še enkrat hvala, ker lahko sodelujem na delavnicah. Hvala tudi vsem ostalim udeležencem, ki naredijo to enkratno izkušnjo še bolj pestro. Hvala!

 

Mirno sedim v dvorani,
veličastna Slavkova podoba pred nami se zrcali.
Od zadnjega srečanja štiri leta je minilo,
danes nekaj čudnega v meni se je prebudilo.

V slabem stanju sem prispela,
kolektivno z bioenergijo izboljšanje doživela.
Ta čudežna terapija,
v telesu se sproži energija.

Sklonjenih glav vsi mižimo,
v sebi vse vrline prebudimo.
V globino gremo v neznane svetove,
zdravje in dobrine prinesemo v naše domove.

Tako dolgo ne bom več čakala,
čudežno Slavkovo terapijo bom obiskovala.
Vem da izboljšalo se bo moje stanje,
povem, da to resnica je in niso sanje.

To magično nihalo,
resnico je že pokazalo.
Hitro kroži in se vrti,
nestrpno odgovor čakamo vsi.

Moja starost ni ovira,
da moja duša in telo se rekreira.
Pogumni bodite vseh starosti,
pridobiti te modrosti.

Skrivna ta vrlina,
je tudi alternativna medicina.
Le zaupati je treba,
jaz ta dvom sem že prebolela.

 

Kot sončni cvet
v prelepo barvo si odet,
življenje moje je tudi tvoje.

Kapljica za kapljico se steka
v potok, reko in ta v morje,
kjer sonce zaide za obzorje.

Pihaj, pihaj vetrič ljubeznivo in igrivo,
ponesi moje sanje v ognjeno valovanje,
jih prečisti in vrni v moje znanje.

Prelepa si ti zemljica mi draga,
kjer tebe sem spoznala,
lepoto in lahkotnost bivanja zaznala.

Živim tako, kot naj bi v resnici to bilo,
ker drugače ne bi več znala
in na napačno pot bi se podala.

Srce, duša, duh radostno žarijo,
ko sončne žarke ulovijo
in jih v mavrično svetlobo spremenijo.

 
   

©2005 | www.slavkomahneshyama.com | info@slavkomahneshyama.com
Oblikovanje in izvedba: M3M